ZIntPK člen 4, 13, 13/1, 13/4, 27, 27/1. ZSDH-1 člen 21, 21/3, 21/5, 48.
korupcija - Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) - ugotovitve o konkretnem primeru - dokazni predlog - obrazložitev - vnaprejšnja dokazna ocena - kršitev pravil postopka
Sodišče sodi, da je toženka s tem, ko tožniku ni omogočila dokazovanja njegovih nasprotnih trditev na ustni obravnavi z zaslišanjem predlaganih prič in tožnika, zagrešila bistveno kršitev pravil postopka, kar je vplivalo ali moglo vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijanih ugotovitev o konkretnem primeru. Ker so bila na opisani način bistveno kršena pravila postopka, posledično ni mogoče zaključiti, da je bilo pravilno in popolnoma ugotovljeno dejansko stanje ter pravilno uporabljeno materialno pravo.
inšpekcijski ukrep - nenapovedani dohodki - davek od nenapovedanih dohodkov - pravica do zaslišanja - skrajšani ugotovitveni postopek
Davčni organ bi moral na ustni obravnavi ugotoviti vsa za odločitev relevantna dejstva in tožniku omogočiti, da se o njih na ustni obravnavi tudi izjavi. Prav temu (neposrednemu in ustnemu obravnavanju vseh odprtih vidikov konkretne zadeve) je namreč obravnava namenjena, saj se na njej zbere gradivo, ki je podlaga za odločitev, strankam pa se omogoči varstvo pravic ter udejanji načelo zaslišanja stranke, kot ga določa 9. člen ZUP.
Pravilo, da lahko davčni organ odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank, ureja le razširjeno procesno možnost organa, da odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, vendar mu ne prepoveduje izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in zaslišanja stranke. Skladno s tem mora organ izpeljati posebni ugotovitveni postopek po ZUP in tožnika v zvezi z ugotovljenimi dejstvi zaslišati, če bi v okviru skrajšanega ugotovitvenega postopka opustitev načela zaslišanja stranke privedla do nedopustnega posega v ustavno zagotovljeno pravico iz 22. člena Ustave RS. Stranki se namreč mora omogočiti, da se seznani z vsem dokaznim gradivom, na katerem temelji odločitev organa, in da se o tem izjavi, če bi odločitev lahko negativno vplivala na njen pravni položaj.
upravni spor - pravdna sposobnost - delno odvzeta poslovna sposobnost - pravdno nesposobna oseba - skrbništvo - skrbnik za poseben primer - tožba zaradi molka organa - ustavitev postopka - stroški postopka
Če organ med sodnim postopkom izda drug upravni akt, s katerim spremeni ali odpravi izpodbijani upravni akt ali če v primeru molka kasneje izda upravni akt, mora to sporočiti sodišču, pri katerem je sprožen spor. V tem primeru sodišče od tožnika zahteva, da mu v 15 dneh sporoči, ali vztraja in v kakšnem delu vztraja pri tožbi oziroma ali jo razširja tudi na spremenjeni oziroma novi upravni akt (prvi in drugi odstavek 39. člena ZUS-1). Če tožnik izjavi, da vztraja pri tožbi, sodišče postopek nadaljuje, sicer pa postopek s sklepom ustavi (tretji odstavek 39. člena ZUS-1).
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - pogojni odpust - predčasni odpust - upravni postopek
Obravnavana tožnikova prošnja za dodelitev BPP se med drugim nanaša na pravno svetovanje in sestavo pravnega mnenja v zvezi z možnostjo pogojnega in predčasnega odpusta. Za pravno svetovanje, ki je oblika BPP iz prve alineje prvega odstavka 26. člena ZBPP, se po tretjem odstavku istega člena ZBPP šteje preučitev pravnega položaja in ustreznih pravnih predpisov zaradi seznanitve upravičenca z vsemi vprašanji in okoliščinami, ki so pomembne za njegove pravice, obveznosti in pravna razmerja, ter o pogojih, obliki in vsebini pravnih sredstev ter postopkov za njihovo zavarovanje. Tudi BPP v tej obliki pa je mogoče dodeliti le v zvezi s sodnimi postopki, saj ZBPP za druge vrste postopkov dodelitve BPP ne omogoča.
