URS člen 25, 156, 25, 156. ZUS člen 30, 30/1, 30/2. ZAzil člen 40/2, 41, 29, 40, 40/1, 13, 15, 15/2, 40/2, 41, 29, 40, 40/1, 13, 15, 15/2.
učinkovito pravno sredstvo - prekinitev postopka - začasna odredba
Direktiva št. 2005/85/EC, ki jo mora Slovenija implementirati do 1. 12. 2007, določa le minimalne standarde, ki jim Slovenija ni zavezana, zato mora pri implementaciji Direktive št. 2005/85/EC upoštevati tudi ustavno-pravne standarde. Na ta način se zagotavlja skladno razmerje med evropskimi predpisi in ustavnimi določbami. Zadržanje upravne odločbe do pravnomočne sodne odločitve pomeni, da tožnikom ni poseženo v njihovo pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in zato v konkretni zadevi ni bilo treba prekiniti postopka po 156. členu Ustave, kajti če ni posega v ustavno pravico, tudi ne more biti njene kršitve.
ZAzil člen 1, 1/2, 1, 1/2. ZUP člen 214, 214/1-5, 214, 214/1-5.
razselitev
Realni preizkus možne uporabe instituta notranje razselitve zahteva, da tožena stranka preveri, v kateri del izvorne države tožeča stranka lahko odide, ne da bi bila tam preganjanja, da je varno območje v izvorni državi praktično, pravno in brez nevarnosti dostopno za zavrnjena prosilca za azil za azil; da je mogoče pričakovati, da bo tožnica s štiriletnim otrokom kot Romkinja na varnem območju lahko tudi v perspektivi zaživela v sprejemljivih socialno-ekonomskih razmerah; da na varnem območju država izvršuje svoje suverenosti; da tudi osebne okoliščine zavrnjene prosilke za azil (spol, starost, zdravje, nacionalna, verska pripadnost, izobrazba, delovna sposobnost, psihološko stanje, morebitne pretekle izkušnje s preganjanjem, družinske vezi) uporabo omenjenega principa dopuščajo. Institut notranje razselitve je namreč mogoče uporabiti, kadar tožena stranka ugotovi, da je prosilec za azil preganjan v smislu določila 1. člena ZAzil, vendar ima možnost, da odide v del izvorne države, kjer preganjanja ni.
omejitev gibanja - zaslišanje stranke - res iudicata
Procesno dejanje zaslišanja je namenjeno temu, da sodišče kot tradicionalni varuh osebnih svoboščin preveri zakonitost posega v osebno svobodo oziroma svobodo gibanja, kar zahteva tudi določilo 23. člena Ustave ne samo na podlagi podatkov v spisu, ampak da sodišče z zaslišanjem prosilca za azil preveri tudi pravilnost ugotovljenih ključnih dejstev, na katera je tožena stranka oprla odločitev. Specifičnost konkretnega primera pa je v tem, da je oba sklopa ključnih dejstev preverilo že Upravno sodišče v sodbi z dne 1. 2. 2006 in Vrhovno sodišče v sodbi z dne 8. 3. 2006. To pomeni, da glede subsumcije relevantnih dejstev pod zakonski dejanski stan iz določila 3. alineje 1. odstavka 27. člena ZAzil že obstaja pravnomočna sodba (res judicata) ne samo glede suma, da je tožnik zlorabljal postopek, kar naj bi sicer preverjalo sodišče v tem upravnem sporu, ampak je ugotovljeno, da je tožnik zlorabljal postopek v navedenem smislu. Če je sodba Vrhovnega sodišča vročena toženi stranki prej kot tožeči stranki, ukrep podaljšanja omejitve gibanja na podlagi izpodbijanega sklepa preneha z vročitvijo sodbe toženi stranki.
