Tudi po presoji sodišča tožnik ne sodi v nobeno v zakonu navedenih skupin, ki jim je status vojnega veterana mogoče priznati, četudi je na delovnem mestu kot voznik prevažal sanitetni material v okviru svoje službe kot organizacije oz. podjetja posebnega pomena za obrambo. Glede na določbe ZZV-UPB1 statusa vojnega veterana namreč ni mogoče priznati vsakomur, ki je na kakršenkoli način sodeloval pri osamosvojitvi Republike Slovenije, temveč le tistemu, ki v konkretnem postopku dokaže, da je bila njegova udeležba takšna, kot jo določa ZZV-UPB1.
molk organa - davek od dobička pravnih oseb - združitev zadev - invalidsko podjetje
ZGD v 569. členu za to, da družba (podjetje) posluje kot invalidsko, predpisuje tri pogoje: - status kapitalske družbe, - predhodno pridobitev soglasja Vlade RS in - usposabljanje in zaposlovanje 40 % invalidnih oseb. Pri tem sta pri tožniku prvi in drugi pogoj nedvomno izpolnjena, vprašljivo pa je izpolnjevanje tretjega pogoja. Po presoji sodišča je treba ugodnosti invalidskih podjetij na davčnem področju razlagati v kontekstu določb ZUZIO in ZGD, ki izhajajo predvsem iz namena usposabljanja invalidov, kar pa pomeni, da je invalidsko podjetje dolžno samo zagotoviti ustrezne programe za usposabljanje in zaposlovanje invalidov.
ZGD v 569. členu za to, da družba (podjetje) posluje kot invalidsko, predpisuje tri pogoje: status kapitalske družbe, predhodno pridobitev soglasja Vlade RS in usposabljanje in zaposlovanje 40 % invalidnih oseb. Pri tožeči stranki sta prvi in drugi pogoj nedvomno izpolnjena, vprašljivo pa je izpolnjevanje tretjega pogoja. Po presoji sodišča je treba ugodnosti invalidskih podjetij na davčnem področju razlagati v kontekstu določb ZUZIO in ZGD, ki izhajajo predvsem iz namena usposabljanja invalidov, kar pa pomeni, da je invalidsko podjetje dolžno samo zagotoviti ustrezne programe za usposabljanje in zaposlovanje invalidov.
Posvojitev otroka ima za posledico prenehanje roditeljske pravice, saj s posvojitvijo prenehajo pravice in dolžnosti staršev do otroka, kakor tudi otroka do staršev. Gre torej za izjemno pomembne in daljnosežne posledice, tako pravne in osebnostne narave, zato tudi zakon določa pretek določenega časa od nastanka razloga za posvojitev do dejanske posvojitve. Navedeni čas zato po presoji sodišča ni namenjen zgolj preverjanju koristi posvojenca, kot to utemeljujeta tožnika, temveč tudi omogoča roditelju, da še vedno varuje svojo roditeljsko pravico. Tako lahko v tem roku uveljavi svojo roditeljsko pravico, kolikor je bil neznanega bivališča ali pa prekliče svojo izjavo o privolitvi, da da otroka v posvojitev. Navedena izjava namreč prvotno pomeni, da center začne postopek posvojitve, šele s pretekom enoletnega roka pa ima za posledico izdajo odločbe o posvojitvi in s tem prenehanje roditeljske pravice. Do tedaj pa lahko roditelj podano izjavo po mnenju sodišča prekliče brez kakršnih koli omejitev.
Na podlagi pozitivno-pravne ureditve po 1. odstavku 48. člena ZUstS stališča Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-168/97 z dne 3. 7. 1997 in prakse Vrhovnega sodišča RS v zadevah Ur 42/96 z dne 2. 2. 1996 in Ru 30/96 z dne 5. 11. 1996 sodišče izpeljuje, da je od okoliščin vsakega konkretnega primera odvisno, ali je posamičen akt, izdan na podlagi zakonske odločbe, za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je neustavna, nezakonit ali ne. V vsakem takem primeru je ključna relevantna okoliščina za presojo tega vprašanja razlog, zaradi katerega Ustavno sodišče določbe ni razveljavilo, ampak je le ugotovilo njeno neskladje z Ustavo, in vprašanje, v katerem delu oziroma v katerem smislu je Ustavno sodišče ugotovilo neustavnost določbe. Iz tega stališča Ustavnega sodišča nedvoumno izhaja, da bi morala odločba o razrešitvi vsebovati t.i. nekrivdne razloge, ki so v zagotavljanju teamskega dela in izogibanju konceptualnih neskladij med ministrom in položajnim uradnikom ter v vzpostavljanju odgovornosti ministra za stanje na predmetnem področju.