ZUS-1 člen 5, 5/2. ZUP člen 135, 135/1, 136. ZDen člen 6, 6/2. Zakon o splošnem upravnem postopku (prečiščeno besedilo) (1986) člen 131, 131/2, 132, 132/1, 132/2.
Sodišče je izpodbijani sklep presojalo v upravnem sporu glede na določilo drugega odstavka 5. člena ZUS-1, po katerem se v upravnem sporu lahko izpodbijajo sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. V obravnavani zadevi gre namreč za ustavitev postopka. Tožena stranka bi postopek denacionalizacije na zahtevo tožnice lahko ustavila le na podlagi izjave tožnice o umiku zahteve (drugi odstavek 131. člena ZUP/86, prvi odstavek 135. člena ZUP).
ZSZ člen 58. ZGO-1 člen 218, 218/2, 218/3. Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Mestne občine Velenje (2012) člen 3, 4, 4/1, 4/2.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera nadomestila - nezazidano stavbno zemljišče - zazidano stavbno zemljišče - odstranitev objekta
Sodišče pritrjuje tožniku, da tudi odstranitev objekta pomeni gradnjo in posledično, da se je gradnja po gradbenem dovoljenju začela izvrševati z odstranitvijo obstoječega objekta. Ni namreč sporno, da je bil ta odstranjen. Za postopek odmere NUSZ pa ni pomembno, ali je gradnja izvedena po gradbenih predpisih, ki kot gradnjo štejejo tako odstranitev objekta kot novogradnjo, temveč ali se je (na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja) z gradnjo stavbe začelo. V smislu opredelitve stavbnega zemljišča kot zazidanega zemljišča lahko besedna zveza "začetek gradnje stavbe" po mnenju sodišča pomeni le novogradnjo oziroma gradnjo novega objekta, na kar pravilno opozarja tožena stranka. Razlikovanje med zazidanim in nezazidanim zemljiščem namreč temelji prav na tem, ali se na stavbnem zemljišču nahaja stavba ali ne. Če se na zemljišču stavba nahaja, gre za zazidano stavbno zemljišče, sicer pa je nezazidano. Izjema je zemljišče, na katerem se je gradnja stavbe šele začela; tudi to zemljišče se uvršča med zazidana stavbna zemljišča. Zato začetek gradnje stavbe v smislu drugega in tretjega odstavka 218. člena ZGO-1 in 3. ter 4. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Mestne občine Velenje lahko pomeni le začetek novogradnje, ne pa (že) odstranitev objekta (kar se po gradbenih predpisih sicer šteje za gradnjo). Ob upoštevanju predpisov, ki urejajo NUSZ, ima odstranitev objekta za posledico, da tega na zemljišču ni več in gre zato (ob odmeri NUSZ) za nezazidano stavbno zemljišče. Odstranitev prej obstoječega objekta je zato pravno pomembno dejstvo le v toliko, da z njegovo odstranitvijo postane nepremičnina nezazidano stavbno zemljišče. Ali je nepremičnina po odstranitvi objekta (znova) postala zazidano stavbno zemljišče, pa je odvisno od tega, ali so bila izvedena tudi nadaljnja dejanja, usmerjena v gradnjo nove stavbe, torej izvrševanje tistega dela gradbenega dovoljenja, v katerem je tožniku (in A. A.) na zemljišču s parc. št. 000 in 111, obe k.o. Velenje, dovoljena novogradnja enostanovanjske stavbe.
ZSDH-1 člen 21, 21/3, 21/3-3, 21/6. ZIntPK člen 4, 4-3, 27, 27/1. ZUP člen 154.
korupcija - ugotovitve o konkretnem primeru - član nadzornega sveta - minister - prenehanje funkcije - kršitev pravil postopka - ustna obravnava - zavrnitev dokaza - vnaprejšnja dokazna ocena
Toženka ni sledila tožnikovemu dokaznemu predlogu, da kot priči zasliši G. G. in H. H. z obrazložitvijo, da za namen razjasnitve dejanskega stanja ni potrebno.
