Iz spisovnega gradiva izhaja, da s prošnjo za preložitev razpisane glavne obravnave, ki jo je v pritožbenem postopku priložila tožeča stranka (v prilogi A2), sodišče ni bilo seznanjeno. Navedene vloge namreč do konca postopka na prvi stopnji v spisu ni. ZPP v prvem odstavku 116. člena določa, da sodišče lahko preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov, ali če so za to upravičeni razlogi. 294. člen ZPP pa določa, da se predsednik senata prepriča, ali so bile stranke v redu povabljene in ali so morda opravičile izostanek. Za preložitev naroka morata biti torej izpolnjena oba pogoja: opravičilo samo, s katerim mora sodišče razpolagati pred narokom in opravičljiv razlog za izostanek. Da bi sodišče navedeno prošnjo prejelo še pred narokom, pa ne izhaja niti iz priložene listine (v prilogi A2), niti iz nje ni razvidno, da je bila sodišču sploh poslana. Šele po prejemu prošnje za preložitev, bi sodišče lahko tudi presojalo, ali je podan opravičljiv razlog za preložitev naroka.
Da bi odpoved pooblastila v zunanjem razmerju do sodišča učinkovala, mora biti sodišče z odpovedjo seznanjeno (prim. drugi odst. 99. čl. ZPP). V razmerju do sodišča je bila torej tožeča stranka ves čas prvostopnega postopka zastopana po odvetniku kot strokovno usposobljenem in prava veščem pooblaščencu. Neutemeljeno je zato sklicevanje pritožnika na 10. čl. ZPP (tožeča stranka ima očitno v mislih 11. čl. ZPP), po katerem mora sodišče stranko, ki iz nevednosti ne uporablja pravic, ki jih ima po tem zakonu, opozoriti, katera pravdna dejanja lahko opravi. O nevednosti stranke pa sodišče lahko sklepa le v primeru, če stranka nima pooblaščenca (odvetnika), iz njenih ravnanj v postopku pa je sklepati, da svojih procesnih upravičenj po ZPP ne pozna in jih zato ne bo uveljavljala. Kaj takega pa glede na to, da je tožeča stranka imela pooblaščenca odvetnika in kljub dejstvu, da se je želela razpisanega naroka (sicer sama tudi v redu povabljena na narok) udeležiti tožeča stranka sama, pa je na narok zamudila, ni mogoče zaključiti. Iz povedanega izhaja, da prvostopno sodišče ni zagrešilo uveljavljane bistvene postopkovne kršitve iz prvega odst. 354. čl. ZPP, ker naj bi ne ravnalo skladno z 11. čl. ZPP in tožeče stranke poučilo, da ima možnost predlagati vrnitev v prejšnje stanje, saj za tako ravnanje sodišča ni bilo utemeljenih razlogov.
ZPP člen 212, 212. Pravilnik o štipendiranju člen 31, 32.
dokazno breme - vračilo danih sredstev
Dokazno breme se presoja po pravilih materialnega prava oz. glede na pogodbena določila; če pravilnik določa, da mora štipendist vrniti štipendijo, razen če je šolanje prekinil iz upravičenih razlogov, je na njem, da dokaže takšne razloge; sicer veljajo splošna pravila o vračanju v primeru razdrtja pogodbe oz. neupravičene pridobitve.
Ker je bil sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev sodnice izdan že po pravnomočnosti sklepa o predhodni odredbi, bi bilo treba nezadovoljni stranki priznati pravico do pritožbe tudi v kasnejšem stadiju postopka. Ker pa je sodišče prve stopnje predlogu za predhodno odredbo v celoti ugodilo, upnika nimata pravnega interesa za pritožbo.
ZD člen 191, 191/1, 192, 192/1, 191, 191/1, 192, 192/1.
skrbnik zapuščine
Začasni skrbnik mora skrbeti za zapuščino, da se ohrani za dediče, z njo upravljati v enakem obsegu kot dedič in razpolagati z zapuščinskimi pravicami in stvarmi v obsegu redne uprave in ohranitve zapuščine.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlog - dejansko stanje
Pritožbenih trditev glede podpisa na prevoznici, dejstva da ob 18.00 uri poslovalnica tožene stranke ni bila več odprta, da je bil tožeči stranki dobavljen cement družbe C. d.o.o., ki ga je tožena stranka že plačala, in dokaznega predloga za zaslišanje tožene stranke v pritožbenem postopku ni moč upoštevati. Sodbe sodišča prve stopnje izdane v sporu majhne vrednosti namreč ni dopustno izpodbijati iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.
Če sodišče izvršbo ustavi zunaj naroka, lahko zahteva izvršitelj povrnitev že nastalih stroškov v 15 dneh od prejema sklepa o ustavitvi postopka. Istočasno odločanje o ustavitvi izvršbe in o vrnitvi celotnega predujma bi zaradi opustitve uporabe določbe 7. odst. 163. čl. ZPP v zvezi s čl. 15 ZIZ lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sklepa, zato predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 1. odst. 339. čl. ZPP.
Iz predložene kupne pogodbe je razvidno, da je upnica kupila poslovne prostore v petem nadstropju poslovne stavbe. S tem je izkazala za verjetno terjatev za pridobitev lastninske pravice na navedenih prostorih. Medtem pa je predlagala izdajo začasne odredbe s prepovedjo obremenitve in odsvojitve zemljišča, na katerem stoji stavba, v kateri je kupila poslovne prostore. Upničina terjatev ne meri na nepremičnino, glede katere je predlagala prepoved, kot celoto ne na njen idealni del, temveč na določene poslovne prostore v njej - predmet pogodbe so ti kot del stavbe (etažna lastnina) in ne stavba kot celota ali delež na njej.
