KZ-1 člen 183, 183/1, 211, 211/1, 211/3, 213, 213/1, 213/2.
kaznivo dejanje goljufije - kaznivo dejanje izsiljevanja - razlikovalni element - resna grožnja - pravno varovane dobrine - proizvodnja in promet škodljivih sredstev za zdravljenje - spravljanje v obtok
Namen storilca pri goljufiji in izsiljevanju je isti, to je pridobiti protipravno premoženjsko korist, vendar pa se razlikuje sredstvo za dosego tega namena. Pri goljufiji gre za lažnivo prikazovanje ali prikrivanje dejanskih okoliščin, ki oškodovanca spravijo v zmoto ali ga pustijo v zmoti. Pri izsiljevanju pa je odločilna uporaba sile ali resne grožnje, s katero se oškodovanca prisili v določeno ravnanje. Po stališču Vrhovnega sodišča razlikovalni element med obema kaznivima dejanjema ni v resničnosti ali neresničnosti navedb storilca, zato je tudi resna grožnja pri kaznivem dejanju izsiljevanja lahko resnična ali izmišljena. Storilec bo s svojimi ravnanji izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja izsiljevanja, ko ne bo šlo le za poseg v posameznikovo premoženje, ampak bo resna grožnja (ali sila) takšna, da bo posegla v svobodo oškodovančevega ravnanja, okrnila njegovo svobodno sprejemanje odločitev ter ga na ta način prisilila, da kaj stori ali opusti v škodo svojega ali tujega premoženja.
Spravljanje v promet je lahko podano tudi z izročitvijo zdravju škodljivih zdravil v posest drugemu posamezniku, če je posledica izročitve ta, da so posamezniku zdravju škodljiva zdravila na razpolago in mu storilec omogoči, da jih (nekontrolirano) uživa.
kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe - skupna izvršitev kaznivega dejanja - skupno delovanje več oseb pri povzročitvi škode - sostorilstvo - objektivni element sostorilstva - subjektivni element sostorilstva - kršitev materialnega prava
Četudi obsojenca nista vsak posamezno povzročila vseh poškodb in konkretno njuni udarci niso povzročili usodne poškodbe pri oškodovancu, pa sta s tem, ko sta oškodovanca hkrati in/ali izmenično z A. L. brcala v vitalne (glavo) in druge dele telesa, pri čemer so tudi udarci obsojenih G. in F. K. lahko prispevali k pospešitvi krvavitve, ki je bila za oškodovanca usodna, pri storitvi kaznivega dejanja zavestno in voljno sodelovala kot sostorilca. S tem pa sta za svoja sprejemala tudi ravnanja obeh sostorilcev, s katerima so skupaj povzročili prepovedano posledico. Obravnavani primer se razlikuje od tistih, ko dejanje ne poteka enotno, ko gre za dogajanje v več delih, z različno intenzivnostjo delovanja storilcev. V teh primerih mora sodišče res navesti prispevek posameznega storilca k nastanku telesne poškodbe, kar pa ne velja za obravnavani primer. Iz ugotovljenega dejanskega stanja namreč ne izhaja, da bi pri ravnanju A. L. šlo za eksces, s katerim obsojenca ne bi soglašala in se ga zavedala. Ravnanje vseh treh sostorilcev je namreč bilo hkratno, usklajeno, oškodovancu so prizadejali poškodbe na enak ali zelo podoben način in je nastala posebno huda telesna poškodba rezultat takšnega njihovega skupnega delovanja, pri katerem so zavestno sodelovali.
Stališče zagovornic obeh obsojencev, da bi morala biti natančno opredeljena vloga vsakega obsojenca, katere konkretne udarce in poškodbe je vsak od obsojencev prizadejal oškodovancu in s čim konkretno je prispeval k nastanku obravnavane posledice, je glede na ugotovitev, da sta obsojenca dejanje izvršila v sostorilstvu z A. L., napačno.
