ZKP člen 371, 371/1-11, 442, 442/2. URS člen 29, 29-2.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravice obrambe - pravica do obrambe z zagovornikom - navzočnost na glavni obravnavi
Obdolženec ima v kazenskem postopku vedno pravico do obrambe z zagovornikom, ne glede na to, ali teče postopek za kaznivo dejanje, za katerega je obramba z zagovornikom obvezna po 70. členu ZKP ali gre za kakšno drugo kaznivo dejanje.
Če zagovornik pravočasno opraviči izostanek in zanj navede opravičljive razloge, sodišče ne more opraviti glavne obravnave v njegovi nenavzočnosti, tudi če obramba z zagovornikom ni obvezna, razen če obdolženec s tem soglaša.
Zoper sklep, s katerim je Vrhovno sodišče kot najvišje sodišče v državi odločilo o pritožbi, ni dovoljeno nobeno pravno sredstvo (razen ob izpolnitvi predpisanih pogojev obnove postopka).
ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-1, 83/2-2, 83/2-3. ZUP člen 255. ZDIJZ člen 1, 1/1, 27. ZS člen 37, 37/1.
dovoljenost revizije - dostop do informacij javnega značaja - vrednostni kriterij - pravica ni izražena v denarni vrednosti - pomembno pravno vprašanje - molk organa - odločanje drugostopenjskega organa - splošno vprašanje - zelo hude posledice niso konkretizirane
Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije sta na revidentu.
V upravnem sporu o zakonitosti odločbe o dostopu do informacij javnega značaja ne gre za spor, v katerem bi bila pravica oziroma obveznost izražena v denarni vrednosti, zato ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
Revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega besedila. Odgovor na vprašanje o pooblastilih drugostopenjskega organa v primeru molka prvostopenjskega organa je mogoč že z branjem določb 255. člena ZUP v zvezi z ZDIJZ.
S splošnim vprašanjem oziroma vprašanjem, ki je opredeljeno le na načelni ravni, revidentka ni zadostila standardu natančne in konkretne opredelitve pomembnega pravnega vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
Posplošeno sklicevanje na zelo hude posledice izpodbijane odločitve ne zadostuje za sklep, da je revizija dovoljena v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
dovoljenje za začasno prebivanje tujca - dovoljenost revizije - zelo hude posledice niso izkazane - prenehanje opravljanja dejavnosti - zapustitev žene - nerelevantnost navedb glede na ugotovljeno dejansko stanje
Trditveno in dokazno breme glede izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.
Vsaka zapustitev ozemlja RS sama po sebi še ne pomeni zelo hudih posledic, zato bi moral revident v reviziji glede na pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu navesti in izkazati, kakšne konkretne posledice ima za njegov življenjski položaj in premoženjsko stanje zapustitev ozemlja RS, ter navesti razloge, zakaj so takšne posledice zanj zelo hude.
UPRAVNI SPOR – CIVILNO PROCESNO PRAVO – SODNE TAKSE
VS1014568
ZUS-1 člen 22, 22/1. ZPP člen 105a, 105a/1, 105a/2, 105a/3, 343.
procesne predpostavke za pritožbo – neplačilo sodne takse – umik pritožbe – pravica do pravnega sredstva
Po 105. a členu ZPP je plačilo sodne takse procesna predpostavka za pritožbo. Izostanek njenega plačila v roku, ki ga stranki določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse in v katerem jo pouči na posledice neplačila, ima ob neobstoju pogojev za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks za posledico presumpcijo umika pritožbe.
ZPomK-1 člen 6, 6/1. Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES) člen 81. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 101.
varstvo konkurence - postopek pred Uradom za varstvo konkurence - kartelno dogovarjanje - omejevalni sporazum - sodna praksa Sodišča Evropske unije -
V zvezi z uporabo domačega prava (ZPOmK od 9. julija 1999 do 23. aprila 2008 in od tedaj dalje ZPOmK-1) je mogoče uporabljati judikaturo Sodišča EU kot prepričevalni argument, saj so omejevalni (kartelni) sporazumi v bistvenem enako kot v našem pravu opredeljeni v 101. členu PDEU (prej v 81. členu PES). Enako besedilo pravnih pravil vodi s pomočjo enakih razlagalnih metod nujno do zelo podobnega, če ne že povsem enakega razumevanja (tolmačenja) njihove vsebine. Toženec se je zato v izpodbijani odločbi smel sklicevati na odločbe Sodišča EU tudi v zvezi z uporabo domačega prava.
