Tožnik ne more s tožbo izpodbijati obrazložitve odločbe, saj je predmet presoje le izrek odločbe, s katerim se odloča o pravicah in obveznosti posameznika. To pomeni, da postane pravnomočen le izrek odločbe, obrazložitev odločbe pa vsebuje le utemeljitev odločitve glede na dejansko in pravno stanje. Glede na navedeno pa po presoji sodišča izpodbijana odločba ne posega v pravice ali pravne koristi tožnika, ki bi jih bilo treba zavarovati v tem upravnem sporu.
Tožena stranka bi morala najprej ugotoviti, ali je bila o kateri od morebitnih tožnikovih predhodnih prošenj za mednarodno zaščito v kateri koli državi članici sprejeta končna odločitev v smislu 8. točke 3. člena Uredbe 2024/1348. Le če bi ugotovila obstoj takšne odločitve, bi lahko ob izpolnjenih drugih predpisanih pogojih tožnikovo prošnjo obravnavala kot naknadno prošnjo po drugem odstavku 55. člena Uredbe 2024/1348.
Izpodbijanega sklepa tudi po dopolnitvi razlogov na drugi stopnji ni mogoče preizkusiti glede vprašanja, zakaj naj tožnik ne bi ustrezno odpravil zaznanih pomanjkljivosti, zato je bilo treba izpodbijani sklep odpraviti in zadevo vrniti organu prve stopnje v ponoven postopek.
Glede na posebnosti ureditve postopka izdaje sklepa o izvršbi se za zagotavljanje pravice do izjave ne uporablja posebni (ali skrajšani) ugotovitveni postopek, pač pa je treba dolžnika pred izdajo sklepa o izvršbi na primeren način obvestiti o davčnem dolgu in drugih okoliščinah, ki so predmet odločanja šele v sklepu o izvršbi in mu zagotoviti, da se pred izdajo sklepa (ki je glede na nesuspenzivnost pritožbe takoj izvršljiv in s katerim se že poseže v premoženje davčnega dolžnika) o tem lahko izjasni. Pri tem je pravico do izjave treba zagotoviti le glede okoliščin, ki so predmet odločanja šele v postopku izdaje sklepa o izvršbi. Načeli zaslišanja in informiranja se tako v davčnem izvršilnem postopku ne raztezata na okoliščine, ki se ne nanašajo na izvršilni postopek. Posledično se tudi davčni organ v izvršilnem postopku do tovrstnih izjav stranke ni dolžan opredeljevati.
Toženka je v izpodbijani odločitvi zgolj citirala določilo 24. člena ZBPP, povzela navedbe tožnika v prošnji in dopolnitvah, nato pa zavzela stališče, da je prošnja tožnika nerazumna. Takšna skopa obrazložitev ne zadostuje standardu obrazloženosti upravne odločbe: skopo navajanje v obrazložitvi, da prošnja ni razumna, brez nadaljnje opredelitve ali pojasnila ne pomeni opredelitve organa do razlogov za uspeh, na kar upravičeno (smiselno) opozarja (tudi) tožnik v svoji tožbi, na navedeno pa pazi sodišče tudi po uradni dolžnosti. Iz obrazložitve upravnega akta morajo namreč izhajati konkretizirane okoliščine in podlaga za odločitev v takšni meri, da jih nasprotna stranka lahko preveri oziroma se do njih opredeli na način, da jo lahko sodišče preizkusi ob morebitno vloženi tožbi.
Po določbi 10. člena ZUP o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Navedeno pomeni, da nobeno od dokaznih sredstev samo po sebi nima večje teže od ostalih in da je uspeh dokaznega postopka odvisen od presoje izvedenih dokazov, ki jo v skladu z načelom proste presoje dokazov opravi upravni organ, ki mora to svojo presojo tudi ustrezno obrazložiti.
Ker je torej toženka vnaprej zavrnila dokazni predlog z zaslišanjem tožnika in prič, pri tem pa ni podala razumnih razlogov za tako odločitev, je s tem izvedla nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno.
Tožena stranka začasne sodne poravnave z dne 15. 1. 2026 ni pravilno upoštevala, niti ni svoje odločitve ustrezno utemeljila. Po sodni presoji namreč predstavlja začasna sodna poravnava z dne 15. 1. 2026 sporazum v smislu desetega odstavka 10. člena ZUPJS.
