KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008099
URS člen 22, 29, 29-3. ZKP člen 18, 18/1, 372, 372-1, 420, 420/1-3, 420/2, 420/5, 424, 424/1. KZ-1 člen 99, 99/1, 301, 301/1. ZPol člen 3, 3/1-3.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - sodelovanje v skupini, ki prepreči uradni osebi uradno dejanje - zakonski znaki kaznivega dejanja - uradno dejanje - naloge policije - zahteva za varstvo zakonitosti - izčrpanje pravnih sredstev - obseg preizkusa kršitev zakona - pravice obrambe - izvajanje dokazov v korist obdolženca - načelo enakega varstva pravic - načelo proste presoje dokazov - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Po ustaljeni sodni praksi je uradno dejanje lahko samo dejanje, ki ga izvršijo uradne osebe (subjektivni kriterij) in se nanaša na opravljanje njenih nalog (objektivni kriterij). Za uradna dejanja je tako šteti predvsem oblastvena ravnanja uradnih oseb.
Poseg policistov ob ugotovljenih okoliščinah zaradi njihove opreme in števila ni bil prekomeren. Policisti so ob intervenciji za obvladovanje množice uporabili najmilejša prisilna sredstva, in sicer solzivec, palico za odrivanje ter sredstva za vklepanje in vezanje, zato njihovega ravnanja ni mogoče oceniti kot prekomerno uporabo sile.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008063
ZKP člen 372, 372/1, 420, 420/2, 420/5. KZ-1 člen 249, 249/1.
zahteva za varstvo zakonitosti – izčrpanje pravnih sredstev – zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – kršitev kazenskega zakona – obstoj kaznivega dejanja – davčna zatajitev – preslepitev
Vložnika z zatrjevanjem, da obsojenčevo ravnanje ne ustreza zakonskemu znaku namen po izognitvi plačilu davkov, temveč ustreza zakonskemu znaku namen po neupravičeni vrnitvi davka, ter z navedbami, da se z obsojenčevim ravnanjem obsojena družba ne bi mogla izogniti plačilu davka, uveljavljata nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008076
ZKP člen 371, 371/1-11, 372, 372-1, 420, 420/2, 420/5. KZ člen 194, 194/1, 201, 201/1. ZZZDR člen 4, 4/2, 102, 103.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev kazenskega zakona – zakonski znaki kaznivega dejanja - zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje – neplačevanje preživnine – eno kaznivo dejanje – osebno kaznivo dejanje – nasprotje med razlogi sodbe – zavrnitev dokaznega predloga obrambe
Obsojenec je izvrševal ponavljajoča istovrstna dejanja, ki sta jih sodišči prve in druge stopnje pravilno opredelili kot eno kaznivo dejanje. Ker je obsojenec navedena dejanja storil na škodo obeh hčera, je s tem storil dve kaznivi dejanji zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja.
Obsojenec je s svojim ravnanjem (zmerjanje oškodovank, siljenje h gledanju filmov z grozljivo vsebino, s čemer je obsojenec oškodovankama kratil nočni počitek, ter dopuščanje fizičnih konfliktov med obsojenčevo mlajšo hčerko, bratrancem in sestrično, ki so presegli običajne konflikte med otroci), grobo kršil oziroma opuščal dolžnosti skrbi in vzgoje, ki jih ima kot roditelj, s čemer je ogrožal zdrav oziroma skladen osebnostni razvoj oškodovank.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008032
ZKP člen 371, 371/1-11. KZ člen 95, 95/1, 96/3, 254, 254/1, 254/3.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev kazenskega zakona - zatajitev finančnih obveznosti – opis kaznivega dejanja - odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem
Po izvršitvi kaznivega dejanja je bila premoženjska korist z računa gospodarske družbe, ki je zaradi obsojenčevega kaznivega dejanja prejela premoženjsko korist, formalno prenesena na račun obsojenčevega mladoletnega sina. Sodišče je pravilno presodilo, da je bil dejanski prejemnik premoženjske koristi obsojenec, zato mu jo je na podlagi tretjega odstavka 96. člena KZ utemeljeno odvzelo.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008070