Usklajevanje pri oddaji ponudb na posameznih razpisih avtocestnega programa je pomenilo, da so se udeleženci kartela zavestno izogibali medsebojnemu tekmovanju, kar je bistvo konkurence. Prav zgoraj navedeni primer pokaže, kaj je bil objektivni cilj „Sporazuma 2000“: izključitev učinkovitega medsebojnega konkuriranja. Udeleženci kartela so prevzeli nalogo, ki je v tržnem gospodarstvu prepuščena trgu.
varstvo konkurence - solidarna odgovornost družbe matere – dokazovanje – dokazno breme družbe matere – sodna praksa Sodišča Evropske skupnosti
Po sodni praksi SES ustvarja 100 % kapitalski delež družbe matere v hčerinski družbi izpodbojno domnevo o njenem odločilnem vplivu na poslovanje družbe hčere. Izpodbojnost domneve pomeni, da družba mati nosi dokazno breme, da nima odločilnega vpliva na poslovanje družbe hčere.
ZPOmK-1 člen 6, 19, 36. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 101. Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES) člen 81.
varstvo konkurence - načelo kontradiktornosti - podjetje - pojem podjetja - ekonomska celota - merila za presojo ekonomske celote
Tožeča stranka vse do izdaje Odločbe ni bila seznanjena z dejstvi in dokazi, ki jih je Agencija štela kot pomembne za zaključek, da v tej zadevi ekonomska celota ne obstaja oziroma da gre za sporazum med neodvisnima podjetjema. S takšnim postopanjem je Agencija tožeči stranki odvzela možnost učinkovite obrambe oziroma možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.
Za presojo, ali povezani družbi tvorita ekonomsko celoto, je lahko pomembna predvsem okoliščina, kot je vpletenost družbe matere v upravljanje hčerinske družbe.
DELOVNO PRAVO – JAVNI USLUŽBENCI - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS3006020
ZDR člen 83, 88, 88/1, 88/1-3. ZJU člen 5, 156. ZPP člen 8, 339, 339/1, 370, 370/1, 370/1-2.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog – zagovor - pravica do zagovora - preložitev zagovora - razlogi za revizijo - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - preskakovanje pravnih sredstev
Vrhovno sodišče je v zvezi z udeležbo delavca na zagovoru že večkrat pojasnilo, da za opravičilo odsotnosti z zagovora ne zadošča le golo opravičilo delavca, da se zagovora ne more udeležiti zaradi (neopredeljenih) zdravstvenih težav. V zvezi s tem je navedlo, da je potrebno konkretno pojasnilo zdravstvenih težav in predložitev ustrezne medicinske dokumentacije, saj dejstvo bolniškega staleža samo po sebi še ne pomeni, da se delavec ne more udeležiti zagovora pred
odpovedjo.
Posebej v primerih, ko zaradi poteka prekluzivnega roka delodajalec delavcu ne bi mogel več odpovedati pogodbe o zaposlitvi, delodajalec ni dolžan upoštevati zaprosil delavca za preložitev zagovora, na katerega je delavec sicer pravilno in pravočasno vabljen, kljub ustreznemu zdravniškemu potrdilu.
ZDSS-1 člen 72, 72/1. ZS člen 83. ZPP člen 274, 339, 339/1, 379, 379/1.
plačilo vrtca - znižanje plačila - rok za sodno varstvo - sodne počitnice - prekluzivni rok - procesni rok - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - procesna predpostavka - zavrženje tožbe
Pritožbeno sodišče je neutemeljeno presodilo, da je rok iz prvega odstavka 72. člena ZDSS-1 materialni prekluzivni rok. V sodni praksi Vrhovnega sodišča je sprejeto stališče, da je rok za izpodbijanje upravnega akta, določen v prvem odstavku 28. člena ZUS-1, procesni rok. Besedili določb ZUS-1 in ZDSS-1, ki se nanašata na rok za vložitev tožbe zoper dokončni upravni akt, sta si vsebinsko podobi. Zato ni utemeljenega razloga za drugačno razlago sporne določbe ZDSS-1.
