zastaranje kazenskega pregona - enotna kriminalna dejavnost
Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da v primeru ponavljajoče se kriminalne dejavnosti, ko posamezno ravnanje ne predstavlja samostojnega kaznivega dejanja (kot pri nadaljevanem kaznivem dejanju), temveč le del enotne kriminalne dejavnosti, ki je bila ciljno usmerjena, kar pomeni, da je imel obsojenec od vsega začetka izoblikovan naklep, kakšno končno prepovedano posledico želi doseči, teče zastaranje kazenskega pregona od dneva, ko je bilo storjeno zadnje dejanje iz sklopa takšne dejavnosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00052500
KZ-1 člen 7, 240, 240/1, 240/2. KZ člen 244, 244/1, 244/2. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 420, 420/2.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - uporaba milejšega zakona - premoženjska korist - protipravna premoženjska korist - vodenje gospodarske dejavnosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Pri vsakem odločanju o uporabi milejšega zakona je treba primerjavo opraviti in concreto. Ta pa pokaže, da je protipravna premoženjska korist, ki sta jo na podlagi obsojenčevega nezakonitega ravnanja pridobila B. B. in zanj slamnati kreditojemalec D. D., protipravna. Za protipravno premoženjsko korist gre, ko zanjo ni pravne podlage. Navedbe, da ni mogoče govoriti o protipravnosti, ker je šlo za odobritev dveh kreditov, v katera sta bila v poznejši fazi kot sopodpisnika v enem primeru vključena tudi direktor poslovne mreže, v drugem pa njegov pooblaščenec, nazadnje pa ju je odobrila uprava banke, ni utemeljena. Obe sodišči sta ugotovili, da je bilo celotno (kaskadno) odločanje o obeh kreditih posledica zavajajočih navedb v kreditnih predlogih, pri katerih pa je bil na strani banke, kot je ugotovljeno v izpodbijanih pravnomočnih sodbah, spiritus agens ravno obsojeni A. A. Obe sodišči sta razumno utemeljili, da je obsojenec v postopku odločanja o obeh kreditih kršil določbe Zakona o gospodarskih družbah, Obligacijskega zakonika in Zakona o bankah, prav tako ravnal v nasprotju z notranjimi akti banke, ki so urejali odobravanje naložb fizičnim osebam in zavarovanje z zastavo nepremičnine. Obsojenčevo ravnanje je bilo protipravno in je zato protipravna tudi premoženjska korist, ki jo je s storitvijo obeh kaznivih dejanj pridobil kreditojemalcema. V tem pogledu določba KZ-1B za obsojenca ni milejša. Sicer pa vložniki prezrejo, da je v sklepnem delu dejanskega opisa obeh kaznivih dejanj, ki je pri presoji relevanten, navedeno, da je obsojenec s svojim zavestnim ravnanjem ne le pridobil protipravno premoženjsko korist drugemu, pač pa tudi povzročil premoženjsko škodo banki.
Obsojenec je neposredno komuniciral s kreditojemalcema, določil kdo in kako naj izdela kreditna predloga, dajal navodila podrejenim bančnim delavcem, kako naj pripravijo kreditna predloga, predlagal upravi naj odobri kredita in podpisal pogodbi, čeprav je imel možnost, da ju ne sklene. Obsojenčeva ravnanja ustrezajo pojmu vodenja gospodarske dejavnosti, saj pomenijo obliko sodelovanja pri upravljanju in zastopanju banke.