ZKP člen 371, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1, 372-5, 420/2. KZ-1 člen 57, 57/3, 228, 228/1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki kaznivega dejanja - poslovna goljufija - opravljanje gospodarske dejavnosti - preslepitev - ni razlogov o odločilnih dejstvih - sojenje v nenavzočnosti - poseben pogoj v pogojni obsodbi - zamudne obresti - prekoračitev pravice, ki jo ima sodišče po zakonu
KZ-1, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije v letu 2010, ni opredeljeval pojma opravljanja gospodarske dejavnosti, kot je bilo to storjeno kasneje (v letu 2012) z novelo KZ-1B. To pa še ne pomeni, da tega zakonskega znaka, kot je bil vsebovan tudi pri opredelitvi zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije v prvem odstavku 228. člena KZ-1, ne bi bilo mogoče uresničiti. Njegovo vsebino je bilo treba le ugotavljati v vsakem konkretnem primeru posebej, v nejasnih ali mejnih primerih upoštevaje tudi predpise z drugih pravnih, zlasti gospodarsko-pravnih področij. Tako na primer že iz drugega odstavka 1. člena Zakona o gospodarskih družbah, ki je veljal v obravnavanem obdobju, izhaja, da je po tem zakonu pridobitna dejavnost vsaka dejavnost, ki jo opravlja gospodarska družba na trgu zaradi pridobivanja dobička. V 4. členu je bilo opredeljeno, katere dejavnosti smejo opravljati družbe in pri tem ni izključena prodaja nepremičnin.
V obravnavanem primeru je šlo za gospodarsko dejavnost, ker je šlo za prodajo nepremičnine, ki se je izvršila za plačilo na trgu, kar povsem ustreza definiciji pridobitne dejavnosti gospodarske družbe v citiranem 1. členu ZGD.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS2008066
URS člen 37. ZKP člen 359, 359/1, 359/1-1, 371, 371/1, 371/1-11, 372, 372/1, 372/1-3, 372/1-5, 398, 398/1, 398/1-2, 420, 420/1, 420/1-1, 450. KZ-1 člen 38, 90, 90/1, 90/1-5, 306, 306/3.
kršitev kazenskega zakona - enotna kriminalna dejavnost - dokončano kaznivo dejanje - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - izrek sodbe - načelo konsumpcije - nedovoljeni dokazi - pravica do zasebnosti - poseg v komunikacijsko zasebnost - odredba sodnika - zavrnitev dokazov - razlogi o odločilnih dejstvih - pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje - zaslišanje izvedenca - zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost - zastaranje kazenskega pregona - določen opis kaznivega dejanja - pomoč pri kaznivem dejanju - načelo inkluzije - veljavnost dokazov, pridobljenih iz tujine - dokazna ocena vseh dokazov
Obsojenec je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja izdelovanja pripomočkov, namenjenih za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 306. člena KZ-1 z izvršitvenima oblikama „izdeluje in prodaja“. V konkretnem delu opisa dejanja v pravnomočni sodbi je opisano obsojenčevo dalj časa ponavljajoče se ravnanje (od 5. 3. 2008 do 13. 5. 2011), ki se je izvrševalo skozi daljše časovno obdobje in je tako izdelovanje in prodaja pripomočkov trajalo ves čas, ko je trajalo izvršitveno ravnanje, torej v celotnem obdobju, ki je zajet v opisu dejanja v pravnomočni sodbi.
Kadar gre za pomoč k določenemu kaznivemu dejanju, sodišču ni potrebno v opis dejanja pomoči ponovno vnašati celotnega opisa dejanja storilca kaznivega dejanja pri katerem pomočnik pomaga. Tehnike opisa dejanja so različne. Kadar gre za razmerje kaznivo dejanje storilca in pomoč h kaznivemu dejanju, je kaznivo dejanje pomoči zadovoljivo označeno tako, da se opis dejanja sklicuje na predhodno ravnanje storilca dejanja, pri katerem pomočnik pomaga.
Pri presoji, ali gre za odnos konsumpcije se ne presoja opisov konkretnih življenjskih primerov, to je opisov dejanj v izreku sodbe, ampak je potrebno primerjati zakonska opisa kaznivih dejanj in abstracto. Kadar gre za pomoč, je potrebno na abstraktni ravni presojati zakonske znake kaznivih dejanj (zakonske znake kaznivega dejanja, pri katerem storilec pomaga), pri presoji, ali gre za dve kaznivi dejanji in je obsojenec dve kaznivi dejanji storil v steku ali pa je stek le navidezen.
