kršitev kazenskega zakona – obstoj kaznivega dejanja – poneverba – zloraba zaupanja – razpolaganje s premoženjem
Pri kaznivem dejanju poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja storilec ne poseže samo v tuje premoženje, temveč to stori na način, da izkoristi zaupanje v nasprotju z namenom, zaradi katerega mu je bilo dano v zvezi z zaposlitvijo; za razmerje zaupnosti ni pomemben zgolj pravni naslov, pač pa storilčeva možnost dejanskega razpolaganja s premoženjem.
Kot je razvidno iz izreka sodbe je obsojeni I. T. na sodišču izrekel naslednje besede, ki so se nanašale na oškodovanca: „Če bo še naprej izzival, ga bom pribil, to naj gre na zapisnik, pri čemer ima vsak človek tolerančni prag“.
Iz izrečenega je mogoče razbrati jasen očitek, ki konkretizira kaznivo dejanje grožnje. Besedna zveza „pribil ga bom“ ob upoštevanju dejstva, da je obsojenec višji in močnejši od oškodovanca ter dejstva, da sta vse prej kot v dobrih medsebojnih odnosih, že po naravi stvari pomeni resno in konkretno grožnjo, ki pri oškodovancu lahko povzroči občutek ogroženosti.
Poskus kaznivega dejanja pranja denarja je izenačen z dokončnim kaznivim dejanjem. Obsojenec je z goljufijo nezakonito pridobljen denar razdelil na manjše zneske in jih v zelo kratkem časovnem obdobju nakazoval med računi različnih bank, na koncu pa je denar končal na njegovem transakcijskem računu in na transakcijskem računu gospodarske družbe, v kateri je bil prokurist.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008144
ZKP člen 129, 129/1, 215, 215/2, 217, 219, 219a, 371, 371/1-8, 371/1-11, 372, 372-4, 372-5, 501. KZ člen 25, 96, 96/2, 111, 111/1-3, 112, 112/6, 217, 217/1, 217/2, 256, 256/1. KZ-1 člen 7, 54. URS člen 22, 37.
bistvene kršitve določb kazenskega postopka – kršitev kazenskega zakona - nedovoljen dokaz – hišna preiskava – zaseg predmetov – pravica do zasebnosti – komunikacijska zasebnost – presoja pritožbenih navedb - protispisnost - zakonski znaki kaznivega dejanja – sostorilstvo - objektivni element sostorilstva - odločilen prispevek k izvršitvi kaznivega dejanja - subjektivni element sostorilstva – nadaljevano kaznivo dejanje – eno kaznivo dejanje – enovito kaznivo dejanje – zastaranje kazenskega pregona – premoženjska škoda – odvzem premoženjske koristi – časovna veljavnost kazenskega zakona – milejši zakon - goljufija
Obdolženca, ki odločilno prispeva k storitvi kaznivega dejanja, oziroma je bil njegov prispevek že v času skupnega načrtovanja potreben za uspešno izvedbo skupnega načrta, je šteti za storilca.
Če gre v ravnanju obdolženca prepoznati tolikšno homogenost ravnanja, da delitev na posamezna kazniva dejanja v okviru posamičnih plačilnih nalogov ne ustreza dejanski življenjski situaciji, gre za enovito kaznivo dejanje goljufije.
S tem trenutkom, ko se je premoženje oškodovane družbe zmanjšalo in s svojimi denarnimi sredstvi ni mogla več razpolagati, nastane premoženjska škoda.
Besedilo določbe 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ne dopušča uveljavljanja nasprotja med izrekom sodbe in listinami spisa.
Komu se premoženjska korist v določeni višini odvzame, je sodišče dolžno v izreku sodne odločbe izrecno navesti in v obrazložitvi svojo odločitev natančno pojasniti.
Z izvedbo hišne preiskave se posega v zasebnost uporabnikov stanovanja oziroma uporabnikov posameznih prostorov v stanovanju, zato je odločilno, da so slednji o izvedbi obveščeni in jim je dana možnost, da so pri hišni preiskavi navzoči. Vrhovno sodišče je že presodilo, da se podatek o lastniku stanovanja uporablja za identifikacijo stanovanja v večstanovanjski hiši, ne pa zato, da bi omejil krog upravičencev iz 36. člena Ustave in drugega odstavka 215. člena ZKP.
Če se predmeti, ki naj bi se našli pri hišni preiskavi, kasneje ne najdejo, to ne more biti razlog za nezakonitost tega preiskovalnega dejanja.