KZ-1 člen 240, 240/1, 204/2, 245, 245/1, 245/2, 245/3. ZGD-1 člen 248, 248/1.
zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - pranje denarja - pridobivanje lastnih delnic - nedovoljena finančna asistenca pri pridobivanju lastnih delnic - enotna finančna operacija - krivda - eventualni naklep
Obsojenčevo poplačevanje kredita, opisano pod točko 1/2 izreka prvostopenjske sodbe, predstavlja sestavni del (realizacijo) nedovoljene finančne asistence pri pridobivanju lastnih delnic, na kateri temelji že očitek kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1, zato njegovih ravnanj v tem delu ni mogoče šteti za samostojno kaznivo dejanje pranja denarja po tretjem, drugem in prvem odstavku 245. člena KZ-1.
Kaznivo dejanje pranja denarja je v temeljni obliki mogoče storiti tudi z eventualnim naklepom.
Zmotno je stališče vložnikov, da narava maksimalne hipoteke ne dopušča možnosti, da bi obsojenca notarja pri njeni ustanovitvi spravila v zmoto. Tudi maksimalna hipoteka mora imeti realno podlago, to pa je določeno dolžniško-upniško razmerje, v zvezi s katerim se sklepa pogodba in ustanavlja maksimalna hipoteka. Res je posebnost maksimalne hipoteke, da se z njo praviloma zavarujejo prihodnje in pogojne terjatve, vendar pa mora to temeljno razmerje dejansko obstajati.
Očitek obsojencema je v tem, da sta notarja s predložitvijo posojilne pogodbe z dne 26. 3. 2014 (in izjavami notarju kot izhajajo iz notarskega zapisa) spravila v zmoto o dejanskem obstoju dolžniško-upniškega razmerja (ki bi se realiziral v prihodnosti), katero je notar sprejel kot verodostojno oziroma kot odraz resnične volje obsojencev, ki pa to po ugotovitvah sodišča ni bila. Zato je nepomembno, da notar te pogodbe ni potrdil, temveč je sam sestavil notarski zapis, v katerem pa je celotno vsebino te pogodbe povzel kot je v njem izrecno navedeno.
Vložitev kazenske ovadbe sama po sebi, tudi če se v ovadbi podane izjave izkažejo za neresnične, ne pomeni izvršitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve. Če pa pisanje vsebuje objektivno žaljive obdolžitve, ki presegajo tisto lastnost, ki je značilna za vse kazenske ovadbe, tj. da je v njih ovadeni označen za storilca kaznivega dejanja, lahko taka vložitev ovadbe pomeni tudi izvršitev kaznivega dejanja žaljive obdolžitve.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00040322
ZKP člen 119, 120, 120/2, 120/4, 123, 194, 371, 371/1-11, 420, 420/1-3, 427.. KZ-1 člen 22.
vročitev sodbe obtožencu - nadomestna vročitev - nezakonita odredba za prisilno privedbo - vpliv na zakonitost sodbe - obrazloženost sodbe - sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih - silobran - istočasnost napada in obrambe - domneva nedolžnosti - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev
Obsojencu je bila sodba sodišča prve stopnje pravilno vročena že dne 20. 11. 2017, ko jo je vročevalec potem, ko je obsojenčeva partnerka ni želela sprejeti, čeprav je bila to skladno s prvim odstavkom 119. člena ZKP dolžna storiti, pustil v poštnem predalčniku na naslovu bivanja, pri čemer je postopal skladno s 123. členom ZKP. Ne glede na takšno ugotovitev pa je neutemeljeno tudi zatrjevanje vložnika, da vročitev ni bila veljavno opravljena na podlagi izvršene trajne odredbe za privedbo obsojenca zaradi vročitve sodbe dne 1. 2. 2018. Vložnik sicer utemeljeno opozarja, da sodišče za izdajo predmetne trajne odredbe za privedbo ni imelo zakonske podlage v 194. členu ZKP, ker je bila obsojencu s sodbo, ki se je vročala, izrečena pogojna obsodba. Vendar pa kršitev navedene določbe ZKP pomeni drugo kršitev določb kazenskega postopka po tretji alineji prvega odstavka 420. člena ZKP, ki je upoštevna le, če je vplivala na zakonitost sodne odločbe, česar pa vložnik ni izkazal. Obsojencu je bila z realizacijo odredbe za privedbo dana možnost, da pisanje dejansko prejme, se seznani s sodbo in uresničuje svojo pravico do pritožbe zoper to sodbo, čemur pa se je sam odrekel, ko je vročitev zavrnil.