Če gre za dokaze, pridobljene v tujini po tujem pravu brez sodelovanja naše države, je mogoče od tuje države pričakovati, da bo ravnala po svoji zakonodaji. Od tujih organov ni mogoče zahtevati, da spoštujejo določbe pravne ureditve in ustave druge države (naše pravne ureditve in naše ustave) in tiste določbe, ki se lahko nanašajo le na organe naše države, na območju, na katerem država izvaja suverenost.
Kadar so v kazenskem postopku predloženi dokazi, ki so bili pridobljeni s strani tujih organov v tujini, sodišče dopustnosti teh dokazov ne presoja po procesnih pravilih domače zakonodaje oziroma ZKP, temveč preveri, ali so bile vsebinsko varovane človekove pravice in temeljne svoboščine, ki jih zagotavlja tudi Ustava.
Po kontroli dejanskega stanja, ki ga je opravilo sodišče druge stopnje, z zaslišanjem izvedenca M., sodba še vedno temelji na istem dejanskem stanju, kot je bilo ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje, in se to dejansko stanje ni v ničemer spremenilo. Obsojencu, ker je bil izvedenec M. zaslišan na obravnavi pred sodiščem druge stopnje ne pa na obravnavi pred sodiščem prve stopnje, po navedenem pravica do pritožbe ni bila kršena.
Sodišče vedno odmeri kazen individualno v okviru individualizacije kazenske sankcije za določenega storilca ob upoštevanju okoliščin, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša, olajševalnih in obteževalnih okoliščin, po drugem odstavku 49. člena KZ-1. Primerjava sankcij, izrečenih obsojenima L. in D. G. pred našim sodiščem, ni pomembna, saj sta oba sklenila sporazum o priznanju krivde, o kazenski sankciji pa sta se pogajala z državnim tožilcem.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008080
ZKP člen 119, 199/1, 120, 120/1, 371, 371/2, 420, 420/2, 445, 427. KZ-1 člen 223, 223/2, 253, 253/1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - oškodovanje tujih pravic – overitev lažne vsebine - zahteva za varstvo zakonitosti – pravočasnost zahteve - vročanje – seja pritožbenega senata - kršitev kazenskega zakona – opis dejanja – precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev
Kaznivo dejanje oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 223. člena KZ-1 stori kdor, zato da bi preprečil poplačilo upnika, med prisilno izvršbo uniči, poškoduje, odtuji ali skrije dele svojega premoženja in s tem upnika oškoduje. Storilec tega kaznivega dejanja med izvršilnim postopkom je lahko le oseba, ki je lastnik premoženja in zoper katero teče izvršilni postopek. Premično ali nepremično premoženje mora biti torej v lasti storilca, ki to premoženje med prisilno izvršbo uniči, poškoduje, odtuji ali skrije z namenom oškodovati upnika. V obravnavani zadevi se je Vrhovnemu sodišču porodil dvom v resničnost oziroma pravilnost zaključka sodišča v zvezi z lastništvom vozila, ki ga je obsojenec skril z namenom preprečiti poplačilo upnika med prisilno izvršbo.
Kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1 predstavlja posebno obliko goljufije, pri katerem storilec spravi v zmoto pristojni organ z navajanjem lažnih okoliščin ali zamolčanjem določenih okoliščin, izključno na podlagi teh navedb pa pristojni organ v javni listini, zapisniku, knjigi ali poslovni listini te lažne okoliščine potrdi.
V skladu z določbo 445. člena ZKP sodišče druge stopnje, kadar odloča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, obvesti stranki o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. V obravnavani zadevi pritožbeno sodišče obsojenca in njegovega zagovornika o seji senata ni obvestilo, iz česar je sklepati, da je menilo, da navzočnost strank ne bi bila koristna za razjasnitev obravnavane zadeve.
