KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008188
ZKP člen 136, 161, 371, 371/1-5, 371/1-8, 371/1-11, 437, 437/1. ZSS člen 99, 99/1. KZ člen 289, 289/3. URS člen 23, 134, 134/2.
bistvene kršitve določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - nejasni in pomanjkljivi razlogi - zavrženje kazenske ovadbe - ne bis in idem - pravica do sodnega varstva - nepristranski in neodvisni sodnik - dovoljenje državnega organa za pregon - zahteva za pridobitev dovoljenja - pristojnost za vložitev - kriva izpovedba - zakonski znaki kaznivega dejanja
Kaznivo dejanje krive izpovedbe je podano, če se lažnost izpovedi nanaša na bistvene stvari, torej na tiste, ki se nanašajo neposredno na stvar obravnavanja oziroma so lahko podlaga za odločitev.
Učinka „res iudicata“ ni mogoče širiti na zavrženje kazenske ovadbe po 161. členu ZKP, saj ne gre niti za v sodni postopek pritegnjeno zadevo niti za zunajsodno rešitev zadeve, ki bi osumljencu nalagala določene obveznosti.
Sodišče bi moralo razpolagati z dovoljenjem Državnega zbora za kazenski pregon obsojenca (sodnika) že v trenutku zaslišanja obsojenca pred vložitvijo obtožnega predloga. Sodišče, ki obtožnega predloga zaradi odsotnosti dovoljenja za začetek kazenskega postopka ni zavrglo in je samo vložilo zahtevo za pridobitev tega dovoljenja, je kršilo določbo prvega odstavka 437. člena v zvezi s 136. členom ZKP, vendar ugotovljena relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe.
ZKP člen 372, 372/1-1. KZ-1 člen 325, 325/1, 325/3. PZ člen 3.
kršitev kazenskega zakona – obstoj kaznivega dejanja – zakonski znaki kaznivega dejanja – ogrožanje posebnih vrst javnega prometa – povzročitev smrti iz malomarnosti – ladijski promet – jezikovna metoda
Zakonski znak „ladijski promet“ KZ ne opredeljuje, z uporabo jezikovne metode razlage, pa je to lahko le promet z ladjami, to je plovil, ki merijo v dolžino 24 ali več metrov.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008116
ZKP člen 372, 372/1. KZ-1 člen 252, 252/2.
kršitev kazenskega zakona – protipravnost – obstoj kaznivega dejanja – kazniva dejanja zoper pravni promet – ponarejanje listin
Sodišče je kot protipravno ravnanje ugotovilo obsojenčevo krivo pisno nalogo, ki jo je A. A. potreboval za pridobitev ustrezne izobrazbe in sicer dokazilo, da je strokovno usposobljen za opravljanje prevozov v cestnem prometu. Kriva pisna naloga, ki je bila uspešno opravljena, je bila podlaga za izdajo spričevala o strokovni usposobljenosti za opravljanje prevozov v cestnem prometu, spričevalo pa podlaga za pridobitev licence za opravljanje taksi prevozov.
Revizija se dopusti glede vprašanja ali je podana pasivna legitimacija tožene stranke v pravdi za ugotovitev zahtevka oškodovanca po tretjem odstavku 97. člena KZ oziroma tretjem odstavku 76. člena KZ-1.
Pri razlagi posameznih pravnih pojmov, tudi zakonskih znakov določenega kaznivega dejanja, praviloma izhajamo iz praktično sporazumevalnega jezika. Izhodišče zakonskega jezika je tako praktično sporazumevalni jezik, ki ga pomensko določamo glede na vsakdanjo in splošno rabo posameznih pojmov.
Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika beseda premoženje pomeni stvari in denar, ki jih ima kdo v svoji lasti. Glede na jezikovno povsem jasen pomen prvega odstavka 5. člena Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, ki kot premoženje, ki se upošteva v postopku pridobitve neprofitnega najemnega stanovanja, upošteva vse premično in nepremično premoženje upravičenca, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče šteti, da v zakonskem pojmu premoženja, ne bi bili zajeti prihranki upravičenca oziroma prosilca za pridobitev neprofitnega najemnega stanovanja.