Zaključek sodišča, da je poškodba členka pri oškodovancu nastala zaradi udarca obsojencev, ki sta ga tepla z rokami in brcala, ni v nasprotju z ugotovitvami izvedenca, ki takšen način nastanka poškodbe dopušča. Je pa po presoji Vrhovnega sodišča, upoštevajoč ugotovitve izvedenca, utemeljen očitek vložnika, da je sodišče z obrazložitvijo zaključka, da oškodovanec poškodbe členka ni mogel utrpeti na drug način, ker na parkirišču in na cesti, kjer je pretep potekal, ni bilo robatih predmetov, kršilo načelo domneve nedolžnosti. Vložnik utemeljeno opozarja, da takšen zaključek sodišča ni logičen in življenjski, saj je povsem možno, da je oškodovanec z roko udaril drugega v komolec, glavo, drugo kost ali trda tla.
kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje ponarejanja listin - listina - dokazovanje pravnorelevatnega dejstva - elektronska oblika - elektronska pošta
Za presojo ali gre primeru elektronskega sporočila za listino v smislu petega odstavka 99. člena KZ-1 ni pomemben materialni substrat listine. Elektronske listine imajo s pravimi listinami skupno bistveno značilnost – pri obeh gre za človekovo misel, ki je izražena s pisavo. Razlika je le v specifičnosti materialnega nosilca pisave. Pri pravih listinah je to otipljiv material, pri elektronski pa je zaznaven samo s pomočjo tehničnih naprav. Vendar v določenih primerih je tudi vsebino pravih listin mogoče ugotoviti le s kakšnimi tehničnimi pripomočki (npr. s povečevalom, infrardečimi žarki ipd). Pri presoji ali gre v takih primerih za listino ali ne, je treba izhajati predvsem iz tega, ali je zapisano primerno in namenjeno dokazovanju pravnorelevantnega dejstva. Zakonsko zahtevo po primernosti za dokazovanje, je treba presojati objektivno in v najširšem smislu, medtem ko je zahtevo o namembnosti za dokazovanje treba presojati v smislu subjektivnega namena izdajatelja listine, ki je kot tak k listini lahko podeljen že ob njeni izdaji, v posameznih primerih pa tudi naknadno, ko se listina uporabi.
Zakonski znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja so preslepitev davčnega organa z eno ali več ravnanji (izvršitveni način), namen storilca, da se sam ali druga oseba izogne plačilu davkov oziroma neupravičeno dobi vrnjen davek (subjektivni zakonski znak) in, da je višina neplačanega davka ali višina davka, plačilu katerega se je storilec izogibal, ali višina neupravičeno vrnjenega davka v obdobju največ 12 mesecev, skupno presega vrednost velike premoženjske koristi (objektivni pogoj kaznivosti). Kazenskopravna dobrina, ki jo ščiti obravnavano kaznivo dejanje, je v prvi vrsti javni interes, da so javne dajatve pravilno in pravočasno izpolnjene. S tem kaznivim dejanjem zaščitena dobrina je torej izrazito javnopravne narave in kot taka nedisponibilna.
ZKme-1 člen 66, 176, 176/1-2, 177, 177/1-3.. KZ-1 člen 20, 20/1.
označevanje živil - deklarirano poreklo blaga - slovensko poreklo - dejansko poreklo blaga - zavajanje potrošnikov - posredno storilstvo - lex specialis - retroaktivna uporaba zakona
Pravna oseba je bila, ne glede na to, da svinjskega mesa ni neposredno prodajala potrošnikom, ravno tako zavezana k prepovedi napačnega označevanja živil, ki predstavljajo zavajanje potrošnikov. Dejstvo je namreč, da je vsako živilo v končni posledici namenjeno potrošniku, pravna in odgovorna oseba pa sta z napačnim označevanjem mesa ustvarili lažno podlago za odločitev potrošnikov in jim na ta način onemogočili obveščeno izbiro nakupa živila.
