Trajanje dela preko polnega delovnega časa je bilo v spornem obdobju omejeno z ZDR, ki je v 50. čl. določal, da lahko traja delo preko polnega delovnega časa največ 10 ur tedensko, z novelo ZDR (Ur. l. RS, št 71/93) pa je bilo trajanje nadurnega dela omejeno na 8 ur tedensko ali 20 ur mesečno oz. 180 ur letno. V takih primerih je delavec upravičen do dodatka za nadurno delo v višini 50% osnove. Če delavec kljub zakonski omejitvi opravi večje število nadur od zakonsko dovoljenih, mu za te ure dela pripada le plačilo kot za običajno opravljene ure dela.
Sodišče je ravnalo v skladu z ZPP, ko na naroku za vrnitev v prejšnje stanje ni dopustilo zastopanja tožene stranke po pooblaščencu, ki nima opravljenega pravosodnega izpita. Delovno sodišče ima status okrožnega sodišča, kar pomeni, da stranke v postopku pred sodiščem lahko zastopa le pooblaščenec, ki je odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.
ZPP ni določil, da je obveznost plačila sodne takse za pritožbo procesna predpostavka za vložitev pritožbe, zato pravica do vložitve pritožbe ni odvisna od plačila sodne takse.
Temeljni zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju člen 58, 58/4, 59, 60, 61, 62, 63, 64, 65, 66, 67, 249, 249a, 249a/2.
pokojninsko zavarovanje - benificirana delovna doba
Delovna mesta, za katera se šteje zavarovalna doba s povečanjem, ugotavlja posebna komisija. Ker postopek za navedeno ugotavljanje v zvezi z tožnikovim delovnim mestom ni bil sprožen, tožnik do priznanja zavarovalne dobe s povečanjem ni upravičen. Za ugotovitev takega delovnega mesta je bil predviden postopek pred Sodiščem združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja RS, danes pa gre za socialni spor, v katerem je lahko predlagatelj oz. tožnik le delodajalec in ne posamezni delavec.
Daljšo bolezen, ki je pogoj za pridobitev pravice do solidarnostne pomoči, mora delavec izkazovati z zdravniškim potrdilom pristojnega zdravnika ali zdravniške komisije.
Zaznamba prepovedi odtujitve inobremenitve aruje vrstni red pridobitve pravice tožeče stranke na nepremičnini samo glede oseb, ki vpis predlagajo na podlagi zasebne listine, ki vsebuje dolžnikova razpolagalna dejanja. Ne varuje pa vrstnega reda oseb, v korist kaerih se vpis opravi na podlagi sodne odločbe. Takšno pravno varstvo pa daje zaznamba spora, ki se dovoli,če teče sodni postopek o pridobitvi, spremembi ali prenehanju stvarne pravice na nepremičnini (prvi odst. 44. čl. Zakona o zemljiški knjigi, Ur.l. RS, št. 33/95, 50/2002). Tožeči stranki je zato mogoče priznati pravni interes z začasno odredbo v zavarovanje denarne erjatve samo, kadar je predmet dajatvenega tožbenega zahtevka izjava volje izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Kadar pa je predmet tožbenega zahtevka ugotovitev "izvirne" lastninske pravice, je učinkovitejše pravno varstvo z zaznambo spora.
Po 103. čl. ZOR (uporaba glede na 1060. čl. OZ - Uradni list RS, št. 83/01) je nična tista pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom družbene ureditve, prisilnim predpisom ali družbeni morali, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo, ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Sankcija ničnosti je torej ultima ratio (tudi zaradi spoštovanja temeljnega obligacijskega načela pacta sunt servanda) in je pogodbo treba, če je le mogoče, vzdržati v veljavi. ZGJS ne predvideva civilnopravne sankcije ničnosti sklepanja poslov za zagotovitev javnih služb v nasprotju s predpisanimi načini in oblikami (nasprotno primerjaj določila 130. čl. Zakona o javnih naročilih - Uradni list RS, št. 39/2000 glede pogodb o oddajanju javnih naročil). Namen ZGJS je namreč treba prepoznati v zagotavljanju izvajanja gospodarskih javnih služb zaradi zadovoljevanja javnih potreb (1. čl. ZGJS). Predmet sporne pogodbe je posel širšega javnointeresnega pomena za občane Medvod. Zagotovitev dimnikarskih storitev je bila v skladu z javnim interesom na območju Medvod (glej 6. alinejo 65. čl. Statuta Obične Medvode), zato glede na koncepcijo ZGJS ni mogoče kvalificirati zagotovitve splošnih potreb v občini v obliki, ki ni skladna s sicer predpisano, kot nično. Posledična izguba posla za tožečo stranko pa ni zadostna podlaga za uveljavljano civilno sankcijo. Pogodba ostane v veljavi, če je sklenitev pogodbe prepovedana samo eni stranki, razen če ni v zakonu za posamezen primer določeno kaj drugega, stranko, ki je kršila prepoved, pa zadenejo ustrezne posledice.
