KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00000310
KZ člen 254, 254/1, 254/3.. ZKP člen 371, 371/2, 395, 395/1.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - direktor gospodarske družbe - poslovodja gospodarske družbe - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev pravice do obrambe - dolžnost opredelitve do pritožbenih navedb - vpliv na zakonitost sodbe
Kot je utemeljeno presodilo že sodišče prve stopnje (5. in 6. točka razlogov sodbe) ter pritožbeno sodišče (6., 7. in 8. točka razlogov sodbe) za obstoj kazenske odgovornosti v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem ni treba, da je storilec formalni direktor družbe, temveč zadošča, da v podjetju dejansko prevzame vlogo poslovodnega organa družbe. Obsojencu očitano kaznivo dejanje lahko namreč stori vsakdo, kdor da z namenom, da bi se sam ali kdo drug popolnoma ali deloma izognil plačilu davkov, prispevkov ali drugih predpisanih obveznosti fizičnih ali pravnih oseb, lažne podatke o zakonito pridobljenih dohodkih, stroških, predmetih ali drugih okoliščinah, ki vplivajo na ugotovitev davkov ali drugih prepisanih obveznosti, ali na drug način preslepi organ, pristojen za odmero ali nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem teh obveznosti.
Pritožbeno sodišče v razlogih sodbe ni omenilo, da so obsojenčevi zagovorniki v pritožbi predlagali, da sodišče druge stopnje posluša zvočni posnetek zaslišanja priče M. A., niti ni pojasnilo, zakaj tega dokaznega predloga ni izvedlo. Pritrditi je treba zahtevi za varstvo zakonitosti, da je pritožbeno sodišče s takšnim ravnanjem kršilo določbo prvega odstavka 395. člena ZKP, po kateri mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi odločbe presoditi pritožbene navedbe ter obsojenčevo pravico do obrambe, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe pritožbenega sodišča.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008289
ZKP člen 285, 285c, 285c/2, 285č, 285č/6, 354, 354/1, 355, 355/2, 371, 371/2, 372, 372-4, 450č, 450č/3. KZ člen 126, 126/5-2, 244, 244/1, 244/2. KZ-B člen 261, 261/3. ZVis člen 37, 37/3, 72, 72/1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - sodba na podlagi priznanja krivde - predobravnavni narok - sporazum o priznanju krivde - pritožbeni razlogi - prosta presoja dokazov - načelo materialne resnice - kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki kaznivega dejanja - zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - javna služba - financiranje javne službe - uradni položaj - gospodarska dejavnost - tržna dejavnost - razlaga zakona
Obdolženec se s priznanjem krivde ne odpove ugotavljanju dejanskega stanja, temveč se odpove ugotavljanju dejanskega stanja na podlagi dokazov, izvedenih na glavni obravnavi. Z drugimi besedami, predsednik senata dokaze ocenjuje na enak način kot po opravljeni glavni obravnavi: z vestno presojo vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi na tak način preveri, ali je o krivdi, ki jo je obdolženec priznal, prepričan ali ne.
Prvenstveno merilo za presojo, ali gre pri neposrednem plačilu uporabnika za nejavno financiranje javne službe ali za tržni vir javnega zavoda, je torej zakonska opredelitev obsega javne službe. ZVis tega obsega ni določil in ga še vedno ne določa. V strokovni literaturi je zavzeto jasno stališče, da plačilo izrednega študija pomeni nejavno financiranje javne službe. Poleg tega je cena zagotavljanja blaga in storitev javne službe določena s predpisom, cena blaga in storitev dopolnilne (tržne dejavnosti) pa zaradi proste konkurence ne sme biti določena s predpisom. Izredni študij pomeni le prilagoditev organizacije in časovne razporeditve predavanj, seminarjev in vaj možnostim študentov, ki se opravi na način in po postopku, določenem s statutom (z drugim odstavkom 114. člena Statuta Univerze na Primorskem je predpisano, da je izredni študij po vsebini in zahtevnosti enak rednemu). Posledica opravljenega študijskega programa za pridobitev izobrazbe, predpisana s prvim odstavkom 32.a člena ZVis (pridobitev javnoveljavne izobrazbe z diplomo, ki je javna listina), ni vezana na način študija, temveč na opravo vseh obveznosti po študijskem programu za pridobitev izobrazbe. Vrhovno sodišče na tej podlagi zaključuje, da ni mogoče sprejeti stališča nižjih sodišč, da izvajanje izrednega študija pomeni opravljanje tržne dejavnosti.
