Materialnopravno izhodišče za odločanje v obravnavani motenjski pravdi je podano v določbi 33. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki določa, da daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika.
ZPP člen 339, 339/2-8, 350, 350/2, 339, 339/2-8, 350, 350/2.
bistvena kršitev določb postopka
Dolžnici je bil predlog upnikov za določitev sodnih penalov vročen šele hkrati z izpodbijanim sklepom. S takim postopanjem pa je sodišče prve stopnje odvzelo dolžnici možnost sodelovanja in obravnavanja pred sodiščem prve stopnje.
Tožnik je v tožbi kot podlago tožbenega zahtevka navedel neupravičeno obogatitev tožene stranke, ker je tožnik opustil dejanja, predpisana za ohranitev meničnih pravic V tožbi je le pojasnil, da je bila menica izdana za zavarovanje posojila, ki bi ga morala vrniti tožniku najkasneje do 1.1.1996. Tožena stranka je na tožbo odgovorila in oporekala le navedbam v zvezi s posojili. Navedla je, da tožnik za zatrjevana posojila ni predložil nobenih dokazov, ko pa bo predložil ustrezne dokaze, bo postavila ugovor pobota. Tako je tožnik takoj v naslednjem pripravljalnem spisu razširil trditveno podlago in zatrjeval, da mu zahtevani znesek ne gre le na podlagi 85. člena ZM ampak tudi na podlagi določb, ki urejajo vrnitev posojila. V tem delu je res napačno stališče sodišča prve stopnje, ki je štelo, da se identiteta tožbenega zahtevka ni spremenila. Vendar zaradi tega sodišče ni zagrešilo nobenih očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka je namreč v prvem pripravljalnem spisu z dne 10.5.2005 nasprotovala trditvam tožnika, da so bile sklenjene posojilne pogodbe. S tem se je spustila v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem nasprotovala spremembi, zato je pravilna ocena, da je v spremembo tožbe privolila. Glede na to, da je bila razširitev tožbene podlage takorekoč posledica ugovorov tožene stranke v odgovoru na tožbo prav v zvezi z samo sklenitvijo posojilnih pogodb, te ugovore pa je tožena stranka nato uveljavljala ves čas postopka in imela možnost navajati dejstva, dokaze in pravna naziranja v zvezi s tem, imela je možnost, da se opredeli do navedb nasprotne stranke in do njenega procesnega gradiva v zvezi s tem, ni bila kršena njena pravica do izjave. Tek zamudnih obresti je posebna civilna sankcija, določena za primer zamude pri izpolnitvi denarne obveznosti. Plačilo zamudnih obresti je stranska terjatev, vezana na osnovno obligacijsko razmerje. Tako je treba tudi glede teka zamudnih obresti uporabiti določbe ZOR, ki je veljal ob nastanku posojilnih razmerij in ne določa, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico.
Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ni bilo sporno, pravilno uporabilo določbo 219. čl. ZOR, ki je še veljal v času spornega razmerja in se zato na podlagi 1060. čl. Obligacijskega zakonika.
Sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka ne uživa posesti nepremičnine v sorazmerju s svojim solastninskim deležem, toženka pa z uporabo cele nepremičnine krši tožnikovo pravico do uporabe te nepremičnine. S takšno uporabo ima toženka korist. Korist je v brezplačni uporabi tožničinega solastnega deleža.
Dokler storilec ne ve, da je kupoprodajna pogodba, na podlagi katere je pridobil tujo stvar, po samem zakonu razdrta, kaznivo dejanje zatajitve po 1. odst. 215. člena KZ češ, da si je protipravno prilastil tujo stvar, ki mu je bila s pogodbo zaupana, ne more biti podana.
Za motilnost dejanja se ne zahteva volja in zavest motiti prav določenega posestnika v njegovi posesti. V posestnih sporih pa je pasivno legitimiran tudi tisti, v korist katerega je kdo drug storil motilno dejanje.