ZEKom-1 člen 54, 54/1, 54/5, 57, 57/1, 57/2, 57/2-4, 57/5.
dodelitev radijske frekvence - sprememba odločbe o dodelitvi radijske frekvence - nedoločen pravni pojem
Pri podaljšanju odločbe o dodeljevanju radijskih frekvenc (ODFR) se v smislu 54. člena ZEKom-1 spremeni le obdobje veljavnosti oziroma mora toženka izdati novo ODRF z vsebinsko isto pravico, ki bi se sicer iztekla z določenim datumom. Pri spreminjanju ODRF v smislu 57. člena ZEKom-1 pa velja povsem drugače, in sicer lahko toženka poseže tudi v preostali del vsebine ODRF ter izda novo – drugačno ODRF. Tožnik ima prav, da gre za dva ločena postopka, ki zasledujeta drugačne cilje.
Po mnenju sodišča je toženka 1. točko 52. člena ZEKom-1 uporabila napačno, saj v izpodbijani odločbi ni upoštevala, da pogoj glede pokritosti (in kakovosti) ni predpisan absolutno, ampak je povezan z besedno zvezo "če je to primerno". Gre za nedoločni pravni pojem, katerega vsebino je treba najprej določiti, tudi sicer pa so pogoji v 52. členu ZEKom-1 izrecno našteti taksativno, kar terja restriktiven pristop k njihovi razlagi.
ZUS-1 člen 5, 5/2. ZCes-1 člen 13, 14. ZUP člen 129, 129/2, 129/2-2.
evidentiranje parcelacije - evidentiranje urejene meje in parcelacije - zahteva za evidentiranje parcelacije - pravni interes za pritožbo
Sodišče soglaša s toženko, da je bila tožnica neaktivna stranka v upravnem postopku evidentiranja parcelacije (ni bila vlagateljica zahteve), vendar pa je bila stranka v postopku evidentiranja meje in parcelacije, izpodbijani sklep ji je bil vročen, zato bi morala toženka njeno pritožbo vsebinsko obravnavati in ne, da jo je zavrgla kot nedovoljeno na podlagi 2. točke drugega odstavka 129. člena ZUP.
spor med operaterjem in končnim uporabnikom - predčasna prekinitev naročniškega razmerja - stvarna pristojnost agencije - zavrženje zahteve
Ne da bi tožnik naročniško razmerje prekinil, ne more zahtevati od toženke, da ta oblastno naloži operaterju, da tožniku omogoči predčasno prekinitev naročniškega razmerja in mu ob tem ne zaračuna stroškov. Ker spor med predlagateljem in operaterjem dejansko še ni nastal, ga toženka tudi ni mogla razrešiti.
Opomin kot poziv na izvršitev plačila ni zajet v 142. členu ZEKom-1, ki opredeljuje pravico do ugovora in spora. Gre za fazo pred izvršbo - izterjavo zapadlih obveznosti, ki v sklop pristojnosti toženke (spori med končnimi uporabniki in operaterji), ne sodi.
evidentiranje urejene meje - evidentiranje urejenega dela meje - postopek za določitev meje - sodna in upravna pristojnost
Tožnik v dani situaciji, ko ni zadovoljen z urejeno mejo, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, ni prekludiran, da sodno ne bi uredil meje pred pristojnim sodiščem, ob enakih pravilih, kot bi jo v primeru napotitve s strani prvostopnega organa.
Tožnik bo izven pravil ZEN lahko uveljavljal obseg parcele le v postopku sodne določitve meje, po pravilih nepravdnega postopka, vendar v okviru določene meje.