Jezikovna razlaga prvega in drugega odstavka 244. člena v zvezi z 2. točko petega odstavka 126. člena KZ sicer navaja na sklep, da opravljanje sleherne dejavnosti, poklica ali nalog, za katere je predpisano ali dogovorjeno plačilo, pomeni opravljanje gospodarske dejavnosti. Vendar taka razlaga, po kateri za gospodarsko dejavnost zadošča že sama odplačnost, ni pravilna, ker ne upošteva namena prvega odstavka 244. člena KZ in tudi ne umeščenosti inkriminacije v zakonsko poglavje. Jezikovno razlago je zato treba dopolniti s sistematično in namensko razlago. Tako dopolnjena in celovita razlaga privede do sklepa, da v položaju, ko pri opravljanju določene dejavnosti, poklica ali nalog, ni nič gospodarskega (ko torej ne gre za proizvodnjo ali promet blaga, opravljanje storitev na trgu, bančno ali drugo finančno poslovanje), ne gre za gospodarsko dejavnost – četudi je opravljanje take dejavnosti, poklica ali nalog odplačno.
kršitev kazenskega zakona – obstoj kaznivega dejanja – zakonski znaki kaznivega dejanja – zloraba položaja ali pravic – razpolaganje s premoženjem gospodarske družbe – omejena teorija družbenikov – vodenje ali nadzorstvo gospodarske družbe – ločenost premoženja
Z namenom poenotiti sodno prakso Vrhovno sodišče poudarja, da je premoženje družbe z omejeno odgovornostjo ne le navzven, temveč tudi v razmerju do njenega edinega družbenika tuje premoženje. Poslovodja, četudi je hkrati edini družbenik družbe, je dolžan poslovati vestno in pošteno ter zasledovati interese gospodarske družbe, ki je samostojna (pravna) oseba in katere premoženje je ločeno od premoženja njenih družbenikov ter namenjeno opravljanju gospodarske dejavnosti. Določba prvega odstavka 244. člena KZ prvenstveno varuje premoženjske interese družbe in zgolj posredno tudi premoženjske interese njenih družbenikov. Zato je v obravnavanem primeru, ko je poslovodja v nasprotju z zakonom in interesi družbe z omejeno odgovornostjo, na škodo družbe razpolagal s premoženjem družbe in s tem izrabil svoj položaj ter drugemu pridobil premoženjsko korist, uresničil vse zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena KZ.
ZKP člen 372, 372-1. KZ-1 člen 37, 37/2, 213, 213/1.
zakonski znaki kaznivega dejanja - napeljevanje
Napeljevanje mora biti takšno in tako določno, da se lahko ugotovi, h kateremu kaznivemu dejanju napeljevalec napeljuje. Ni treba, da napeljevalec pozna pravno opredelitev kaznivega dejanja. Njegovo ravnanje pa mora biti takšno, da je zmožno izzvati pri storilcu odločitev za kaznivo dejanje.
prestajanje kazni zapora – delo v splošno korist – nepodaljšljiv rok
Rok dveh let, v katerem se lahko izvrši kazen zapora z delom v splošno korist, je zakonski rok in kot tak nepodaljšljiv; vendar pa v primerih, ko razlogi za neizvršitev dela niso v sferi obsojenca, neizvršitve dela ni dopustno sankcionirati s spremembo v zaporno kazen.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008255
ZKP člen 372, 372-1, 395, 395/1. KZ-1 člen 211, 211/1, 211/3, 257, 257/3.
goljufija - zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - zakonski znaki kaznivega dejanja - goljufivi namen - premoženjska korist - presoja pritožbenih navedb
Obsojenec si je s tem, ko je prevzel zdravila na podlagi receptov, ki jih je nedovoljeno in neupravičeno sam napisal, pridobil protipravno premoženjsko korist (tudi če bi jih ali jih je namenil za zdravljenje družinskega člana).
