brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetnika - odvetniška storitev - znižana nagrada - sklep o podaljšanju pripora - meritorna odločitev - ustavna pritožba
Upravno sodišče je že v sodbi I U 251/2019 z dne 21. 5. 2020 zavzelo stališče, da pri sklepih o podaljšanju pripora, ki jih sodišče izdaja po 205. členu ZKP, ne gre za procesno odločbo.
Upravnosodna praksa se je že izrekla, da povečanje iz določbe drugega odstavka 7. člena OT ne vključuje priznanih nagrad, ki so časovno ovrednotene. Sodišče meni, da je časovno ovrednotena tudi nagrada za pregled gradiva po tar št. 46/OT, saj ta določa, da pripada odvetniku za storitve, ki so odvisne zlasti od porabljenega časa in v tarifi niso posebej ovrednotene, za vsake začete pol ure po 50 točk.
ZTuj-2 člen 68, 76, 76/1, 76/2, 76/11, 85. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 3, 3-7, 15, 15/1, 15/2. ZUP člen 214, 214/1, 237, 237/2, 237/2-7.
tujec - omejitev gibanja - nastanitev v centru za tujce - obrazložitev odločbe - pomanjkljiva obrazložitev - bistvena kršitev določb upravnega postopka
Tako iz določb Direktive o vračanju kot iz nacionalne zakonske ureditve torej sledi, da mora biti že pisna odločba, s katero se izreče ukrep omejitve gibanja tujca in njegove nastanitve v center, torej ukrep, ki pomeni pridržanje tujca v smislu določb omenjene Direktive, obrazložena tako, da so iz nje razvidni tako dejanski kot pravni razlogi za sprejeto odločitev. Glede na povedano ne zadošča, da se v takšni odločbi navajajo le dejanske okoliščine primera, brez navedbe vsebine tistih določb, ki so pravna podlaga za odločitev, in brez obrazložene presoje vseh ugotovljenih dejstev v luči teh pravnih določb.
URS člen 53, 53/3. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 7, 24. KOP člen 9. Konvencija o izvajanju schengenskega sporazuma člen 25, 25/2.
tujec - dovoljenje za stalno prebivanje - ukrep prepovedi vstopa - razveljavitev dovoljenja za stalno prebivanje - hudo kaznivo dejanje - pravica do zasebnega in družinskega življenja
Sama ugotovitev, da je bil tujec obsojen za hujše kaznivo dejanje, glede na določbe Konvencije za razveljavitev dovoljenja za stalno prebivanje tujcu ne zadošča. Pri odločanju o razveljavitvi tega dovoljenja je treba upoštevati tudi tujčeve osebne, družinske, gospodarske, socialne in druge vezi z RS ter posledice, ki bi jih tujcu povzročila razveljavitev dovoljenja za stalno prebivanje, pri čemer je treba ugotoviti, ali v opisanem smislu obstajajo humanitarni ali drugi utemeljeni razlogi, ki preprečujejo razveljavitev dovoljenja za stalno prebivanje.
gozdno zemljišče - promet z gozdnim zemljiščem - ponudba - sprejem ponudbe - vsebina ponudbe - vezanost na ponudbo
Da je ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije zavezujoča, je v Načelnem pravnem mnenju presodilo tudi Vrhovno sodišče na občni seji dne 6. 4. 2012 (v nadaljevanju Načelno pravno mnenje), temu pa je sledila tudi sodna praksa (npr. v sodbah Upravnega sodišča II U 394/2015 z dne 12. 10. 2016, I U 1144/2016 z dne 14. 11. 2017, I U 2601/2017 z dne 8. 1. 2019, II U 366/2018 z dne 19. 4. 2021, sodba in sklep I U 2014/2020 z dne 21. 12. 2022, in druge). Kot je utemeljilo Vrhovno sodišče, je ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, dana na podlagi 20. člena ZKZ, v razmerju do predkupnih upravičencev zavezujoča in ponudnik vezanosti nanjo ne more izključiti na način iz prvega odstavka 25. člena OZ, pravni posel pa je sklenjen pod odložnim pogojem odobritve s strani upravne enote, ko upravna enota prejme izjavo o sprejemu ponudbe (tretji odstavek 21. člena ZKZ).