Ker v času izvedbe preiskovalnih opravil v obravnavani zadevi določba 219.a člena ZKP še ni veljala, slednja ne more predstavljati merila za presojo zakonitosti preiskave zaseženih računalnikov ter optičnih nosilcev podatkov. Ključni ustavnopravni test za presojo, ali določena komunikacija uživa varstvo iz 37. člena Ustave, je upravičeno pričakovanje zasebnosti.
Če je preiskovalni sodnik v času odreditve hišne preiskave seznanjen z dejstvom, da bodo policisti pri hišni preiskavi zasegli računalnik oziroma računalnike, pregledali vsebino le-teh in iskali komunikacijske podatke, kršitev 37. člena URS ni podana (Up-540/11).
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008128
KZ-1 člen 308, 308/3.
pripor – prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države – zakonski znaki kaznivega dejanja - begosumnost
Ker gre za alternativno določene zakonske znake kaznivega dejanja, kumulativna uresničitev vseh zakonskih znakov ni nujna predpostavka obstoja kaznivega dejanja.
Zgolj dejstvo, da je ena izmed držav obdolženčevega državljanstva (Hrvaška) članica EU, ne pomeni, da pri obdolžencu ne bi mogel obstajati priporni razlog begosumnosti.
ZKP člen 357, 357-4, 372, 372-3. KZ člen 111, 111/1-5, 112, 112/6, 159, 159/1, 159/2.
kršitev kazenskega zakona – zakonski znaki kaznivega dejanja – pripravljalno dejanje – zastaranje kazenskega pregona – neupravičeno izkoriščanje avtorskega dela
Izvršitveni ravnanji po drugem odstavku 159. člena KZ sta dajanje primerkov avtorskega dela v promet oz. ponujanje teh primerov javnosti z namenom dajanja v promet. S tem, ko je obdolženec uspešno prodal zgolj 650 razglednic po 100 SIT, ni uresničil namena pridobiti si večjo premoženjsko korist, ki je v kritičnem obdobju znašala 661.450,00 SIT.
Glede drugega izvršitvenega ravnanja „ponujanja javnosti“ pa je razvidno, da glede preostanka (neprodanih) razglednic nikjer iz izreka sodbe niti iz obrazložitve ne izhaja, da je katerokoli izmed razglednic že ponujal v prodajo, zato se javnost niti ni mogla seznaniti o tem, kolikšno število razglednic ima obdolženec še na voljo v svojem skladišču, prav tako se ni seznanila s številom motivov, ki so še na voljo. S tem je obdolženčevo ravnanje ostalo na ravni pripravljalnih dejanj in ne more biti inkriminirano po drugem odstavku 159. člena ZKP.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008121
URS člen 29, 29/1-3. ZKP člen 18, 18/1, 299, 299/2, 329, 329/2, 371, 371/2, 420, 420/2, 427. KZ člen 183, 183/1, 183/3.
dokazni predlog – izvajanje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga – pravica do izvedbe dokazov – kršitev pravice do obrambe – načelo proste presoje dokazov – zahteva za varstvo zakonitosti – zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev – kršitev kazenskega zakona – opis kaznivega dejanja – zakonski znaki kaznivega dejanja - spolni napad na osebo, mlajšo od petnajst let
Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati merila, ki jih je ustaljena (ustavno)sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu tretje alineje 29. člena Ustave: 1. glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2. sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3. predlagani dokaz mora biti materialnopravno relevanten; 4. pravno relevantnost predlaganega dokaza morata stranki utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in 5. v dvomu je šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. Sodišče, ki ga zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP), sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Ob upoštevanju predhodno naštetih meril, morajo biti dokazi glede na njihovo vsebino in vrednost sposobni bistveno vplivati na ugotavljanje relevantnih dejstev, morajo torej biti materialnopravno relevantni in primerni za ugotavljanje predmeta dokazovanja
(thema probandi)
.
Kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena. Sklicevanje zagovornika na 427. člen ZKP je zato v nasprotju z navedeno določbo in precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati oziroma se nanj sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti. V 427. členu ZKP je zgolj določeno ravnanje Vrhovnega sodišča, če se mu ob siceršnjem odločanju o zahtevi, vloženi zaradi razlogov, iz katerih jo je mogoče vložiti (prvi odstavek 420. člena ZKP), pojavi tak dvom.
Po tretjem odstavku 183. člena KZ kot zakonski znak ni opredeljeno očitno nesorazmerje med zrelostjo storilca in žrtve, temveč sta za obstoj tega kaznivega dejanja bistvena kumulativno izpolnjena dva pogoja: da je storilec zlorabil svoj položaj in da mu je bil otrok hkrati zaupan bodisi v učenje, vzgojo, varstvo ali oskrbo.