Obsojenčev namen pridobiti si protipravno premoženjsko korist je v opisu dejanja konkretiziran tudi z navedbami, da je poskrbel za unovčitev ponarejenih receptov in prevzem zdravil v lekarnah po drugih osebah, ob tem da je vedel, da sam ni
upravičen predpisovati teh specifičnih zdravil (za katere velja poseben postopek predpisovanja) in da osebe, na katere so bili recepti izdani, do teh zdravil niso bile upravičene niti jih niso potrebovale.
ZKP člen 407, 407/1-1. KZ-1 člen 53, 53/2-2, 53/2-3, 55, 55/1, 55/2.
kršitev kazenskega zakona - neprava obnova kazenskega postopka
Pri časovni uporabi materialnopravnih pravil, ki veljajo v postopku neprave obnove, je odločilen čas storitve kaznivega dejanja, ne pa čas pravnomočnosti zadnje sodbe, pri čemer je treba upoštevati tudi načelo prepovedi retroaktivne veljavnosti kazenskega zakona, če je ta za storilca strožji. V nasprotnem lahko razlaga privede, tako je bilo v konkretnem primeru, do rezultata, ki je v nasprotju z načelom prepovedi retroaktivne uporabe strožjega zakona. Stališče, ki ga je sodišče sprejelo v izpodbijani pravnomočni sodbi, bi lahko pomenilo, da bi bilo mogoče storilcu, ki bi mu bilo v času veljavnosti poznejšega (strožjega) zakona sojeno za več kaznivih dejanj, storjenih v času veljavnosti prejšnjega (milejšega), z združevanjem kazni izreči enotno kazen na zgornji meji maksimuma zaporne kazni po strožjem zakonu, kar pa bi bilo v nasprotju z navedenimi ustavnimi in zakonskimi določbami.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS2008268
ZKP člen 258, 265, 265/1, 265/3, 371, 371/1-8, 491. KZ-1 člen 70b, 70b/1.
dopolnitev izvedenskega mnenja - poseg v človekove pravice - pravica do zasebnosti - vstop v tuje stanovanje brez odredbe sodišča - tehtanje ustavnih pravic - zavrnitev dokaznega predloga - nedovoljeni dokazi - varnostni ukrep - neprištevnost storilca
Vprašanje, kdaj je potrebno dopolniti izvedensko mnenje še z mnenjem drugih izvedencev, je stvar dokazne presoje, torej presoje uspeha dokazovanja z izvedencem, in gre pri tem za dejansko vprašanje.
Določbe 265. člena ZKP ne izključujejo možnosti, da se, kolikor se za to izkaže potreba, v izvedensko delo vključi tudi kliničnega psihologa, ki ima znanja, s katerimi psihiater ne razpolaga.
Vstop oškodovanke v stanovanje, ki ga je imela v posesti obdolženka, ter fotografiranje stanja ob vstopu v stanovanje, predstavlja poseg v obdolženkino pravico do (stanovanjske) zasebnosti. Vendar pa je takšen poseg glede na okoliščine konkretnega primera, ustavno dopusten.
V stanovanje je oškodovanka vstopila zaradi obrambe svoje pravice in pravice imetnikov sosednjih stanovanj do zasebne lastnine, ki jo zagotavlja 33. člen Ustave, ter zaradi obrambe pravice stanovalcev in širše javnosti do varnosti (34. člen Ustave) ter zaradi zaščite zdravja oziroma zdravega življenjskega okolja (72. člen Ustave).
Oškodovankin vstop v stanovanje je predstavljal nujen ukrep za zavarovanje njenih ustavnih pravic in ustavnih pravic tretjih oseb ter za odvrnitev in preprečitev še večje škode.
Vrhovno sodišče je ob tehtanju kolidirajočih ustavnih pravic skladno z načelom sorazmernosti pravici oškodovanke do varstva zasebne lastnine in pravici stanovalcev ter širše javnosti do varnosti in zdravega življenjskega okolja v tem primeru dalo prednost pred pravico obdolženke do zasebnosti oziroma nedotakljivosti stanovanja. To pomeni, da izvedba dokazov v kazenskem postopku (vpogled v fotografije, ki so bile posnete ob vstopu v stanovanje), ne pomeni kršitve obdolženkine ustavne pravice do zasebnosti.
Določba prvega odstavka 70.b člena KZ-1, za razliko od določbe prvega odstavka 70.a člena KZ-1,ne določa, kakšno mora biti obravnavano dejanje glede na višino predpisane zaporne kazni oziroma kazni, ki se sme izreči zanj.