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetnika - odvetniška storitev - znižana nagrada - urnina - odsotnost iz pisarne - sklep o podaljšanju pripora - meritorna odločitev
Upravno sodišče je že v sodbi I U 251/2019 z dne 21. 5. 2020 zavzelo stališče, da pri sklepih o podaljšanju pripora, ki jih sodišče izdaja po 205. členu ZKP, ne gre za procesno odločbo.
Upravnosodna praksa se je v primerljivih zadevah že izrekla, da povečanje iz navedene določbe drugega odstavka 7. člena OT ne vključuje priznanih nagrad, ki so časovno ovrednotene, kot sta urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne, saj bi v tem primeru prišlo do neupravičenega podvajanja nagrad. Na podlagi te določbe OT se zvišujejo samo plačila za storitve iz posebnega dela OT, ne pa tudi postavke porabljenega časa, kot je urnina, ki ne predstavlja odvetniške storitve v smislu OT, temveč jo odvetnik lahko obračuna le poleg plačila za zastopanje. Že iz jezikovne razlage predmetne določbe 7. člena OT namreč izhaja, da se zviša skupna vrednost storitve, torej vsota vseh storitev, ki jih je odvetnik opravil za stranko, razen izdatkov in drugih stroškov. Urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne pa ne predstavljata odvetniške storitve.
Sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi pravilno zaključil, da je tožničina prijava na Javni razpis nepopolna in je zato pravilno ravnal, ko jo je zavrgel.
ZUS-1 člen 17, 17/1, 36, 36/1, 36/1-3. ZTuj-2 člen 37a, 37a/1.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - delodajalec - upravni spor - aktivna procesna legitimacija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Po določbi prvega odstavka 37.a člena ZTuj-2 lahko prošnjo za izdajo enotnega dovoljenja vloži tujec ali njegov delodajalec. Če prošnjo vloži delodajalec, lahko ta opravlja tudi druga dejanja v postopku v skladu s pooblastilom tujca, ne more pa se mu vročiti izdanega enotnega dovoljenja. Prva tožnica zgolj s tem, da je vložila prošnjo za drugega tožnika kot njegova delodajalka, ni pridobila statusa stranke (ali stranskega udeleženca) v upravnem postopku. Delodajalcu je namreč z določbo 37.a člena ZTuj-2 dana le procesna legitimacija, ki nima podlage v stvarni materialno-pravni legitimaciji (pravici do prebivanja), glede nadaljnjih procesnih dejanj pa lahko delodajalec nastopa le kot pooblaščenec tujca (prim. sklepa Upravnega sodišča III U 138/2021 z dne 2. 11. 2021 in I U 153/2015 z dne 15. 5. 2015 ter sodbo in sklep III U 226/2012 z dne 3. 9. 2013).