Na podlagi pojasnil BS toženka utemeljuje dokazni zaključek, da je tožnica brez vednosti prosilcev z uporabo njihovega kvalificiranega potrdila vpogledala v informacijsko bazo. Ker so pojasnila BS predstavljala dejstva in okoliščine, pomembne (ključne) za odločitev v izpodbijani odločbi, bi tožnica, da bi ji bil zagotovljen položaj aktivnega subjekta v postopku, po 9. členu ZUP morala biti še pred izdajo izpodbijane odločbe s temi podatki seznanjena in tudi imeti možnost se do njih opredeliti.
Izpodbijana odločba nima vseh sestavin obrazložitve, kot jih zahteva prvi odstavek 214. člena ZUP, zato ne dosega ustreznega standarda obrazložitve. Če je toženka glede tožničinih pojasnil ugotovila, da niso relevantna (in da zato ne vplivajo na dokazne zaključke), bi to morala v obrazložitvi navesti, prav tako razloge za nerelevantnost teh pojasnil, ki jih je od tožnice zahtevala toženka.
Obrazložitev v izpodbijani odločbi je pomanjkljiva tudi glede tega, zakaj pojasnila BS dokazujejo neutemeljenost tožničinih navedb glede tega, čemu je namenjen izvoz kvalificiranega digitalnega potrdila iz spletnega brskalnika v digitalno denarnico in kdo razpolaga s potrdilom v digitalni denarnici ter kdo dostopa do informacijskega sistema, saj je v obrazložitvi zgolj zapisano, da iz pojasnil BS izhaja, da pojasnil tožnice ni mogoče sprejeti, niso pa konkretizirani razlogi za tak zaključek.
Toženka bi morala pri odločanju o priglašenih stroških upoštevati ZOdv, kot je veljal v času odločanja o priglašenih stroških in ne ZOdv, kot je veljal v času, ko je bila odvetniška storitev opravljena oziroma kot meni toženka, ko je tožnica priglasila stroške v pritožbenem postopku.
Tožnikova zahteva za vračilo je bila predmet druge odmerne odločbe (kot odmerna odločba se namreč skladno s četrtim odstavkom 65. člena ZDavP-2 obravnava tudi odločba, s katero davčni organ odloči o vračilu davka), pri čemer zoper cit. odločbo z dne 18. 4. 2024 tožnik ni vložil tožbe v upravnem sporu pred tem sodiščem, kljub temu, da je bil o tej možnosti v pouku o pravnem sredstvu v cit. drugostopenjski odločbi z dne 9. 8. 2024 poučen. Posledično je bilo vprašanje (ne)vračila po prvotni odmerni odločbi plačanega zneska že predhodno pravnomočno rešeno in ne more biti predmet tega upravnega spora.
Izpodbijana odločba je bila izdana 26. 4. 2021 in se z njo tožniku odmerja davek od nenapovedanih dohodkov za obdobje od 2010 do 2014. To pomeni, da je zastaralni rok za odmero tega davka začel teči 1. 1. 2015 in do izdaje izpodbijane odločbe ni prišlo do poteka absolutnega zastaralnega roka.
Razlika v konkretnem primeru med 119.325,09 EUR napovedanih dohodkov ter tožnikovimi sredstvi za privatno potrošnjo, ki znaša 31.387,10 EUR, tudi po presoji sodišča zadosti pravnemu standardu znatnosti iz prve alineje prvega odstavka 68.a člena ZDavP-2.
Razmerje med prvim in drugim odstavkom 68.a člena ZDavP-2 je takšno, da prvi odstavek določa, v katerih primerih se postopek ugotavljanja predmeta obdavčitve s cenitvijo lahko začne, drugi odstavek pa določa, kako se v primerih iz prvega odstavka izračuna davčna osnova. Kot rečeno, drugi odstavek pogoja znatnosti davčne osnove torej ne postavlja, tako kot ga tudi ni postavljala prva poved prej veljavnega petega odstavka 68. člena ZDavP-2.
Pri razlagi omejitev iz 24. člena ZBPP je potreben restriktiven pristop. V primeru, ko bi odločitev o zavrnitvi prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči temeljila na dejanski podlagi, ugotovljeni preko z zakonom določenega standarda očitnosti, torej s tehtanjem razlogov oziroma dokazov za in proti, ko torej končni zaključki niso očitni, bi bila storjena kršitev pravice do sodnega varstva oziroma pravnega sredstva.