Ker G. G. in H. H. nista sodelovali pri omenjenem glasovanju, po mnenju toženke razgovor z njima ne bi doprinesel k razjasnitvi zadeve, dokazni predlog pa tudi ni konkretiziran. Po presoji sodišča toženka dokazni predlog za zaslišanje predlaganih prič G. G. in H. H. toženka ni zavrnila iz zakonsko dopustnih razlogov.
Za upravni postopek velja, da je mogoče obstoj dejstev presoditi šele potem, ko je bil dokazni postopek izveden in so dokazi vsebinsko presojeni, ne pa obratno, da bi se vpliv predlaganih dokazov na dejansko stanje lahko presojal, še preden so bili dokazi izvedeni. Toženka se je v predmetni zadevi vnaprej opredelila o dokazni vrednosti in potencialnem vplivu dokaznega predloga zaslišanja prič G. G. in H. H. na končno dokazno oceno, za kar pa nima zakonske podlage. Zavrnitev dokaznih predlogov strank se ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno, kot je po presoji sodišča storila toženka v obravnavanem primeru in kot to utemeljeno ugovarja tudi tožnik v tožbi.
brezplačna pravna pomoč - dodelitev brezplačne pravne pomoči - kazenski postopek - zahteva za varstvo zakonitosti - ocena verjetnosti izgleda za uspeh
Značilnosti zahteve za varstvo zakonitosti, še zlasti, ker se nanaša na že pravnomočno končan kazenski postopek (za katerega tožnik ne navaja, da mu v njem ne bi bila zagotovljena pravica do obrambe tudi preko BPP v smislu 29. člena Ustave in 6. člena EKČP) in njen pomen za enotno uporabo zakona v državi (ki ni vezan na konkreten kazenski postopek), po mnenju sodišča pri odločanju o dodelitvi BPP zahtevajo (tudi) upoštevanje tožnikove objektivne možnosti za uspeh in s tem razlago 24. člena ZBPP na temeljni, torej jezikovni ravni, kot se je uveljavila tudi v drugih (nekazenskih) zadevah. Po tej razlagi pa zakonska ureditev organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve in v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne.
ZIntPK člen 13, 13/4, 21, 21/3, 27, 27/1. ZUP člen 154, 154/1, 164, 164/2, 165, 165/1. ZSDH-1 člen 48, 48/2.
korupcija - Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) - ugotovitve o konkretnem primeru - minister - prenehanje funkcije - član nadzornega sveta - kršitev pravil postopka - pravica do izjave - ustna obravnava - zavrnitev dokaznega predloga
Do dokaznih predlogov strank v postopku se mora upravni organ opredeliti in jih dokazno presoditi, če se podani pravočasno, substancirano in se z njimi dokazuje relevantna dejstva, pri čemer imajo vsa dokazna sredstva enako dokazno moč. Ko stranka v postopku predlaga izvedbo dokazov in ko utemelji obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, je upravni organ dolžan predlagani dokaz izvesti in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Toženki ni potrebno izvajati dokazov, ki so a) nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano; b) nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno ali c) popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva.Tožnik s predlaganimi dokaznimi sredstvi ni dokazoval dejstev, ki bi bila že dokazana, temveč nasprotna dejstva. Dokazni predlog je bil podan pravočasno, substancirano, za dokazovanje relevantnih dejstev. Toženka ga je neutemeljeno v 11. točki obrazložitve izpodbijanega akta zavrnila kot nekonkretiziranega. Toženka bi morala opraviti ustno obravnavo in na njen izvesti zaslišanje tožnika in predlaganih prič ter tožniku omogočiti, da se o dokazih in navedbah prič izjasni, po potrebi pa tudi izvesti soočenje.
Za upravni postopek velja, da je mogoče obstoj dejstev presoditi šele potem, ko je bil dokazni postopek izveden in so dokazi vsebinsko presojeni, ne pa obratno, da bi se vpliv predlaganih dokazov na dejansko stanje lahko presojal, še preden so bili dokazi izvedeni. Toženka se je v predmetni zadevi vnaprej opredelila o dokazni vrednosti in potencialnem vplivu dokaznega predloga zaslišanja prič E. E. in F. F. na končno dokazno oceno, za kar pa nima zakonske podlage. Zavrnitev dokaznih predlogov strank se ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno, kot je po presoji sodišča storila toženka v obravnavanem primeru in kot to utemeljeno ugovarja tudi tožnik v tožbi.