začasna odredba - ureditvena začasna odredba - težko popravljiva škoda - premoženjska škoda - povezana družba - izpad dohodka
Tako predlagana začasna odredba ne pomeni začasne ureditve spornega pravnega razmerja, temveč tožnik z njo želi pridobiti dovoljenje za postavitev teh objektov, še preden je odločeno o zakonitosti izpodbijane inšpekcijske odločbe. Če bi namreč sodišče tako začasno odredbo izdalo in toženki naložilo postavitev objektov za oglaševanje nazaj na lokacije, bi z njo odločilo o dovoljenosti postavitve teh objektov na teh lokacijah in s tem dejansko o stvari, ki je sicer predmet vsebinske presoje v tem upravnem sporu. O zakonitosti izpodbijane odločbe in s tem o pravilnosti oziroma nepravilnosti inšpekcijske odločbe, torej, ali je bila odreditev njihove odstranitve z navedenih lokacij zakonita ali ne, pa sodišče lahko odloči le s sodbo, s katero odloči o tožbi. Ker bi izdana začasna odredba (če bi se v upravnem sporu izkazalo, da tožba ni utemeljena) omogočila postavitev nazaj objektov za oglaševanje v nasprotju z zakonom, pa je po svoji vsebini tudi pravno nedopustna.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - jezik postopka - pravica do izjave - načelo nevračanja - sistemske pomanjkljivosti - začasna odredba
Prosilec si ne more sam izbirati katera država članica bo obravnavala njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Pritožbene navedbe o tem, da je bila prošnja za mednarodno zaščito v pristojni državi članici že pravnomočno zavrnjena in da bo pristojna država članica samo nadaljevala postopek deportacije v izvorno državo, niso ovira za dublinski postopek. V pristojni državi članici ima namreč prosilec pravico vložiti vlogo za vložitev ponovne prošnje, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Tudi, če je bil v pristojni državi članici že začet postopek deportacije v izvorno državo, pa se ta vodi po predpisanih pravilih in je prosilcu zagotovljeno sodno varstvo za primer, da bi bila deportacija v nasprotju z načelom o nevračanju, ki ga je treba spoštovati.
Sodišče pri ponovnem odločanju o zakonitosti izpodbijane odločbe najprej ugotavlja, da je ta v delu, v katerem je tožnici odmerjeno nadomestilo za rabo vode oziroma plačilo za vodno pravico za leta 2005 do 2007, nezakonita. Ker je Ustavno sodišče z odločbo U-I-348/20 z dne 30. 5. 2024 razveljavilo peti odstavek in tretjo alinejo šestega odstavka 199.b člena ZV-1 ter prvi odstavek in prvo poved drugega odstavka v zvezi s petim odstavkom 199.e člena ZV-1, kolikor se na njihovi podlagi za čas pred 1. 1. 2008 lahko zaračuna nadomestilo za rabo vode oziroma plačilo za vodno pravico za rabo vode za proizvodnjo pijač, ki se odvzema iz objektov in naprav, namenjenih oskrbi s pitno vodo, teh določb v tej zadevi, v kateri še ni pravnomočno odločeno (44. člena ZUstS), ni mogoče uporabiti. Sodišče ugotavlja, da je tudi odmera plačila tožničine vodne pravice za leto 2008 zastarala. Sodišče je pri tem upoštevalo stališče Ustavnega sodišča U-I-348/20 z dne 30. 5. 2024, da bi bilo treba ob ustrezni podzakonski ureditvi plačilo dajatev za rabo vode v letih 2005 do 2007 napovedati oziroma odmeriti v letih 2006 do 2008, da bi jo bilo torej treba odmeriti že v letu, ki sledi letu, za katerega se plačilo te dajatve odmerja. Ob upoštevanju petletnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 125. člena ZDavP-2, povzetega stališča Ustavnega sodišča o teku zastaralnega roka ter okoliščine, da je prvostopenjski organ že 4. 7. 2014 prejel tožničine podatke za izračun višine plačila za vodno pravico, je lahko z izpodbijano odločbo po presoji sodišča tožnici odmeril plačilo za vodno pravico le za obdobje od leta 2009 dalje.
inšpekcijski ukrep - ukrep gradbenega inšpektorja - sklep o dovolitvi izvršbe - ugovori zoper sklep o dovolitvi izvršbe
Sodišče ugotavlja, da se opisani tožničini tožbeni ugovori ne nanašajo na izpodbijani sklep, s katerim je bila dovoljena izvršba, kar je predmet odločanja v tem postopku, pač pa na inšpekcijsko odločbo, torej na izvršilni naslov. Teh ugovorov zato sodišče ni moglo upoštevati, saj po določbi prvega odstavka 292. člena ZUP s pritožbo zoper sklep v upravnem izvršilnem postopku ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje.