Izdana odločba v upravnem sporu mora biti obrazložena v skladu z zakonom tako, da je njeno materialno zakonitost mogoče preizkusiti. Pomanjkljivosti more organ za brezplačno pravno pomoč sanirati le v ponovnem postopku.
Ob vložitvi tožbe niso bile izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka organa, saj je o tožnikovi prošnji že bilo odločeno, odločba pa je bila tožniku pred vložitvijo tožbe tudi vročena. Ker je bil molk organa tako že odpravljen pred vložitvijo tožbe, je bila ta vložena prepozno.
Davčni obračun je sicer izvršilni naslov, vendar pa ne pridobi narave dokončnosti in pravnomočnosti, saj gre za akt plačnika davka in ne za izvrševanje oblasti s ciljem naložiti (drugemu) davčno obveznost. Pravnomočne odločitve o davčni obveznosti tudi ne pomeni sklep o ustavitvi postopka DIN na podlagi 140.a člena ZDavP-2, saj po vsebini ni in tudi ne more postati materialno pravnomočen, plačnik davka pa s pravnimi sredstvi zoper njega ne more ugovarjati pravilnosti in zakonitosti obračunanega davčnega odtegljaja. Zato pri uporabi možnosti iz 140.a člena ZDavP-2 ne gre za izjemo pravnomočno urejenega pravnega razmerja, ki bi izključevala pravico zahtevati vračilo davka na podlagi 97. člena ZDavP-2.
Izpodbijana odločba je sprejeta na podlagi nepravilne in tudi ustavno neskladne razlage materialnega prava (97. člena ZDavP-2 v povezavi s 140.a členom ZDavP-2), zato je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.
Tožnica je izkazala obstoj težko popravljive škode, ki ji neposredno grozi v primeru neizvedbe programov, ki bi tožnici nastala s pravnim učinkovanjem izpodbijane odločbe. Prav tako pa je tožnica izkazala, da za nazaj ne bi bilo mogoče izvesti programov, ki bi morali biti izvedeni v letu 2026.
Začasna ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje ne nasprotuje javni koristi. Pri presoji javne koristi je sodišče upoštevalo, da obe stranki zasledujeta varstvo javne koristi. Toženka posebej ne opredeli, v čem bi bila javna korist prizadeta v primeru izdane začasne odredbe, konkretno tudi ne nasprotuje, da so v prvotni odločbi z dne 3. 6. 2026 že določena višina sredstev, namenskost, način izplačila, dokazila in vodenje evidence, poročanje, nadzor. Utemeljeni so razlogi tožnice, da s predlagano začasno odredbo ne bo prizadeta javna korist, ki jo tožnica zaradi posebnega ustavnega in zakonskega položaja tudi sama izvaja, toženka pa pri tem ni pojasnila, v čem bo prizadeta javna korist, če bo izdana začasna odredba, pri čemer pa ima kot ustanoviteljica dolžnost med drugim zagotoviti primerno financiranje javne službe (2. člen ZRTVS-1).
Pravilnik, ki na podlagi zakonskega pooblastila natančneje določa oziroma razdela kriterije za odmero pristojbin za vpis medicinskih pripomočkov v register tako, da pristojbino veže na vsak posamezen model medicinskega pripomočka, po presoji sodišča ni v neskladju z zakonom in posledično kršitev 153. oziroma 2. člena Ustave ni podana.
Iz sodne prakse glede višine javnih dajatev izhaja, da njihovo določanje ne more biti neomejeno niti arbitrarno. Med višino takse in med storitvijo, za katero se zaračunava, mora obstajati neposredna zveza in razumno razmerje. Zato je pri določanju njihove višine treba izhajati iz načela ekvivalence, saj obremenitev z njimi ne sme voditi do nedopustne neenakosti zavezancev, ki bi bila posledica nerazumno in nesorazmerno naložene obveznosti plačevanja te javne dajatve.
Izpodbijana prvostopenjska odločba v točki 2 izreka ni nična, saj je bil izdana v okviru pristojnosti organa prve stopnje, je izvršljiva, ni bila izdana kot posledica priseljevanja, izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja, pa tudi ZMedPri ne določa posebnega razloga za izrek ničnosti odločb, izdanih na njegovi podlagi.