GZ člen 3, 3/1, 3/1-35, 3/1-41. Uredba o razvrščanju objektov (2022) priloga 2-2, 2-6.
ukrep gradbenega inšpektorja - ustavitev gradnje - poseg v konstrukcijo - rekonstrukcija objekta - gradbeno dovoljenje - vzdrževalna dela - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
V konkretnem primeru je za odločitev bistveno, ali so bile predelne stene, ki jih je tožnik odstranil, nosilne ali nenosilne stene. Kolikor so bile nosilne stene, pomeni tožnikov poseg rekonstrukcijo objekta, torej poseg v njegovo konstrukcijo, za kar bi moral pred izvedbo del pridobiti gradbeno dovoljenje, pričetek del pa priglasiti. Če pa so bile stene nenosilne stene, tožnik z njihovo odstranitvijo v konstrukcijo objekta ni posegal, pač pa je izvajal le vzdrževalna dela, za kar niti gradbeno dovoljenje niti priglasitev pričetka del nista potrebna.
kmetijska okoljska plačila - obnova postopka - pravica do izjave
Tudi v obnovljenem postopku velja načelo materialne resnice, kar pomeni, da je treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo in načelo zaslišanja stranke, kar ne vključuje samo izjave stranke o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, ampak tudi, da se izreče o predlogih in ponujenih dokazih in da pri izvedbi dokazov sodeluje.
Sodišče na tem mestu še pripominja, da je naloga strokovne komisije, da projekte strokovno oceni, naloga organa odločanja pa je, da glede na strokovne ocene komisije (ki morajo biti po oceni sodišča tudi vsebinsko obrazložene in ne zgolj številčno, saj bi drugače lahko prišlo do arbitrarnosti) in razpoložljiva sredstva ter pogoje razpisa, odloči o prijavljenih projektih in njihovi upravičenosti do sofinanciranja.
Organ odločanja (na podlagi točkovanja, ki ga je določila komisija in njene ocene prijavljenega projekta), ni konkretizirano obrazložil zakaj tožnica ni bila izbrana, predvsem s konkretizacijo obrazložitve kakšni so razlogi organa (ne razlogi komisije, ki so prav tako izostali), da prav tožnica ni bila izbrana za sofinanciranje projekta.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - pridržanje - poseg v osebno svobodo - načelo sorazmernosti - začasna odredba
Tožnik je dejanja storil v stanju alkoholiziranosti, kar je priznal tudi na glavni obravnavi. To pomeni, da ima očitno težave z alkoholom, ob takih okoliščinah pa je logična dokazna ocena tožene stranke, da drugačen ukrep (omejitev gibanja na območje azilnega doma) ne pride v poštev, saj bi bil tožnik vrnjen v okolje, v katerem bi se kršitve glede na dosedanje izkušnje in navedeno tožnikovo psihično stanje nadaljevale in da je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.
tujci - omejitev gibanja tujcu - preizkus po uradni dolžnosti - odločba Ustavnega sodišča
Stališče, da Upravno sodišče preizkus utemeljenosti omejitve gibanja po uradni dolžnosti opravi (še)le v primeru, ko je bila tujcu omejitev gibanja podaljšana, in sicer pred potekom devetih mesecev skupne omejitve gibanja, je jasno razvidno tudi iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-75/21-17 (glej zlasti 26. točko, pa tudi nadaljnje točke obrazložitve te odločbe), v kateri Ustavno sodišče nejasnosti in protiustavnosti zakonske ureditve s tega vidika ni izpostavilo. Opisana razlaga zakona je tudi sistemsko ustreznejša od dosedanje prakse (po kateri je Upravno sodišče preizkus omejitve gibanja po uradni dolžnosti opravilo pred iztekom obdobja prvih šestih mesecev omejitve gibanja) ter omogoča periodični sodni nadzor nad tujcu izrečeno omejitvijo gibanja in podaljšanjem omejitve gibanja (na podlagi tožb tujca in sodnega preizkusa utemeljenosti podaljšanja omejitve gibanja po uradni dolžnosti) skozi celotno obdobje trajanja ukrepa.