Po strogo formalnem kriteriju se šteje za materialni rok, če je določen v materialnem predpisu, procesni pa, če ga opredeljujejo procesni prepisi. To sicer ni odločilen kriterij za razmejitev rokov, saj je treba prvenstveno upoštevati vsebino tega, na kar se rok dejansko nanaša. Ob takšnem izhodišču (upoštevanju vsebine in namena roka) v zvezi z varstvom pravic je treba ugotoviti, da gre za procesni rok, saj opredeljuje časovno omejitev procesnega dejanja. Ker je ZDSS-1 procesni zakon, je tudi po formalnem kriteriju rok iz prvega odstavka 72. člena procesni rok.
Ker za toženo stranko kot upravi organ ne velja določba o nevročanju v času sodnih počitnic, je zaradi enakopravne obravnave strank pomembno, da se tudi v socialnih sporih, kjer rok za tožbo ni določen kot materialni rok, uporablja določba 83. člena ZS. Primerjava z roki za vložitev pravnih sredstev pokaže, da drugačno tolmačenje ni utemeljeno in bi povzročilo neenako obravnavo podobnih procesnih situacij.
ZDR člen 137, 159, 160. Kolektivna pogodba za zaposlene v zdravstveni negi člen 48. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije člen 37.
pravica do letnega dopusta - prerazporeditev delovnega časa - letni dopust - izraba letnega dopusta - odmera letnega dopusta
Ni utemeljena tožnikova zahteva, da se mu letni dopust, ki je bil odmerjen v trajanju 29 oziroma 30 dni, prizna brez posebnosti razporeditve delovnega časa oziroma s tem tudi delovnih dni v tednu. Ob sicer povprečnem štirideset urnem delovnem tednu bi v tožnikovem primeru to pomenilo privilegirano obravnavanje, ki nima ustrezne zakonske podlage ali podlage v kolektivnih pogodbah. Ker je bil obračun letnega dopusta tožniku narejen le za tiste dneve, v katerih je sicer obstajala njegova delovna obveznost, glede na delovne ure te obveznosti, bi zavzemanje tožnika za to, da se mu dopust prizna za vse dni njegove delovne obveznosti, ne glede na delovni čas in posledično razporeditev delovnih dni, pomenilo ne le pravice do dejansko daljše odsotnosti, temveč tudi pravico do večjih prejemkov iz naslova nadomestila plače.
Neutemeljene so revizijske navedbe, da naj bi tožena stranka odmerjala letni dopust po urah oziroma po preračunu v ure, saj je preračun tožene stranke pomenil le tehnično opravilo, ki je služilo določitvi pravilnega števila dni izrabe letnega dopusta tožniku, ki pa se ni določal in izrabljal po urah, temveč v delovnih dnevih. Pri tem se je kot dan letnega dopusta štel vsak delovni dan, ki je bil po razporeditvi delovnega časa pri delodajalcu določen kot tožnikov delovni dan - in kar je v skladu s četrtim in petim odstavkom 160. člena ZDR.
ZIU člen 9, 9/2. URS člen 2, 3, 125, 156. ZUstS člen 23, 23/1.
razlika v plači - plačilo razlike v plači - sodnik - znižanje plače - prekinitev postopka - presoja ustavnosti
Na podlagi določbe drugega odstavka 9. člena ZIU je bila tožnici s pravnomočno odločbo predsednika sodišča določena plača znižana v obdobju od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2011.
Po oceni Vrhovnega sodišča je navedena določba ZIU v neskladju z 2., 3. in 125. členom Ustave Republike Slovenije in ne upošteva dosedanjih odločitev Ustavnega sodišča, nanašajočih se na vprašanje urejanja plač sodnikov.
varstvo konkurence - postopek pred Uradom za varstvo konkurence – upravni postopek - izvršba upravne odločbe – pravica do vložitve izvršilnega predloga – javni interes – zasebni interes
Upravni postopek, na podlagi katerega je toženka izdala odločbo, se je začel po uradni dolžnosti in se je vodil v javnemu interesu. Vendar pa je tožnik upravičenec iz 4. točke odločbe, bil pa je tudi stranski udeleženec upravnega postopka. Zato je upravičen predlagati izvršbo na podlagi določbe tretjega odstavka 286. člena ZUP. Pri sovpadanju javnega in upravičenčevega interesa se lahko izvršba opravi tako po uradni dolžnosti kakor tudi na podlagi predloga upravičenca, v tem primeru tožnika.
postopek pred Javno agencijo za varstvo konkurence - izločitev uradne osebe
Toženka je morala preverjati, kako tožnica svoje zaveze izpolnjuje. To je lahko storila tudi tako, da so se njeni zaposleni sestali s prizadetimi gospodarskimi družbami. Če bi bile tako pridobljene informacije edina podlaga za odločanje v tem postopku, potem bi lahko šlo za pristranost toženke, še zlasti, če se tožnica o njih ne bi mogla izreči. Vendar pa na tak zaključek ne napotuje ničesar razen samega sestanka.