V obravnavanem primeru so pravočasne pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje vložili obsojeni S. K. in njegov zagovornik ter zagovornik obsojene M. N. V teh pritožbah ni bilo uveljavljeno pravno stališče, ki ga izpostavljata obe zahtevi za varstvo zakonitosti, da je lahko kazniva zgolj izjava stranke dana na zapisnik v upravnem postopku, ne pa druga morebiti netočna oziroma neresnična navedba stranke v upravnem postopku. To kršitev sta zagovornika obsojencev uveljavljala šele v dopolnitvah pritožb, ki sta bili vloženi že po poteku pritožbenega roka. Ker sme upravičenec do pritožbe, po poteku roka za pritožbo, vse do odločitve o pritožbi samo obrazložiti oziroma dopolniti obrazložitev pravočasno uveljavljanih pritožbenih razlogov, ne more pa uveljavljati novih pritožbenih razlogov, o tem delu dopolnitve pritožbe višje sodišče ni odločalo (13. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča), temveč je te očitke upoštevalo
(enako kot, če jih obramba v dopolnitvah pritožb ne bi uveljavljala) le v okviru preizkusa sodbe po uradni dolžnosti v skladu z določbo prvega odstavka 383.
člena ZKP. Ker torej obsojenca oziroma njuna obramba te kršitve ni uveljavljala
že v pravočasni pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, Vrhovno sodišče ni presojalo utemeljenosti navedb zahtev, da je v upravnem postopku lahko kazniva zgolj lažna izjava, dana na zapisnik pred upravnim organom, ne pa tudi kakršnakoli druga navedba strank.
Iz besedila obsojenčevega komentarja izhaja, da je bila predmet žaljivk zasebna tožilka in ne njeno problematično ravnanje (ad rem), s čemer je obsojenčeva kritika prešla na osebno raven (ad personam).
Trditve o neumnosti in resnih osebnostnih motnjah zasebne tožilke, ki so v obravnavanem komentarju zapisane na treh mestih, izražajo vrednostno sodbo oziroma mnenje o zasebni tožilki, ki je objektivno žaljivo. V komentarju izraženo mnenje glede na besede oziroma besedne zveze, ki jih je uporabil obsojenec, po naravi stvari ne more imeti podlage v dejstvih.
Obsojenec je s svojim komentarjem iz sfere sindikalnega boja, v katerem je branil svoje pravice oziroma varoval upravičene koristi, prešel v osebno žaljenje zasebne tožilke, zato ekskulpacijski razlog po tretjem odstavku 158. člena KZ-1 ni podan.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008122
KZ-1 člen 323, 323/1, 323/2. ZKP člen 372, 372/1-1, 420, 420/2.
zahteva za varstvo zakonitosti – kršitev kazenskega zakona – zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – kazniva dejanja zoper varnost javnega prometa – povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti – vzročna zveza – prekinitev vzročne zveze – pripisljivost – teorija o ekvivalenčni vzročnosti – teorija o adekvatni vzročnosti
Obstoj vzročne zveze med ravnanjem oziroma opustitvijo dolžnostnega ravnanja storilca in nastankom prepovedane posledice ni zgolj naravoslovni (ontološki) pojem, temveč tudi pravna konstrukcija. Tako ločimo naravno vzročnost (katere ugotavljanje spada v dejansko sfero sojenja) in pravno vzročnost, ki je vrednostna oziroma akseološka kategorija, od katere je odvisen obstoj kaznivega dejanja, oziroma njegova pravna opredelitev. V praksi in teoriji se je razvilo več teorij vzročnosti, od katerih so bile nekatere tudi opuščene. Opuščena je tako npr. teorija sine qua non (teorija o naravni vzročnosti, ekvivalentna vzročnost), po kateri je vsak pogoj, brez katerega posledica ne bi nastopila, obenem že samostojen vzrok, za katerega naj storilec odgovarja. Utemeljeni očitki tej teoriji so bili, da ne razlikuje med bolj ali manj pomembnimi vzroki, da je preširoka in da v določenih primerih odpove, ker ne pripelje do razumne in pravične rešitve. Prevladujoči teoriji v našem času in prostoru, in to tudi v sodni praksi, sta ratio legis teorija in teorija adekvatne vzročnosti. Naravna vzročna zveza med ravnanjem storilca in posledico mora seveda obstajati, vendar pa ni vsak naravni vzrok tudi pravno upošteven. Po teoriji adekvatne vzročnosti je tako potrebno izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode kot pravno upošteven vzrok šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do take posledice. Življenjske izkušnje pokažejo, ali je določeno ravnanje primerno za povzročitev določene posledice, ali je torej posledica normalna, običajna, v skladu z rednim tekom stvari.