Zakon za izrek tega varnostnega ukrepa ne predvideva nobenega objektivnega kriterija (merila), v skladu s katerim bi bilo ukrep mogoče izreči le v primerih kaznivih dejanj, za katere je predpisana določena (minimalna) višina kazni zapora.
Navedba, da listina ne izvira od osebe, ki je v njej navedena kot izdajatelj, predstavlja razlago, kaj je kriva listina, kar je potrebno v opisu dejanja konkretizirati. Zakonski znak krive listine opisujejo druga dejstva in okoliščine, v obravnavanem primeru ponarejeni podpisi in skenirani žig.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008246
ZKP člen 371, 371/1-11, 420, 420/2. KZ člen 234.a, 234.a/1, 234.a/2.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – opis kaznivega dejanja - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo – razlogi o odločilnih dejstvih – povezane gospodarske družbe – notranja razmerja - razmerja do tretjih oseb – zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - nadaljevano kaznivo dejanje – poslovna goljufija
Kakšna je bila poslovna povezanost med H. S. ter gospodarskima družbama K. in S. oziroma kako je poslovni sistem deloval navznoter (v njihovem medsebojnem odnosu), je tudi po presoji Vrhovnega sodišča glede na opis nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije povsem irelevantno. Pomembno je namreč to, kako sta H. S. oziroma obsojenec kot njen direktor ravnala navzven, to je v odnosu do posameznih komitentov, ki so ji zaupali svoje prihranke oziroma denarna sredstva.
Najmanj 86% izpostavljenost H. S. v odnosu do gospodarskih družb K. in S., ki je močno presegala mejo še dopustne odvisnosti nasproti povezanim družbam, nedelovanje sistema, neustreznost zavarovanj ter insolventnost obeh družb so dejstva, ki so v povezavi z drugimi okoliščinami relevantna z vidika očitkov glede nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije. Gre za tista zamolčana dejstva, ki obdolženčeva intenzivna oglaševanja, med drugim, o visoki donosnosti, likvidnosti, 100% varnosti naložb ter maksimalni zavarovanosti vloženih sredstev, v odnosu do oškodovancev prikažejo v povsem drugačni (izkrivljeni) luči. Notranje delovanje poslovnega sistema kot takega oziroma (ne)ustreznost poslovnih odločitev subjektov v medsebojnem razmerju, zato niso okoliščine, ki bi bile pomembne za presojo očitkov o tem kaznivem dejanju.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008247
KZ-1 člen 323, 323/1. ZKP člen 372, 372/1-1, 420, 420/2.
zahteva za varstvo zakonitosti - kršitev kazenskega zakona - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - kazniva dejanja zoper varnost javnega prometa - povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - vzročna zveza - prekinitev vzročne zveze - pripisljivost - teorija o ekvivalenčni vzročnosti - teorija o adekvatni vzročnosti
Po teoriji adekvatne vzročnosti je treba izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode kot pravno upošteven vzrok šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do take posledice. Utemeljeno tako državna tožilka navaja, da četudi se oškodovanec ne bi pripel z varnostnim pasom in tako kršil cestnoprometne predpise in četudi se zračna blazina ni aktivirala, navedeno na vzročno zvezo, ki je stekla zaradi protipredpisnega ravnanja obsojenke ni vplivalo oziroma je ni preusmerilo ali izničilo.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - neupravičena uporaba tujega premoženja - premična stvar - opravljanje gospodarske dejavnosti
Po KZ-1 je kaznivo dejanje neupravičene uporabe tujega premoženja podano tudi v primeru, če storilec neupravičeno uporabi tuje premične stvari, ki so mu zaupane pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Vrhovno sodišče zato sprejema stališče v izpodbijani pravnomočni sodbi, da je obsojenec neupravičeno uporabil tujo premično stvar pri opravljanju gospodarske (avtoprevozniške) dejavnosti, pri čemer neupravičenost izhaja iz kršitev sklenjenega dogovora med pogodbenima strankama, kot je opredeljena v 4. členu najemne pogodbe, sklenjene 5. 3. 2013 in nato po enem mesecu podaljšane za še en mesec.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008251
ZKP člen 10, 10/1, 372, 372-3. KZ-1 člen 196, 196/1, 196/2.
kršitev kazenskega zakona – obstoj kaznivega dejanja – pravna opredelitev – dejanska podlaga – prepoved ponovnega sojenja o isti stvari – ne bis in idem – res iudicata – zakonski znaki kaznivega dejanja – kršitev temeljnih pravic delavcev
Že razsojeno, v smislu res iudicata, pa je bilo o tistem dejanju obsojenca oziroma tistih dejstvih življenjskega primera, ki so bila opisana v izreku sodbe, ki je postala najprej pravnomočna. Iz dejstev v opisu dejanja kot konkretnega dejanskega stana, je razvidno, kateri življenjski primer – kot predpravni pojem, je predmet kazenskega postopka.