postopek proti mladoletnikom – oddaja v vzgojni zavod – načelo sorazmernosti – izbira vzgojnega ukrepa
Ob upoštevanju okoliščin v zvezi z mladoletnikovo osebnostjo in vzgojno problematičnostjo in ob upoštevanju načela sorazmernosti, ni mogoče vedno upoštevati načela postopnosti izrekanja vzgojnih ukrepov.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki - zaposlovanje na črno
Pri kaznivem dejanju zaposlovanja na črno po prvem odstavku 199. člena KZ-1 sta možni dve izvršitveni obliki, in sicer prva, pri kateri storilec zaposli dva ali več delavcev in jih ne prijavi za ustrezno zavarovanje ter druga, pri kateri storilec zaposli več tujcev ali oseb brez državljanstva brez ustreznih dovoljenj. Že iz dejstva, da je šlo za zaposlitev dveh delavcev – tujcev, je mogoče zaključiti, da zakonski znaki te, druge izvršitvene oblike niso izpolnjeni, saj mora v tem primeru storilec zaposliti več tujcev (ali oseb brez državljanstva) kar pomeni, da bi morali biti na obravnavani način zaposleni vsaj trije tujci. Eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 199. člena KZ-1 v obravnavanem primeru tako ni podan in zato opisano kaznivo dejanje ni kaznivo dejanje.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008025
ZKP člen 289, 289/3, 372, 372/5. KZ-1 člen 59, 59/4.
kršitev kazenskega zakona – odločba o kazenski sankciji – pogojna obsodba – preklic pogojne obsodbe zaradi novega kaznivega dejanja – obvezni preklic – fakultativni preklic – dokazovanje - instrukcijska maksima
Situacijo preklica pogojne obsodbe zaradi novega kaznivega dejanja ureja 59. člen KZ-1. Ta določba ureja tako imenovani obligatorni preklic, če stori obsojenec preizkusni dobi eno ali več kaznivih dejanj, za katera mu je sodišče izreklo kazen zapora dveh let ali daljšo kazen (prvi odstavek 59. člena KZ-1), in fakultativno odločanje o preklicu pogojne obsodbe, ki omogoča sodišču prosto izbiro med tremi možnostmi: 1) prekliče pogojno obsodbo in izreče enotno kazen za novo kaznivo dejanje in za kaznivo dejanje iz preklicane pogojne obsodbe, 2) ne prekliče pogojne obsodbe, temveč jo razširi še na novo storjeno kaznivo dejanje, pri čemer tudi določi (novo) enotno kazen in novo preizkusno dobo, ali 3) ne prekliče pogojne obsodbe, temveč jo pusti takšno kakršna je, za novo storjeno kaznivo dejanje pa storilcu izreče kazen, ki se tudi izvrši (drugi, tretji in četrti odstavek navedenega člena). Če sodišče razširi pogojno obsodbo tudi na novo kaznivo dejanje, določi v njej eno samo kazen, poleg tega pa določi tudi novo preizkusno dobo. Razširjena pogojna obsodba, ki vključuje obsodbo za novo storjeno kaznivo dejanje, velja za novo kazensko sankcijo in zato tudi nova določena preizkusna doba začne teči od pravnomočnosti nove sodbe. Sodišče je določbe o preklicu (obligatornem in fakultativnem) dolžno upoštevati, oziroma ni v prosti presoji sodišča ali bo te določbe upoštevalo ali ne. Če jih ne, je podana kršitev kazenskega zakona (5. točka 372. člena ZKP).
Ker so v obravnavani zadevi podani pogoji, ki so po 59. členu KZ-1 podlaga za odločanje o preklicu pogojne obsodbe, konkretneje, glede na izrečeno kazensko sankcijo, podlaga za odločanje o fakultativnem preklicu, je sodišče, kot to upravičeno uveljavlja vrhovni državni tožilec, s tem ko ni izreklo enotne (razširjene) pogojne obsodbe v korist obsojenca, kršilo določbo četrtega odstavka 59. člena KZ-1 na način iz 5. točke 372. člena ZKP. Sodišče mora namreč glede novega kaznivega dejanja vedno odločati še o že prej izrečeni pogojni obsodbi. Odločanje o tem ni v prosti presoji sodišča.