V konkretni kazenski zadevi je sodišče odločilo, da je obsojenec povzročil nevarno prometno situacijo oziroma, da je vzrok prometne nesreče protipredpisna vožnja obsojenega M. A., ki je pričel prehitevati preko neprekinjene ločilne črte vozili, ki sta že zmanjševali hitrost, A. F. pa je že vključil smerokaz in pričel zavijati v levo, hitrost vožnje obsojenčevega vozila pa je bila tudi izrazito preko dovoljene. Vzročne zveze med navedenimi kršitvami cestnoprometnih predpisov s strani obsojenca in nastalo posledico, pa tudi ni prekinilo dejstvo, da bi voznik F. imel možnost sekundo ali dve pred trčenjem reagirati, če bi pogledal nazaj, kakor tudi ne, če je pričel z manevrom zavijanja tik pred koncem nepretrgane črte, saj sta sodišči pravilno ocenili, da v takšni prometni situaciji, kot je bila obravnavana, ni bil dolžan gledati nazaj, ali morda tik pred križiščem, kjer je hitrost vožnje omejena na 50 km/h, preko nepretrgane črte, po pasu namenjenem za promet iz nasprotne smeri, drvi morda kakšno vozilo. Promet namreč brez načela zaupanja sploh ne bi bil mogoč. Ker je torej v izpodbijani sodbi obstoj vzročne zveze med ravnanjem obsojenca in nastalo posledico ugotovljen in tudi natančno in logično obrazložen, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti v zvezi z izraženimi dvomi v pravno presojo zavrnilo. Prav tako pa je zavrnilo tudi pomisleke v zvezi z dokaznim zaključkom nižjih sodišč, da v obravnavani zadevi ni izkazano, da bi obsojenčevo nepravilno prehitevanje bilo v vzročni zvezi z nastalimi posledicami in da zato obsojenec ne more biti odgovoren za kaznivo dejanje, saj je vzročno zvezo prekinil voznik Passata, kar potrjuje izvedensko mnenje izvedenca H. ter časovnopotna analiza, ipd., saj s temi očitki vložnik sodišču ne očita kršitve procesnega ali materialnega zakona, temveč, kot rečeno, izraža zgolj nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem oziroma izpodbija pravnomočno sodno odločbo iz razloga iz katerega se po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP teh odločb ne sme izpodbijati
Pri sklepanju pogodbe kot dvostranskega odplačnega posla pri gospodarskem poslovanju za to, da je storilcu mogoče očitati preslepitev, ni treba, da bi storilec posebej in izrecno zatrjeval, da bo svojo obveznost izpolnil.
Sodišče druge stopnje odloča o utemeljenosti pritožbe in ne obtožbe, zato v obrazložitvi presodi le pritožbene navedbe in tiste kršitve zakona, ki jih upošteva po uradni dolžnosti
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008111
ZKP člen 371, 371/1-11, 420, 420/2. KZ-1 člen 158, 158/1, 158/2, 160.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – izvajanje dokazov – razlogi o odločilnih dejstvih – zahteva za varstvo zakonitosti – dovoljenost – kazniva dejanja zoper čast in dobro ime – razžalitev – žaljiva obdolžitev – dokaz resnice
Objava žaljivega komentarja pod novico, objavljeno na spletni strani regijskega glasila, izpolnjuje zakonski znak kaznivega dejanja razžalitve po drugem odstavku 158. člena KZ-1.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008099
URS člen 22, 29, 29-3. ZKP člen 18, 18/1, 372, 372-1, 420, 420/1-3, 420/2, 420/5, 424, 424/1. KZ-1 člen 99, 99/1, 301, 301/1. ZPol člen 3, 3/1-3.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - sodelovanje v skupini, ki prepreči uradni osebi uradno dejanje - zakonski znaki kaznivega dejanja - uradno dejanje - naloge policije - zahteva za varstvo zakonitosti - izčrpanje pravnih sredstev - obseg preizkusa kršitev zakona - pravice obrambe - izvajanje dokazov v korist obdolženca - načelo enakega varstva pravic - načelo proste presoje dokazov - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Po ustaljeni sodni praksi je uradno dejanje lahko samo dejanje, ki ga izvršijo uradne osebe (subjektivni kriterij) in se nanaša na opravljanje njenih nalog (objektivni kriterij). Za uradna dejanja je tako šteti predvsem oblastvena ravnanja uradnih oseb.