Kaznivo dejanje po prvem in drugem odstavku 196. člena KZ-1 stori, kdor zavestno ne ravna po predpisih, ki urejajo pravice delavcev, kar pomeni, da se za storitev tega kaznivega dejanja ne zahteva poseben storilčev namen (dolus coloratus), temveč zadostuje, da storilec ravna naklepno, da se torej zaveda, da ne ravna po predpisih ter posledic te kršitve.
kršitev kazenskega zakona - poslovna goljufija - opis dejanja - preslepitev - čas storitve - odločba o kazenski sankciji
Izvajanje posla namreč pomeni obojestransko izpolnjevanje medsebojnih obveznosti pogodbenih strank pri konkretnem gospodarskem poslu, kar pomeni tudi njihovo pravočasno izpolnjevanje, tako tudi v dogovorjenih ali predpisanih rokih. Preslepitev v pomenu zakonskega znaka po prvem odstavku 228. člena KZ-1 je namreč mogoča v tistem obdobju, ko bi konkretna obveznost storilca tega dejanja morala biti izpolnjena in tako tudi v obravnavanem primeru ni nobenega dvoma, da bi obveznosti obsojenca morale biti izpolnjene pred zapadlostjo posameznega izdanega računa oškodovane družbe V. T., d. o. o.
kršitev kazenskega zakona – zakonski znaki kaznivega dejanja - zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic – protipravna premoženjska korist – prejemnik protipravne premoženjske koristi – razlaga zakona – načelo zakonitosti
Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pravi pomen in vsebina določbe četrtega odstavka 261. člena KZ jasno in nedvoumno razvidna že iz samega besedila obravnavane določbe (t. i. jezikovna razlaga). Povedano drugače, razlaga navedene določbe je omejena s samo dikcijo določbe. Tako bi po presoji Vrhovnega sodišča vsaka drugačna razlaga predstavljala ekstenzivno razlago, ki bi pomenila nedovoljeno širjenje polja kriminalnosti, s čimer bi bilo prekršeno načelo zakonitosti v kazenskem pravu (28. člen Ustave Republike Slovenije).
kršitev kazenskega zakona - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari - res iudicata - sklep o preiskavi - obtožnica - sodba - pravna opredelitev kaznivega dejanja - predmet kazenskopravnega varstva - istovetnost dejanskih stanov - objektivna identiteta - huda telesna poškodba - sodelovanje v pretepu - ogrožanje varnosti
V konkretnem primeru gre za isti historični dogodek; očitek ravnanja obdolžencu zoper istega oškodovanca, istega dne, na istem kraju, različni so samo očitki, ali ga je udaril „ v polno“ ali „v prazno“ ali z nogo ali z roko, vendar tako po sklepu o zavrnitvi zahteve za preiskavo kot v sodbi, vse po tem, ko je bil oškodovanec s strani O. K. že hudo telesno poškodovan. Identiteta dejstev (idem factum) je torej popolnoma enaka, prav tako pa je podana istovetnost storilca in oškodovanca. Gre torej za isto kaznivo dejanje, čeprav z nekoliko drugačnim opisom. Različna pravna opredelitev, ali sodelovanje pri pretepu ali ogrožanje varnosti, na presojo res iudicata v tem primeru nima nikakršnega vpliva. Res je sicer, da kaznivo dejanja sodelovanja pri pretepu po 126. členu KZ-1 in kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po 123. členu KZ-1 spadata med kaznivi dejanji zoper življenje in telo, kaznivo dejanje grožnje po 135. členu KZ-1 pa v poglavje kaznivih dejanj zoper človekove pravice in svoboščine, da je torej predmet zaščite pri pravni opredelitvi po sklepu o zavrnitvi preiskave, po obtožnici in po sodbi sodišča prve stopnje življenje in telo, medtem, ko je pri grožnji, ki je ogroževalno kaznivo dejanje, predmet zaščite varnost drugega (opredelitev po odločbi pritožbenega sodišča), vendar pa navedeno na presojo res iudicata nima nikakršnega vpliva. Ne samo zato, ker je bilo višje sodišče tisto, ki je obravnavano dejanje pravno opredelilo kot grožnjo, temveč je tudi že ESČP merilo istovetnosti pravno zavarovane dobrine obravnavalo kot nepomembno. V ustaljeni sodni praksi naših sodišč in ESČP je praviloma glede tega kot edino upoštevno merilo istovetnost dejanj v smislu obstoja celotnih med seboj neločljivo (krajevno, časovno in glede predmeta) povezanih konkretnih okoliščin. Podana je torej objektivna identiteta med očitkom, opisanim v izreku sklepa o zavrnitvi zahteve za preiskavo, in izrekom izpodbijane pravnomočne sodbe.