V predmetni zadevi ni dvoma, da je kot lastnica nepremičnin s parc. št. 111, 222 in 333 k.o. ... v zemljiški knjigi vknjižena stranska udeleženka in s tem izkazuje pravico graditi na teh nepremičninah, kot je to po presoji sodišča ob izdaji izpodbijanega gradbenega dovoljenja pravilno ugotovila tožena stranka. Postopek za izdajo gradbenega dovoljenja namreč obsega presojo, ali so izpolnjeni pogoji, ki jih za izdajo takega dovoljenja določa zakon, medtem ko odločanje o spornih stvarno pravnih razmerjih presega njegove okvire (tako Upravno sodišče v sodbah I U 663/2010 z dne 18. 11. 2010, III U 61/2012 z dne 22. 3. 2013 in I U 1606/2019 z dne 23. 11. 2021). Na presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega gradbenega dovoljenja zato ne more vplivati dejstvo, da je tožnica sprožila spor glede lastništva prej navedenih nepremičnin in da je ta spor tudi zaznamovan v zemljiški knjigi. Zaznamba spora sama po sebi namreč ni dokaz, da je vpis lastništva v zemljiško knjigo napačen, pač pa je njen učinek v tem, da varuje pridobitelja, ki v sporu uspe, pred vsemi kasnejšimi vpisi stvarnih pravic s tem, da lahko pridobitelj vknjiži svojo pravico v vrstnem redu zaznambe spora, zemljiškoknjižno sodišče pa po uradni dolžnosti dovoli izbris vseh vpisov z učinkom po trenutku, od katerega učinkuje zaznamba spora (80. in 81. člen ZZK-1).
Sodišče pojasnjuje, da je pritožba zoper odločbo o ukrepu, izdano na prvi stopnji, po ZUP sicer praviloma suspenzivna in zadrži izvršitev odločbe do odločitve o pritožbi, da pa lahko v skladu z drugim odstavkom 236. člena ZUP1 področni zakon določi, da pritožba ne zadrži izvršitve. V takem primeru je treba skladno s četrtim odstavkom 213. člena ZUP nesuspenzivnost pritožbe vpisati v izrek odločbe. Eden od zakonov, ki določa, da pritožba ne zadrži izvršitve, je ZIN, ki v 30. členu določba, da pritožba zoper odločbo inšpektorja ne zadrži njene izvršitve, če s posebnim zakonom ni določeno drugače. ZIN je torej za postopke inšpekcijskega nadzora izrecno določil, da pritožba zoper odločbo inšpektorja nima suspenzivnega učinka.
ZUS-1 člen 20, 20/3, 52, 64. GZ člen 50, 51, 52, 54, 55, 57. ZVO-1 člen 54. URS člen 125. Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (2018) člen 1-26.
integralni postopek - postopek za izdajo gradbenega dovoljenja - varstvo okolja - pravo unije - sodna praksa Sodišča EU - prekluzija glede navajanja dejstev in dokazov - materialna pravnomočnost - objektivne meje pravnomočnosti - neustavnost oziroma nezakonitost podzakonskega predpisa - presoja vplivov objekta na okolje - varstvo pred hrupom - pravica do zdravega življenjskega okolja - exceptio illegalis - kršitev ustavnega načela delitve oblasti - načelo pravne države - državni prostorski načrt
V okoljsko relevantnih zadevah s pravom EU praviloma ni skladno splošno pravilo upravnega spora o prekluzijah, urejeno v tretjem odstavku 20. člena37 in 52. členu ZUS-1. Večjega pomena je namreč širok dostop do sodišč zadevne javnosti in s tem povezana celovita presoja materialne ali postopkovne pravilnosti sprejete odločitve, razen če gre za argument, ki pomeni zlorabo postopka ali ki je podan v slabi veri.