Na podlagi okoliščine, da se prodajajo gozdna zemljišča v obsegu 61 %, z uporabo t.i. pretežnostnega kriterija, ki se je oblikoval v sodni praksi v primerih prodaje zemljišč po različnih namenskih rabah v paketu - določena cena za vse nepremičnine skupaj, je upravni organ kot materialno podlago za ugotovitev prednostnega upravičenca uporabil ZG. Na uporabo ZG v primeru prodaje gozda napotuje prvi odstavek 23. člena ZKZ. Organ je torej za ugotovitev prednostnega upravičenca uporabil pravilen predpis.
davek od dohodkov pravnih oseb - davčno (ne)priznani odhodki - povezane osebe - neverodostojne listine - prekinitev postopka - prekoračitev roka - instrukcijski rok - pravica do informacije
Iz spisov sledi, da je bil tožnik pred začetkom nadzora poučen o pravici, da je navzoč pri nadzoru in tekoče obveščen o dejstvih in okoliščinah, ugotovljenih pri nadzoru. Obveščen je bil tudi o nameravanih poizvedbah, opravljenih v okviru mednarodne pomoči pri tujih davčnih organih, in seznanjen z rezultatom teh poizvedb. Medtem ko mu je bila prošnja za posredovanje podatkov o vsebini nameravanih poizvedb utemeljeno zavrnjena ter pri tem skladno z določbami 139. člena ZDavP-2 pojasnjeno, da bi informacija o tem, od katere države in za katere podatke je davčni organ opravil poizvedbo, lahko onemogočila oziroma otežila potek in namen davčnega inšpekcijskega nadzora. Gre za zaključek, ki se očitno navezuje na ugotovitve davčnih organov o nekorektnem sodelovanju tožnika v postopku nadzora in iz katerih izhaja logičen sklep, da bi se le-to lahko nadaljevalo tudi z oviranjem poizvedb pri tujih organih in s tem vplivalo na verodostojnost zbranih podatkov.
brezplačna pravna pomoč - spor o stroških in nagradi odvetnika za izvajanje brezplačne pravne pomoči - sklenitev sodne poravnave - postopek izdaje začasne odredbe
Po presoji sodišča je organ za BPP pravilno uporabil materialni predpis in pravilno odločil, da je v nagrado po tar. št. 3/1 OT že zajeto zastopanje upravičenke na poravnalnem naroku, saj v tar. št. 3 OT ali kje drugje v OT ni določeno, da bi izvajalcu BPP poleg nagrade za sklenitev sodne poravnave pripadala tudi nagrada za njegovo zastopanje na naroku za sklenitev sodne poravnave.
Odvetnik je upravičen do nagrade v zvezi z „opravljenim delom“, med slednjega pa nedvomno sodi opravljeno delo v zvezi s sklenitvijo sodne poravnave v postopku izdaje začasne odredbe, saj se je s tem zaključil postopek odločanja o predlogu za začasno odredbo, torej o samostojnem zahtevku, o katerem bi sicer odločalo sodišče neodvisno od postavljenih zahtevkov v okviru rednega sodnega postopka, v katerem je nato bila sklenjena (tudi) sodna poravnava, zato organ za BPP zmotno meni, da bi ob priznanju še nagrade za sklenitev sodne poravnave v postopku izdaje začasne odredbe prišlo do njenega neupravičenega podvajanja.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetnika - obseg dodeljene brezplačne pravne pomoči - kazenski postopek - rok za vračilo napotnice
Odobrena BPP se je nanašala na kazensko preiskovalno zadevo, ki se je vodila pod navedeno opravilno številko in je kot taka vključevala vsa procesna dejanja v tem postopku. Niti iz odločbe BPP št. 433/2017 niti iz napotnice pa ne izhaja, da bi bila BPP dodeljena za posamično pravno dejanje, temveč, da je bila ta dodeljena za celotni postopek. Sodišče zato pritrjuje razlogom tožnice, da je bila odobrena storitev BPP končana z zaključkom preiskovalnega postopka.