Za namene obdavčitve kapitalskega dobička je treba predvsem upoštevati, da zamenjava zemljišč v komasacijskem postopku ne pomeni, da je kapital prešel iz premoženjske sfere davčnega zavezanca in se vanjo vrnil, ampak je takšna situacija po presoji sodišča bolj primerljiva z delitvijo solastnine ali skupne lastnine. Čas pridobitve kapitala v smislu ZDoh-2 je čas, ko je davčni zavezanec pridobil kapital oziroma nepremičnine, ki so bile (lahko tudi brez njegovega soglasja) vložene v komasacijski sklad, in ne, ko je pridobil točno določene nepremičnine na podlagi komasacijskega postopka (tj. na podlagi odločbe upravnega organa, glej prvo poved prvega odstavka 101. člena ZDoh-2).
V ponovnem postopku bo moral davčni organ ob upoštevanju stališč iz te sodbe ponovno odločiti v zadevi, pri čemer bo moral najprej ugotoviti, ali drži tožničina trditev, da je sporni kapital pridobil leta 1989. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava davčni organ tega dejstva ni ugotavljal oziroma preverjal.
Upravni organ bi v ponovljenem upravnem postopku, ki je sledil odpravi izpodbijane odločbe s strani Upravnega sodišča RS, moral ugotavljati in upoštevati dejansko stanje oziroma status tožnika, kot je obstajalo na dan izdaje (druge) odločbe, ne pa upoštevati dejanskega stanja oziroma status obsojenosti tožnika na dan vložitve vloge oziroma na dan izdaje prve upravne odločbe. S tem, ko upravni organ pred izdajo odločbe ni preveril, ali je bil kazenska obsodba tožnika že izbrisana, je zmotno uporabil materialno pravo, v posledici navedenega pa je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.
Ugotavljanje zlorabe pravice po vsebini pomeni vrednostno oceno, da je določena oseba hotela uveljaviti svoj oziroma drug neupravičen interes v nasprotju z javnim interesom in si je za to tudi prizadevala.
Dokazovanje neučinkovitega dela javnega organa je cilj, ki je povsem v skladu z namenom ZDIJZ. Tožnik je že večkrat izrazil negativne vrednostne sodbe o zavezancu, na ta zaključek ne morejo vplivati. Nasprotno, razumljivo je, da državljani zahtevajo dostop do IJZ predvsem od tistih organov, glede katerih menijo, da ne delujejo zakonito ali strokovno. Dejstvo, da želi tožnik z zahtevami za DIJZ vplivati na zavezanca, da bi upošteval njegove prijave in uvedel inšpekcijske postopke, prav tako ne predstavlja ravnanja, ki je v nasprotju z namenom ZDIJZ in posledično z javnim interesom. Razkritje informacij javnega značaja samo po sebi ne more povzročiti ukrepanja inšpekcijskega organa v zvezi z določeno prijavo. Posreden pritisk, ki ga za organ predstavlja razkritje IJZ, pa je stanje, ki je brez dvoma v skladu z ZDIJZ. Transparentnost dela javnopravnih organov in njihov nadzor s strani javnosti sta namreč po naravi stvari povezana s ciljem njihovega zakonitega in učinkovitega dela. Če je ta obremenitev zelo velika, lahko to za zavezanca predstavlja objektivno težavo, vendar pa bi bil odvzem pravice do DIJZ samo zaradi količine ali nepreglednosti vloženih zahtev (ob odsotnosti namenov prosilca, ki bi bili v nasprotju z namenom pravice do DIJZ) mogoč le, če bi zakonodajalec takšno izjemo vključil v zakon.
Ugotovljene okoliščine v zvezi s tožnikovim vedenjem v azilnem domu v času od 19. 9. 2026 do 29. 9. 2026; s tem, da je bil 26. 9. 2026 iz azilnega doma zaradi nenavadnega vedenja odpeljan na pregled na nujno medicinsko pomoč v A.; njegovo neprimerno vedenje na razgovoru 8. 10. 2026 ter na naroku za glavno obravnavo 22. 10. 2026, ob upoštevanju izvedenskega mnenja z dne 30. 10. 2026, potrjujejo, da tožnik zaradi svoje motnje ni razumel pomena upravnega postopka in se ni zavedal posledic svojih ravnanj. Bil je procesno nesposoben in kot tak ni mogel biti stranka, zato bi mu morala tožena stranka postaviti zakonitega oziroma začasnega zastopnika. Tega ni storila, zato ni izpolnila svoje dolžnosti iz 153. oziroma 51. člena ZUP.