ZZZiv člen 43, 43/1, 43/1-3. ZIN člen 3, 32, 32/1, 32/1-1. ZUP člen 9, 144, 145, 145/1, 237, 237/2, 237/2-3. ZVMS člen 92, 92/3, 92/4.
inšpekcijski ukrep - ukrep veterinarskega inšpektorja - zaščita živali - nujni ukrepi v javnem interesu - ugotovitveni postopek - skrajšani ugotovitveni postopek - poseben ugotovitveni postopek - načelo zaslišanja stranke v postopku - pravica do izjave - bistvena kršitev določb upravnega postopka
Toženka v obravnavanem primeru ni imela podlage za izvedbo skrajšanega ugotovitvenega postopka, saj ni bila izkazana dejanska nevarnost za zdravje in življenje psov, kar bi bilo podlaga za sprejem nujnih ukrepov po postopku, kot ga urejajo določbe tretjega in četrtega odstavka 92. člena ZVMS. Toženka bi torej morala izpeljati posebni redni ugotovitveni postopek, v katerem bi zbrala vse za presojo in odločitev potrebne dokaze ter tožnika pred izdajo odločbe s svojimi ugotovitvami seznaniti in mu dati možnost, da se o njih izjavi. S tem, ko je toženka namesto tega izvedla skrajšani ugotovitveni postopek, četudi zanj, kot je obrazloženo, niso bili izpolnjeni pogoji (saj nevarnost za zdravje in življenje psov ni bila izkazana) in posledično tožniku ni dala možnosti, da bi se izjavil o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, je bistveno kršila določbe postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - zahteva za varstvo zakonitosti - objektivni pogoj
Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, torej pravno sredstvo, ki se nanaša na že pravnomočno končan kazenski postopek. Namen tega pravnega sredstva je poleg odprave kršitev zakona, ki so bile storjene s pravnomočno sodno odločbo ali sodnim postopkom, ki je tekel pred to pravnomočno odločbo, zagotoviti enotno uporabo zakona v državi. Te značilnosti zahteve za varstvo zakonitosti - še posebno ob tem, da se nanaša na že pravnomočno končan kazenski postopek, za katerega tožnik ne navaja, da mu v njem (pred pravnomočnostjo) ne bi bila zagotovljena pravica do obrambe tudi preko BPP v smislu 29. člena Ustave in 6. člena EKČP - in pomen tega izrednega pravnega sredstva za enotno uporabo zakona v državi, ki ni vezan na konkreten kazenski postopek, po mnenju sodišča (kot ga je zavzelo že v zadevi I U 174/2017, nato pa tudi npr. v zadevah III U 133/2022, I U 1028/2022 in III U 234/2023) omogočajo, da se pri odločanju o dodelitvi BPP upoštevajo prosilčeve objektivne možnosti za uspeh in s tem razlaga 24. člena ZBPP na temeljni, torej jezikovni ravni, kot se je uveljavila tudi v drugih (nekazenskih) zadevah.
brezplačna pravna pomoč - zahteva za varstvo zakonitosti - verjeten izgled za uspeh - očitno nerazumna zadeva
Tožena stranka se je v nasprotju s splošnimi izhodišči 24. člena ZBPP prekomerno spustila v vsebinsko presojo utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti (ki je bila v času njene presoje že vložena), saj je opravila njeno poglobljeno pravno analizo, s čimer je presegla svoje upravne pristojnosti in prevzela vlogo sodišča. Takšno ravnanje je v nasprotju z vsebino in namenom 24. člena ZBPP, ki temelji na standardu očitne nerazumnosti zadeve, ki je po naravi stvari podan, če je to razvidno že na prvi pogled in ne šele po temeljiti vsebinski pravni analizi zadeve. Ta standard podrobneje opredeljuje tretji odstavek 24. člena ZBPP, pri čemer tožena stranka v izpodbijani odločbi ni nikjer pojasnila, v čem naj bi bilo pričakovanje ali zahtevek tožnika v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, zakaj naj bi bilo očitno, da tožnik zlorablja možnost BPP, ali zakaj naj bi bilo pričakovanje ali zahteva tožnika očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago oz. v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.