Strokovna literatura kot tipične primere posrednega storilstva navaja situacije, v katerih neposredni storilec ravna v zmoti. Ravno za takšno situacijo je šlo v obravnavani zadevi, v kateri je družba S., d. o. o., ki je opravljala dejavnost neposredne prodaje živila potrošnikom, imela s tem, ko je storilka meso označila kot slovensko, podlago za to, da je svinjsko meso tržila in prodajala kot slovensko. Podlago za takšno zmotno trženje in prodajo pa sta ustvarili pravna in odgovorna oseba. Iz pravnomočno ugotovljenega dejanska stanja je namreč razvidno, da sta vedeli, da gre za meso, ki ni ustrezno označeno, vendar sta ga kljub temu prodala družbi, ki ga je v končni fazi prodala potrošnikom kot slovensko meso. Slednje pa predstavlja izrabo ravnanj neposrednega storilca oziroma druge pravne osebe za zavajajoče trženje in prodajo svinjskega mesa kot slovenskega.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00041734
KZ-1 člen 20, 186.. ZKP člen 358, 358-4, 383, 383/1-3.
pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje - kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - dejanje majhnega pomena - nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba - prepovedana droga - konoplja - sostorilstvo
Pomen kaznivega dejanja je majhen, če je njegova nevarnost neznatna zaradi narave ali teže dejanja ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni, ali zaradi drugih okoliščin, v katerih je bilo storjeno (objektivni kriterij), in zaradi nizke stopnje storilčeve krivde ali zaradi njegovih osebnih okoliščin (subjektivni kriterij). Številne zaslišane priče so opisovale, kako so si s konopljinimi produkti, ki jim jih je S. J. podaril, lajšale ali celo odpravile zdravstvene težave oziroma bolezenska stanja svojih družinskih članov. Izveden dokazni postopek tudi ni potrdil, da bi imeli v predmetni zadevi konkretni obravnavani konopljini produkti zdravju škodljive učinke, temveč po izpovedbah prič in predloženi medicinski dokumentaciji prav nasprotno. Številni bolniki oziroma njihovi družinski člani so izpovedovali o ugodnih učinkih konopljinih produktov, ki so jih prejeli od obtoženega S. J. Gre za ljudi, ki so izkusili učinke številnih zdravil in terapij, predno so pričeli z uporabo produktov iz konoplje. Navedeno je še dodatno potrjeno s predloženo zdravstveno dokumentacijo, ki med ostalim izkazuje, da so bili lečeči zdravniki z uporabo konoplje seznanjeni in je glede na terapevtske učinke niso odsvetovali. Ne gre torej za ljudi, ki bi uživali konopljine produkte zaradi psihoaktivnih učinkov, ki jih prepovedana droga ima, temveč gre za ljudi, ki so se znašli v težkih življenjskih situacijah in so si z uporabo konoplje oziroma njenih produktov lajšali ali celo odpravili zdravstvene težave. Zaseženo količino konoplje je potrebno presojati tudi upoštevaje, da je dokazni postopek potrdil, da je bila pri hišni preiskavi zasežena konoplja namenjena izključno izdelavi izdelkov. Navsezadnje pa je potrebno upoštevati, da so bili produkti iz konoplje, kot so izpovedovale priče, v precejšnjem delu podarjeni. Splošno znano dejstvo pa je, da se v družbi vse pogosteje posega po konopljinih pripravkih kot alternativnem zdravilu. Nenazadnje pa tudi novejša sodna praksa Vrhovnega sodišča sledi deloma spremenjenemu stališču zdravstvene stroke v zvezi z učinki konoplje pri lajšanju posledic določenih bolezni. Zaradi vsega naštetega tudi senat Vrhovnega sodišča kot pritožbenega sodišča ocenjuje, da je dejanje, ki sta ga izvršila obtoženca šteti kot dejanje majhnega pomena.
KZ-1 člen 227.. StGB člen 283c.. ZFPPIPP člen 10, 14, 34, 271, 489a, 489a/1-2.
kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - zakonski znaki - neenaka obravnava upnikov - zadolženo premoženje - prezadolženost - insolventnost - razlaga zakona - prekršek in kaznivo dejanje
Zakonska opredelitev „iz zadolženega premoženja“ne pomeni, da je dolžnik prezadolžen. Izplačilo dolga iz zadolženega premoženja, je treba razlagati tako, da je to kaznivo dejanje podano, če storilec iz premoženja insolventne gospodarske družbe, ob izpolnjenosti ostalih pogojev, izplača dolg tako, da favorizira določene upnike in s tem povzroči škodo drugim upnikom. Ni pa si mogoče te določbe razlagati tako, da bi morala biti ob izkazani insolventnosti podana tudi takšna zadolženost dolžnika, da bi bila vrednost njegovega premoženja v času storitve kaznivega dejanja manjša od vsote dolžnikovih obveznosti. Glede na tako razlago je dovolj, da opis dejanja vsebuje konkretizacijo okoliščin, ki kažejo, da je bila v navedenem obdobju družba I. po ZFPPIPP insolventna, ni pa potrebna navedba dejstev, iz katerih bi bilo razvidno, da je bilo dolžnikovo premoženje prezadolženo.