upravni akt - prepoved reformatio in peius - upravna stvar
Preveritev ocene s pomočjo izvedenca, ki je po nalogu tožene stranke ocenjeval v zvezi z ugovorom tožnice obe izpitni poli, svoje delo pa je opravil v skladu s pravili stroke (Lex artis) in sprejetimi navodili (8.alinea 12. člena ZMat). Tožena stranka se je tako pri svoji odločitvi oprla na opravilo strokovne narave (Lex artis), postopek pa je potekal po določilih ZMat in Pravilnika o maturi. Niti ZMat niti Pravilnik pa ne določata, da bi bila maturitetna ocena upravna stvar ali da bi se o njej oziroma o ugovoru zoper njo odločalo z upravno odločbo ali da bi tožena stranka o ugovorih zoper maturitetno oceno odločala v upravnem postopku. Odločitev tožene stranke v zvezi z oceno posameznega predmeta pri maturi nima značaja odločanja o pravni stvari v smislu citiranega 2. člena ZUP, ker ocenjevanje (oziroma preveritev ocenjevanja) vsebinsko ne pomeni odločanja o posameznikovi pravici ali obveznosti, prav tako pa se z njim ne ugotavlja ali ustvarja pravno razmerje med dijakom, ki opravlja maturo in toženo stranko, pač pa gre za opravilo strokovne narave (Lex artis). Pač pa gre v konkretnem primeru za posamični akt organa s področja vzgoje in izobraževanja, ki ga urejajo specialni predpisi (ZMat). Ponovna preveritev ocene pri maturitetnem predmetu torej ne predstavlja avtoritativne odločitve nosilca oblasti oziroma nosilca javnega pooblastila, pač pa gre za opravilo strokovne narave, pri čemer tožena stranka (ki je ugovor le zavrnila) po presoji tudi povsem očitno ni kršila ustavnega načela prepovedi reformatio in peius, saj se ocena tudi po izpodbijani odločitvi tožene stranke ni spremenila, zato s tem tožnici tudi ni bilo poseženo v ustavne pravice po 2. členu Ustave (pravna država). Tudi glede zatrjevane kršitve 22. in 25. člena Ustave RS zaradi uveljavljanja prepovedi odločitve na slabše, ki v konkretnem primeru očitno ni podana. Tožnici tudi ni bilo poseženo v ustavno pravico iz 3. odstavka 57. člena Ustave, saj bi tožnica, v kolikor bi želela doseči izboljšanje ocene pri izpitu iz maturitetnega predmeta zgodovina, lahko v skladu z določilom 1. odstavka 40. člena ZMat ponovno opravljala izpit iz maturitetnega predmeta zgodovina in sicer v roku dveh let, pri čemer se za boljši uspeh pri maturi upošteva boljša ocena.
Ker po ZAzil velja, da mora tujec, ki nezakonito vstopi v Republiko Slovenijo, zaprositi za azil v najkrajšem času pri pristojnem organu, in tožnik je nezakonito vstopil v Slovenijo, tožnik ni imel upravičenega razloga, če je bil glavni razlog prebega iz izvorne države res v tem, da se izogne preganjanju, da za azil ni zaprosil že ob prihodu v Slovenijo, četudi ima sestro v Italiji. Ta obveznost ne velja samo za tiste prosilce za azil, ki nezakonito vstopijo v Slovenijo, ampak tudi za tiste, ki vstopijo na zakonit način, kajti okoliščina, kdaj prosilec za azil zaprosi za azil oziroma izkaže namero zaprositi za azil, je relevantna za celostno presojo verodostojnosti tožnikove izpovedbe o preganjanju po 1(A)(2) členu Konvencije o statusu beguncev. ZAzil sicer res ne določa roka, v katerem mora prosilec za azil vložiti prošnjo za azil oziroma izraziti namero vložiti prošnjo za azil. Vendar zakonodajalec tega roka glede na 8. člen Ustave in opredelitev preganjanja po 1(A)(2) členu Ženevske konvencije niti ni smel predpisati, ker mora biti to vprašanje stvar celovite ocene verodostojnosti tožnika, ob upoštevanju upravno-sodne prakse na tem področju.