evidentiranje urejenega dela meje - postopek za ureditev meje - predlagana meja - ustavitev upravnega postopka
Postopek za ureditev meje spada med nepravdne postopke, a med udeleženci praviloma obstaja tudi spor, ki je v bistvu lastninske narave, kar pa še ne pomeni nujno, da gre za lastninski spor. Le v primerih, ko stranka nepravdnega postopka zatrjuje, da je lastnik večjega dela parcele, se nepravdni postopek ustavi, vložen predlog pa obravnava kot tožba in vodi po pravilih pravdnega postopka, v katerem se ugotavlja obstoj lastninske pravice na zatrjevanem spornem delu zemljišča, kar pa v posledici, relevantni za nepravdni postopek ureditve meje, pomeni tudi določitev meje med parcelama. Glede na navedeno ima upravni organ podlago za ureditev meje na podlagi šestega odstavka 39. člena ZEN (da se kot urejena meja evidentira predlagana meja), torej po podatkih elaborata, ki je bil predložen predlogu za ureditev meje šele, če je tožbeni zahtevek zavrnjen in meja ni urejena.
ZEKom-1 člen 115, 217, 217/1, 217/1-2, 142. ZUP člen 114.
spor med operaterjem in končnim uporabnikom - naročniško razmerje za storitve mobilne telefonije - zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij oziroma storitev
Za mobilne storitve ne veljajo zahteve, da bi te morale biti na voljo oziroma dostopne vsem uporabnikom v Republiki Sloveniji na vsaki lokaciji in po določeni kakovosti. Navedena ugotovitev je bistvena v zvezi z obsegom varstva, ki ga toženka lahko končnemu uporabniku zagotovi v postopku reševanja spora, ki je v njeni stvarni pristojnosti.
Zahteve splošne skladnosti ravnanja operaterja s splošnimi pogoji poslovnega oziroma naročniško pogodbo končni uporabnik v postopku reševanja spora iz druge alinee prvega odstavka 217. člena ZEKom-1, glede na veljavno zakonodajo, ne more zahtevati.
ZPNačrt člen 2, 2/1, 2/1-24, 75, 75/3, 76, 76/1, 76/2, 77, 77/1, 79, 79/1, 79/3, 79/6, 79/7, 80, 82, 82/1. ZEN člen 82, 82/1. Pravilnik o merilih za odmero komunalnega prispevka (2007) člen 2, 2/1, 2/2, 5, 5/2, 5/3. Odlok o programu opremljanja stavbnih zemljišč na območju Občine Cerknica (2013) člen 7, 7/4, 7/5.
komunalni prispevek - odmera komunalnega prispevka - komunalna oprema - neto tlorisna površina - izračun neto tlorisne površine obstoječega objekta - stavbno zemljišče - površina stavbnega zemljišča
Gradbeno parcelo tvori del zemljišča, na katerem stoji objekt (to je stavbišče) in del zemljišča, na katerem so površine, ki služijo temu objektu. Le tako površino je torej v skladu z ZPNačrt in Pravilnikom mogoče upoštevati pri izračunu komunalnega prispevka. Ta površina sicer lahko predstavlja tudi celotno (zazidljivo) površino zemljiške parcele, vendar pa iz navedenih razlogov ni podlage za stališče, da je tako vedno in v vseh primerih.
Toženka bi morala v primeru, kot je obravnavani, šteti, da parcela objekta ni določena, v takem primeru pa jo je po tretjem odstavku 7. člena Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč na območju Občine Cerknica treba določiti na podlagi dejanskega stanja oziroma meril in pogojev iz veljavnih prostorsko izvedbenih aktov občine. Če tudi to ni mogoče, se površina stavbišča pomnoži s faktorjem 1,5, kot določa tudi 5. člen Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka. Sklicevanje toženke izključno na površino katastrske parcele, ker tožnica navaja, da projektne dokumentacije ne poseduje, je materialno pravno napačno. Povedano drugače: parcela objekta, na katero se sklicuje toženka, ne pomeni avtomatično tudi stavbnega zemljišča v smislu prej navedenih določb ZPNačrt in Pravilnika. Če tožnica projektne dokumentacije ne poseduje in ta dokumentacija tudi ni arhivirana pri organu, ki je izdal gradbeno dovoljenje (pri katerem lahko toženka opravi poizvedbe), je potrebno upoštevati pravilo, da se površina stavbišča pomnoži s faktorjem 1,5.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoji - ponovna prošnja - zavrženje prošnje
Tožnik je v predmetni zadevi prosil za pravni posvet v zvezi s sestavo in vložitvijo ustavne pritožbe, kot obliko oziroma vrsto pomoči pa je navedel prvi pravni nasvet; pravno svetovanje, ki presega prvi pravni nasvet.