Opravljanje oškodovankinega dela glede na navedeno ni bilo prostovoljno, temveč je šlo za prisilno prostitucijo, ki je prepovedana, zato tudi obsojencu izročen denar ni predstavljal njunega skupnega premoženja, kot to zatrjuje vložnica, ampak protipravno pridobljeno premoženjsko korist. V izreku sodbe je konkretizirano, da je obsojenec od oškodovanke zahteval, da mu izroča denar od opravljenih storitev, ter na ta način dnevno od nje prejemal vsaj 250,00 EUR petkrat na teden, kar vse ustreza zakonskemu znaku izkoriščanja, ki ga zahteva v opisu kaznivega dejanja neutemeljeno pogreša.
Kršitev kazenskega zakona iz 3. točke prvega odstavka 372. člena ZKP je podana, če obstajajo okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, med drugim, če je stvar že pravnomočno razsojena, vendar v obravnavani zadevi takšna procesna situacija ni podana. Kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 in kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po prvem odstavku 175. člena KZ-1 sta namenjeni varstvu različnih kazenskopravnih dobrin (prvo ščiti posameznikovo telesno celovitost, drugo pa posameznikovo spolno avtonomijo), poleg tega pa je kriminalna količina obravnavanega kaznivega dejanja zlorabe prostitucije precej širša od predhodno obravnavane lahke telesne poškodbe zoper isto oškodovanko, kar pomeni, da sta obe kaznivi dejanji, četudi se njuno časovno obdobje prekriva, v realnem steku. Predhodna obsodba za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 glede na navedeno ne predstavlja že razsojene stvari, ki bi preprečevala kasnejšo obsodbo obsojenca za kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po prvem odstavku 175. člena KZ-1, zato zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00040052
KZ-1 člen 54, 196, 199, 227, 253.. ZKP člen 285.a, 285.c, 364, 364/7, 371, 371/1-8, 371/1-11, 450.a, 450.b, 450.č.. URS člen 18, 23, 25, 27, 29, 156.
kršitev temeljnih pravic delavcev - nadaljevano kaznivo dejanje - enovito kaznivo dejanje - zaposlovanje na črno - kolektivno kaznivo dejanje - zastaranje - ne bis in idem - oškodovanje upnikov - prekršek in kaznivo dejanje - overitev lažne vsebine - sporazum o priznanju krivde - pogajanja - sprejem sporazuma o priznanju krivde - presoja sodišča - sojenje v nenavzočnosti - neupravičena odsotnost z naroka - nedovoljeni dokazi - davčni postopek - prekluzija - doktrina prima facie
Sporazum o priznanju krivde je po svoji naravi pogodba med obdolžencem in državnim tožilcem, v sklenitev katere vodijo svobodna in nezavezujoča pogajanja, motiv oziroma notranji obdolženčevi nagibi za sklenitev le tega pa na njeno veljavnost ne vplivajo.
V skladu s tretjim odstavkom 450.č člena ZKP sodišče, če sprejme sporazum o priznanju krivde, postopek nadaljuje smiselno, kot da je obtoženec izjavil, da priznava krivdo po obtožbi, to je po 285.č členu ZKP. Slednji v šestem odstavku določa, da se sodba glede obrazložitve izreka o krivdi omeji samo na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel. Zato vložnik neutemeljeno uveljavlja, da prvostopenjska sodba nima razlogov o sprejemu sporazuma o priznanju krivde, da v njej niso navedeni dokazi, ki podpirajo sporazum.
Ker se je obsojenec s sklenitvijo sporazuma o priznanju krivde odpovedal ugotavljanju dejanskega stanja na podlagi dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, vložniku tudi ni mogoče pritrditi, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo neposrednosti izvajanja dokazov s tem, ko je predsednik senata pridružene kazenske spise zoper obsojenca in dokaze v njih pogledal izven glavne obravnave.