Pravnomočnost, na katero je v skladu z 2. členom Zakona o sodiščih vezano Upravno sodišče pri ponovnem sojenju v isti zadevi, se poleg izreka sodbe, razteza le na pravna in dejanska vprašanja, o katerih je bilo odločeno s sodbo o odpravi upravnega akta in ki so bili podlaga za sprejeto odločitev (oziroma predhodno ugotovitev razlogov za nezakonitost akta). Namen takšne ureditve je v pravnem varstvu tožeče stranke, ki je s tožbo uspela in se lahko zanese na odločitev sodišča v smislu, da jo bo (najprej) spoštovala tožena stranka v ponovnem postopku, če pa ta ne, pa Upravno sodišče, ki bo nespoštovanje predhodne odločitve s strani tožene stranke sankcioniralo v okviru določbe 65. člena ZUS-1. Bistveno torej je, kateri razlogi so predstavljali podlago za odločitev sodišča o odpravi upravnega akta s strani sodišča. To pomeni, da če je sodišče v okviru prve presoje obravnavalo tudi tožbene razloge, za katere je ocenilo, da ne predstavljajo razlogov za nezakonitost akta in zato za njegovo odpravo, ni mogoče šteti, da je glede njih sodba materialno pravnomočna. Tožeča stranka, ki je sicer s tožbo uspela, saj je sodišče izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek (a iz drugih razlogov oziroma na drugi podlagi), namreč zoper sodno obrazložitev, s katero so bili njeni tožbeni razlogi vsebinsko zavrnjeni, nima možnosti vložitve pravnega sredstva. Zakon (ZUS-1, ZPP) namreč v takšnem primeru tožeči stranki ne dopušča vložitve pravnega sredstva.
Razlage, da lahko (protiustavna) Uredba o hrupu predstavlja veljavno pravno podlago za presojo dopustnosti (zakonitosti) gradnje objekta z vplivi na okolje, torej nameravanega (bodočega) posega v okolje, sodišče ne more sprejeti. Podzakonski predpis, ki je bil sprejet s kršitvijo temeljnih načel in določb Aarhuške konvencije (ki je del prava EU), prenesenih v določbe ZVO-1, ne more predstavljati ustavnoskladne in zakonite podlage za izdajo gradbenega dovoljenja iz 57. člena GZ. (Ne)obstoja pomembnih škodljivih vplivov na okolje namreč ni dopustno presojati na podlagi takšnega podzakonskega predpisa. Povedano drugače, pravni učinki protiustavnosti Uredbe o hrupu, ugotovljene z odločbo z dne 6. 7. 2022, se upoštevaje ustavnoskladno razlago te odločbe v celoti raztezajo na PVO z vidika varstva pred hrupom v tej zadevi. Glede na to mora sodišče uporabo te Uredbe v predmetni zadevi odkloniti (exceptio illegalis). V nasprotnem primeru bi lahko prišlo do kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja tožeče stranke iz 72. člena Ustave. Kot predhodno pojasnjeno, uporaba instituta exceptio illegalis predstavlja obliko sodnega nadzora nad splošnimi akti uprave prav v situacijah kot je predmetna – ko je bila (med drugim) na neustavnem podzakonskem predpisu, katerega glavni namen naj bi bil varstvo zdravega življenjskega okolja, dovoljena gradnja objekta z vplivi na okolje.
Ustavna odločba U-I-441/18-23 z dne 6. 7. 2022 je bila objavljena v Uradnem listu RS št. 99/2022 dne 22. 7. 2022. To pomeni, da je rok, v katerem bi morala Vlada RS izvršiti odločbo Ustavnega sodišča kot najvišjega organa sodne oblasti, iztekel z dnem 22. 7. 2023. Ustavno sodišče je v svojih odločbah že večkrat opozorilo, da če se pristojni normodajalec v roku ne odzove na odločbo Ustavnega sodišča, izdano na podlagi 48. člena ZUstS, to predstavlja hudo kršitev načel pravne države in delitve oblasti; odločbe Ustavnega sodišča so obvezne in morajo tako dejansko učinkovati, kot take pa jih morajo vsi državni organi spoštovati in izvrševati. Nespoštovanje odločb Ustavnega sodišča ne le vzdržuje protiustavno stanje, temveč ga lahko tudi poglablja. V konkretnem primeru je za izdajo gradbenega dovoljenja pristojno ministrstvo, ki je pristojno za gradbene zadeve (drugi odstavek 7. člena GZ), na čelu katerega je minister, ki je član Vlade RS (110. člen Ustave). Ministrstvo je eden najvišjih organov državne uprave, nad njim je le Vlada RS (prim. prvi odstavek 1. člena Zakona o Vladi RS). Glede na navedeno ima torej ministrstvo, ki je pristojno za izdajo predmetnega gradbenega dovoljenja, dolžnost, da Vlado RS opozori na protiustavnost Uredbe o hrupu oziroma kot pristojnega normodajalca na dolžnost spoštovanja odločb Ustavnega sodišča. V ta namen bi moral zadoščati že argument, da Republika Slovenija ne more izdajati gradbenih dovoljenj za objekte z vplivi na okolje na podlagi predpisa, ki je bil sprejet s kršitvijo določb Aarhuške konvencije in s tem prava EU.