kršitev kazenskega zakona – neupravičena proizvodnja in promet z mamili - opis dejanja – zakonski znaki kaznivega dejanja – subjektivni znaki kaznivega dejanja – namen storilca – hramba z namenom prodaje
Ko je posamezni znak kaznivega dejanja, še zlasti pri opredeljevanju tako imenovanih subjektivnih znakov, dovolj določno opredeljen že v zakonu (npr. „vedoma“, „z namenom“, „mu je šlo za to“, itd.), zadostuje za opredelitev kaznivega dejanja že sklicevanje na zakonske prvine. Prav določen namen storilca (v konkretnem primeru namen prodaje), kot zakonski znak kaznivega dejanja, je značilen primer zakonskega znaka, ki ga je odveč ali pa celo nemogoče konkretizirati z drugimi besedami. Na obstoj določenega namena storilca sodišče sklepa iz relevantnih okoliščin in dejstev, navajanje teh dejstev in okoliščin ter zaključek o obstoju določenega namena sodišče navede v obrazložitvi. Na namen se namreč sklepa na podlagi indicev oziroma posrednih dokazov, kar pomeni, da se dokazuje. Dokazna ocena pa je del obrazložitve in ne izreka.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008202
ZKP člen 378, 378/1, 378/4. KZ-1 člen 209, 209/1. ZGD-1 člen 35, 35/1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – pravica do izjave – seja pritožbenega senata – javna seja – vpliv na zakonitost - kršitev kazenskega zakona - poneverba in neupravičena uporaba tujega premoženja – prokurist - zastopnik
Kontradiktornost postopka oziroma pravica do izjavljanja se na ta način obdolžencu zagotavljata tudi na pritožbeni seji, na kateri sme obdolženec znotraj vložene pritožbe oziroma odgovora na pritožbo dajati dodatna pojasnila, neposredno odgovarjati na navedbe nasprotne stranke in se braniti pred vsemi procesnimi dejanji, ki utegnejo vplivati na njegov pravni položaj. Obdolženčeva pravica do izjave se v pritožbenem postopku ne izčrpa že s podajo (pisne) pritožbe, pač pa mu je v okviru zahteve po učinkovitem pravnem sredstvu treba omogočiti, če to zahteva, da svoje pravice in svoj pravni položaj brani tudi z udeležbo in sodelovanjem na seji pritožbenega senata. Obdolženec mora imeti možnost, da se sam odloči o tem, ali obravnavani primer (v njegovih očeh) terja razpis t. i. javne pritožbene seje.
Ob ugotovitvi kršitve določb prvega in četrtega odstavka 378. člena ZKP ni potrebno še dodatno ugotavljati kvarnega vpliva kršitve na zakonitost sodbe.