Dejanje, opisano v izreku, ni kaznivo dejanje. Od odstopa od pogodbe dalje obsojenec oškodovanki namreč ni več obljubljal ničesar, oškodovanka pa od tedaj dalje tudi ni bila v zmoti o tem, da bodo pogodbene obveznosti izpolnjene.
kršitev kazenskega zakona – obstoj kaznivega dejanja – vzročna zveza – prispevek oškodovanca – povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev
Vrhovnemu sodišču se je pojavil dvom v obstoj vzročne zveze med voznikovim ravnanjem in nastalo posledico.
Vzročna zveza med ravnanjem oziroma opustitvijo dolžnostnega ravnanja storilca in nastankom prepovedane posledice ni zgolj naravoslovni (ontološki) pojem, temveč tudi pravna konstrukcija.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008188
ZKP člen 136, 161, 371, 371/1-5, 371/1-8, 371/1-11, 437, 437/1. ZSS člen 99, 99/1. KZ člen 289, 289/3. URS člen 23, 134, 134/2.
bistvene kršitve določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - nejasni in pomanjkljivi razlogi - zavrženje kazenske ovadbe - ne bis in idem - pravica do sodnega varstva - nepristranski in neodvisni sodnik - dovoljenje državnega organa za pregon - zahteva za pridobitev dovoljenja - pristojnost za vložitev - kriva izpovedba - zakonski znaki kaznivega dejanja
Kaznivo dejanje krive izpovedbe je podano, če se lažnost izpovedi nanaša na bistvene stvari, torej na tiste, ki se nanašajo neposredno na stvar obravnavanja oziroma so lahko podlaga za odločitev.
Učinka „res iudicata“ ni mogoče širiti na zavrženje kazenske ovadbe po 161. členu ZKP, saj ne gre niti za v sodni postopek pritegnjeno zadevo niti za zunajsodno rešitev zadeve, ki bi osumljencu nalagala določene obveznosti.
Sodišče bi moralo razpolagati z dovoljenjem Državnega zbora za kazenski pregon obsojenca (sodnika) že v trenutku zaslišanja obsojenca pred vložitvijo obtožnega predloga. Sodišče, ki obtožnega predloga zaradi odsotnosti dovoljenja za začetek kazenskega postopka ni zavrglo in je samo vložilo zahtevo za pridobitev tega dovoljenja, je kršilo določbo prvega odstavka 437. člena v zvezi s 136. členom ZKP, vendar ugotovljena relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe.
ZKP člen 372, 372/1-1. KZ-1 člen 325, 325/1, 325/3. PZ člen 3.
kršitev kazenskega zakona – obstoj kaznivega dejanja – zakonski znaki kaznivega dejanja – ogrožanje posebnih vrst javnega prometa – povzročitev smrti iz malomarnosti – ladijski promet – jezikovna metoda
Zakonski znak „ladijski promet“ KZ ne opredeljuje, z uporabo jezikovne metode razlage, pa je to lahko le promet z ladjami, to je plovil, ki merijo v dolžino 24 ali več metrov.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008116
ZKP člen 372, 372/1. KZ-1 člen 252, 252/2.
kršitev kazenskega zakona – protipravnost – obstoj kaznivega dejanja – kazniva dejanja zoper pravni promet – ponarejanje listin
Sodišče je kot protipravno ravnanje ugotovilo obsojenčevo krivo pisno nalogo, ki jo je A. A. potreboval za pridobitev ustrezne izobrazbe in sicer dokazilo, da je strokovno usposobljen za opravljanje prevozov v cestnem prometu. Kriva pisna naloga, ki je bila uspešno opravljena, je bila podlaga za izdajo spričevala o strokovni usposobljenosti za opravljanje prevozov v cestnem prometu, spričevalo pa podlaga za pridobitev licence za opravljanje taksi prevozov.
Revizija se dopusti glede vprašanja ali je podana pasivna legitimacija tožene stranke v pravdi za ugotovitev zahtevka oškodovanca po tretjem odstavku 97. člena KZ oziroma tretjem odstavku 76. člena KZ-1.
Iz besedila obsojenčevega komentarja izhaja, da je bila predmet žaljivk zasebna tožilka in ne njeno problematično ravnanje (ad rem), s čemer je obsojenčeva kritika prešla na osebno raven (ad personam).