Upravičeno pa vrhovni državni tožilec uveljavlja tudi kršitev določbe tretjega odstavka 289. člena ZKP, ki jo je storilo višje sodišče s tem, ko je obveznost izreka enotne pogojne obsodbe zavrnilo s prevalitvijo domnevnega dokaznega bremena na državnega tožilca, namesto da bi ga izpolnilo samo. Kot je bilo že pojasnjeno, je odločanje o preklicu pogojne obsodbe, če so seveda za to izpolnjeni pogoji, obvezno. Sodišče mora po tako imenovani instrukcijski maksimi, takoj ko pridobi podatke o predkaznovanosti storilca, samo pribaviti ustrezne kazenske spise. Navedeno izhaja že iz temeljnega načela kazenskega postopka – iskanja materialne resnice (prvi odstavek 17. člena ZKP), ter konkretneje, iz tretjega odstavka 289. člena ZKP, ki predsedniku senata omogoča, da tudi brez predloga strank priskrbi nove dokaze. Ta možnost se seveda ob dejstvu, da je izrekanje o enotni pogojni obsodbi obvezno, spremeni v dolžnost, oziroma mora predsednik senata brez predloga strank priskrbeti za glavno obravnavo spise oziroma podatke in dokaze, ki so pomembni, bodisi za izrekanje enotne kazni oziroma za odločanje o preklicu pogojne obsodbe. Zato je stališče višjega sodišča, da izrek razširjene pogojne obsodbe lahko temelji le na predlogu državnega tožilca in še to zgolj takrat, ko je podan ustrezen dokazni predlog za pribavo spisov, tudi s procesnega vidika, kot na to upravičeno opozarja vrhovni državni tožilec v zahtevi, napačno oziroma v nasprotju z določbo tretjega odstavka 289. člena ZKP, saj je sodišče svojo obveznost pribave dokazov prevalilo na stranko, kar je posledično pripeljalo do izreka nezakonite sankcije.
Kriminalne količine kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi, ko ta opravlja naloge policije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1 ni vsebovana v kriminalni količini kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1 in obratno.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008051
ZKP člen 18, 18/1, 234, 237, 249, 257, 371, 371/1-8, 371/2, 420, 420/1, 420/5, 424, 424/1. KZ-1 člen 116, 116/1-1, 116/1-4. URS člen 22, 29-3.
zahteva za varstvo zakonitosti – dopustnost – pogoj za vložitev zahteve – dokazovanje – zaslišanje priče – prepoved izsiljevanja izjav – nedovoljen dokaz – sposobnost pričanja – prosta presoja dokazov – verodostojnost priče – pravica do obrambe – načelo enakega varstva pravic – dokazni predlog – zavrnitev dokaznega predloga - kazniva dejanja zoper življenje in telo – umor na zahrbten način – umor iz koristoljubnosti – motiv umora – obarvan naklep
Redno pravno sredstvo mora biti izčrpano ne le formalno, temveč tudi vsebinsko. Zahteva po vsebinski (materialni) izčrpanosti pomeni, da se vlagatelj zahteve v pritožbi ni le posplošeno skliceval na kršitve zakona, temveč je moral vsako uveljavljano kršitev konkretizirati in jo ustrezno obrazložiti.
Kaznivo dejanje umora na zahrbten način po 1. točki 116. člena KZ-1 stori storilec, ki izrabi zaupanje žrtve in dejanje stori tako, da žrtev ne more zaznati njegovega delovanja ali sredstva.
Kaznivo dejanje umora iz koristoljubnosti po 4. točki 116. člena KZ-1 stori storilec, ki mu gre za določeno materialno korist. Ni potrebno, da bi bila ta korist dejansko dosežena. Koristoljubnost, kot kvalifikatoren element kaznivega dejanja, je motiv kaznivega dejanja, obarvan naklep (
dolus coloratus
), ki je po presoji Vrhovnega sodišča v izreku sodbe sodišča prve stopnje opisan z navedbo „dejanje pa sta storila zato, da bi si prilastila denar, ki naj bi ga V. hranil doma“, v obrazložitvi izpodbijane pravnomočne sodbe pa tudi ustrezno pojasnjen. Ugotovitev, k
akšna je bila vsebina storilčeve zavesti in volje v trenutku izvršitve kaznivega dejanja, je vprašanje dejanske narave.
O
bsojenec, kadar trdi, da mu je bilo zaradi neizvedbe dokaza kršeno procesno jamstvo iz tretje alineje 29. člena Ustave, v (vseh) pravnih sredstvih, ki jih vlaga zoper takšno odločitev, mora konkretno izpodbijati utemeljitev sodišča, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza instanci, ki bo o vloženem pravnem sredstvu odločala.
