V primeru spora zaradi prerekanja terjatev dedič upnika, ki je terjatev prerekal, ne vstopi avtomatično po zakonu v položaj pravnega prednika, če temu nasprotuje. To pomeni, da dediča po pokojnem tožencu A.F. terjatve tožnika več ne prerekata in nista stranki v tem postopku, zato je bilo potrebno postopek zoper njiju končati, toliko bolj ker je medtem že postal pravnomočen ugodilni del sodbe prvostopenjskega sodišča Pd x/y, s katerim je bil ugotovljen obstoj terjatve tožnika zoper ostale upnike, ki so to terjatev prerekali. Zaradi izpodbijanega sklepa tožnik ne more imeti težav pri poplačilu na podlagi pravnomočnega dela sodbe Pd x/y, saj dediča pokojnega A.F. tožnikove terjatve ne bosta mogla več izpodbijati. To je v stečajnem postopku lahko storil le pokojni upnik.
Izpodbijani sklep ni procesna ovira za tožnikovo poplačilo iz stečajne mase na podlagi pravnomočne sodbe prvostopenjskega sodišča Pd x/y.
prenehanje delovnega razmerja - delovno razmerje za določen čas
Pogodba o zaposlitvi določa, da se delovno razmerje sklepa za določen čas do izbire ustreznega delavca, vendar največ za eno leto. To pomeni, da s tožnico ni bilo sklenjeno delovno razmerje za določen čas enega leta, temveč za čas do izbire drugega kandidata, največ pa za eno leto. Zato tožena stranka ni bila dolžna čakati do izteka leta dni od nastopa dela tožnice pri njej, temveč je lahko izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja, potem ko je na podlagi ponovnega razpisa izbrala kandidata, ki izpolnjuje pogoje za zasedbo tega delovnega mesta.
konkurenčna klavzula – soglasje delodajalca za novo zaposlitev – pravica do proste izbire zaposlitve
Čeprav tožnik v zvezi z delom pri novem delodajalcu ni konkurenčno deloval zoper toženo stranko, je bil zaradi vezanosti na konkurenčno klavzulo do bivšega delodajalca na splošno omejen v pravici do proste izbire zaposlitve. Soglasje tožene stranke za tožnikovo novo zaposlitev zato nima nobenega pomena. Tožnik je v skladu s pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko upravičen do dogovorjene odškodnine (odmene za spoštovnaje konkurenčne klavzule), saj se je s pogodbeno določbo o konkurenčni klavzuli že vnaprej zavezal, da po prenehanju delovnega razmerja zoper toženo stranko ne bo konkurenčno deloval, z novo zaposlitvijo pa takšno delovanje ni bilo izkazano.
ZDR člen 23, 23. ZTPDR člen 17, 17/2, 18, 17, 17/2, 18.
prerazporeditev - organizacija dela - uvedba disciplinskega postopka
1. V okvir nujnih potreb delovnega procesa in organizacije dela so skladno z 2. odstavkom 17. člena ZTPDR vključeni tudi delovni odnosi. Pri navedeni razporeditvi je poleg ugotovljenih potreb delovnega procesa bistveno, da je delavec prerazporejen na tako delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe, znanju in zmožnostim ter za katerega so podane potrebe dela. Ker je bil tožnik prerazporejen zaradi organizacije dela in ne zaradi nedoseganja pričakovanega obsega dela, je neutemeljeno stališče pritožbe, da bi tožena stranka morala izvesti postopek ugotavljanja doseganja pričakovanih rezultatov dela po 18. členu ZTPDR in 23. členu ZDR.
2. Odločitev o uvedbi disciplinskega postopka je v sferi odločanja delodajalca in upravičenega predlagatelja za izdajo zahteve za uvedbo disciplinskega postopka. Če zahteva za uvedbo disciplinskega postopka ni podana, delodajalec takega postopka ne uvede.
