Določilo 285. čl. ZPP ureja procesno vodstvo v okviru katerega pa je dolžnost predsednika senata, da med drugim skrbi tudi za to, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank v pomembnih dejstvih in da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank.
Terjatev je stečajni upravitelj tožene stranke na naroku za preizkus terjatev priznal, kar pomeni, da se terjatev šteje za ugotovljeno. V takem primeru pravnega interesa ni več, saj je terjatev že ugotovljena.
Položaj v konkretnem primeru, ko ima upnik, torej dolžnik iz nasprotne izvršbe sedež na območju Velike Britanije, ni enak kot položaj stranke, ki bi imela sedež v državi, ki ni članica Evropske unije. Glede na to, da je vprašanje priznanja in izvršitve sodb sodišč, članic Evropske unije v drugi državi članici Evropske unije posebej urejeno in da ni več potreben enak postopek kot pa je praviloma potreben v primeru, če gre za izvršitev sodbe v državi, ki ni članica Evropske unije, ni več mogoče trditi, da naj bi bila nevarnost iz 270. čl. ZIZ podana, ker naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini.
Tožba spada med tista pisanja, ki se vročajo osebno stranki. Vročevalec ni ravnal niti po lastnih navodilih, saj je za poskus druge vročitve (ker prvič ni bil uspešen), dal 2 tožencu napotek naj bo v stanovanju dne 20.8.2002, sam pa je drugi poizkus vročitve opravljal dan prej, torej 19.8.2002. Vročitev tožbe ni bila pravilna, kar je prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe. Ker jo je sodišče kljub temu izdalo, je podana absolutna bistvena kršitev iz 7. tč. II. odst. 339. čl. ZPP. Ob uradnem preizkusu pa je sodišče 2. st. ugotovilo tudi, da je bila storjena tudi absolutna bistvena kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj sodišče 1. st. v obrazložitvi ni navedlo katera pravnorelevantna dejstva iz tožbe je vzelo kot dejansko podlago svoje odločitve in na katero pravno normo je takšno odločitev oprlo.
Tožeča stranka je v tožbi trdila, da je del parcele njena last. Te trditve v tožbi narekujejo lahko le sklep, da tožeča stranka lahko zahteva ugotovitev lastninske pravice na tem delu parcele, torej ugotovitev izključne lastninske pravice na delu parcele. Izključna lastninska pravica in solastninska pravica sta dva različna pravna pojma z različno vsebino. Solastninska pravica je pravica več lastnikov na nerazdeljeni stvari in je delež solastnika določen v razmerju s celoto (idealni del). Če tožeča stranka zahteva ugotovitev solastninske pravice na navedeni parceli, zahteva torej delež na celotni parceli.
stroški - spor majhne vrednosti - stroški vzdrževanja - trajno dolžniško razmerje - stroški upravljanja
ZOR v 358. čl. določa odpoved trajnega dožniškega razmerja.Ker je šlo za trajno pogodbeno razmerje med strankama, le-to ni moglo prenehati drugače kot s sporazumom ali z odpovedjo s strani vsaj ene izmed pogodbenih strank. Sodišče je štelo, da je bila odpoved s strani tožene stranke tožeči stranki sporočena dne 27.3.1999. Na podlagi take ugotovitve pa gre zaključiti, da ima tožeča stranka vendarle pravico terjati tiste stroške upravljanja in vzdrževanja, ki so zapadli, preden je obveznost prenehala z odpovedjo.
Če so dela neodložljiva, saj bi sicer nastala škoda in je šlo po obsegu za večja popravila, nepravdni postopek zaradi pomanjkanja soglasja niti ni predviden (4. odst. 15. člena ZTLR).
Iz določbe 219. člena ZOR, ki govori o imetniku, izhaja, da gre pri imetniku stvari za prikrajšanca in pri uporabniku za okoriščenca. S stališča slednjega pomeni tuja stvar to, da do nje nima pravice, bistveno je, da gre za izkoriščanje tuje pravice.
Po določbi 1. odst. 38. člena KZ se denarna kazen izreka v dnevnih zneskih, če to ni mogoče pa tudi v določenem znesku. Če se denarna kazen izreče v dnevnih zneskih, lahko znaša najmanj 5, največ pa 360 dnevnih zneskov, za kazniva dejanja storjena iz koristoljubnosti, pa največ 1500 dnevnih zneskov. Po določbi 2. odst. 38. člena KZ pa število dnevnih zneskov denarne kazni določi sodišče, upoštevaje splošna pravila o odmeri kazni. Že iz dikcije te določbe je videti, da sodišče pač ne more biti vezano na sankcije, v konkretnem primeru denarno kazen predpisano v drugem zakonu, kar z drugo besedo pomeni, da lahko Okrajno sodišče izreče tudi nižjo kazen od tiste, ki je kot najvišja predpisana v Zakonu o varnosti cestnega prometa za določeno inkriminirano ravnanje, če bi bilo le to okvalificirano kot prekršek. Glede na navedeno se izkaže pritožba okrožne državne tožilke kot neutemeljena.
KZ člen 50, 302, 302/1, 302/4, 50, 302, 302/1, 302/4.
preprečitev uradnega dejanja uradni osebi - ugotovitev dejanskega stanja
Način vožnje, ko voznik namesto, da bi vozilo na zahtevo policista ustavil, pospeši in ga usmeri proti njemu, je namreč nedvomno označiti kot delovanje tako imenovane absolutne sile, ki je policistu onemogočila opravo hotenega uradnega dejanja.