Vložniki zatrjujejo, da je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je pri povzemanju izpovedb prič to storilo tako, da je podano precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah prič v postopku in med samimi zapisniki. Sklicevanje na navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka je pogosto priročen nadomestek, s katerim je mogoče z minimalno argumentativno spretnostjo izpodbijati ugotovljeno dejansko stanje. Naš kazenski postopek je koncipiran tako, da dejanskih vprašanj v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom vložnikom ni dovoljeno odpirati. In ravno to v zahtevi storijo vložniki, ki na ta način poskušajo razrahljati prepričljivo vezno tkivo, med dejstvi ugotovljenimi v izpodbijani pravnomočni sodbi. Sodišču druge stopnje očitajo, da izpovedb prič ni ocenilo celovito oziroma, da jih je povzelo v nasprotju s tistim, kar so te povedale, pri čemer pa sami ponujajo lastno videnje dejanskega stanja in na tej podlagi, ne da bi to ustrezno argumentirali, sodišču druge stopnje očitajo, da je procesno nedopustno, brez glavne obravnave spremenilo v prvostopenjski sodbi ugotovljeno dejansko stanje.
Do zadržanja zastaranja lahko pride (tudi) takrat, ko je obdolženec nedosegljiv na slovenske državne organe, ne glede na to, ali je dosegljiv tujim državnim organom.
Do zadržanja zastaranja pa ne pride v situaciji, ko se obdolženec izmika sojenju, saj pojem izmikanja predpostavlja obdolženčevo dosegljivost državnim organom.
prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države - zakonski znaki kaznivega dejanja - krajevna veljavnost kazenskega zakona
Zgolj dejstvo, da obsojenec tujcev ni prevažal po ozemlju Republike Slovenije ter jih ni neposredno sam prepeljal čez hrvaško - slovensko mejo, ne pomeni, da ni izpolnil zakonskih znakov po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Obsojenec je s tem, ko je tujce preko ozemlja Republike Hrvaške prepeljal na mesto tik pred hrvaško - slovensko mejo, kjer so sicer nato sami izven mejnega prehoda prestopili državno mejo, določil čas, kraj in način nezakonitega prečkanja državne meje in jim z lastnim prevozom to tudi omogočil.
Zakonski znak dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 "spraviti čez mejo" je mogoče izpolniti (tudi) z ravnanji, ki ne pomenijo prevažanja čez ozemlje Republike Slovenije in z dejanji zunaj ozemlja Republike Slovenije - če to dopuščajo pravila ozemeljske veljavnosti kazenskega zakona.
Predmeta varstva kaznivega dejanja, ki se očita obsojencu, sta dva: javni red Republike Slovenije in varnost ljudi - tujcev - ob spravljanju čez mejo.
Ravnanje obsojenca, da je bil kot dejanski poslovodja zadolžen za prijavo obračunanega DDV, pa tega ni storil in je tako obema gospodarskima družbama pridobil veliko premoženjsko korist, izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja davčne zatajitve po drugem odstavku 249. člena KZ-1.
kršitev kazenskega zakona - poslovna goljufija - preslepitev - opis kaznivega dejanja
Ravnanja obsojencev po zapadlosti obveznosti in po izpolnitvi obveznosti s strani oškodovanca, lahko predstavljajo preslepitev, če so v neposredni vzročni zvezi z višino nastale škode.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00049603
KZ-1 člen 211.. ZFPPIPP člen 122, 122/4, 386, 386/4.. ZKP člen 371, 371/1-3, 442, 442/1.
kaznivo dejanje goljufije - zakonski znaki - izvršitvena ravnanja - goljufiv namen - osebni stečaj - sodna poravnava - sojenje v nenavzočnosti obtoženca
Obsojenčev zagovornik ne more uspeti z zatrjevanjem, da je glede na določbi četrtega odstavka 122. člena in četrtega odstavka 386. člena ZFPPIPP treba šteti, da je bila oškodovanka seznanjena z dejstvom teka stečajnih postopkov zoper obsojenca. Gre namreč za fikcijo, ki velja v stečajnem postopku zaradi varstva pravic in interesov upnikov stečajnega dolžnika, ni pa mogoče te fikcije širiti na področje kazenskega prava. Poleg tega je bistvo obravnavanega očitka, da sta se obsojenca kljub dejstvu osebnega stečaja zavezala plačati obveznost, zato ju dejstvo, da bi se oškodovanka z nesposobnostjo obsojencev poravnati obveznosti iz sodne poravnave lahko seznanila že pred sklenitvijo le te in temu prilagodila svoje ravnanje, ne more razbremeniti kazenskopravnega očitka, da sta ravnala z goljufivim namenom, ko sta kljub nezmožnosti poravnati sprejete obveznosti, sklenila sodno poravnavo.
Predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj na podlagi 165.a člena Zakona o kazenskem postopku ima učinek pretrganja zastaranja po tretjem odstavku 112. člena Kazenskega zakonika.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00049952
ZKP člen 420, 420/5.. KZ-1 člen 49.
odmera kazenske sankcije - neizčrpanost pritožbe
Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti mora kršitve, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, po vsebini uveljavljati že v predhodnem postopku s pritožbo. Pri tem ne zadošča, da se v pritožbi samo posplošeno sklicuje na kršitve zakona, temveč mora vsako uveljavljano kršitev konkretizirati in jo ustrezno obrazložiti.
Sodišče odmeri kazen v skladu s splošnimi pravili za odmero kazni. Kazen mora odmeriti v mejah, ki so z zakonom predpisane za določeno kaznivo dejanje, pri tem pa mora upoštevati težo storjenega dejanja in storilčevo krivdo ter olajševalne in obteževalne okoliščine. Sodišče torej pri odmeri kazni ne sme postopati samovoljno, temveč se mora držati vsebinskih usmeritev zakona.
zakonska rehabilitacija in izbris obsodbe - obsodba v tujini - kazenska evidenca - izbris obsodbe iz kazenske evidence
Enotno kazensko evidenco za državljane člane Evropske unije vodi država, katere državljan je obsojenec. Ta je tudi pristojna za posredovanje vseh podatkov iz kazenske evidence. Vendar pa ta ni pristojna za izbris tistih obsodb iz kazenske evidence, ki so bile izrečene v tujini. O izbrisu obsodbe odloča država, v kateri je bila kazenska sankcija izrečena.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00049612
KZ-1 člen 211, 211/1.. ZKP člen 101, 105, 105/2.. ZFPPIPP člen 46, 382, 382/1.
kaznivo dejanje goljufije - premoženjsko pravni zahtevek v kazenskem postopku - osebni stečaj obsojenca - določitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi - adhezijski postopek
Iz konkretnega dela opisa kaznivega dejanja je razvidno, da je obsojenec oškodovancema lažno zatrjeval, da bo njuna finančna sredstva vložil na trgovalni račun in finančni trg. Obsojenčev preslepitveni namen je konkretiziran z navedbami v izreku sodbe, da obsojenec od oškodovancev prejetih sredstev ni vložil na finančni trg, temveč jih je porabil za lastne potrebe. Oškodovancema je postal nedosegljiv, saj se ni odzival na njune pozive, prejetih finančnih sredstev pa jima tudi ni nikoli vrnil.
Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da odloča kazensko sodišče o zahtevkih oškodovancev, da jim storilec povrne škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, v takoimenovanem pridruženem (adhezijskem) postopku. Ker gre za premoženjskopravni zahtevek, se ta presoja po pravilih civilnega (obligacijskega) prava. Predmet zahtevka ne more biti nekaj, česar upravičenec tudi v pravdi ne bi mogel uveljavljati (101. člen ZKP), ali kar bi bilo v nasprotju s pravnim redom.
Osnovni namen postopka osebnega stečaja določa prvi odstavek 382. člena ZFPPIPP, po katerem se postopek osebnega stečaja vodi, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo svojih navedenih terjatev do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih delih. Gre za konkretizacijo temeljnega načela enakega obravnavanja upnikov, ki je rdeča nit vsakega stečajnega postopka. To načelo izraža zahtevo, da je treba vse upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, obravnavati enako (glej 46. člen ZFPPIPP). Stečajni postopek se namreč vodi zaradi uresničitve interesa upnikov, da dosežejo plačilo svojih terjatev v enakem deležu kot drugi upniki, ki so v razmerju do stečajnega dolžnika v enakem položaju.