Sestava ustavne pritožbe brez pravnega svetovanja sploh ni mogoča, tako da tudi odločanje o prošnji za dodelitev BPP za vložitev ustavne pritožbe in zastopanje po naravi stvari vsebuje tudi odločanje o pravnem svetovanju v zvezi s tem dejanjem.
Glede na to je po presoji sodišča toženka pravilno odločila, da je bilo o isti upravni zadevi že pravnomočno odločeno in da se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, nista spremenila ter posledično prošnjo zavrgla.
Presoja sodišča glede izpolnjevanja kriterijev iz javnih razpisov oz. javnih pozivov s področja kulture je po navedenem zadržana, tako da sodišče upravnemu organu pušča določeno polje proste presoje. Sodišče se ne spušča v presojo primernosti ocene projektov oz. v presojo primernosti strokovne presoje glede izpolnjevanja kriterijev, dane s strani strokovne komisije. Ocenjevanje vlog, prispelih na Javni razpis, je v izključni pristojnosti strokovne komisije, ki jo sestavljajo strokovnjaki ustreznega področja. Sodišče presoja le, ali je strokovna komisija svojo oceno ustrezno utemeljila in pri tem upoštevala vsa ključna dejstva, kot jih določa Javni razpis, in ali je pri obravnavi vloge upoštevala vsa merila - kriterije iz Javnega razpisa ter ravnala po predpisanem postopku.
ZPNačrt člen 2, 2/1, 2/1-24, 75, 75/2, 76, 76/2, 77, 79, 80, 82, 82/1, 84, 84/1, 84/2. ZUP člen 248, 248/3, 251, 251/1. ZUS-1 člen 2. URS člen 125. ZEN člen 78, 78/1. ZGO-1B člen 127, 127/5. Pravilnik o merilih za odmero komunalnega prispevka (2007) člen 5/5/2.
komunalni prispevek - komunalna oprema - obračunsko območje komunalne opreme - neto tlorisna površina - izračun neto tlorisne površine obstoječega objekta - gradbena parcela - institut exceptio illegalis
Sodišče se načeloma strinja s tožbenim stališčem, da bi bile nezakonite določbe podzakonskega akta, ki bi omogočale odmero komunalnega prispevka na način, da bi le del zavezancev nosil celotne stroške izgradnje komunalne infrastrukture. Vendar pa tožnica v tej smeri ni postavila kakršnekoli konkretne trditve, iz katere bi bilo mogoče sklepati na nezakonitost navedenega Odloka oziroma programa opremljanja.
ZPNačrt ne daje podlage niti za stališče, da bi bilo treba komunalni prispevek prilagajati dejanskim stroškom gradnje komunalne opreme. Podlage za odmero komunalnega prispevka namreč temeljijo na podatkih iz programa opremljanja, torej na predvidenih in ne na dejanskih stroških. Edina omejitev, ki v tem pogledu izhaja iz zakonskih določb, je, da je komunalni prispevek namenski vir financiranja, ki ga lahko občina porablja samo za namen gradnje komunalne opreme skladno z načrtom razvojnih programov občinskega proračuna (prvi in drugi odstavek 84. člena ZPNačrt).
Projekt izvedbe odvajanja in čiščenja komunalnih vod za zadevne aglomeracije še ni predviden v občinskih razvojnih programih v okviru občinskega proračuna za tekoče ali naslednje leto. Zato v skladu z drugim odstavkom 76. člena ZPNačrt teh aglomeracij še ni mogoče zajeti v obračunsko območje za to opremo oziroma bi bila njihova vključitev v obračunsko območje nezakonita.
