Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (sodišče druge stopnje pa temu pritrdilo), »da je imela tožena stranka pridržno pravico, tako da je [bil] podan pravni temelj za zadržanje izdelkov«. Če ne na podlagi zastavne pravice, pa na podlagi pridržne pravice. Pri vprašanju pravne podlage za zadržanje izdelkov (obdelovancev) gre namreč za vprašanje materialnega prava, ki ga mora sodišče poznati. Tako kot sodišče ni vezano na pravno podlago tožbenega zahtevka tudi ni vezano na pravno podlago, s katero tožena stranka utemeljuje nasprotovanje tožbenemu zahtevku oziroma materialni ugovor (če je le navedla dejstva, s katerimi ga utemeljuje).

ZGas določa, da je povzročitelj tisti, ki je povzročil požar, torej tisti, med čigar ravnanjem (storitvijo ali opustitvijo) in požarom obstaja vzročna zveza.

Določbe področnih predpisov so zapis pravil stroke, ki predstavljajo standard dolžne skrbnosti ravnanja njihovih naslovnikov. Sodišči prve in druge stopnje bi zato morali presoditi, ali ravnanja druge toženke ustrezajo standardu dolžne skrbnosti, kot izhaja iz teh predpisov. Sodišči prve in druge stopnje sta se napačno zadovoljili z ugotovitvijo, da druga toženka za vzdrževanje vlakovnih kompozicij skrbi v okviru razpoložljivih denarnih sredstev in kadrovskih zmogljivosti, kar pa ne zadošča za zaključek, da druga toženka pri vožnji z vlaki ni ravnala z veliko malomarnostjo.

Opustitev normodajne aktivnosti, zaradi katere pride do (lahko tudi protiustavnih) pravnih praznin, ne pomeni v vsakem primeru že tudi protipravnega ravnanja iz 26. člena Ustave in s tem enega od temeljev za odškodninsko odgovornost države. Takšne napake države je treba s stališča protipravnosti presojati od primera do primera, podobno, kot je Vrhovno sodišče že izreklo glede protipravnosti pri kršitvah, ki jih zagrešijo državni organi v postopkih odločanja v posamičnih primerih. Ravnanje nosilcev oblasti je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.

Pogodba o najemu poslovnih prostorov, sklenjene za določen čas, ni mogoče enostransko odpovedati pred potekom tega časa. ZPSPP v 26. členu določa le način, na katerega se mora izjaviti odpoved. Zahteva po tem, da je odpoved oblična, ne širi, ampak oži možnost njene uporabe. S tem je zakonodajalec glede najemnih razmerij, katerih predmet so poslovni prostori, skušal doseči višjo stopnjo varstva obeh udeležencev in celo pri trajnih obveznostih za nedoločen čas otežiti njihovo prenehanje.