Tožena stranka ni sprejela programa po določbi 35. člena ZDR in 266. člena podjetniške kolektivne pogodbe, zato tožnici ni zakonito prenehalo delovno razmerje na tej pravni podlagi. Program razreševanja trajno presežnih delavcev mora biti pripravljen in sprejet tako, da upošteva konkretno situacijo in določi konkretne ukrepe, s katerimi se prepreči ali čim bolj omeji prenehanje delovnega razmerja delavcev oz., s katerim se v največji možni meri omili škodljive posledice prenehanja delovnega razmerja.
prenehanje delovnega razmerja - disciplinski ukrep - suspenz - razlika v plačah - veljavnost - kolektivna pogodba
Podjetniška kolektivna pogodba, sklenjena pri pravnem predniku tožene stranke, je veljavna, saj jo je tožena stranka vseskozi uporabljala kot svojo in na podlagi te pogodbe sklenila delovna razmerja s tožnikoma, noben predpis pa ne določa, da zaradi statusnih sprememb prenehanjo veljati delovnopravni akti pravega prednika in bi zato morala tožena stranka sprejeti novo PKP.
1.Delodajalec je dolžan delavcu v disciplinskem postopku omogočiti pravico do obrambe. Zdravniško potrdilo, da se delavec ni sposoben udeležiti disciplinske obravnave, dokazuje opravičeno odsotnost delavca. Neupoštevanje takega opravičila in izvedba disciplinskega postopka brez navzočnosti obravnavanega delavca predstavlja absolutno bistveno kršitev po 2. odst. 63. čl. ZTPDR, ki se je v sodnem postopku ne da sanirati.
2. Za čas suspenza delavcu pripada razlika do polne plače oz. nadomestila plače, če je odločitev o disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja razveljavljena v sodnem postopku, kar je določeno v 98. čl. ZDR.
Pooblaščenka tožene stranke je navedla, da je zahtevek tožnice v celoti zastaral in sicer da so zastarale vse terjatve razen tiste, ki izvira iz leta 1993. Iz teh navedb ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka uveljavljala tudi zastaranje plačila zamudnih obresti, temveč da je ugovarjala le zastaranju glavnic. Tudi ugovor zastaranja mora biti jasen in določen, zato je neutemeljen ugovor tožene stranke, da je ugovarjala zastaranje celotnega zahtevka, to pa zajema tudi obresti za čas treh let pred vložitvijo tožbe.
ZPP v 1. odst. 133. člena določa, da se pisanja državnim organom, pravnim osebam in podjetnikom posameznikom vročajo tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu podjetja. To pomeni, da je bila vročitev sodne pošiljke toženi stranki opravljena skladno z zakonom, tudi če je ni prevzela osebno toženka, temveč delavec, ki je bil pri njej zaposlen.
ZPPSL člen 182, 182/1, 182, 182/1. ZBan člen 171, 171/5, 171/7, 176, 178, 171, 171/5, 171/7, 176, 178.
likvidacija - stečajni postopek - upravičen predlagatelj - predpostavke
Predpostavka za začetek likvidacijskega postopka je torej po sedmem odstavku 171. člena ZBan obstoj dokončne ugotovitvene odločbe Banke Slovenije o obstoju likvidacijskega razloga. Sodišče, ki odloča o začetku likvidacijskega postopka, torej ne presoja obstoja likvidacijskega razloga, ker je to v pristojnosti Banke Slovenije. Pravilnost in zakonitost odločbe Banke Slovenije o obstoju likvidacijskega razloga pa prizadeta stranka lahko uveljavlja v postopku sodnega varstva po določbah 176. člena in nadaljnjih ZBan, v katerem odloča Vrhovno sodišče (primerjaj 178. člen ZBan). Zmotno je zato pritožbeno stališče, da bi moralo pravilnost in zakonitost odločbe Banke Slovenije o obstoju likvidacijskega razloga presojati sodišče v uvedenem likvidacijskem postopku, ali celo samo ugotavljati obstoj likvidacijskega razloga. Slednje bi pomenilo negiranje obstoja dokončne odločbe državnega organa - Banke Slovenije in pravnih posledic take odločbe, določenih v sedmem odstavku 171. člena ZBan.