KZ člen 95, 95/1, 111, 111/1-3, 112, 112/6, 244, 244/1, 244/2. KZ-1 člen 54, 54/3. .
kršitev kazenskega zakona – pravna opredelitev - zloraba položaja ali pravic – eno kaznivo dejanje – nadaljevano kaznivo dejanje – zastaranje kazenskega pregona – čas izvršitve kaznivega dejanja – odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem
Dejanja, storjena zoper istega oškodovanca, ki so neločljivo povezana z obsojenčevim naklepom in jih od vsega začetka povezuje obsojenčev jasen cilj pridobiti veliko premoženjsko korist, pomenijo eno kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ in ne nadaljevano kaznivo dejanje, sestavljeno iz posameznih obsojenčevih ravnanj, ki imajo znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 244. člena KZ.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008019
ZKP člen 420, 420/2. ZPol člen 38, 38a. KZ-1 člen 299, 299/5.
zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje – nedovoljen razlog – policijska pooblastila – pregled osebe in stvari – varnostni pregled – prisilna sredstva – zakonski znaki kaznivega dejanja – uradno dejanje
Vložnika zmotno navajata, da je policistka ravnala nezakonito, ker obsojencev ob pristopu k njima ni seznanila z dejstvom, da sta osumljenca, in s pravicami, ki jih imata v tem svojstvu. Policistka je namreč nameravala opraviti pregled obsojenega Ž. in njegovih stvari na podlagi prvega in drugega odstavka 38.a člena ZPol. Za opravo tega uradnega dejanja seznanitev osumljenca z njegovim statusom in pravicami ni predpisana. Vložnika zgrešeno zatrjujeta, da je policistka ravnala nezakonito, ker je s tem, ko je prijela vrečko, ki jo je držal obsojenec, zoper njega uporabila silo oziroma prisilno sredstvo. Iz drugega odstavka 50. člena ZPol namreč izhaja, da gre za uporabo prisilnega sredstva »fizična sila« le v položaju, ko policist fizično silo uporabi za neposredno delovanje na osebo. Prijem vrečke pa ne pomeni neposrednega delovanja na osebo. Iz enakega razloga je v strokovni literaturi zavzeto stališče (temelječe na drugemu odstavku 50. člena ZPol vsebinsko enaki določbi drugega odstavka 73. člena sedaj veljavnega Zakona o nalogah in pooblastilih policije), da sam dotik osebe še ne pomeni uporabe telesne sile policista. Vložnika grajata stališči nižjih sodišč, da policistka, ki obsojenega Ž. ni pozvala k izročitvi predmetov, kot je predpisano z 38.a členom ZPol, ni ravnala nezakonito. Pri tem spregledata, da predpisanega poziva ni mogla izvršiti zaradi udarca v glavo, ki ji ga je obsojenec odmeril neposredno po tem, ko se je identificirala in prijela za vrečko. Navedbe vložnikov, da je bil poziv nujen, ker ni bilo nevarnosti uničenja dokazov (predmet nameravanega zasega je bila vrečka z aluminijasti zavitki, ki se z morebitnim padcem na tla ne bi poškodovali) so zato neutemeljene. Med nezakonita ravnanja policistke uvrščata tudi dejstvo, da je pregled obsojenca in njegovih stvari nameravala opraviti policistka, namesto da bi ga opravila oseba obsojenčevega spola. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem pritožbenega senata, da policistka ni ravnala nezakonito, saj je ocenila, da bi obsojenec vrečko, ki jo je držal, lahko odvrgel (kar je po ugotovitvah sodišča prve stopnje v sklopu dogajanja, ki je sledilo, tudi storil). Ali bi dokaze z odvrženjem vrečke uničil ali ne, ni bistveno. Policistka je torej ravnala skladno s tretjim odstavkom 38.a člena ZPol, s katerim je predpisano, da mora pregled osebe opraviti oseba istega spola, razen če s pregledom ni mogoče odlašati.