KZ-1 člen 99, 99/6, 208.. SPZ člen 15.. ZKP člen 372, 372-1.
kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje zatajitve - denarna sredstva na bančnem računu - premična stvar - denar - materializiranost - prilastitev
Vložnik utemeljeno navaja, da zunanja pojavnost denarja v materialni ali nematerialni obliki ne more biti odločilna za njegovo kazenskopravno varstvo, saj je varovana dobrina, kot je razvidno tudi iz naslova triindvajsetega poglavja KZ-1, ki vsebujejo tovrstna kazniva dejanja, tuje premoženje, temeljno izvršitveno dejanje pa njegov odvzem iz oblasti upravičenca oziroma prilastitev.
Dobrina, ki je prizadeta in kazenskopravno varovana, je last v pomenu lastninske pravice, kot temeljne premoženjske pravice, ki jo storilec odvzame upravičencu, tako s prilastitvijo gotovine, kot prilastitvijo knjižnega denarja, oziroma jo v obeh primerih zataji. Zato se je treba strinjati z vložnikom, da ločevanje pojmov "opredmetenega" in knjižnega denarja na način, ki je bil uporabljen v izpodbijani sodbi, ni v skladu z zakonom, k temu pa bi taka razlaga onemogočila učinkovito in celovito pravno varstvo pred odtujitvijo in drugimi sorodnimi kaznivimi dejanji.
Enega izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem odstavku 240. člena KZ, ki je veljal v kritičnem času, je predstavljala uporaba lažne poslovne listine kot resnične. Pojem uporabe takšne listine se interpretira kot njeno dajanje v poslovni promet s pravnimi ali fizičnimi osebami. Za uresničitev tega zakonskega znaka torej zadošča izročitev drugi fizični ali pravni osebi, saj je že na ta način listina spravljena v poslovni promet. Seveda pa se mora ob tem storilec zavedati lažnosti listine.
V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS in Evropskega sodišča za človekove pravice zgolj sprejetje priznanja krivde katerega izmed soobdolžencev ne predstavlja zadostnega razloga, ki bi vzbujal dvom v nepristrankost sodnika v poznejšem postopku zoper obdolženca, ki krivde ni priznal. Glede na navedeno se ni mogoče strinjati z zagovornikom, da bi se sodišče prve stopnje, ki je sprejelo priznanja krivde soobsojencev A. P., M. J. ter T. G., moralo zaradi tega izločiti. Tudi identičen opis kaznivega dejanja, za katerega so soobsojenci priznali krivdo, še ne more voditi v zaključek, da je na ta način sodnica sodišča prve stopnje že vnaprej zavzela stališče o krivdi in zakonskih znakih obsojencu očitanega kaznivega dejanja. Le prepis opisa kaznivega dejanja iz prejšnje sodbe namreč ne predstavlja okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče sejati zrno dvoma v nepristranskost sodišča.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00039662
KZ člen 25, 112, 112/3, 217.. URS člen 22, 23, 25.. KZ-1 člen 38, 211, 211/2. ZKP člen 219a, 220, 357, 357-4, 358, 358-1, 371, 371/1-3, 372, 372-1, 378, 378/1, 424, 424/2, 445.
kršitev kazenskega zakona - opis kaznivega dejanja - kaznivo dejanje goljufije - pomoč pri kaznivem dejanju - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja - naklep - zastaranje pregona - pripravljalno dejanje kot posebno kaznivo dejanje - poskus goljufije - dokončano kaznivo dejanje - privilegij pridruženja (beneficium cohaesionis) - zakonitost dokazov - izločitev sodnika - priznanje krivde - obvestilo o pritožbeni seji - skrajšani postopek
Le tisto ravnanje, ki objektivno pomeni ali bi lahko pomenilo podporo storilcu pri izvrševanju kaznivega dejanja, lahko pomeni pomoč h kaznivemu dejanju.