SZ člen 56, 56/1, 56/3, 63a, 63a/3. ZUP člen 145, 146/2, 146/4, 237, 237/2, 237/3. Odlok o metodologiji za oblikovanje najemnin v neprofitnih stanovanjih člen 4, 13.
neprofitna najemnina - znižanje neprofitne najemnine - povračilo stroškov kapitala lastnikom denacionalizacijskih stanovanj - pravica do udeležbe v postopku
Del stroškov kapitala se izračuna od vrednosti stanovanja oz. stanovanjske hiše. Po 4. odstavku 146.
člena ZUP pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izjavi o
dejstvih in okoliščinah, na katere se mora opirati odločba. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik
priložil zahtevi za povračilo stroškov iz 3. odstavka 63a. člena SZ zapisnike o ugotovitvi vrednosti
stanovanja, z datumom 22. 2. 2002, ki jih je sestavil sodni izvedenec D.D., ki pa jih prvostopni
organ ni upošteval, niti se ni do njih opredelil in tudi ni dopolnil postopka v smeri posebnega
ugotovitvenega postopka (145. člen ZUP). Iz upravnih spisov ni razvidno, da bi prvostopni organ
tožnikoma omogočil, da se izjavita o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila ugotovljena, o
predlogih in ponovnih dokazih in da sodelujeta pri izvedbi dokazov in navajata dejstva, ki utegnejo
vplivati na rešitev stvari in izpodbijata pravilnost navedb, ki se ne ujemajo z njunimi navedbami (2.
odstavek 146. člen ZUP), tega pa tudi tožena stranka ni sanirala. Za bistveno kršitev pravil
upravnega postopka se v vsakem primeru šteje, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana
možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločitve (3. točka 2. odstavka
ZTuj člen 28, 28. URS člen 120/2, 125, 155, 3, 3/2, 120, 120/2, 125, 155, 3, 3/2, 120. ZUS člen 61/1, 26, 26/1, 61. ZAzil člen 39, 39/2, 39/6, 39, 39/2, 39/6.
prepoved retroaktivnosti
Pojma dovoljenja iz 16(1)(e) člena Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 28. 2. 2003 po mnenju sodišča ni pravilno interpretirati izključno preko določb Uredbe, to pa izhaja tudi iz Uredbe, ker v določilu 2. odstavka 3. člena Uredba daje t.i. klavzulo suverenosti. Nedvomno temu evropskemu predpisu ni bilo treba upoštevati specifičnosti pravne situacije v Republiki Sloveniji glede nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva in na to dejstvo vezana stališča Ustavnega sodišča RS iz odločb v zadevah U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999. Zato pa je obstajala obveznost slovenskega upravnega organa v času odločanja na prvi stopnji, da Uredbo uporabi skupaj z upoštevanjem Ustave RS oziroma navedenih delov odločb Ustavnega sodišča RS, ki imajo jasno regulatorno naravo in posledično pomen za odločanje v posamičnih upravnih postopkih. Če je sklep o ustavitvi postopka postal pravnomočen, postopka v zvezi s prošnjo za azil Sloveniji ni več, kar pa pomeni, da tudi ni več okoliščin, zaradi katerih bi bilo potrebno ugotavljanje izpolnjevanja meril in mehanizmov za določitev, katere izmed dveh držav je odgovorna za obravnavanje prošnje za azil, kar je bistveni namen Uredbe.
ZAzil člen 36/1-5, 41, 41/1, 24, 24/6, 36, 36/1-5, 41, 41/1, 24, 24/6, 36. ZUP člen 207/2, 39, 39/2, 207.
ponovna prošnja za azil - pravila dokazovanja
Ponovno vložena prošnja za azil po 41. členu ZAzil ne izključuje obveznosti tožene stranke, da ugotavlja pogoje za subsidiarno zaščito, če tožniki za zaščito zaprosijo, a ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev statusa begunca.