Bistveno za presojo očitanega kaznivega dejanja je, da je bilo v postopku nedvomno ugotovljeno, da je bil denar obsojenemu D. J. kot prokuristu družbe zaupan pri opravljanju gospodarske dejavnosti in da je bil pooblaščen za dvige s transakcijskih računov družbe ter imel pravico do razpolaganja s sredstvi družbe (tujim premoženjem). Obsojenec je bil znotraj podeljene prokure pooblaščen le za zakonito razpolaganje z družbinim premoženjem, kar pa dvigi družbinega (tujega) denarja, ki niso imeli podlage v poslovanju družbe, niso bili.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008238
ZKP člen 18, 18/1, 252, 252/1, 364, 364/7, 371, 371/1-11. KZ-1 člen 82, 82/1, 82/3.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – zmotno ugotovljeno dejansko stanje – razlogi o odločilnih dejstvih – izvedenstvo – načelo proste presoje dokazov – pravna presoja – povzetek pogovora v izvedenskem mnenju – podatki iz medicinske dokumentacije – delo izvedenca – kršitev kazenskega zakona – zakonska rehabilitacija – izbris obsodbe
Sodišče izpovedbe izvedencev presoja po načelu proste presoje dokazov. Pri tej presoji sodišče preizkusi, ali je izvedenec upošteval meje, določene v odredbi glede obsega izvedenstva in postavljenih vprašanj, nalog ter, ali ni mogoče posegel na področje pravne presoje, ali se izpovedba izvedenca giblje v mejah njegove strokovne specialnosti in, ali so dejstva, ki jih je izvedenec vzel kot izhodiščno podlago za svoje raziskave in zaključke, objektivno ugotovljena in, ali so podana tudi druga pomembna dejstva, ki jih ni upošteval. Pri dokazni oceni izvedenskega mnenja so odločilni predvsem logično racionalni kriteriji. Izvedenec je pomočnik sodišča glede okoliščin, za ugotavljanje ali presojo, katerih sámo nima ustreznega strokovnega znanja, zato sta izvid in mnenje izvedenca, kot pravilno v odgovoru na zahtevo navaja vrhovni državni tožilec, relevantna samo za presojo tistih okoliščin, glede katerih je bilo izvedenstvo nujno potrebno. Kontradiktorna ocena dokazov pa je pridržana sodišču in ne izvedencu.
Izpovedbo izvedenca sestavljata njegov izvid (visum repertum) in mnenje (parere), pri čemer mora biti izvedensko delo, ki je strokovni elaborat, obrazloženo, saj ga v nasprotnem sodnik in stranke ne morejo razumeti in o njem razpravljati. Obrazložitev mora biti jasna, razumljiva in popolna. Dogaja se, da izvedenci v anamnezi povzemajo tudi tisti del obtoženčevih navedb, ko ta v razgovoru z izvedencem govori o obravnavanem kaznivem dejanju. Zapisovanje takih navedb, danih brez ustreznih procesnih garancij, v izvidu ni dovoljeno, saj se v nasprotnem z njimi seznani sodnik, kar nujno sproži tudi vprašanje njegove nepristranskosti, povzroča pa tudi težave z izločanjem posameznih delov izvedenčevega izvida ali mnenja. S tega vidika vložnik pravnomočne sodbe ne problematizira. Tak položaj pa ni identičen tistemu, ko obdolženec pri navajanju okoliščin iz svojega življenja, opiše tudi življenjski primer, ki je relevanten pri podaji izvedenskega mnenja, in vsebuje, tako kot v konkretnem primeru, tudi znake kaznivega dejanja, za katerega je bil obsojen. Zapiski o teh obsojenčevih navedbah, za katere bi bilo primerneje, če bi jih izvedenec shranil v lastni dokumentaciji, ne temeljijo na izpisku iz kazenske evidence, kot to zatrjuje vložnik, ampak kot je razvidno iz izvedenčevega zapisa izvida, na podatkih, ki jih je izvedencu ob pregledu v Centru za mentalno zdravje 25. 8. 2014 posredoval obsojenec. Zato ni bilo nobenih zadržkov, da bi na tako pridobljen podatek, ki ga je izvedencu posredoval obsojenec, slednji oprl svoje mnenje. Na tej podlagi pa je treba ugotoviti, da niso utemeljene vložnikove navedbe, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do zakonske rehabilitacije iz izbrisa obsodbe, posledično pa se izkaže, da vložnik s posplošenim zatrjevanjem, da je podana postopkovna kršitev, ki je določneje niti ne opredeli, ne more omajati zakonitosti izpodbijane pravnomočne sodbe.
Iz zakonske dikcije kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ-1 ne izhaja, da gre za posebno kaznivo dejanje glede možnega storilca (delicta propria). Kaznivo dejanje lahko stori vsak, ki ne ravna po predpisih o pravicah delavcev, navedenih v tem členu.