ZKZ v 23. členu (prvi odstavek) na prvo mesto med predkupnimi upravičenci uvršča solastnika zemljišča, kar sta tako tožnica kot prva stranka z interesom. To pomeni, da po tej zakonski določbi nihče od njiju ne more uveljavljati svoje predkupne pravice pred drugim. V drugem odstavku istega člena ZKZ predpisuje pravila za določitev vrstnega reda med kmeti, ki so v skladu s prvim odstavkom uvrščeni na isto mesto, vendar se ta določba smiselno lahko nanaša le na primere iz 2. in 4. točke prvega odstavka, v katerih status kmeta že sam po sebi pomeni okoliščino za določitev vrstnega reda med predkupnimi upravičenci. Drugačna razlaga bi pripeljala do očitno nesmiselne situacije, ko bi bilo mogoče pravila iz drugega odstavka 23. člena ZKZ uporabiti le za nekatere predkupne upravičence na istem mestu (kmete), za druge pa ne. Zakon torej ne daje podlage za neposredno uporabo teh pravil v primerih, kot je obravnavani.
Iz načelnega pravnega mnenje z dne 6. 4. 2012 izhaja, da pristojna upravna enota z odločbo odobri le enega od pogojno sklenjenih pravnih poslov. Kadar ima glede na določbo 23. člena ZKZ več sprejemnikov ponudbe predkupno pravico enakega vrstnega reda, upravna enota pozove ponudnika, naj opravi izbiro. Če ta izbire v postavljenem roku ne opravi, to stori upravna enota, upoštevajoč namen zakonske ureditve predkupne pravice. Iz obrazložitve načelnega pravnega mnenja izhaja, da gre za analogno rabo 3. točke drugega odstavka 23. člena ZKZ. Ravnanje prvostopenjskega organa, ki je z uporabo pravila iz drugega odstavka 23. člena ZKZ prepustil izbiro kupca prodajalcu, je torej materialnopravno pravilno.
promet s kmetijskimi zemljišči - ponudba - sprejem ponudbe - odobritev pravnega posla - status zaščitene kmetije - nedovoljena delitev zaščitene kmetije
V obravnavani zadevi ni spora o tem, da gre pri pravnem poslu med tožnikom in stranko z interesom za promet v smislu 17. člena ZKZ in da ne gre za katerega od primerov pridobitve kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, ko po drugem odstavku 19. člena ZKZ odobritev upravne enote ni potrebna. Kot izhaja iz razlogov obeh upravnih odločb, je prvostopenjski organ tožnikovo zahtevo za odobritev pravnega posla utemeljil z ugotovitvijo, da predmetna nepremičnina s parc. št. 1238 k.o. ... spada v zaščiteno kmetijo stranke z interesom, zaščitena kmetija pa se v prometu v skladu z 18. členom ZKZ ne sme deliti, razen pod pogoji oziroma v primerih, ki so opredeljeni v nadaljevanju tega člena, za kar pa v obravnavani zadevi glede na neprerekane ugotovitve upravnega postopka ne gre.