Pozitivna zakonodaja Republike Slovenije ne določa, da bi bilo za stvarno pristojnost slovenskega sodišča relevantno lastništvo pravnih oseb. Bistven je sedež pravne osebe v Republiki Sloveniji in ne njeno lastništvo.
Stranki se smeta sporazumeti o pristojnosti sodišča Republike Slovenije le, če je vsaj ena državljan Republike Slovenije ali pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji.
V pomorskem pravu sta za določitev stvarne pristojnosti sodišča pomembna elementa lastništvo ladje in zastava, pod katero ladja pluje, ne pa lastništvo lastnika ladje oz. delodajalca, ki delavca zaposli.
ZZZDR člen 12. ZPIZ (1983) člen 65. ZPIZ člen 77. ZPP člen 358, 358/1-4.
pokojninsko zavarovanje - družinska pokojnina - izvenzakonska skupnost - izenačitev izvenzakonske skupnosti in zakonske zveze - nastop zavarovalnega primera - čas smrti
Ker je izvenzakonska skupnost na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja z zakonsko zvezo izenačena šele od 1.1.1984 dalje, tožnici po izvenzakonskemu partnerju, umrlemu leta 1961, pravice do družinske pokojnine ni mogoče priznati.
V pokojninsko osnovo ni všteven znesek, izplačan iz naslova civilno-pravne pogodbe o delu. Zato je bila starostna pokojnina odmerjena od pravilno izračunane pokojninske osnove in v skladu s sklepom Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zakonito zmanjšana za 10,70 % prve začetne uskladitve v letu 1997.
Razmerje med zavarovalnico in toženo stranko, ki je nastalo s podpisom zavarovalne pogodbe, je mogoče primerjati s poroštvenim razmerjem (997. - 1019. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Porok praviloma odgovarja za izpolnitev cele obveznosti glavnega dolžnika, za katero je prevzel poroštvo (2. odst. 1002. čl. ZOR). S tem, ko je zavarovalnica kot porok poravnala dolg tožene stranke, je prenehala tudi odškodninska obveznost glavnega dolžnika.
ZPP člen 374, 384, 384/1, 394, 374, 384, 384/1, 394.
obnova postopka - dovoljenost revizije
Revizija v obnovitvenem postopku ni povsem izključena, temveč je omejena le na vprašanje, ali je drugostopenjsko sodišče pravilno uporabilo določbe 394. člena ZPP, to je, ali je pravilno odločilo o tem, ali so razlogi za obnovo postopka podani ali ne. Glede tega vprašanja je šteti postopek po predlogu tožnika za obnovo za postopek, ki se je ob ugotovitvi, da razlogi za predlagano obnovo niso podani, pravnomočno končal s sklepom sodišča druge stopnje.
ZDDO člen 30, 31a, 72, 30, 31a, 72. ZDSS člen 19, 19/1, 19, 19/1. ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272, 272/1, 272/2.
začasna odredba - terjatev - prerazporeditev
Ker je prvostopenjsko sodišče po uradni dolžnosti izdalo izpodbijano začasno odredbo, je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali so bili izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe na podlagi 1. odst. 19. člena ZDSS.
Tožnica je predlagala izdajo začasne odredbe v zavarovanje svoje nedenarne terjatve (zahteva za razveljavitev odredbe o začasnem opravljanju del v drugem organu v sestavi tožene stranke), zato je potrebno upoštevati tudi pogoje, določene v 272. členu ZIZ. Tožena stranka v odredbi za prerazporeditev ni navedla razloga za izdajo te odredbe in pravne podlage ni opredelila niti v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe, temveč se je sklicevala na ZDDO, v pritožbi pa je citirala 30. člen ZDDO, ki opredeljuje razporejanje delavcev v državnih organih, istočasno pa je trdila, da je šlo za nujne potrebe delovnega procesa, za kar pa bi bila pravna podlaga v 31. a členu citiranega zakona in ne v 30. členu citiranega zakona. S takim ravnanjem je tožena stranka tožnici otežila uspešno uveljavljanje njenih pravic iz delovnega razmerja, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo začasno odredbo po uradni dolžnosti, s katero je zadržalo začasno prerazporeditev tožnice.
odškodnina za neizkoriščeni letni dopust - krivdna odgovornost delodajalca
Tožena stranka je tožnici z odločbo o dopustu pravilno priznala pravico do celotnega letnega dopusta za leto 1996 skladno s 57. čl. ZDR. Tožničino prepričanje, da ji bo tožena stranka ponovno podaljšala delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, ni temeljilo na krivdnem in zavajajočem ravnanju tožene stranke, ampak na subjektivnem pričakovanju tožnice. Zato tožnica za izrabo preostalega letnega dopusta sploh ni zaprosila, saj je računala, da ga bo lahko koristila kasneje, kar pomeni da tožena stranka za neizrabo ni kriva in iz tega naslova ni odškodninsko odgovorna.
1. V primeru prevzema delavca na delo pride do nastanka delovnega razmerja pri novem delodajalcu (prevzemniku) ne glede na podpis pogodbe o zaposlitvi.
2. Če tako določa pogodba o prevzemu delavca na delo, je delodajalec - prevzemnik delavcu dolžan zagotoviti plačila iz naslova nerealiziranih pravic iz delovnega razmerja pri prejšnjem delodajalcu.
nujna pot - dovolitev nujne poti - javna pot - služnost - sodna pristojnost
Predlagatelj ni dal pobude za razširitev javne poti, ker bi bilo to v javnem interesu, temveč ves čas postopka zatrjuje, da potrebuje le nujno pot in to izključno v svojem lastnem zasebnem interesu. Ob takšni trditveni podlagi pa seveda ne gre za razmerje, ki bi bilo javnopravnega značaja, ampak za urejanje sosedskih odnosov, ki spada v zasebno pravo in v pristojnost sodišča. Ureditev nujne poti je služnost, ustanovljena s sodno odločbo, zato je treba pri ustanavljanju nujne poti upoštevati načela, ki veljajo za služnost. Služnost se ne smejo razširjati, ampak se morajo utesnjevati, kolikor to dopušča narava in namen služnosti. Sam pravni pojem "nujna pot" pove, da se nujna pot ustanovi, kadar je to res nujno. Nepremičnine, ki že imajo potno zvezo z javno potjo, ta potna zveza pa je zadostna za redno gospodarjenje z nepremičnino in za njeno uporabo, ne morejo pridobiti še nujne poti samo zato, ker bi bila v tem primeru kot udobnejša.
Izpolnitvenega pomočnika organizatorja igre ni mogoče šteti za tretjo osebo v mislu prvega in tretjega odstgavka 65. člena ZOR. Zahtevke iz naslova neveljavnosti pogodbe zaradi grožnje ali prevare je treba uveljavljati proti organizatorju igre. Neposredno od izpolnitvenega pomočnika pa je mogoče zahtevati povrnitev škode, če prekoračil pooblastila pri sklepanju pogodbe (četrti odstavek 88. člena ZOR) ali če je ravnal nedopustno in je odškodninsko odgovoren (drugi odstavek 170. člena).
Tožeča stranka je na podlagi subrogacije uveljavljati nasproti tožencu kot povzročitelju škode, če je slednji odškodninsko odgovoren zavarovancu tožeče stranke.
odškodninska obveznost - dejanska škoda - dokazno breme
V primeru iz določbe 16. člena ZSladR gre za poseben civilni delikt, ki kot pravno relevantno škodo določa le dejansko, to je navadno premoženjsko škodo, ne pa še izgubljenega dobička.
Če zakon ne določa posebej, je šteti, da je odgovornost povzročitelja škode obravnavati po pravilih, ki veljajo za krivdno odgovornost.