Poseg policistov ob ugotovljenih okoliščinah zaradi njihove opreme in števila ni bil prekomeren. Policisti so ob intervenciji za obvladovanje množice uporabili najmilejša prisilna sredstva, in sicer solzivec, palico za odrivanje ter sredstva za vklepanje in vezanje, zato njihovega ravnanja ni mogoče oceniti kot prekomerno uporabo sile.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ
VS2008108
ZKP člen 420, 420/1-1. KZ-1 člen 86, 86/3. ZIKS-1 člen 12, 12/1.
zahteva za varstvo zakonitosti – dovoljenost – izvrševanje kazenskih sankcij – prestajanje kazni zapora – alternativni način izvrševanja zaporne kazni – odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni – zapor ob koncu tedna
Pravnomočen sklep, s katerim je bil zavrnjen predlog za alternativno prestajanje kazni ni sodna odločba, s katero je bil pravnomočno končan kazenski postopek.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008076
ZKP člen 371, 371/1-11, 372, 372-1, 420, 420/2, 420/5. KZ člen 194, 194/1, 201, 201/1. ZZZDR člen 4, 4/2, 102, 103.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev kazenskega zakona – zakonski znaki kaznivega dejanja - zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje – neplačevanje preživnine – eno kaznivo dejanje – osebno kaznivo dejanje – nasprotje med razlogi sodbe – zavrnitev dokaznega predloga obrambe
Obsojenec je izvrševal ponavljajoča istovrstna dejanja, ki sta jih sodišči prve in druge stopnje pravilno opredelili kot eno kaznivo dejanje. Ker je obsojenec navedena dejanja storil na škodo obeh hčera, je s tem storil dve kaznivi dejanji zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja.
Obsojenec je s svojim ravnanjem (zmerjanje oškodovank, siljenje h gledanju filmov z grozljivo vsebino, s čemer je obsojenec oškodovankama kratil nočni počitek, ter dopuščanje fizičnih konfliktov med obsojenčevo mlajšo hčerko, bratrancem in sestrično, ki so presegli običajne konflikte med otroci), grobo kršil oziroma opuščal dolžnosti skrbi in vzgoje, ki jih ima kot roditelj, s čemer je ogrožal zdrav oziroma skladen osebnostni razvoj oškodovank.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008063
ZKP člen 372, 372/1, 420, 420/2, 420/5. KZ-1 člen 249, 249/1.
zahteva za varstvo zakonitosti – izčrpanje pravnih sredstev – zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – kršitev kazenskega zakona – obstoj kaznivega dejanja – davčna zatajitev – preslepitev
Vložnika z zatrjevanjem, da obsojenčevo ravnanje ne ustreza zakonskemu znaku namen po izognitvi plačilu davkov, temveč ustreza zakonskemu znaku namen po neupravičeni vrnitvi davka, ter z navedbami, da se z obsojenčevim ravnanjem obsojena družba ne bi mogla izogniti plačilu davka, uveljavljata nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008070
ZKP člen 371, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1, 372-5, 420/2. KZ-1 člen 57, 57/3, 228, 228/1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki kaznivega dejanja - poslovna goljufija - opravljanje gospodarske dejavnosti - preslepitev - ni razlogov o odločilnih dejstvih - sojenje v nenavzočnosti - poseben pogoj v pogojni obsodbi - zamudne obresti - prekoračitev pravice, ki jo ima sodišče po zakonu
KZ-1, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije v letu 2010, ni opredeljeval pojma opravljanja gospodarske dejavnosti, kot je bilo to storjeno kasneje (v letu 2012) z novelo KZ-1B. To pa še ne pomeni, da tega zakonskega znaka, kot je bil vsebovan tudi pri opredelitvi zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije v prvem odstavku 228. člena KZ-1, ne bi bilo mogoče uresničiti. Njegovo vsebino je bilo treba le ugotavljati v vsakem konkretnem primeru posebej, v nejasnih ali mejnih primerih upoštevaje tudi predpise z drugih pravnih, zlasti gospodarsko-pravnih področij. Tako na primer že iz drugega odstavka 1. člena Zakona o gospodarskih družbah, ki je veljal v obravnavanem obdobju, izhaja, da je po tem zakonu pridobitna dejavnost vsaka dejavnost, ki jo opravlja gospodarska družba na trgu zaradi pridobivanja dobička. V 4. členu je bilo opredeljeno, katere dejavnosti smejo opravljati družbe in pri tem ni izključena prodaja nepremičnin.