ZPomK-1 člen 6, 6/1, 36, 37, 37/4. ZUP člen 213, 213/6. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 101. Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES) člen 81.
Tožniku se očita sodelovanje v enotnem, dalj časa trajajočem ravnanju (kar je ugotovljeno npr. v 169. točki izpodbijane odločbe). Pri takem ravnanju ni treba že v izreku opisati (vseh) podrobnosti očitanega ravnanja. Konkretiziranost je nujno potrebna le v tisti meri, ki zadošča za individualizacijo očitka in s tem možnost uspešne obrambe.
Za presojo cilja kartelnega dogovarjanja oziroma usklajenega ravnanja ni potreben subjektivni namen udeležencev. Zadostuje njegov objektivni pomen.
Toženec bi v primeru, ko stranka postopka substancirano predlaga zaslišanje prič, praviloma moral opraviti ustno obravnavo in priče zaslišati, razen v izjemnih primerih, npr. (a) če dejstva, o katerih naj bi priče izpovedovale, niso pomembna za odločitev, (b) če toženec šteje zatrjevana dejstva za resnična in zato ni potrebe po njihovem dokazovanju, ali pa (c) če ima toženec na voljo take dokaze (npr. listinske), da jih tudi izpovedi prič, ki naj bi izpovedovale o istem dejstvu, po presoji, ki izključuje vsak razumen dvom, ne bi mogle omajati.
Za kartelno dogovarjanje se ne zahteva nobena obličnost; pravzaprav zadostuje zgolj soglasje volj udeležencev, za katero pa ni potrebno, da bi izpolnjevalo vse pogoje za nastanek pravnega posla. Zato tožnik ne more uspeti s sklicevanjem na nepodpisanost sporazuma.
Dokazov glede višjih cen v izpodbijani odločbi res ni. Vendar pa za izpolnitev zakonskih znakov omejevalnega ravnanja zadostuje že, da je cilj sporazuma preprečevati, omejevati ali izkrivljati konkurenco. Običajno se člani kartela sicer res dogovarjajo prav zato, da bi dosegli višje cene, vendar pa doseganje višjih cen ni del definicije kartelnega sporazumevanja.
Če je bil namen skupnega nastopanja na podlagi kartelnega dogovora zvišanje cen, kot ugotavlja toženec, potem so višje ponudbene cene same po sebi omogočale tujim podjetjem večje možnosti za uspeh na javnih razpisih DARS, saj so lahko ponudila realnejše, torej nižje cene.
ZPOmK-1 člen 6, 19, 36. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 101. Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES) člen 81.
varstvo konkurence - načelo kontradiktornosti - podjetje - pojem podjetja - ekonomska celota - merila za presojo ekonomske celote
Tožeča stranka vse do izdaje Odločbe ni bila seznanjena z dejstvi in dokazi, ki jih je Agencija štela kot pomembne za zaključek, da v tej zadevi ekonomska celota ne obstaja oziroma da gre za sporazum med neodvisnima podjetjema. S takšnim postopanjem je Agencija tožeči stranki odvzela možnost učinkovite obrambe oziroma možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.
Za presojo, ali povezani družbi tvorita ekonomsko celoto, je lahko pomembna predvsem okoliščina, kot je vpletenost družbe matere v upravljanje hčerinske družbe.
ZPOmK-1 člen 6, 6/1, 36, 36/1, 36/4. ZUP člen 164, 214, 214/1-3, 237, 237/2-7.