ZOR člen 360, 360/1, 371, 360, 360/1, 371. SZ člen 147, 147/1, 147, 147/1. Uredba o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA člen 2, 2/3, 2, 2/3.
sklenitev najemne pogodbe - zastaranje - zastaralni rok
Lastnik stanovanja je moral skleniti najemno pogodbo s prejšnjim imetnikom stanovanja v roku šest mesecev (1. odst. 147. čl. SZ), ki je za vojaška stanovanja začel teči po uveljavitvi Uredbe o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA (3. odst. 2. čl.), torej 8.1.1993. Najemnik je svojo pravico do sklenitve pogodbe lahko uveljavljal s tožbo. Ker za zastaranje terjatve na sklenitev pogodbe zakon ne predpisuje posebnega zastaralnega roka, ta terjatev najemnika zastara v splošnem zastaralnem roku petih let (371. čl. ZOR). Tako od uveljavitve Uredbe kot tudi od izteka roka, v katerem bi moral lastnik stanovanja skleniti najemno pogodbo iz 1. odst. 147. čl. SZ, je zastaralni rok že potekel, saj je bila tožba za sklenitev pogodbe vložena šele 18.5.2001. Tedaj je torej pravica zahtevati izpolnitev obveznosti že prenehala (1. odst. 360. čl. ZOR).
Iz drugega odstavka 213. člena in 287. čl. Zakona o pravdnem postopku izhaja, da sodišče odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, vendar lahko zavrne izvedbo nerelevantnih dokazov. Višje sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje nedopustno zavrnilo dokazna predloga tožnika, s tem pa je kršilo njegovo pravico do izjave v postopku in je zagrešilo absolutno bistveno kršitev po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.
Ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bo lahko predlagatelj sprožil sodni postopek v skladu z določili ZENDMPE le, če bo tudi po opravljeni ustni obravnavi meja ostala sporna. ZENDMPE nikjer ne določa, da je opravljen upravni postopek zaradi ureditve meje predpostavka za začetek sodnega postopka. V skladu z II. odst. 34. čl. ZENDMPE sodnega postopka ureditve meje ni dopustno sprožiti le, če je bila meja že urejena v postopku po ZENDMPE. Če pa je bil predhodni upravni postopek neuspešen, pa zaradi tega še ni omejen pristop k sodnemu reševanju ureditve meje.
Poleg tega pa v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti ZENDMPE, ker je le ta začel veljati šele 28.06.2000, medtem ko je predlagatelj vlogo vložil 16.03.2000 in je upravni organ izdal odločbo v upravnem postopku že 21.06.2000, torej še pred uveljavitvijo ZENDMPE. Predlagatelj je torej upravičeno vložil predlog za ureditev meje v nepravdnem postopku, potem ko niso bili izpolnjeni vsi pogoji za ureditev meje po Zakonu o zemljiškem katastru.
Pravilnik o sodnih izvedencih in cenilcih (Ur. list RS št. 7/2002) ob določitvi vrednosti posameznih opravil in določitvi točke zanje nikjer ne določa, da gre za bruto zneske. Zgodovinska razlaga pa narekuje razlago, da je nagrada za delo izvedenca določena v neto znesku.
Zgolj pavšalno zatrjevanje dolžnika, da je plačal, za obrazloženost ugovora (kljub predlaganim dokazom) ne zadošča. Smisel določila II. odstavka 53. člena ZIZ ni samo v tem, da se dolžnikom prepreči vlaganje ugovorov, v katerih za sicer dovolj določno zatrjevana dejstva niso predlagani nobeni dokazi, temveč da se dolžnikom preprečijo tudi takšni ugovori, v katerih že pravno relevantna dejstva (ki jih sicer mora v nadaljevanju dokazati) niso navedena dovolj določno.
