prenehanje delovnega razmerja - disciplinski postopek - zagovor
Tožnik ni bil zaslišan, kot to določa 2. odst. 63. člena ZTPDR, vendar mu je bila dana možnost, da se obravnave udeleži in da se zagovarja, ko je bila opravljena disciplinska obravnava pred drugostopnim disciplinskim organom. Zato ne gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka, zaradi katerih bi bilo potrebno razveljaviti odločbe disciplinskih organov tožene stranke.
Kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci člen 53.
solidarnostna pomoč - pogoj - bolniški stalež
Edini pogoj za izplačilo solidarnostne pomoči je daljša bolezen. Vendar pa je delavec upravičen le do enkratnega izplačila solidarnostne pomoči, tudi če je v bolniškem staležu več let oz. če je neprekinjeno v bolniškem staležu, ki zajema dve koledarski leti.
sosedsko pravo - imisije - negatorna tožba - zahteva za odstranitev škodne nevarnosti
Pri uveljavljanju pravnega varstva pred imisijami s sosednjega zemljišča ni pomembno, ali je zgradba zgrajena v skladu z izdanimi upravnimi dovoljenji in ali je odmik od meje takšen, da omogoča vzdrževanje nepremičnine, ampak je bistvenega pomena, ali objekt, tam kjer stoji, na zemljišče tožnikov deluje negativno v smislu določb ZTLR ali ZOR. Direktne imisije, ki so brez pravnega naslova, pa so vselej prepovedane, torej tudi takrat, ko ne presegajo krajevno običajne mere Odvodnjavanje meteornih voda neposredno na sosednje zemljišče predstavlja takšno direktno imisijo. Lastnik sosednje nepremičnine lahko tako na podlagi 5. člena v povezavi z 42. členom ZTLR, kakor tudi na podlagi 156. člena ZOR zahteva od lastnika sosednje nepremičnine, da nekaj stori in sicer, da stanje te nepremičnine tako spremeni, da imisij ne bo več. Pri tem pa je seveda jasno, da ne more narekovati načina, kako naj lastnik spremeni stanje nepremičnine, s katere prihajajo imisije, če je mogoče prekomerne imisije preprečiti na več načinov. Zahtevek za prepoved gradnje v nobenem primeru ne more biti utemeljen na podlagi 5. člena v povezavi z 42. členom, ker gre za bodoče negotovo ravnanje tožencev, temveč je lahko utemeljen kvečjemu na podalgi 156. člena ZOR.
Okrožno sodišče se lahko izreče po uradni dolžnosti za stvarno nepristojno za zadeve iz pristojnosti okrajnega sodišča ob predhodnem preizkusu tožbe (2. odstavek 19. člena ZPP). Predhoden preizkus tožbe je del priprav za glavno obravnavo, ki poleg tega obsegajo še vročitev tožbe tožencu zaradi odgovora in razpis glavne obravnave (2. odstavek 269. člena ZPP). Sodišče res takoj po prejemu tožbe presodi, ali je pristojno in v kakšni sestavi (1. odstavek 17. člena ZPP), kar pomeni, da mora to storiti v prvi fazi, to je fazi predhodnega preizkusa tožbe, ta pa traja do vročitve tožbe tožencu v odgovor. Sodišče prve stopnje je o svoji pristojnosti odločalo v prvi od teh faz in o njej odločilo pravilno, saj je lahko pri tej presoji upoštevalo tudi delni umik tožbe, do katerega je prišlo neposredno po vložitvi tožbe in še vedno v fazi predhodnega preizkusa tožbe. Sodišče prve stopnje je tako imelo podlago za svojo odločitev v 2. odstavku 274. člena ZPP in do ustalitve pristojnosti v skladu s 3. odstavkom 17. člena ZPP v tej fazi še ni moglo priti.