Vložnika na tej podlagi deloma zatrjujeta, deloma nakazujeta, da sta bila obsojenca izzvana z nezakonitimi ravnanji policistke, zaradi česar bi moral biti uporabljen peti odstavek 299. člena KZ-1, s katerim je predpisano, da se storilec, ki je bil izzvan z nezakonitim ravnanjem uradne osebe, kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev, kazen pa se mu sme odpustiti. Stališče je neutemeljeno, saj ravnanja policistke niso bila nezakonita. Vrh tega v dejstveni podlagi sodb nižjih sodišč ni ničesar, kar bi utemeljevalo vzročno zvezo med izostankom poziva na izročitev vrečke in ostalimi predhodno povzetimi ravnanji policistke, in obsojenčevim udarcem po njeni glavi. Med nezakonitim ravnanjem uradne osebe in dejanjem storilca mora biti namreč podana vzročna zveza v smislu, da to ravnanje povzroči reakcijo storilca, torej psihično spremembo, ki jo je mogoče opredeliti kot izzvanost storilca.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008017
ZKP člen 359, 359/1-1, 371, 371/1-11, 372, 372/1-1. KZ-1 člen 211, 211/1.
kršitev kazenskega zakona – goljufija – zakonski znaki kaznivega dejanja – opis kaznivega dejanja – konkretizacija zakonskih znakov – bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo
V konkretnem primeru je bil storilec spoznan za krivega, da je oškodovancu lažno prikazoval bistveno nižjo priznano odškodnino, kot mu jo je dejansko priznala zavarovalnica; tak očitek, da je oškodovancu zatrjeval, da mu je zavarovalnica priznala odškodnino v višini 1.980,00 EUR, ne pa v višini 3.800,00 EUR, kot je ustrezalo dejansko priznani odškodnini, je po stališču Vrhovnega sodišča dovolj konkretiziran očitek, saj tega inkriminiranega ravnanja sploh ni mogoče konkretizirati bolj kot je to storilo državno tožilstvo in po njem povzelo sodišče.
Trditve vložnikov, kjer sodišču očitajo kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, oziroma nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, so neutemeljene. Iz izreka sodbe namreč izhaja, da je obsojenec oškodovancu zamolčal, da mu je zavarovalnica dejansko priznala odškodnino v višini 3.800,00 EUR, prav tako pa tudi, da je oškodovanec slepo verjel obdolžencu, da je upravičen le do odškodnine v višini 1.980,00 EUR, in resničnosti njegovih navedb ni nikjer preverjal. To pa ugotavlja tudi sodišče v obrazložitvi sodbe. Iz točke 6 prvostopenjske sodbe namreč jasno izhaja, da je oškodovanec kot starejša oseba, nevajena zavarovalniških poslov, obdolžencu, ki mu ga je priporočila njegova snaha, zaupal do te mere, da je podpisal vse listine, ki mu jih je v zvezi s tem predložil obsojenec, ne da bi preveril vsebino. Tako tudi ni zanikal, da bi podpisal poravnavo z dne 18. 11. 2009.
odločba o odvzemu premoženjske koristi – način odvzema premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem – precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev
Premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, je treba primarno odvzeti v obliki, v kateri je bila pridobljena (prvi odstavek 75. člena KZ-1), in šele, če to ni mogoče, se vzame premoženje, ki ustreza premoženjski koristi (drugi odstavek 75. člena KZ-1).
Okoliščine, da posledice krivega pričanja niso nastale, da je bil obtoženi v kazenskem postopku, v katerem je krivo izpovedal oškodovanec in so bile v zvezi z njegovim pričanjem nanj naslovljene grožnje, se lahko upoštevajo kot olajševalne okoliščine, ni pa mogoče glede na težo kaznivega dejanja, dejanje šteti kot dejanje majhnega pomena.
Vlomen vstop v tuje stanovanje in iskanje predmetov v njem ne pomenita le ogrozitve premoženjskih, temveč tudi prekršitev osebnostnih pravic oškodovancev.
Sodišče v zemljiškoknjižnem postopku ne preverja materialnopravnih pogojev za vpis, ampak je omejeno le na preizkus formalnih pogojev za dovolitev vpisa v zemljiško knjigo. To pomeni, da zemljiškoknjižno sodišče pri odločanju o obsojenčevem predlogu ni moglo preverjati ali ocenjevati njegovih navedb na način, ki bi izključeval možnost preslepitve tega organa.
kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki kaznivega dejanja - razžalitev - namen zaničevanja - svoboda izražanja - javna oseba
Ker izrazi za župana niso bili namenjeni izključno žalitvam oškodovanega B. osebno, temveč v zvezi z dovoljeno kritiko njegovega ravnanja in kritiko izvedenih projektov, je s tem izostal zaničevalni namen. Razen tega kritika ni prekoračila meja še dopustne kritike dela javne politične osebe.