ZUP (1986) člen 68, 68. ZDen člen 61, 61/1, 61, 61/1.
denacionalizacija - zahtevek stranke
Organ je odločil mimo postavljenega zahtevka, če je odločil o parceli, ki je vlagatelj v zahtevku ni navedel, kot dokazilo pa je predložil odločbo o podržavljanju te parcele.
Določilo 4. odstavka 99. člena ZUP pravi, da zoper sklep o podaljšanju roka ni pritožbe, kar pomeni, da mora uradna oseba o prošnji za podaljšanje roka odločiti s sklepom. To izhaja tudi iz 226. člena ZUP, po katerem se s sklepom odloča o vprašanjih, ki se tičejo postopka, pa tudi o vprašanjih, ki se kot postranska vprašanja pojavijo v zvezi z izvedbo postopka. Ker je med strankama sporna ravno okoliščina, ali je tožena stranka od tožnice zahtevala predložitev listin, ki jih po 3. odstavku 66. člena ZUP (Uradni list RS, št. 22/2005) stranki ni treba prilagati, če se postopek začne na zahtevo stranke, ali je tožena stranka od tožeče stranke zahtevala tudi druge listine, ki ne spadajo v okvir določila 3. odstavka 66. člena ZUP, in ali je tožena stranka tožeči stranki naložila dopolnitev vloge v nasprotju z ZBPP, je po presoji sodišča obrazložitev izpodbijane odločbe do tolikšne mere pomanjkljiva, da sodišče ne more presoditi, ali je tožena stranka (ne)pravilno uporabila določili 32. in 33. člena ZBPP glede na 3. odstavek 66. člena ZUP. Ker vpogled v podatke o dejstvih iz uradnih evidenc s strani pristojnega organa za brezplačno pravno pomoč lahko dejansko pomeni podaljševanje postopka ugotavljanja pogojev za brezplačne pravne pomoči v primerjavi s situacijo, če s temi podatki oziroma listinami razpolaga stranka in jih lahko brez težav predloži pristojnemu organu za brezplačno pravno pomoč, je treba v skladu z uveljavljeno metodo razlage predpisa, ki zahteva, da se pravne določbe razlagajo tako, da je omogočeno čim bolj učinkovito uresničevanje pravice - v tem primeru pravice do brezplačne pravne pomoči, kot elementa ustavne pravice do dostopa do sodišča iz 23. člena Ustave - šteti, da pristojni organ za odločanje o prošnji za brezplačno pravno pomoč sme pozvati prosilca, da predloži listine, četudi gre za listine iz 3. odstavka 66. člena ZUP, če bi na ta način postopek odločanja o brezplačni pravni pomoči hitreje stekel, če je stranka pripravljena oziroma lažje in hitreje pridobi in predloži manjkajočo listino o dejstvih iz uradnih evidenc pristojnemu organu.
Sodišče sicer ugotavlja, da je bila v postopku pred tem že izdana delna odločba, ki je postala pravnomočna, ter s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnik upravičenec do denacionalizacije. V konkretnem primeru pa je imel SOD šele v pritožbenem postopku zoper dopolnilno odločbo možnost ugovarjati nepravilni oziroma preuranjeni ugotovitvi upravičenca do denacionalizacije, saj mu delna odločba ni bila vročena, zato v razmerju do njega ni mogoče zaključiti, da je bilo navedeno dejansko vprašanje že pravnomočno rešeno. Ker je torej SOD šele na podlagi izdane dopolnilne odločbe imel možnost uveljavljati ugovore v zvezi z upravičencem, mu po presoji sodišča pravnega varstva glede navedenega vprašanja ni mogoče odreči zgolj zaradi tega, ker je bil upravičenec že ugotovljen z delno odločbo.