Za pridobitev statusa invalidskega podjetja je potrebno, da je podjetje organizirano v kapitalsko družbo, da med celim letom zaposluje oziroma usposablja najmanj 40 % invalidnih oseb ter da pridobi predhodno soglasje Vlade RS. Nesporno je tožnik dvema pogojema, to je organizacijski obliki in pridobitvi soglasja, zadostil. V soglasje kot enega od pogojev za to, da podjetje posluje kot invalidsko podjetje, davčni organ ni posegel. Če tega soglasja tožnik ne bi imel, pogojev za poslovanje kot invalidsko podjetje ne bi izpolnjeval, davčni organ pa soglasja Vlade RS ne bi mogel nadomestiti. Davčni organ v omenjeno soglasje oziroma preizkušanje tega pogoja, ni posegel. Ugotavljal je le izpolnjevanje tretjega pogoja, to je strukturo zaposlenih pri tožniku glede na dejavnost, ki jo opravlja. Namen, ki ga zasleduje tožeča stranka, to je, zaposliti le toliko invalidnih in neinvalidnih oseb, da zadosti formalnemu številčnemu kriteriju pogojev glede zaposlitve invalidnih oseb, pri čemer zanemari temeljni namen zakona, pomeni tako izigravanje zakona zaradi pridobivanja davčnih in drugih olajšav, ki mu ni mogoče nuditi pravnega varstva.
ZOR člen 51, 66, 51, 66. ZPDVBH člen 11, 13, 11, 13.
davki in prispevki
Po določbah ZPDVBH namreč zavezanec s svojo naložbeno politiko bistveno vpliva na višino davčne osnove. Vendar to lahko stori le z dejansko prilagoditvijo poslovanja in ne, kot v obravnavanem primeru, le z navidezno spremembo strukture naložb, v katere plasira svoja sredstva.
davek od dobička pravnih oseb - dolgoročne finančne naložbe - obveznice RS - investicijski vrednostni papirji - finančna sredstva razpoložljiva za prodajo - tržno tveganje - popravek vrednosti
Tožnik je popravke oblikoval iz razlogov, ki bodo (če bodo) nastali v prihodnosti. Navedene okoliščine pa so tudi po presoji sodišča razlogi za oblikovanje rezervacij, ki se bankam po 23. členu ZDDPO priznajo v obračunanih zneskih, vendar največ do višine, ki jo predpiše Banka Slovenije v skladu z 29. členom ZBH, ne pa za oblikovanje popravkov vrednosti dolgoročnih finančnih naložb, saj je tožeča stranka obveznice izkazovala kot investicijske vrednostne papirje, ki so, kot poudarjata že oba davčna organa, dolgoročni in kratkoročni vrednostni papirji, ki se kupujejo in hranijo zaradi zaslužka ali povečanja kapitala in se navadno hranijo do zapadlosti in jih torej tožeča stranka v kratkem ni nameravala prodati.
Vračilo davka se lahko prizna le ob doslednem spoštovanju vseh predpisanih pogojev, med drugim tudi tistega, da mora biti vstopni DDV izkazan na računu, ki ga je izdal davčni zavezanec in na katerem so navedeni vsi podatki iz 34. člena ZDDV. Med temi podatki pa je tudi podatek o davčni številki izdajatelja. Tudi po presoji sodišča morata biti zahtevku za vračilo DDV po določbi 54. člena ZDDV priložena pravilna (originalna) računa, ki predstavljata verodostojno knjigovodsko listino v skladu s SRS 21.
Po mnenju sodišča glede na določbe ZDavP, ki urejajo prisilno izterjavo, o veljavnem izvršilnem naslovu ter uradnih podatkih sodnika za prekrške, da obveznost ni bila plačana, organ pred izdajo sklepa o prisilni izterjavi ni bil dolžan posebej seznanjati stranke.
carina - uvozne kvote - upravni spor - pravni interes
Glede na Uredbo so carinske kvote morale biti realizirane v tistem obdobju, za katerega so se dodelile, zato prenos kvot v naslednje časovno obdobje ni bil mogoč. Posledično to pomeni, da tudi če bi bilo zahtevi tožeče stranke ugodeno, se carinske kvote v ponovnem postopku ne bi mogle izvršiti in potemtakem tožeča stranka morebitnih dodatnih kvot na račun kvot iz leta 2003, po letu 2003 ne more realizirati, zato si svojega pravnega položaja z naturalno restitucijo ne more izboljšati. Zato po mnenju sodišča tožeča stranka ne izkazuje več pravnega interesa za vložitev tožbe v upravnem sporu, ZUS pa tudi ne daje pravne podlage za izdajo ugotovitvene sodbe v upravnem sporu.