Navedena določba ima za posledico, da sodišče v pravdnem postopku, v primeru, ko je tožena stranka – dolžnik v osebnem stečaju in je njen tožbeni zahtevek utemeljen, samo ugotovi višino uveljavljane terjatve, tožniku pa ne prisodi njenega plačila. V kazenskem postopku takšna odločitev sodišča v primeru, ko oškodovanec uveljavlja premoženjskopravni zahtevek zoper obdolženca, ki je v osebnem stečaju, ni mogoča. V skladu z določbo drugega odstavka 105. člena ZKP namreč lahko sodišče v sodbi, s katero spozna obdolženca za krivega, o uveljavljanem premoženjskopravnem zahtevku odloči le na tri, taksativno določene načine: oškodovancu prizna premoženjskopravni zahtevek v celoti, lahko mu ga prisodi deloma in ga s presežkom napoti na pravdo, če pa podatki kazenskega postopka ne dajejo zanesljive podlage niti za popolno, niti za delno razsojo, pa oškodovanca s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo. V primeru, ko sodišče oškodovanca napoti na pravdo, pa seveda odpade podlaga za določitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi.
Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče v obravnavanem primeru ni upoštevalo, da je bil v času izreka sodbe sodišča prve stopnje nad obsojencem že pravnomočno zaključen postopek osebnega stečaja. Kot že rečeno ima to za posledico, da bi sodišče oškodovanca B. B., ki svoje terjatve ni prijavil v postopku osebnega stečaja, z uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka moralo napotiti na pravdo, ker v skladu z določbo drugega odstavka 105. člena ZKP obstoja terjatve ne more le ugotovitvi. Ker bi moralo sodišče tega oškodovanca napotiti na pravdo, izreka pogojne obsodbe tudi ne bi smelo utrditi z določitvijo posebnega pogoja, da je obsojenec oškodovancu B. B. v roku dveh let dolžan plačati 12.000,00 EUR.
zakonski znaki kaznivega dejanja - nevestno delo v službi - večja škoda - hujša kršitev pravic drugega - poskus - objektivni pogoj kaznivosti
Možnost nastanka hujše kršitve pravic drugega je predpisana kot alternativa možnosti nastanka škode na javni dobrini ali premoženju drugega. Takšna zasnova določbe 258. člena KZ-1 izključuje pomensko prekrivanje teh zakonskih znakov. Zato Vrhovno sodišče sprejema stališče, da bi bila hujša kršitev pravice drugega podana le, kadar zaradi ravnanja uradne osebe nastane prikrajšanje v pravnem položaju (pravicah) onkraj premoženjske sfere drugega.
Pri presoji kaznivosti poskusa je treba upoštevati tudi, da je nastanek škode v 258. členu KZ-1 določen kot objektivni pogoj kaznivosti, kar ugotavlja tudi sodišče v izpodbijanem sklepu. Poskus kaznivega dejanja s predpisanim objektivnim pogojem kaznivosti (kot v 258. členu KZ-1) pa ni možen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00048585
ZKP člen 65, 76, 76/2, 76/3, 92, 92/2, 92/2-8, 269, 269/1, 344, 371, 371/1, 371/1-5, 372, 372-2. URS člen 29, 31. KZ-1 člen 240.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - enotno dejanje - ne bis in idem - obtožba upravičenega tožilca - sestavine obtožnice - popolnost vloge - podpis vloge - pooblaščenec oškodovanca kot tožilca - plačilo nagrade in stroškov odvetnika - več pooblaščencev - zavrnitev dokaznih predlogov - skrajna sila - dokončano kaznivo dejanje - poskus - sprememba obtožnice
Četudi bi sodišče izdalo nezakonit sklep, s katerim bi ustavilo postopek le za eno izvršitveno dejanje v sklopu enotnega kaznivega dejanja, kar zatrjujeta vložnika v zahtevah, le ta ne bi imel takšnih posledic kot jih zatrjujeta vložnika. Zgolj procesno odvečni in s tem napačni odločitvi sodišča, ki bi bila storjena v določeni fazi postopka, ni mogoče pripisovati posledic tudi v nadaljnjih fazah postopka, ki s takšno kršitvijo niso bile obremenjene.