ZUN člen 76b, 76b, 76b. ZOR člen 154, 154/1, 154, 154/1.
odškodninska odgovornost
Toženec ni imel ustreznega upravnega dovoljenja za odstranitev gramoza s prodišča reke, zato gre pri tem za nedovoljen poseg v prostor, kar pomeni, da je na podlagi takrat veljavnega 76 b. člena ZUN odškodninsko odgovoren za nastalo škodo, pri čemer se odškodninska odgovornost presoja po splošnih načelih odškodninskega prava.
ugovor zoper obtožnico - opis kaznivega dejanja - zemljiška knjiga
Če je v opisu kaznivega dejanja navedeno, da naj bi obtoženca z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin spravila v zmoto oškodovanca glede zemljiško-knjižnega stanja, ki je pravna lastnost nepremičnine, ne gre za kaznivo dejanje goljufije po čl. 271/1 in 2 KZ. Zato je odločitev sodišča 1. stopnje o nedopustnosti obtožnice in o ustavitvi kazenskega postopka pravilna.
lastninjenje - delitev premoženja - premoženje občine - nepremičnine - aktivna legitimacija občine
Iz 2. člena ZLS ni mogoče sklepati, da občina ni naslednica nepremičnega premoženja, ki leži na njenem območju. Pri odločanju o aktivni legitimaciji občine je zato potrebno upoštevati tiste določbe, s katerimi je bilo urejeno lastninsko preoblikovanje dosedanje družbene lastnine v lastnino z znanimi titularji, ki je potekalo v času po uveljavitvi Ustave RS iz leta 1991. Pri odločanju o aktivni legitimaciji je zato pomembna ta zakonodaja, medtem ko ZLS ni vseboval odločb o razmerjitvi lastnine med državo in občinami, katerim je tudi po spremembi lokalne samouprave še ostalo določeno nepremično premoženje.
zastavna pravica na podlagi sporazuma strank - predhodni preizkus tožbe - pravni interes
Podpisani zapisnik o sporazumu strank o obstoju terjatve ni sodna poravnava, temveč ima po zakonu le moč sodne poravnave (2. odst. 251. člena ZIP). Zato ima po 1. točki 2. odst. 16. člena ZIP (zdaj 1. točka 2. odst. 17. člena ZIZ) lastnost izvršilnega naslova. Procesni učinek takšnega sporazuma strank je njegova neposredna izvršljivost. Zaradi te procesne lastnosti ni mogoče voditi nove pravde glede terjatve, o kateri je bil tak sporazum sklenjen, saj tožnik za takšno tožbo ne more imeti pravnega interesa (274. člen ZPP).
ZOR člen 66, 66/1, 66, 66/1. ZDR (1990) člen 100, 100/1, 100/1-2, 100, 100/1, 100/1-2. ZTPDR člen 12, 12/1, 12/2, 12, 12/1, 12/2.
navidezna pogodba - delovno razmerje za določen čas - sporazum o prenehanju delovnega razmerja
Naknadno sklenjena fiktivna pogodba o delovnem razmerju za določen čas (sklenjena za nazaj) ne more vplivati na pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ki sta jo sklenila delavka in delodajalec. Za prehod delovnega razmerja za nedoločen čas v delovno razmerje za določen čas ni bilo nikakršne pravne podlage. Navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama, če pa navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost. Dejstvo, da je v postopku uveljavljanja pravic iz naslova brezposelnosti delavka uporabila fiktivno pogodbo oz. utemeljevala predlog za priznanje nadomestila za čas brezposelnosti z neresničnimi podatki, ima lahko posledice v razmerju tožnice do zavoda za zaposlovanje. Ni pa mogoče takšne navidezne pogodbe šteti za sporazum o prenehanju delovnega razmerja, na podlagi katerega naj bi tožnici na njeno željo prenehalo delovno razmerje.
Pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati. To pomeni, da zastaralni rok začne teči prvi dan naslednjega leta, ne z dnevom nastanka taksne obveznosti, ki nastane z opravo dejanja. Opomin sodišča stranki za plačilo sodne takse prekine zastaranje.
Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti člen 51, 51/1-2. ZDR (1990) člen 57, 57/1.
letni dopust - pravica do izrabe letnega dopusta - regres za letni dopust - sklenitev delovnega razmerja pri novem delodajalcu
Če je delavec sklenil delovno razmerje pri drugem delodajalcu, mu je bil delodajalec, pri katerem mu je prenehalo delovno razmerje, dolžan zagotoviti najmanj sorazmerni del letnega dopusta, preostali del pa delodajalec, kjer je delavec na novo sklenil delovno razmerje. 4. tč. razlage Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 98/99) določa, da je tudi v primerih iz 59. čl. ZDR delodajalec, pri katerem je delavec pridobil pravico do izrabe letnega dopusta po 1. odst. 57. čl. ZDR, dolžan izplačati regres za letni dopust po 2. odst. 1. tč. 51. čl. SKPgd, razen če se z delodajalcem ne dogovorita drugače.
Tožeča stranka je uveljavljala od toženca plačilo odškodnine za najemnino gradbenega odra, ki ga je toženec dvignil v skladišču tožeče stranke in ki naj bi ga uporabljal od 18.3.1992 do 1.4.1992. Vendar pa je bil ta oder dan brezplačno na posodo A. G., ki je tožeči stranki pridobil delo na objektu. Izposoja gradbenega odra je pozitivno vplivala na poslovanje tožeče stranke, saj je zaradi toženčevega ravnanja tožeča stranka pridobila delo. Tožeča stanka ni dokazala, da bi ji zaradi toženčevega ravnanja nastala kakšna škoda. Zato ni podana materialna odgovornost toženca v smislu 70. člena ZTPDR.
Delavec mora ravnati v skladu z določbami 83. člena ZTPDR, če ni zadovoljen z oceno delovne uspešnosti. Zahtevek iz naslova delovne uspešnosti ni čisti denarni zahtevek in zato ni mogoče direktno sodno varstvo.
Svet zavoda ni pristojni organ za odločanje o pritožbi zoper sklep o izbiri kandidata za direktorja. Zato je sodišče utemeljeno razveljavilo sklep tožene stranke z dne 13.4.2000, s katerim je svet zavoda tožene stranke razveljavil lasten sklep o izbiri direktorja. Zavod je pri odločanju o izbiri direktorja vezan na sprejeti sklep in tega sklepa ne more razveljaviti v zvezi z pritožbo neizbranega kandidata na škodo izbranega kandidata brez njegovega soglasja. Neizbrani kandidat, ki ni zadovoljen z izbiro, ima pravico zahtevati le direktno sodno varstvo pri pristojnem sodišču, kot to določa 36. člen ZZ.
Ker je toženec trdil, da je sodnik porotnik v predhodnem postopku med tožniki in tožencem sodeloval kot inšpektor za delo, ta pa se ni spominjal, ali je sodeloval ravno v tem sporu, je pa priznal, da je toženca kot delovni inšpektor večkrat obravnaval, je podan izločitveni razlog po 5. točki 70. člena ZPP (če je sodnik ali sodnik porotnik v isti zadevi sodeloval v postopku pred nižjim sodiščem, arbitražo ali drugim organom). Na ta izločitveni razlog mora sodišče ves čas postopka paziti po uradni dolžnosti.