ZUP (1986) člen 144, 148, 144, 148. ZDen člen 88, 88.
denacionalizacija - ničnost - predhodno vprašanje
Pri vprašanju vezanosti sodišč in drugih organov na pravnomočne sodne odločbe (s katerimi je rešeno predhodno vprašanje) je potrebno izhajati iz materialne pravnomočnosti, ki se nanaša na vsebino odločbe. Le-ta pa je razvidna iz izreka, kjer se konkretna pravna posledica ugotavlja ali odreja. V obravnavanem primeru pa sodišče ničnosti pogodbe ni ugotavljalo, temveč je tožbo zavrglo, torej o spornem vprašanju ni bilo materialno pravnomočno odločeno in izdana sodba ne veže drugih organov. Ker predhodno vprašanje vsebinsko ni bilo rešeno, je bila tožena stranka v skladu z določbama 144. in 146. člena ZUP upravičena sama obravnavati in rešiti navedeno vprašanje za potrebe upravnega postopka. Ker pa ima po določbi 2. odstavka 144. člena ZUP rešitev predhodnega vprašanja pravni učinek samo v tej konkretni stvari, je ravnala nepravilno, ko je rešitev povzela v dispozitivu izpodbijane odločbe. Tožena stranka namreč ne more predhodnega vprašanja rešiti na splošno, zato je odločitev o predhodnem vprašanju le sestavni del obrazložitve odločbe.
davek od dobička pravnih oseb - davčno priznani odhodki - plača - nadurno delo - pavšalna izplačila za nadurno delo - licenčnina za uporabo imena družbe
Pri plači gre skladno s SRS 15 za strošek in s tem za davčni odhodek na podlagi 20. člena ZDDPO samo, kolikor je plača zaslužek zaposlenega za opravljeno delo – v konkretnem primeru za nadurno oziroma dodatno delo, opravljeno poleg rednega dela. Verodostojna podlaga za knjiženje stroška torej ni in ne more biti samo pogodba, skupaj s plačilnimi listami, kot to trdi tožnik, ampak pogodba skupaj z (verodostojnimi) podatki o opravljenem nadurnem in dodatnem delu.
Iz vseh ugotovljenih okoliščin predvsem ni videti, razen davčnega, prav nobenega utemeljenega razloga za sklenitev Sporazuma, po katerem se prenese, in to zgolj za 10 mesecev leta 1998, na tožnika pravica uporabe blagovne znamke, ki jo tožnik že uporablja in jo je kot firmo, skladno z ZGD, tudi dolžan uporabljati, kot je vpisana v sodni register. Bistveno je, da je tožnik ob sklenitvi Sporazuma znamko že uporabljal in da jo je kot firmo ne le smel, ampak moral uporabljati, in da se zato s sklenitvijo Sporazuma njegov položaj ni v ničemer spremenil – razen v tem, da mu je nastala obveznost. To pa ne prispeva k pridobivanju njegovih prihodkov, ampak zgolj povečuje prihodke matične družbe, in torej že iz tega razloga ni podlage za to, da se odhodki licenčnine iz Sporazuma upoštevajo kot odhodki, ki so za tožnika neposredno poslovno in s tem davčno potrebni.
Sodišče zaključuje, da v ravnanju tožene stranke to je Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije ni zaslediti zatrjevanih kršitev ustavnih pravic tožeče stranke.
Razpisna komisija je ravnala pravilno, ko je prijavljenega kandidata, na podlagi njegove navedbe v življenjepisu, pozvala da svojo nepopolno vlogo dopolni z dokazili o izpolnjevanju pogoja višjega znanja najmanj enega svetovnega jezika v roku treh dni po prejetju obvestila (1. odstavek 67. člena ZUP) in jo v skladu s 5. odstavkom 68. člena ZUP štela za pravočasno, ker je vlagatelj vlogo dopolnil z listinami v roku kot mu ga je določila razpisna komisija. Predložene listine o sodelovanju v delovni skupini EBU pa ne dajejo dovolj podatkov, da bi bilo navedeno sodelovanje tako po času kot višini znanja uporabljenega tujega jezika mogoče šteti kot dokazilo, da je izbrani kandidat šest mesecev ali več opravljal dela visokošolske zahtevnosti v tujini v tujem jeziku niti ni mogoče ugotoviti, kateri tuji jezik naj bi izbrani kandidat obvladal na višjem nivoju.