V obravnavanem primeru je šlo za gospodarsko dejavnost, ker je šlo za prodajo nepremičnine, ki se je izvršila za plačilo na trgu, kar povsem ustreza definiciji pridobitne dejavnosti gospodarske družbe v citiranem 1. členu ZGD.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008032
ZKP člen 371, 371/1-11. KZ člen 95, 95/1, 96/3, 254, 254/1, 254/3.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev kazenskega zakona - zatajitev finančnih obveznosti – opis kaznivega dejanja - odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem
Po izvršitvi kaznivega dejanja je bila premoženjska korist z računa gospodarske družbe, ki je zaradi obsojenčevega kaznivega dejanja prejela premoženjsko korist, formalno prenesena na račun obsojenčevega mladoletnega sina. Sodišče je pravilno presodilo, da je bil dejanski prejemnik premoženjske koristi obsojenec, zato mu jo je na podlagi tretjega odstavka 96. člena KZ utemeljeno odvzelo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS2008066
URS člen 37. ZKP člen 359, 359/1, 359/1-1, 371, 371/1, 371/1-11, 372, 372/1, 372/1-3, 372/1-5, 398, 398/1, 398/1-2, 420, 420/1, 420/1-1, 450. KZ-1 člen 38, 90, 90/1, 90/1-5, 306, 306/3.
kršitev kazenskega zakona - enotna kriminalna dejavnost - dokončano kaznivo dejanje - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - izrek sodbe - načelo konsumpcije - nedovoljeni dokazi - pravica do zasebnosti - poseg v komunikacijsko zasebnost - odredba sodnika - zavrnitev dokazov - razlogi o odločilnih dejstvih - pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje - zaslišanje izvedenca - zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost - zastaranje kazenskega pregona - določen opis kaznivega dejanja - pomoč pri kaznivem dejanju - načelo inkluzije - veljavnost dokazov, pridobljenih iz tujine - dokazna ocena vseh dokazov
Obsojenec je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja izdelovanja pripomočkov, namenjenih za kaznivo dejanje po tretjem odstavku 306. člena KZ-1 z izvršitvenima oblikama „izdeluje in prodaja“. V konkretnem delu opisa dejanja v pravnomočni sodbi je opisano obsojenčevo dalj časa ponavljajoče se ravnanje (od 5. 3. 2008 do 13. 5. 2011), ki se je izvrševalo skozi daljše časovno obdobje in je tako izdelovanje in prodaja pripomočkov trajalo ves čas, ko je trajalo izvršitveno ravnanje, torej v celotnem obdobju, ki je zajet v opisu dejanja v pravnomočni sodbi.
Kadar gre za pomoč k določenemu kaznivemu dejanju, sodišču ni potrebno v opis dejanja pomoči ponovno vnašati celotnega opisa dejanja storilca kaznivega dejanja pri katerem pomočnik pomaga. Tehnike opisa dejanja so različne. Kadar gre za razmerje kaznivo dejanje storilca in pomoč h kaznivemu dejanju, je kaznivo dejanje pomoči zadovoljivo označeno tako, da se opis dejanja sklicuje na predhodno ravnanje storilca dejanja, pri katerem pomočnik pomaga.
Pri presoji, ali gre za odnos konsumpcije se ne presoja opisov konkretnih življenjskih primerov, to je opisov dejanj v izreku sodbe, ampak je potrebno primerjati zakonska opisa kaznivih dejanj in abstracto. Kadar gre za pomoč, je potrebno na abstraktni ravni presojati zakonske znake kaznivih dejanj (zakonske znake kaznivega dejanja, pri katerem storilec pomaga), pri presoji, ali gre za dve kaznivi dejanji in je obsojenec dve kaznivi dejanji storil v steku ali pa je stek le navidezen.
Če gre za dokaze, pridobljene v tujini po tujem pravu brez sodelovanja naše države, je mogoče od tuje države pričakovati, da bo ravnala po svoji zakonodaji. Od tujih organov ni mogoče zahtevati, da spoštujejo določbe pravne ureditve in ustave druge države (naše pravne ureditve in naše ustave) in tiste določbe, ki se lahko nanašajo le na organe naše države, na območju, na katerem država izvaja suverenost.
Kadar so v kazenskem postopku predloženi dokazi, ki so bili pridobljeni s strani tujih organov v tujini, sodišče dopustnosti teh dokazov ne presoja po procesnih pravilih domače zakonodaje oziroma ZKP, temveč preveri, ali so bile vsebinsko varovane človekove pravice in temeljne svoboščine, ki jih zagotavlja tudi Ustava.