Da se komunalni prispevek odmerja glede na neto tlorisno površino, izrecno izhaja iz prvega odstavka 82. člena ZPNačrt. Kako se izračuna neto tlorisna površina stavbe za obstoječe objekte, je določeno v petem odstavku 7. člena Odloka. Po tej določbi se lahko uporabi podatek o površini in etažnosti objekta iz registra nepremičnin. V primeru pritožbe na tako ocenjeno neto površino stavbe mora stranka dokazati dejansko neto površino stavbe z načrtom.
Gradbeno parcelo tvori del zemljišča, na katerem stoji objekt (to je stavbišče) in del zemljišča, na katerem so površine, ki služijo temu objektu. Le tako površino je torej v skladu z ZPNačrt in navedenim Pravilnikom mogoče upoštevati pri izračunu komunalnega prispevka.
izvrševanje kazenskih sankcij - pogojni odpust - stranka v postopku - zavrženje tožbe
V konkretnem primeru je iz spisov in iz tožbenih navedb dovolj jasno in kot nesporno sledi, da tožeča stranka, to je mati obsojenca, v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni imela ne položaja stranke ne položaja stranskega udeleženca.
Ob tem, da je po materialnem predpisu sicer tožnica na podlagi 106. člena ZIKS-1 imela pooblastilo, da vloži zahtevo kot obsojenčeva mati, pa iz upravnih spisov tudi ni razvidno, da je za to imela tudi pisno privolitev obsojenca, kot se eksplicitno zahteva po 106. členu ZIKS-1.
Za vložitev tožbe in s tem za aktivno legitimacijo v upravnem sporu mora biti podan in izkazan položaj stranke ali stranskega udeleženca že v upravnem postopku, kar pa ni obravnavani primer.
mednarodna zaščita - ponovni postopek - novi dokazi - opredelitev do dokazov - sprememba veroizpovedi - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Ugotovitve toženke, da tožniki ob vložitvi zahtevka niso predložili nobenih novih dokazov oziroma navedli novih dejstev, ki bi pomembno povečali verjetnost, da izpolnjujejo pogoje za mednarodno zaščito, so deloma napačne, deloma pa pavšalne in premalo obrazložene, da bi se jih dalo preizkusiti.
Uredba o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov (2009) člen 8, 8/1.
neposredna plačila v kmetijstvu - zahteva za izplačilo sredstev - pogoji za izplačilo sredstev
Pregled na kmetijskem gospodarstvu je bil opravljen preden je potekel rok za izpolnitev pogoja, za izplačilo sredstev. Tožeča stranka je zahtevano opravilo opravila v roku iz Uredbe o nitratih, zato je kljub predhodnemu pregledu, ko opravila še ni opravila v celoti, upravičena do izplačila sredstev.
Izpodbijana odločba ni nezakonita zaradi njene uporabe določil 1. odstavka 76. člena in 1. odstavka 78. člena ZTuj-2 v povezavi z določili 34. člena ZMZ-1, saj je že sam zakonodajalec s 34. členom ZMZ-1, ki v tretjem odstavku določa, da se po zakonu, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji (ZTuj-2) obravnava tudi oseba, ki je podala drugi ali vsak nadaljnji zahtevek za uvedbo ponovnega postopka po tem, ko ji je bil že izdan izvršljiv sklep o nedopustnosti prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka ali ji je bila izdana izvršljiva odločba o zavrnitvi ponovne prošnje kot neutemeljene, in v četrtem odstavku določa, da pri ugotavljanju istovetnosti prosilcu se glede izkazovanja istovetnosti smiselno uporabljajo določbe zakona, ki urejajo vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, predvidel možnost uporabe določil ZTuj-2 tudi v določenih primerih, tudi ko gre za postopke v zvezi v prosilci za mednarodno zaščito.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/4. ZTuj-2 člen 68.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - uredba Dublin III - nevarnost pobega - nesodelovanje v postopku - begosumnost - pridržanje za namen predaje