varstvo konkurence – podjetje – pojem podjetja – gospodujoče podjetje – odvisno podjetje – usklajeno delovanje – kartelno dogovarjanje - doktrina ekonomske enote - ekonomska celota - merila za presojo ekonomske celote - solidarna odgovornost družbe matere
Ne drži, da je odločilnega pomena, kako pojmovati gospodujoče in odvisno podjetje, kar je opredeljeno v ZPOmK-1, ne pa tudi v pravni ureditvi EU. Gre za vprašanje odločilnega vpliva na ravnanje podjetij pri omejevalnih sporazumih oziroma usklajenem ravnanju. V zvezi s tem se je izoblikovala doktrina ekonomske enote, imenovana tudi doktrina „starševske odgovornosti“, ki je v celoti sprejemljiva tudi za slovensko pravo. Če hčerinska družba, ki je samostojna pravna oseba, na trgu ne ravna samostojno, pač pa sledi navodilom materinske družbe, zlasti zaradi poslovnih, organizacijskih in pravnih povezav, je mogoče šteti obe podjetji za eno samo gospodarsko enoto, odgovornost za ravnanje na trgu pa solidarno pripisati obema.
ZPP v poglavju o rednih pravnih sredstvih pritožbene obravnave ne ureja celovito in se zato v 349. členu sklicuje na podredno in smiselno veljavnost določb o glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje (členi 281-305 ZPP) tudi za obravnavo pred sodiščem druge stopnje. Glede na navedene določbe je tudi za pritožbeno obravnavo smiselno upoštevna določba 286.b člena ZPP, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka uveljavljati takoj, ko je to mogoče.
Bistvena razlika med sejo pritožbenega senata in pritožbeno obravnavo je ravno v tem, da pritožbeni obravnavi lahko prisostvujeta obe stranki in zato lahko v okviru določb ZPP neposredno aktivno sodelujeta na obravnavi, odločanje na seji senata pa se vedno opravlja v odsotnosti strank. Zato pritožbene obravnave in seje senata ni mogoče izenačevati.
Iz zapisnika o pritožbeni obravnavi je očitno, da je moralo biti toženi stranki in njenemu pooblaščencu že ob sprejemu dokaznega sklepa znano, da bo sodišče v zvezi s preverjanjem pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje na podlagi drugega odstavka 347. člena in šestega odstavka 348. člena ZPP ponovilo pred prvostopnim sodiščem neposredno izvedene dokaze le s prebiranjem zapisnikov o izvedbi le-teh. Iz zapisnika izhaja, da sta obe stranki s takim ponavljanjem izvedbe dokazov soglašali oziroma nobena od strank zoper tako ravnanje pritožbenega sodišča ni ugovarjala v smislu določb 286.b člena ZPP oziroma v smislu takojšnjega uveljavljanja bistvene kršitve določb pravdnega postopka (kršitve določb šestega odstavka 348. člena v zvezi s prvim odstavkom 4. člena ZPP). Zato te kršitve na pritožbeni obravnavi tožena stranka v reviziji ne more uspešno uveljavljati oziroma revizijsko sodišče na podlagi 286.b člena ZPP uveljavljanja kršitev v zvezi s tem (ne glede na predhodno dopustitev revizije) ni moglo upoštevati.
Ker je šlo za prenos pristojnosti oblastnega upravnega odločanja med delodajalcema (organom lokalne oblasti in javnim zavodom z javnimi pooblastili upravnega odločanja) in za delavko - javno uslužbenko z nalogami in pooblastili za tako odločanje, sodišče ugotavlja, da se tak prenos pristojnosti lahko šteje za upravno reorganizacijo v smislu točke c) prvega odstavka 1. člena Direktive, za katero določbe Direktive ne veljajo.
Člen 60 ZUPJS javnim uslužbencem ne zagotavlja enakih pravic, kot jih delavcem ob spremembi delodajalca zagotavlja Direktiva in 73. člen ZDR. Vendar javnih uslužbencev ne pušča brez zaščite. Zagotavlja jim pravice, kot jim glede na izpolnjevanje pogojev gredo pri centru za socialno delo. To pa je glede na posebnosti ureditve pravic, zaposlenih v javnem sektorju (večja togost in kogentnost ureditve), sistemsko skladna rešitev.
ZDR člen 110, 110/2, 111, 111/1, 111/1-1. KZ-1 člen 257, 257/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - rok za odpoved - ugotovitev razloga za odpoved - kršitev z znaki kaznivega dejanja
Seznanjenost z ravnanjem delavca ne pomeni vedno tudi ugotovitve razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zlasti v primerih, ko je podana odpoved zaradi kršitev pogodbenih in drugih obveznosti, ki imajo tudi znake kaznivega dejanja, je mogoče o ugotovitvi razloga za odpoved govoriti šele, ko delodajalec ugotovi obstoj vseh znakov kaznivega dejanja.