Obtožni predlog, ki zoper obdolženca ne vsebuje konkretizacije kaznivega dejanja in bi ga moralo sodišče zavreči, ne povzroči pretrganja zastaranja.
priznanje krivde - sporazum o priznanju krivde - predobravnavni narok - glavna obravnava - zavrnitev priznanja krivde - razlogi za zavrnitev - izločitev sodnika - okoliščine, ki zbujajo dvom v nepristranskost sodnika - izključitveni razlog - odklonitveni razlog - prejudiciranje kazenske odgovornosti - ekonomičnost postopka - kazenska sankcija - vezanost sodišča na predlog - načelo enakega varstva pravic - pranje denarja - zakonski znaki - prikrivanje izvora denarja
Določbo prvega odstavka 450.č člena ZKP, ki določa, da sporazum, ki je bil sklenjen po predobravnavnem naroku, sodišče presoja na glavni obravnavi, je potrebno razlagati ob upoštevanju določbe četrtega odstavka 450.a člena ZKP, ki določa, da se sporazum o priznanju krivde priloži k vloženi obtožbi, če pride do sklenitve sporazuma kasneje, pa takoj, vendar najkasneje do začetka glavne obravnave. Sodišče tako sporazum v slednjem primeru presoja in o njem odloča še pred predstavitvijo obtožnice in če sporazum sprejme, niti niso izpolnjeni pogoji za začetek glavne obravnave in se namesto glavne obravnave takoj opravi narok za izrek kazenske sankcije. Takšen sporazum se torej vedno presoja pred dejansko izvedbo glavne obravnave, pred izvedbo vseh dokazov in še celo pred branjem obtožbe. Zato navedene procesne situacije ni mogoče enačiti s situacijo, ko je priznanje podano na glavni obravnavi.
Neutemeljeno je zatrjevanje obsojenčevih zagovornikov, da je odločanje o priznanju krivde na glavni obravnavi enako odločanju o priznanju krivde na predobravnavnem naroku in da ni nobenega razumsko logičnega razloga za drugačno razlago posledic priznanja krivde v različnih fazah postopka. Da je stališče zagovornikov napačno, ne izhaja zgolj iz jezikovne razlage zakonskih določb, ki urejajo priznanje krivde in izločitev sodnika, temveč tudi iz namena posameznih faz postopka in vsebine odločanja v teh fazah, iz teleološke razlage 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP in hkratnega upoštevanja drugih ustavno zagotovljenih človekovih pravic, v katere se lahko z izločitvijo sodnika posega, pri čemer je teža posega v različnih fazah postopka različna.
Glede na to, da je glavni namen obravnavanega izločitvenega razloga v preprečitvi morebitnega vpliva okoliščine, da se sodnik s sprejemom priznanja krivde izogne glavni obravnavi, na sodnikovo odločanje o priznanju krivde, je jasno, da takšen namen na glavni obravnavi ne more več biti zasledovan, vsaj ne v enaki meri. Prej se lahko sprevrže v svoje nasprotje, saj predstavlja oviro k svobodni odločitvi sodnika glede priznanja krivde. Zavrnitev priznanja bi namreč pomenila podaljševanje postopka kot celote, pri čemer pa je sodišče dolžno postopek izvesti brez zavlačevanja (15. člen ZKP). Če bi določba 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP veljala tudi v primerih zavrnitve priznanja na glavni obravnavi, bi to lahko bistveno podaljšalo kazenski postopek, s tem pa bi bilo kršeno načelo ekonomičnosti postopka, ki pa ga je zakonodajalec ravno zasledoval z uvedbo instituta priznanja krivde. Hkrati bi bilo poseženo v pravico obdolženca do sojenja v razumnem roku. Poleg navedenega pa bi to omogočilo procesne zlorabe instituta priznanja krivde.
Zavrnitev priznanja krivde od sodnika ne zahteva in tudi ne predvideva, da se vnaprej opredeli oziroma zavzame stališče do predmeta odločanja oziroma do krivde obtoženca, kar bi onemogočalo njegovo nadaljnje nepristransko odločanje.