Trditve o neumnosti in resnih osebnostnih motnjah zasebne tožilke, ki so v obravnavanem komentarju zapisane na treh mestih, izražajo vrednostno sodbo oziroma mnenje o zasebni tožilki, ki je objektivno žaljivo. V komentarju izraženo mnenje glede na besede oziroma besedne zveze, ki jih je uporabil obsojenec, po naravi stvari ne more imeti podlage v dejstvih.
Obsojenec je s svojim komentarjem iz sfere sindikalnega boja, v katerem je branil svoje pravice oziroma varoval upravičene koristi, prešel v osebno žaljenje zasebne tožilke, zato ekskulpacijski razlog po tretjem odstavku 158. člena KZ-1 ni podan.
Pri razlagi posameznih pravnih pojmov, tudi zakonskih znakov določenega kaznivega dejanja, praviloma izhajamo iz praktično sporazumevalnega jezika. Izhodišče zakonskega jezika je tako praktično sporazumevalni jezik, ki ga pomensko določamo glede na vsakdanjo in splošno rabo posameznih pojmov.
Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika beseda premoženje pomeni stvari in denar, ki jih ima kdo v svoji lasti. Glede na jezikovno povsem jasen pomen prvega odstavka 5. člena Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, ki kot premoženje, ki se upošteva v postopku pridobitve neprofitnega najemnega stanovanja, upošteva vse premično in nepremično premoženje upravičenca, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče šteti, da v zakonskem pojmu premoženja, ne bi bili zajeti prihranki upravičenca oziroma prosilca za pridobitev neprofitnega najemnega stanovanja.
V obravnavanem primeru so pravočasne pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje vložili obsojeni S. K. in njegov zagovornik ter zagovornik obsojene M. N. V teh pritožbah ni bilo uveljavljeno pravno stališče, ki ga izpostavljata obe zahtevi za varstvo zakonitosti, da je lahko kazniva zgolj izjava stranke dana na zapisnik v upravnem postopku, ne pa druga morebiti netočna oziroma neresnična navedba stranke v upravnem postopku. To kršitev sta zagovornika obsojencev uveljavljala šele v dopolnitvah pritožb, ki sta bili vloženi že po poteku pritožbenega roka. Ker sme upravičenec do pritožbe, po poteku roka za pritožbo, vse do odločitve o pritožbi samo obrazložiti oziroma dopolniti obrazložitev pravočasno uveljavljanih pritožbenih razlogov, ne more pa uveljavljati novih pritožbenih razlogov, o tem delu dopolnitve pritožbe višje sodišče ni odločalo (13. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča), temveč je te očitke upoštevalo
(enako kot, če jih obramba v dopolnitvah pritožb ne bi uveljavljala) le v okviru preizkusa sodbe po uradni dolžnosti v skladu z določbo prvega odstavka 383.
člena ZKP. Ker torej obsojenca oziroma njuna obramba te kršitve ni uveljavljala
že v pravočasni pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, Vrhovno sodišče ni presojalo utemeljenosti navedb zahtev, da je v upravnem postopku lahko kazniva zgolj lažna izjava, dana na zapisnik pred upravnim organom, ne pa tudi kakršnakoli druga navedba strank.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008122
KZ-1 člen 323, 323/1, 323/2. ZKP člen 372, 372/1-1, 420, 420/2.
zahteva za varstvo zakonitosti – kršitev kazenskega zakona – zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – kazniva dejanja zoper varnost javnega prometa – povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti – vzročna zveza – prekinitev vzročne zveze – pripisljivost – teorija o ekvivalenčni vzročnosti – teorija o adekvatni vzročnosti
Obstoj vzročne zveze med ravnanjem oziroma opustitvijo dolžnostnega ravnanja storilca in nastankom prepovedane posledice ni zgolj naravoslovni (ontološki) pojem, temveč tudi pravna konstrukcija. Tako ločimo naravno vzročnost (katere ugotavljanje spada v dejansko sfero sojenja) in pravno vzročnost, ki je vrednostna oziroma akseološka kategorija, od katere je odvisen obstoj kaznivega dejanja, oziroma njegova pravna opredelitev. V praksi in teoriji se je razvilo več teorij vzročnosti, od katerih so bile nekatere tudi opuščene. Opuščena je tako npr. teorija sine qua non (teorija o naravni vzročnosti, ekvivalentna vzročnost), po kateri je vsak pogoj, brez katerega posledica ne bi nastopila, obenem že samostojen vzrok, za katerega naj storilec odgovarja. Utemeljeni očitki tej teoriji so bili, da ne razlikuje med bolj ali manj pomembnimi vzroki, da je preširoka in da v določenih primerih odpove, ker ne pripelje do razumne in pravične rešitve. Prevladujoči teoriji v našem času in prostoru, in to tudi v sodni praksi, sta ratio legis teorija in teorija adekvatne vzročnosti. Naravna vzročna zveza med ravnanjem storilca in posledico mora seveda obstajati, vendar pa ni vsak naravni vzrok tudi pravno upošteven. Po teoriji adekvatne vzročnosti je tako potrebno izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode kot pravno upošteven vzrok šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do take posledice. Življenjske izkušnje pokažejo, ali je določeno ravnanje primerno za povzročitev določene posledice, ali je torej posledica normalna, običajna, v skladu z rednim tekom stvari.