URS člen 14, 14/2, 22, 14, 14/2, 22. ZUS člen 59, 59/2, 59, 59/2. ZAzil člen 39, 39/2, 35/2-2, 36, 36/2-5, 1, 1/2, 35, 39, 39/2, 35/2-2, 36, 36/2-5, 1, 1/2, 35. ZUP člen 9, 9/3, 9, 9/3.
preganjanje zaradi narodnosti in vere - enako varstvo pravic
V ponovnem postopku je tožena stranka imela zakonito podlago, da ni uporabila poročil o stanju v izvorni državi, ki jih je sicer uporabila v prvotnem postopku, ker Upravno sodišče v sodbi v zadevi U 2664/2005 ni zavzelo stališča, da so dejstva iz predmetnih poročil objektivno pomembna za odločanje v zadevi, ampak je zavzelo stališče, da so ta poročila s procesnega vidika pomembna, ker jih je v konkretnem primeru tožena stranka uporabila. Ker vzdrži presojo zakonitosti tisti del dokazne ocene tožene stranke, ki se nanaša na ugotovitev, da tožnik očitno ni preganjan v smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil, za kar se je tožena stranka lahko oprla tudi na izjavo tožnika pred prekrškovnim organom, kjer je tožnik povedal, da je v Slovenijo prišel iz ekonomskih razlogov, je sodišče tožbo zavrnilo.
bistvena kršitev določb postopka - pravni interes - zaslišanje stranke
Prvostopenjski organ je v ponovnem postopku vezan na stališča iz drugostopenjske odločbe, kar je pomembno za vprašanje obstoja pravnega interesa za tožbo v upravnem sporu. Vendar določilo 3. odstavka 251. člena ZUP samo po sebi še ni dovolj za obstoj pravnega interesa za tožbo v upravnem sporu, kajti če so stališča drugostopenjskega organa pravilna oziroma če tožena stranka ni naredila napak v postopku, tožnik v takem primeru nima pravnega interesa za tožbo v upravnem sporu. Ker iz dokazne ocene tožene stranke izhaja, da ta dejstva in okoliščine, o katerih se tožnik ni mogel izjasniti, niso pomembna za odločitev, hkrati ob tem pa je tožena stranka ugotovila, da je bilo treba zadevo vrniti v ponoven postopek zaradi tega, ker je šlo za pomembna dejstva in okoliščine, v zvezi s katerimi se tožnik ni mogel izjasniti, je obrazložitev tožene stranke v nasprotju sama s seboj.
molk organa - davek od dobička pravnih oseb - združitev zadev - invalidsko podjetje
ZGD v 569. členu za to, da družba (podjetje) posluje kot invalidsko, predpisuje tri pogoje: - status kapitalske družbe, - predhodno pridobitev soglasja Vlade RS in - usposabljanje in zaposlovanje 40 % invalidnih oseb. Pri tem sta pri tožniku prvi in drugi pogoj nedvomno izpolnjena, vprašljivo pa je izpolnjevanje tretjega pogoja. Po presoji sodišča je treba ugodnosti invalidskih podjetij na davčnem področju razlagati v kontekstu določb ZUZIO in ZGD, ki izhajajo predvsem iz namena usposabljanja invalidov, kar pa pomeni, da je invalidsko podjetje dolžno samo zagotoviti ustrezne programe za usposabljanje in zaposlovanje invalidov.
Ni izključeno, da ne bi štela za storitev tudi tista, kjer je predmet izdelan iz materiala po izbiri naročnika (66. člen Pravilnika). Med t.i. proizvedene storitve (36. člen Pravilnika) se uvrščajo tudi tiste storitve, pri katerih naročnik s seboj prinese material (sliko).