ZIN člen 5, 28. ZUS-1 člen 2, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-6.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - sklep o ustavitvi postopka - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - pravni interes - zavrženje tožbe
Iz ustaljene novejše sodne prakse Upravnega sodišča (glej npr. sklepe I U 500/2021 z dne 28. 2. 2023, I U 568/2019 z dne 1. 10. 2020 in III U 309/2019 z dne 13. 2. 2020 ter sodbi tega sodišča I U 327/2019 z dne 27. 8. 2020 in I U 945/2017 z dne 10. 4. 2018), ki temelji na odločitvah Vrhovnega sodišča (prim. sklepe I Up 104/2024 z dne 20. 8. 2024, I Up 142/2021 z dne 13. 10. 2021, I Up 27/2021 z dne 1. 9. 2021, X Ips 40/2016 z dne 23. 11. 2016 in X Ips 209/2015 z dne 5. 10. 2016), jasno izhaja stališče, da sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka ne predstavlja akta iz prvega oziroma drugega odstavka 2. člena ZUS-1, s katerim se odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Gre za procesni sklep v smislu drugega odstavka 5. člena ZUS-1, po katerem se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Tudi za izpodbijanje tovrstnih procesnih sklepov pa je potreben pravni interes.
Davčni inšpekcijski nadzor v tožnikovem primeru je bil osredotočen na okoliščine v zvezi z dvigi gotovine za obdobje od začetka leta 2018 do sredine leta 2021 in v zvezi z odhodki v obračunih davka od dohodkov pravnih oseb za obdobje od 2018-2020. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa povzel ugotovitve davčnega inšpekcijskega nadzora ter navedel razloge in pravne podlage, iz katerih izhaja obstoj pričakovane davčne obveznosti, ter pojasnil, kako je ugotovil višino posameznega davka. Po presoji sodišča je verjetnost, da bo obveznost v določeni višini nastala, tako obrazložena.
ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3. ZPOmK-2 člen 96, 96/1. ZKme-1 člen 61f, 61g.
varstvo konkurence - ravnanje v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji - začasna odredba - odložitvena začasna odredba - ureditvena začasna odredba - neizkazana težko popravljiva škoda - administrativno sankcioniranje pravnih oseb
Prvi odstavek 96. člena ZPOmK-2 izrecno določa, da se administrativna sankcija prisilno izvrši po pravnomočnosti odločbe, s katero je izrečena. Ta določba jasno razmejuje med prostovoljnim plačilom administrativne sankcije v izreku določenem roku in možnostjo prisilne izvršitve, ki je dovoljena šele po nastopu pravnomočnosti odločbe. Vložena tožba v upravnem sporu dejansko odlaga pravnomočnost izpodbijane odločbe do odločitve Upravnega sodišča o vloženi tožbi. S tem tudi ni podana dolžnost plačila administrativne sankcije pred pravnomočnostjo izpodbijane odločbe. Prostovoljno plačilo lahko tožnik opravi že pred pravnomočnostjo odločbe, če se za to sam odloči.
Razlikovanje med prostovoljnim plačilom in prisilno izvršitvijo je pomembno tudi z vidika teka in s tem nastanka zamudnih obresti. Iz argumentacije tožnika izhaja, da bi mu z zapadlostjo administrativne sankcije (po preteku 15-dnevnega roka) začele teči zakonske zamudne obresti, ne glede na to, da prisilna izvršitev še ni možna. To pomeni, da tožnik ni popolnoma zavarovan pred pravnimi posledicami izpodbijane odločbe do nastopa pravnomočnosti le-te, saj mu zaradi določitve kratkega roka za prostovoljno plačilo grozi začetek teka zamudnih obresti še pred pravnomočnostjo odločbe. Sodišče ugotavlja, da navedena argumentacija tožnika seveda drži zgolj v primeru, da izpodbijana odločba ne bi bila odpravljena. V primeru odprave izpodbijane odločbe tudi teka zakonskih zamudnih obresti ne bi bilo, ker odprava deluje ex tunc in bi se štelo, da izpodbijana odločba ni bila izdana. Upoštevajoč navedeno sodišče ugotavlja, da tožnik ima pravni interes za vložitev predloga za izdajo predlagane začasne odredbe, saj se želi izogniti možnemu nastanku obveznosti plačila zamudnih obresti od zneska administrativne sankcije, ki bi začele teči z zapadlostjo obveznosti še pred pravnomočnostjo odločbe v primeru, da bi bila njegova tožba zavrnjena.