Glede na specifične okoliščine obravnavane zadeve, to je, da je obsojenec njemu očitano kaznivo dejanje (njemu očitana ravnanja v opisu kaznivega dejanja) priznal, pri čemer so se razlogi za zavrnitev priznanja nanašali izključno na soobtožence oziroma njim očitana ravnanja, pri čemer je bil v postopku sam očitek obsojenemu G. J. v istem obsegu potrjen, bi moralo prvostopenjsko sodišče pri izbiri in odmeri kazni upoštevati predlog državnega tožilstva, ki ga je to podalo za primer priznanja krivde. Zgolj dejstvo, da je bil opis v obtožbi po oceni sodišča prve stopnje strukturiran tako, da ni omogočal sprejema priznanja krivde v konkretnem primeru, namreč ob navedenih okoliščinah obravnavane zadeve ne more biti razlog, da je obsojenec postavljen v slabši položaj kot bi bil, če bi opis dejanja v obtožbi (po presoji prvostopenjskega sodišča) omogočal sprejem priznanja krivde. S tem, ko je sodišče v navedenih okoliščinah obsojenemu J. po izvedenem dokaznem postopku izreklo strožjo sankcijo kot je bila predlagana za primer njegovega priznanja krivde in je ta krivdo tudi priznal, mu je bila kršena ustavna pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave oziroma konkretno pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Obsojeni J. je bil namreč kljub popolnemu priznanju krivde za svoja ravnanja, pri izreku kazenske sankcije spravljen v slabši položaj v primerjavi s položajem, če bi sodišče njegovo priznanje sprejelo in to iz razlogov, ki v ničemer niso bili na njegovi strani. Za drugačno obravnavo obsojenca pri izbiri in odmeri kazenske sankcije tako v konkretnem primeru ni bil podan ustavno dopusten razlog.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO JAVNO PRAVO
VS00039684
ZKP člen 516, 516/4, 517, 517/1-8, 517b, 517b/3.. Pogodba med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o medsebojnem izvrševanju sodnih odločb v kazenskih zadevah (2013) člen 5, 8.. KZ-1 člen 54, 70a.
mednarodna pravna pomoč - priznanje in izvršitev tuje sodne odločbe - odločitev o pomembnem pravnem vprašanju - varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja - prenos izvršitve varnostnega ukrepa - pogoji za prenos - Srbija - razlaga kazenskega zakona
Zahteva za varstvo zakonitosti je vložena zoper t. i. drugo sodno odločbo, in sicer odločbo izdano v postopku prenosa izvršitve varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na podlagi 517. člena ZKP in Pogodbe med Republiko Srbijo in Republiko Slovenijo o medsebojnem izvrševanju sodnih odločb v kazenskih zadevah. Glede na vsebino očitka, to je razlago 517. člena ZKP, oziroma pogojev na podlagi katerega smejo domača sodišča ugoditi prošnji pristojnega tujega organa, s katero zahteva izvršitev kazni ali varnostnega ukrepa, je Vrhovno sodišče ocenilo, da gre za odločbo, ki ustreza zakonskemu kriteriju, da je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnemu vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev enotne uporabe prava in s tem pravne varnosti.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - nevarnost za življenje in zdravje - konkretna nevarnost - konkretizacija zakonskih znakov
Nevarnost za življenje ali zdravje ljudi kot kvalifikatorni zakonski znak je podan že s tem, če storilec ljudi prevaža v nehumanih in nezdravih okoliščinah.V obravnavanem primeru so bile osebe v vsakem trenutku med vožnjo življenjsko ogrožene, saj ji je storilec 38 prevažal stlačenih v premajhnem temnem delu tovornega vozila brez sedežev, svetlobe in prezraćevanja, pri čemer jim je bilo že slabo in so nekateri celo bruhali.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00038493
KZ-1 člen 186.. ZKP člen 148, 214, 371, 371/1-8, 372, 372-1.. URS člen 28, 36.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - zakonski znaki kaznivega dejanja - neupravičena proizvodnja prepovedanih drog - določnost - namen prodaje - nedovoljeni dokazi - hišna preiskava - zakonitost odredbe - anonimni vir
V obravnavanem opisu dejanja so ob očitanem gojenju konoplje navedene tudi okoliščine na podlagi katerih je mogoče sklepati, da gojenje, sicer relativno majhnega števila sadik konoplje, pomeni proizvodnjo, torej da se obsojenec ukvarja z gojenjem konoplje, ki je namenjena širšemu krogu uporabnikov. Opisano je, da je obsojenec poleg tega, da je v rastlinjaku na dvorišču hiše gojil 9 sadik konoplje, zaradi prodaje hranil posušene rastlinske dele konoplje v teži 1.056,34 g. Iz kazenskopravnega očitka je razvidna relativno velika količina konoplje, ki presega lastne potrebe. Opis dejanja v obravnavani zadevi zato izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1.