V sporu o prenehanju delovnega razmerja trajno presežnemu delavcu sodišče ne more presojati, ali je šlo za šikano v zvezi s pravnomočno rešenimi spori (o prenehanju delovnega razmerja zaradi kršenja delovnih dolžnosti, o razrešitvi in prerazporeditvi ter o začasnem čakanju na delo). V tem sporu je lahko presojalo le šikaniranje tožnika v postopku ugotavljanja trajno presežnih delavcev, sicer bi poseglo v pravnomočno rešen spor. Tožnik bi se na pravnomočno rešen spor lahko skliceval le, če bi v njem dokazal, da ga je tožena stranka šikanirala, česar pa ni storil, saj je sodišče v tem sporu pravnomočno odločilo, da sta izpodbijana sklepa zakonita in da šikaniranja tožnika v tem primeru ni bilo.
solidarnostna pomoč - zapadlost - zakonite zamudne obresti
Pravice do solidarnostne pomoči za leto 1994 tožnik ni pridobil le enkrat do februarja 1994, temveč je imel do te pomoči pravico celo leto 1994, glede na to, da je bil celo leto v bolniškem staležu in glede na to, da mu je solidarnostna pomoč glede na tedaj veljavno panožno kolektivno pogodbo pripadala že v primeru bolezni nad 30 dni. Datum zapadlosti solidarnoste pomoči, razen izjemoma v nekaterih kolektivnih pogodbah, ni določen. Zato se je v takem primeru mogoče opreti le na pravila o zamudi dolžnika pri izpolnjevanju njegovih obveznosti, kar določa 2. odstavek 324. člen ZOR. Delodajalec je v zamudi šele, ko je delavec od njega izplačilo solidarnostne pomoči zahteval. Če je v kolektivnih pogodbah za gradbene dejavnosti iz leta 1991, 1994 in 1998 določeno, kdaj je delavec sploh upravičen do solidarnostne pomoči v primeru daljše bolezni (nad 30 dni oziroma nad 6 mesecev in več), s tem še ni določen datum zapadlosti, temveč le minimalno obdobje, po katerem je delavec sploh upravičen do solidarnostne pomoči.
ZDR člen 100, 100/1, 100/1-2, 100, 100/1, 100/1-2.
prenehanje delovnega razmerja - sporazum - pisni sporazum o zahtevku iz delovnega razmerja
Tožnica je z vlogo predlagala predsedniku uprave sporazumno prenehanje delovnega razmerja in razrešitev delovnih dolžnosti z dnem 31.8.1999. Predsednik uprave tožene stranke na takšno tožničino ponudbo ni reagiral z ustreznim pisnim odgovorom oz. odločitvijo, da je tožničin predlog sprejel. Čeprav je v nadaljevanju pristojna referentka zaključila tožnici delovno knjižico z dnem 31.8.1999, navedeno ne more nadomestiti pisnega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja na določen datum, saj bi o tem moral v takšni obliki odločiti le pooblaščeni organ tožene stranke.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339, 339/2, 339/2-8.
bistvena kršitev določb postopka - glavna obravnava - predložitev potrdila
Sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. tč. 2. odst. 339. člena ZPP s tem, ko je opravilo glavno obravnavo, kljub temu da je bilo seznanjeno z dejstvom, da je direktor tožene stranke bolan in se nahaja na psihiatričnem zdravljenju, o čemer so bila priložena tudi zdravniška potrdila. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da teh potrdil ne more upoštevati iz razloga, ker jih je predložil oče direktorja tožene stranke, saj ni jasno, kdo bi lahko v takem primeru predložil opravičilo za stranko, za katero je lahko celo vprašljivo, ali je sposobna sama napisati opravičilo. Za opravičeno odsotnost namreč zadostuje, da je sodišče seznanjeno z razlogi odsotnosti in pri tem ni bistveno, kdo sodišču razloge odsotnosti sporoči. V primerih hude bolezni to gotovo ne bo oseba, ki se opravičuje, temveč običajno njen svojec.
Po določbah ZGD družbo z omejeno odgovornostjo zastopa poslovodni organ in le ta lahko pooblasti drugo osebo za zastopanje. V primeru njegove (direktorjeve) bolezni, očitno ni mogel pooblastiti za zastopanje druge osebe. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ko ni sprejelo opravičila zaradi odsotnosti zakonitega zastopnika tožene stranke, nepravilna.