Po kontroli dejanskega stanja, ki ga je opravilo sodišče druge stopnje, z zaslišanjem izvedenca M., sodba še vedno temelji na istem dejanskem stanju, kot je bilo ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje, in se to dejansko stanje ni v ničemer spremenilo. Obsojencu, ker je bil izvedenec M. zaslišan na obravnavi pred sodiščem druge stopnje ne pa na obravnavi pred sodiščem prve stopnje, po navedenem pravica do pritožbe ni bila kršena.
Sodišče vedno odmeri kazen individualno v okviru individualizacije kazenske sankcije za določenega storilca ob upoštevanju okoliščin, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša, olajševalnih in obteževalnih okoliščin, po drugem odstavku 49. člena KZ-1. Primerjava sankcij, izrečenih obsojenima L. in D. G. pred našim sodiščem, ni pomembna, saj sta oba sklenila sporazum o priznanju krivde, o kazenski sankciji pa sta se pogajala z državnim tožilcem.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008080
ZKP člen 119, 199/1, 120, 120/1, 371, 371/2, 420, 420/2, 445, 427. KZ-1 člen 223, 223/2, 253, 253/1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - oškodovanje tujih pravic – overitev lažne vsebine - zahteva za varstvo zakonitosti – pravočasnost zahteve - vročanje – seja pritožbenega senata - kršitev kazenskega zakona – opis dejanja – precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev
Kaznivo dejanje oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 223. člena KZ-1 stori kdor, zato da bi preprečil poplačilo upnika, med prisilno izvršbo uniči, poškoduje, odtuji ali skrije dele svojega premoženja in s tem upnika oškoduje. Storilec tega kaznivega dejanja med izvršilnim postopkom je lahko le oseba, ki je lastnik premoženja in zoper katero teče izvršilni postopek. Premično ali nepremično premoženje mora biti torej v lasti storilca, ki to premoženje med prisilno izvršbo uniči, poškoduje, odtuji ali skrije z namenom oškodovati upnika. V obravnavani zadevi se je Vrhovnemu sodišču porodil dvom v resničnost oziroma pravilnost zaključka sodišča v zvezi z lastništvom vozila, ki ga je obsojenec skril z namenom preprečiti poplačilo upnika med prisilno izvršbo.
Kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1 predstavlja posebno obliko goljufije, pri katerem storilec spravi v zmoto pristojni organ z navajanjem lažnih okoliščin ali zamolčanjem določenih okoliščin, izključno na podlagi teh navedb pa pristojni organ v javni listini, zapisniku, knjigi ali poslovni listini te lažne okoliščine potrdi.
V skladu z določbo 445. člena ZKP sodišče druge stopnje, kadar odloča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, obvesti stranki o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. V obravnavani zadevi pritožbeno sodišče obsojenca in njegovega zagovornika o seji senata ni obvestilo, iz česar je sklepati, da je menilo, da navzočnost strank ne bi bila koristna za razjasnitev obravnavane zadeve.
postopek proti mladoletnikom – oddaja v vzgojni zavod – načelo sorazmernosti – izbira vzgojnega ukrepa
Ob upoštevanju okoliščin v zvezi z mladoletnikovo osebnostjo in vzgojno problematičnostjo in ob upoštevanju načela sorazmernosti, ni mogoče vedno upoštevati načela postopnosti izrekanja vzgojnih ukrepov.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki - zaposlovanje na črno
Pri kaznivem dejanju zaposlovanja na črno po prvem odstavku 199. člena KZ-1 sta možni dve izvršitveni obliki, in sicer prva, pri kateri storilec zaposli dva ali več delavcev in jih ne prijavi za ustrezno zavarovanje ter druga, pri kateri storilec zaposli več tujcev ali oseb brez državljanstva brez ustreznih dovoljenj. Že iz dejstva, da je šlo za zaposlitev dveh delavcev – tujcev, je mogoče zaključiti, da zakonski znaki te, druge izvršitvene oblike niso izpolnjeni, saj mora v tem primeru storilec zaposliti več tujcev (ali oseb brez državljanstva) kar pomeni, da bi morali biti na obravnavani način zaposleni vsaj trije tujci. Eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 199. člena KZ-1 v obravnavanem primeru tako ni podan in zato opisano kaznivo dejanje ni kaznivo dejanje.