Za izdajo odložitvene, kot tudi ureditvene začasne odredbe mora biti izkazano, da bi se z izvršitvijo izpodbijanega akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. 3. točka izreka izpodbijane odločbe ne vsebuje izreka glede zakonskih zamudnih obresti v primeru zamude plačila administrativne sankcije, torej po poteku paricijskega roka. Ta dolžnost tožniku ni naložena z izpodbijano odločbo. Drugi odstavek 96. člena ZDavP-2 določa, da se zamudne obresti, inter alia, ne zaračunavajo od denarnih kazni in glob. Da imajo administrativne sankcije kaznovalno naravo, enako kot denarne kazni in globe, ne more biti sporno. Zakon torej obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti določa za davke in ne za oblike kazni, ki se določijo v denarnem znesku. Vendar to za zavrnitev tožnikovega predloga za izdajo začasne odredbe niti ni relevantno. Sodišče je namreč začasno odredbo zavrnilo iz razloga, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode v skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1. Tožnik nastanek težko popravljive škode utemeljuje izključno s finančnimi posledicami, torej s finančno škodo, vendar takšne trditve niso zadostne za izkazovanje težko popravljive škode v smislu drugega in tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. Kot je poudarilo Vrhovno sodišče, sama finančna škoda, četudi nastane, še ne predstavlja avtomatično težko popravljive škode v pomenu drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Sodišče ugotavlja, da tožnik s trditvami v postopku ni izkazal, da bi mu zatrjevana izgubljena vrednost denarja v primeru povračila vplačane sankcije, niti samo plačilo administrativne sankcije pred pravnomočnostjo izpodbijane odločbe, predstavljal težko popravljivo škodo za njegovo poslovanje. Celo nasprotno, navedel je, da lahko administrativno sankcijo plača v vsakem trenutku. Ob upoštevanju tožnikovega izrazito močnega finančnega položaja, ki ga navaja sam tožnik v tožbi, takšen strošek ne predstavlja težko popravljive škode, saj ne more ogroziti poslovanja tožnika. Pomembno je tudi, da tožnik sam v svojem predlogu navaja, da je dobro stoječa gospodarska družba, ki lahko plača administrativno sankcijo kadarkoli, kar dodatno potrjuje, da mu stroški izgube zamudnih obresti v primeru uspešnega povračila vplačanega zneska administrativne sankcije, ne more predstavljati težko popravljive škode, če mu niti plačilo celotne administrativne sankcije ne predstavlja težko popravljive škode. Ob upoštevanju tožnikovega finančnega položaja, takšen strošek tako ne predstavlja težko popravljive škode v pomenu drugega odstavka 32. člena ZUS-1.
Argumenti o možnosti nastanka škode zaradi nezmožnosti povrnitve polne vrednosti denarja z zakonskimi zamudnimi obrestmi ob morebitni razveljavitvi odločbe se nanašajo na posledice prostovoljnega predčasnega plačila, ki pa je rezultat tožnikove lastne svobodne odločitve in ne zakonske obveznosti. Obveznost plačila je odložena do pravnomočnosti izpodbijane odločbe. Sodišče tudi zavrača tožnikove trditve o finančnem položaju toženke in njeni domnevni nezmožnosti vračila administrativnih sankcij v primeru tožnikovega uspeha v upravnem sporu. Administrativne sankcije so prihodek Republike Slovenije, torej proračuna. Toženka je javna agencija, ki se financira iz državnega proračuna Republike Slovenije, ki zagotavlja sredstva tudi za vračila morebitnih administrativnih sankcij v primeru odprave njenih odločb. Vračilo vplačanih administrativnih sankcij se uveljavlja proti Republiki Sloveniji kot prejemnici teh sredstev.