Na tožnikovo izrazito begosumnost kažejo tožnikova dejanja in navedbe v dosedanjem postopku, zlasti dejstvo, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo prehajal na nedovoljen način številne države, med drugim tudi držav članic EU, kot sta Grčija in Hrvaška, v katerih po lastnih navedbah ni zaprosil za mednarodno zaščito ter da možnost za to nedvomno imel, kar nenazadnje izhaja tudi iz podatkov baze EURODAC, ki se nahajajo v upravnem spisu, da je bil s strani policije obravnavan v Republiki Hrvaški. Glede navedb pa je bistveno, da jih je tožnik v postopku in tudi, ko je bil ustno zaslišan na roku za glavno obravnavo, spreminja, kar nenazadnje nakazuje na tožnikovo nesodelovanje v postopku kar dodatno utrjuje pravilnost zaključka tožene stranke o znatnosti nevarnosti pobega v konkretnem primeru.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2, 28/3. ZMZ-1 člen 84. ZTuj-2 člen 68. ZUS-1 člen 32.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - nevarnost pobega - begosumnost - uredba Dublin III - nesodelovanje v postopku - pridržanje za namen predaje - začasna odredba - nezakonito prehajanje mej
Tožnik je na glavni obravnavi dovolj logično in prepričljivo pojasnil, kako se je znašel v Sloveniji (s skupino prebežnikov pod vodstvom tihotapca so v 24 urah prečkali Slovenijo, v gozdu, kjer uradnih oseb ni srečal, italijanski policisti, ki so ga ujeli, pa so ga vrnili v Slovenijo), kakor tudi, zakaj na Hrvaškem ni podal prošnje za azil. Da so bile razmere v tistem obdobju na Hrvaškem v zvezi z migranti kaotične, hrvaški policisti pa so nad migranti tudi izvajali nasilje, je razvidno tudi iz člankov, ki jih je predložil tožnik o vračanju migrantov iz Hrvaške v BIH.
Sicer drži (kar med strankama niti ni sporno), da za mednarodno zaščito ni zaprosil že na Hrvaškem in ob prvem prečkanju Slovenije, kar bi ob smiselni uporabi 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 sicer lahko utemeljevalo njegovo znatno begosumnost, vendar je tudi za tako ravnanje navedel prepričljive in smiselne razloge.
Na tožnikovo znatno begosumnost pa po presoji sodišča ne kaže niti njegovo prehajanje mej na nedovoljen način niti dejstvo, da v RS nima možnosti bivanja. Poleg tega, da je tak način prehajanja meja za begunce tipičen in neizogiben, saj meje legalno niti ne bi mogli prestopiti, iz istega razloga pa logično kot begunci v RS tudi nimajo možnosti bivanja, sodišče pripominja še, da je po 1. alineji drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 nedovoljen vstop v državo, kakor tudi tožnikova nemožnost bivanja v RS, zgolj milejša oblika okoliščine, ki lahko kaže na begosumnost, ki lahko le pogojno, skupaj z drugimi okoliščinami, vodi do sklepanja o begosumnosti, posebej znatni.
Po tretjem odstavku 9. člena Direktive o sprejemu v zvezi z določbo četrtega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III je treba v primeru, če se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, prosilca nemudoma izpustiti. Slovenski zakonodajalec navedene določbe kljub poteku roka za implementacijo Direktive o sprejemu v slovenski notranji pravni red (20. 7. 2015) ni prenesel v ZMZ-1. Izdaja ureditvene začasne odredbe je zato v tej zadevi nujna že zaradi prenosa navedene določbe v slovenski pravni red, pri čemer sodišče dodaja, da Direktiva o sprejemu ne zahteva dvostopenjskega sodnega varstva, hkrati pa določa, da se osebo obdrži v pridržanju le tako dolgo, dokler obstajajo razlogi za pridržanje (prvi odstavek 9. člena Direktive o sprejemu v zvezi s četrtim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III). Ker je Upravno sodišče ugotovilo, da je pridržanje nezakonito, je torej treba tožnika nemudoma izpustiti.
Izdaja ureditvene začasne odredbe je v tej zadevi potrebna tudi zato, ker je tožniku z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar pomeni težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi.