Dogovor o posojilu sta pravdni stranki sklenili ustno. ZZZDR v I. odst. 12. čl. določa, da ima zunajzakonska skupnost za partnerja enake pravne posledice po tem zakonu, kot če bi sklenila zakonsko zvezo. Določilo II. odst. 52. čl. ZZZDR, veljavnega v času sklepanja posojilne pogodbe, pa določa, da zakonca lahko sklepata med seboj vse pravne posle, vendar je za veljavnost le-teh potrebno, da jih overi sodnik, razen, če gre za običajna in manjša darila. ZZZDR pa tudi določa, da premoženje (aktivno ali pasivno), ki ga zakonce pridobita z delom v času zakonske zveze, je njuno skupno premoženje (1. odst. 51. čl.), pri delitvi katerega se šteje, da sta deleža zakoncev enaka (I. odst. 59, čl.).
Zato ustno dogovorjena posojilna pogodba med pravdnima stankama ni veljavna, zaradi toženkine neizpolnitve obveznosti pa ta kasneje tudi ni postala veljavna (čl. 73 ZOR). Tožnikovo posojilo (glede na določilo II. odst. 51. čl. ZZZDR) predstavlja (pasivno) skupno premoženje obeh pravdnih strank.