Matematičen izračun invalidnosti samo na podlagi stopinj fleksije nima podlage v tabeli invalidnosti. V slednji je določen le razpon, iz katerega je razvidno, da gre za lažjo stopnjo omejene gibljivosti kolenskega sklepa v primerih od 91 do 135 stopinj in za tak primer omejene gibljivosti določa razpon invalidnosti do 10%. Če pa bi tožena stranka želela vsesplošno uporabo matematičnega izračuna, ki ga uporabljajo njeni cenzorji, bi morala tak način izračuna uvrstiti v pogodbena določila.
ZOR člen 18, 18/2, 919, 919/2, 18, 18/2, 919, 919/2. ZPP člen 154, 154/2, 155, 155/1, 350, 350/2, 358/1-4, 154, 154/2, 155, 155/1, 350, 350/2, 358/1-4. OZ člen 1060, 1060.
negmotna škoda - nezgodno zavarovanje - veljavnost - zamuda
Obresti od zahtevane terjatve gredo od njene zapadlosti, ki se presoja glede na okoliščino ustalitve ugotovljene invalidnosti po končanem zdravljenju in objektivne možnosti toženke ugotovitve obstoja njene obveznosti.
STANOVANJSKO PRAVO - LASTNINJENJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSM20101
SZ člen 117, 117/1, 117/2, 117/3, 117/5, 123, 123/1, 129, 129/1, 129/2, 147, 147/3. ZPP člen 182, 182/3, 353, 358, 358/4. ZD člen 2.
privatizacija - pravica do odkupa stanovanja - smrt imetnika stanovanjske pravice - pravica dediča
Za primer smrti prejšnjega imetnika stanovanjske pravice po poteku roka za privatizacijo, SZ ne predvideva več drugega upravičenca do odkupa stanovanja, zaradi česar ta pravica spada v zapuščino imetnika, če jo je pravočasno uveljavljal.
KZ člen 27, 27/2, 27, 27/2. ZKP člen 358, 358/1, 358, 358/1.
pomoč - identiteta obtožbe in sodbe - obrazložitev sodbe
V krivdoreku izpodbijane sodbe je kot izvršitvena oblika pomoči navedena odstranitev ovir za izvršitev kaznivega dejanja ne da bi bile ovire sploh opisane, kakor tudi ni opisan način odstranitve teh ovir. Zato tak opis ne pomeni kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju in je potrebno izreči oprostilno sodbo.
Tč. 1: Glavna obravnava se začne z branjem obtožnega akta. Če je bila pred tem s sklepom sodečega senata zavržena zahteva za izločitev iz razloga po 6. tč. 39. čl. ZKP kot prepozna, ker da se je z zasedanjem že začela glavna obravnava, gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka, po 1. tč. 1. odst. 371. čl. ZKP, ker je o izločitvi odločal nepristojni organ.
Tč. 2: Če je v zapisniku o glavni obravnavi navedeno, da so se prebrale številne dokazne listine, v resnici pa se sploh niso prebrale, in se izpodbijana sodba sklicuje na te listine, gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. odst. 371. čl. ZKP.
Tč. 3: V krivdoreku sodbe so navedeni kot storilci tudi osebe, zoper katere je bil po vložitvi obtožnice kazenski postopek izločen ali sploh niso bile obtožene, ker ni bilo pogojev za obtožbo. V krivdoreku so navedene izvršitvene oblike tudi teh storilcev, ki so v obrazložitvi sodbe tudi dokazno ocenjene. Ker so na tak način te osebe sicer tudi dejansko spoznane za krive, pomeni tako opis prekoračitev obtožbe in s tem za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. tč. 1. odst. 371. čl. ZKP.
Tč. 4: V obrazložitvi sodbe je skoraj v celoti in z nebistvenimi spremembami prepisana pisno končna beseda okrožne državne tožilke, kakor da gre za dokazno oceno sodečega senata. Tak način pisanja sodbe je v nasprotju s 7. tč. 364. čl. ZKP in pomeni nezakonitost po 2. odst. 371. čl. ZKP.