Kot je razvidno iz povratnice (pripete pri listovni št. 18), je tožena stranka izpodbijano sodbo prejela 14.5.1999. Osemdnevni pritožbeni rok bi torej iztekel dne 22.5.1999. Ker pa je bil ta dan sobota, torej dan, ko sodišče ne dela, je pritožbeni rok potekel po 4. odstavku 112. člena ZPP s pretekom prvega prihodnjega delovnika - to je v ponedeljek 24.5.1999. Iz dohodne štampiljke prvostopnega sodišča pa izhaja, da je tožena stranka vložila pritožbo neposredno pri sodišču dne 25.5.1999, torej že po preteku pritožbenega roka (primerjaj 1. odstavek 113. člena ZPP).
Naložitev plačila stroškov kazenskega postopka zasebnemu tožilcu, če se kazenski postopek na 1. stopnji ustavi, je zakonska posledica ustavitve in je zato pritožbeno ni mogoče izpodbiti. Zmota zasebnega tožilca, da ob umiku zasebne tožbe zato posledico ni vedel, ker ga pooblaščenec - odvetnik ni opozoril, v pritožbenem postopku ne more biti upoštevna, ker odnos stranka - odvetnik ni stvar sodne presoje v tem postopku. Zasebnega tožilca iz socialnih razlogov ni mogoče oprostiti plačila stroškov kazenskega postopka, ker je mogoča oprostitev samo obdolženca.
Tožeča stranka je zatrjevala dejstvo, da dolžnik (toženkin mož) nima dovolj sredstev za izpolnitev terjatve tožnice. Tožena stranka je očitno spregledala, da sodišče tožbenemu zahtevku ni ugodilo v celoti, ampak le v obsegu kolikor je potrebno za izpolnitev terjatve tožnice.
Besede, navedene v obtožbi kot resna grožnja, morajo objektivno povzročiti osebno prizadetost oškodovanca v občutku lastne varnosti. Zato zgolj njegova subjetivna prizadetost zaradi izrečenih besed, ki se sploh ne nanašajo na njegovo varnost, ne zadostne za storitev kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odst. 145. čl. KZ.
Kadar tožeča stranka oceni vrednost spornega predmeta v tožbi in gre za tožbeni zahtevek, ki se ne nanaša na denarni znesek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo tožeča stranka navede v tožbi. Ker se pri ugotovitvenih tožbah označuje kot vrednost spornega predmeta vrednost interesa tožeče stranke, sodišče ni dolžno postopati po tretjem odstavku 44. člena ZPP po uradni dolžnosti.
najem poslovnih prostorov - oblika najemne pogodbe - vezanost sodišča na dokazni sklep - dokazno breme
Pogodba o najemu poslovnih prostorov mora biti po 2. odstavku 8. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (v nadaljevanju ZPSPP Ur. l. SRS št. 18/74 in št. 34/88) sklenjena v pisni obliki. Zahteva po obličnosti načeloma po 2. odstavku 67. člena ZOR velja tudi za vse njene poznejše spremembe in dopolnitve, v kolikor se te nanašajo na bistvene sestavine pogodbe, za katero zakon predpisuje obličnost. Iz tleeološke razlage določb ZPSPP, ki predpisuje pisno obliko pogodbe o najemu poslovne stavbe ali poslovnega prostora izhaja, da so bistvene sestavine pogodbe: predmet najema, dejavnost, ki naj bi se opravljala v najetem poslovnem prostoru (primerjaj 9. člen in 4. člen ZPSPP) in višina dogovorjene najemnine (primerjaj 14. člen ZPSPP). Zato ni videti razloga, da bi morala dopolnitev pogodbe v postranskih točkah, kakršen je zatrjevani dogovor o načinu poplačila najemnine (s kompenzacijo z vlaganji v najete prostore), za veljavnost le tega izpolnjevati pogoje obličnosti (primerjaj 3. odstavek 67. člena ZOR).
Če v obtožnem predlogu ni navedena krivdna oblika za malomarnostni delikt in če niso navedeni konkretni očitki, kaj je obdolženec storil ali opustil, tak opis dejanskega stanja ne pomeni kaznivega dejanja. Zato je pravilna izdaja oprostilne sodbe po 1. tč. 358. čl. ZKP.
Čeprav je bila toženčeva izjava, da je tožnik nameraval posel opraviti s podkupovanjem, podana pri zaslišanju na sodišču, to je v manjšem krogu oseb, je tožnik upravičen do odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve. Ta okoliščina, "teža" izrečenih besed, ugotovljeno trajanje in intenzivnost tožnikovih duševnih bolečin ter sodna praksa v drugih podobnih primerih opravičujejo odškodnino v višini 400.000,00 SIT.
Ček je ponarejen s samim lažnim podpisom in je s tem že storjeno kaznivo dejanje.
Če ostale rubrike na čeku izpolni druga oseba, to ne vpliva na kazensko odgovornost tistega, ki je ček lažno podpisal. Vsebina teh rubrik pa tudi ni lažna.
Obtoženčevo ravnanje, ko je s tem da je udarjal s kijem po vozilu oškodovanca in ga s svojim vozilom zaparkiral tako, da ta ni mogel nikamor, z namenom da s tem omogoči soobtoženemu, da ga ta s streli s pištolo umori, je šteti za pomoč pri storitvi kaznivega dejanja umora, čeprav ta prav za takrat ni bila vnaprej dogovorjena, je pa med obtožencema obstajalo soglasje, da bo do takšnega obračuna s sedaj pokojnim nekoč, ko bodo za to izpolnjeni pogoji, prišlo.