V konkretni kazenski zadevi je sodišče odločilo, da je obsojenec povzročil nevarno prometno situacijo oziroma, da je vzrok prometne nesreče protipredpisna vožnja obsojenega M. A., ki je pričel prehitevati preko neprekinjene ločilne črte vozili, ki sta že zmanjševali hitrost, A. F. pa je že vključil smerokaz in pričel zavijati v levo, hitrost vožnje obsojenčevega vozila pa je bila tudi izrazito preko dovoljene. Vzročne zveze med navedenimi kršitvami cestnoprometnih predpisov s strani obsojenca in nastalo posledico, pa tudi ni prekinilo dejstvo, da bi voznik F. imel možnost sekundo ali dve pred trčenjem reagirati, če bi pogledal nazaj, kakor tudi ne, če je pričel z manevrom zavijanja tik pred koncem nepretrgane črte, saj sta sodišči pravilno ocenili, da v takšni prometni situaciji, kot je bila obravnavana, ni bil dolžan gledati nazaj, ali morda tik pred križiščem, kjer je hitrost vožnje omejena na 50 km/h, preko nepretrgane črte, po pasu namenjenem za promet iz nasprotne smeri, drvi morda kakšno vozilo. Promet namreč brez načela zaupanja sploh ne bi bil mogoč. Ker je torej v izpodbijani sodbi obstoj vzročne zveze med ravnanjem obsojenca in nastalo posledico ugotovljen in tudi natančno in logično obrazložen, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti v zvezi z izraženimi dvomi v pravno presojo zavrnilo. Prav tako pa je zavrnilo tudi pomisleke v zvezi z dokaznim zaključkom nižjih sodišč, da v obravnavani zadevi ni izkazano, da bi obsojenčevo nepravilno prehitevanje bilo v vzročni zvezi z nastalimi posledicami in da zato obsojenec ne more biti odgovoren za kaznivo dejanje, saj je vzročno zvezo prekinil voznik Passata, kar potrjuje izvedensko mnenje izvedenca H. ter časovnopotna analiza, ipd., saj s temi očitki vložnik sodišču ne očita kršitve procesnega ali materialnega zakona, temveč, kot rečeno, izraža zgolj nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem oziroma izpodbija pravnomočno sodno odločbo iz razloga iz katerega se po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP teh odločb ne sme izpodbijati
Pri sklepanju pogodbe kot dvostranskega odplačnega posla pri gospodarskem poslovanju za to, da je storilcu mogoče očitati preslepitev, ni treba, da bi storilec posebej in izrecno zatrjeval, da bo svojo obveznost izpolnil.
Sodišče druge stopnje odloča o utemeljenosti pritožbe in ne obtožbe, zato v obrazložitvi presodi le pritožbene navedbe in tiste kršitve zakona, ki jih upošteva po uradni dolžnosti
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ
VS2008108
ZKP člen 420, 420/1-1. KZ-1 člen 86, 86/3. ZIKS-1 člen 12, 12/1.
zahteva za varstvo zakonitosti – dovoljenost – izvrševanje kazenskih sankcij – prestajanje kazni zapora – alternativni način izvrševanja zaporne kazni – odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni – zapor ob koncu tedna
Pravnomočen sklep, s katerim je bil zavrnjen predlog za alternativno prestajanje kazni ni sodna odločba, s katero je bil pravnomočno končan kazenski postopek.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008111
ZKP člen 371, 371/1-11, 420, 420/2. KZ-1 člen 158, 158/1, 158/2, 160.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – izvajanje dokazov – razlogi o odločilnih dejstvih – zahteva za varstvo zakonitosti – dovoljenost – kazniva dejanja zoper čast in dobro ime – razžalitev – žaljiva obdolžitev – dokaz resnice
Objava žaljivega komentarja pod novico, objavljeno na spletni strani regijskega glasila, izpolnjuje zakonski znak kaznivega dejanja razžalitve po drugem odstavku 158. člena KZ-1.