Napačno pa je tudi stališče tožene stranke, da je v tej zadevi odločilno tudi dejstvo, da je tožnik prosil za dodelitev BPP v zvezi z izrednim pravnim sredstvom in ne v zvezi s kazenskim postopkom na prvi stopnji, zaradi česar naj bi bila presoja njegovih prošenj bistveno strožja. Tožena stranka je pri tem povsem spregledala, da gre v konkretni zadevi za postopek v zvezi z odvzemom prostosti. To pomeni, da ne gre za dodelitev BPP v kazenskem postopku, v katerem tožniku grozi zaporna kazen (torej odvzem prostosti), ampak je bila tožniku prostost že odvzeta, pa čeprav v obliki pripora (in ne zapora). To pa pomeni, da gre za postopek, katerega bistvo je v presoji, ali je bilo zakonito poseženo v eno od najbolj temeljnih človekovih pravic, to je v pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave.
ZKme-1 člen 53, 56. Uredba o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 (2011) člen 121.
program razvoja podeželja - zahteva za izplačilo sredstev
Toženka je z izpodbijano odločbo utemeljeno zavrnila tožničin zahtevek za izplačilo 9.939,40 EUR. Tožnica zmotno zatrjuje, da je do plačila tega zneska upravičena že na podlagi odločbe o pravici do sredstev. Kot je to sodišče navedlo že v sodbi III U 58/2018, je treba pred izplačilom sredstev za sofinanciranje ukrepov razvoja podeželja opraviti kontrolne postopke, kar zahteva evropska zakonodaja. Prvi odstavek 48. člena Uredbe 809/2014 določa, da se opravijo upravni pregledi vseh vlog za podporo, zahtevkov za plačilo ali drugih prijav, ki jih mora predložiti upravičenec ali tretja oseba, pri čemer se pregledajo vsi elementi, ki jih je mogoče in primerno preveriti z upravnimi pregledi. Zahteva po preverbi izpolnjevanja pogojev iz predpisov pred izdajo odločbe o pravici do sredstev in pred izdajo odločbe za izplačilo sredstev, izhaja tudi iz ZKme-1 (53. in 56. člen).
rudarstvo - rudarska koncesnina - odmera rudarske koncesnine - stečaj nosilca rudarske pravice - ugasnitev pravice - pravnomočna sodba - res iudicata - vezanost na pravnomočno sodbo sodišča - vezanost sodišča na pravnomočno odločitev
Vezanost upravnega organa na sodbo Upravnega sodišča pa je neločljivo povezana tudi z vezanostjo samega Upravnega sodišča na svojo pravnomočno sodbo v isti zadevi (Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča X Ips 12/2023 z dne 30. 11. 2023.). V ZS je določeno, da odločbe sodne oblasti vežejo sodišča in vse druge državne organe RS in da izvršitve odločbe sodišča ne more ovirati odločba drugega državnega organa (drugi in četrti odstavek 2. člena ZS). Temu sledi tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča, po kateri je tudi Upravno sodišče, ki bi odločalo v upravnem sporu zoper nov akt, izdan s strani tožene stranke, vezano na pravnomočno sodbo, izdano v isti zadevi, seveda v obsegu, ki ga določa okvir pravnomočnosti (tj. v obsegu pravnih in dejanskih vprašanj, o katerih je bilo odločeno s pravnomočno sodbo o odpravi upravnega akta in ki so bili podlaga za sprejeto odločitev). Iz pravnomočnosti sodbe (res iudicata), na katero so pri svojem nadaljnjem odločanju vezani tako organi kot sodišča, pa tudi izhaja, da navedeno torej ni več del ponovne presoje v nadaljnjih postopkih. To pomeni, da ne upravni organ in ne upravno sodišče v ponovljenem postopku ne smeta odstopiti od pravnih stališč, sprejetih v pravnomočni sodbi. V pravnomočno sodbo lahko poseže le Vrhovno sodišče, ki skladno s svojo ustavno vlogo kot najvišje sodišče v državi odloča o pravnih sredstvih zoper pravnomočno sodbo Upravnega sodišča. V upravnem sporu je to revizijski postopek.