Iz dokazil v upravnih spisih nesporno izhaja, da je tožeča stranka v obdobju od 01.02.2005 do 31.07.2005 prejela pokojnino v skupnem bruto znesku 969.413,10 SIT, kar pomeni, da je znašal njen mesečni lastni dohodek 161.568,85 SIT kar pa še vedno presega višino minimalne plače, ki je bila v trenutku vložitve tožeče stranke 122.600,00 SIT.
V kolikor je stranka v postopku javnega razpisa prejela svojo odločbo, ni stranka v upravnem sporu, ki ga je sprožila druga stranka, ki je ravno tako prejela svojo odločbo, ki jo izpodbija.
Pravni nasledniki hipotekarnega upnika, ki do nastopa nacionalizacije ni dobil dolga v podjetje povrnjenega, niso stranke v postopku denacionalizacije tega podjetja.
Po presoji sodišča je prizadeta stranka izpolnila pogoj iz določila 1. odstavka 37.a člena ZVPot, ker je o stvarni napaki pravočasno obvestila družbo AAA, kot pooblaščenega uvoznika, ki pa je njeno pritožbo sprejel v postopek in jo naprej posredoval pooblaščenemu serviserju in prodajalcu vozil BBB, kar je tožena stranka v izpodbijani odločbi interpretirala kot izmikanje oziroma nepriznavanje pravice iz naslova odgovornosti za stvarne napake. Poleg tega je za upravni spor pomembno, da tožnica v tožbi ne izpodbija ugotovljenih dejstev v izpodbijani odločbi, da je prizadeta stranka stvarne napake ugotavljala skozi določeno obdobje, ko je uporabljala avto, in da tudi zaradi tega obvestilo prodajalcu o stvarni napaki z dne 1. 9. 2003 (glede na datum 21. 7. 2003), ki ga je tožeča stranka prejela dne 4. 9. 2003, ni prepozno.
Tožena stranka se lahko sklicuje na 2. alinejo 36. člena ZAzil le takrat, kadar tožena stranka z zadostno mero verjetnosti, ki je blizu gotovosti, ugotovi, kakšno je objektivno stanje v izvorni državi prosilca za azil, zaradi česar njegovi razlogi za preganjanje ne ustrezajo dejanskemu stanju v izvorni državi (in so zato lažni), ali pa takrat, kadar je povsem očitno in nedvoumno, da so si določene izjave prosilca za azil, ki morajo biti za azilni postopek bistvene, tako nasprotujoče in jih prosilec za azil ni v ničemer razjasnil, da je mogoče na tej podlagi ugotoviti, da gre za lažno predstavitev razlogov. Kadar tožena stranka prosilca za azil zasliši, ne odloča v skrajšanem postopku, zato se tožena stranka tudi ne more opreti na določilo 2. odstavka 35. člena ZAzil, saj na tej podlagi pristojni organ lahko odloči le takrat, ko o stvari odloči takoj in na podlagi prošnje za azil. Po presoji sodišča bi tožena stranka glede na izjave obeh tožnikov na zaslišanju o splošnem preganjanju Romov v delu Kosova, kjer sta živela, in glede na dosedanjo upravno-sodno prakso v zvezi s preganjanjem Romov na Kosovu, pred odločitvijo morala pridobiti in oceniti tudi mednarodna poročila o stanju Romov na Kosovu in možnostih za njihovo varno vrnitev v primerih beguncev, ki so jim bile zavrnjene prošnje za azil.
ZUP člen 27, 27/1, 27, 27/1. ZIN člen 24/1, 24/3, 16, 16/2, 24, 24/1, 24/3, 16, 16/2, 24.
inšpekcijski postopek
Inšpekcijski postopek se s samo prijavo sploh še ne začne. Prijavitelj na nek način lahko sodeluje v postopku z zahtevo inšpektorjem, da se ga obvešča o sprejetih ukrepih, vendar je to povsem odvisno od njegove volje oziroma zahteve. V kolikor take zahteve ne poda, pa prijavitelja kot vir prijave brez dvoma ščiti 2. odstavek 16. člena ZIN.