Namen podpisa vložnika vloge je v tem, da se s tem identificira, kar je pomembno za oceno, ali je vlogo vložila za to upravičena oseba in da se prepreči, da bi nekdo drug opravil procesno dejanje za stranko v postopku, ne da bi ta s tem soglašala. Ker je predmetna obtožnica kljub navedeni pomanjkljivosti bila razumljiva ter je obsegala vse, da se jo je dalo obravnavati (269. člen ZKP), pri čemer ob ugotovljenih okoliščinah vložene obtožnice tudi ni bilo sporno, da je bila vložena po upravičenem tožilcu oziroma njegovem pooblaščencu, sodišče s tem, ko vloge ni vročalo v dopolnitev, tudi ni kršilo tretjega odstavka 76. člena ZKP.
Sodišče pri odločanju o temelju stroškov ne more odločiti, da je obdolženec dolžan povrniti le nagrado in potrebne izdatke enega od oškodovančevih pooblaščencev, saj ima oškodovanec pravico, da v kazenskem postopku svoje pravice izvršuje po več pooblaščencih. Sodišče namreč ne more presojati, ali je bilo potrebno, da si je oškodovanec vzel več pooblaščencev, temveč le, ali so bili izdatki pooblaščencev potrebni. To presojo pa bo sodišče opravilo, ko bo odločalo o zahtevi za odmero nagrade in stroškov pooblaščencev oškodovanca.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00048365
URS člen 35, 35. ZKP člen 18, 18/2. KZ-1 člen 323, 323/1, 328, 328/1. ZVOP-1 člen 24, 25, 74, 74/1, 74/2.
povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - zapustitev poškodovanca v prometni nesreči - videonadzor - obvestilo o izvajanju videonadzora - poseg v pravico do zasebnosti - informacijska zasebnost - pričakovanje zasebnosti - osebni podatki - nezakoniti dokazi - izločitev dokazov - tehtanje pravic
Vozilo, ki je z zbitjem pešca na prehodu za pešce povzročilo prometno nesrečo, je odpeljalo v garažno hišo in bilo z jasno razvidno registrsko številko posneto ob uvozu z javne površine. Obramba je zatrjevala kršitev pravice do zasebnosti, ker bi naj bil videonadzor izvajan brez obvestila in ne da bi bilo izkazano, ali je izvajalec videonadzora v svojih aktih predpisal, kar zapovedujeta 24. in 25. člen ZVOP-1, torej zaradi kršitev ZVOP-1. Vrhovno sodišče je ob uporabi testa t. i. pričakovane zasebnosti presodilo, da zatrjevana kršitev ni podana.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00048591
ZKP člen 285č, 285č/5, 385č/6. KZ-1 člen 86, 86/12, 86/13.
narok za izrek kazenske sankcije - predlog za izrek kazenske sankcije - sprememba predloga - beseda strank - končna beseda državnega tožilca - način izvršitve kazni zapora - odklonilno ločeno mnenje
Po presoji Vrhovnega sodišča iz končne besede državne tožilke, podane na naroku za izrek kazenske sankcije, ne izhaja, da bi podala izrecni predlog glede načina izvršitve obsojencu izrečene kazni zapora, kot to od nje zahteva 86. člen KZ-1. Državna tožilka je vztrajala pri predlogu podanem na predobravnavnem naroku ter k temu dodala, da predlogu obrambe glede načina izvršitve kazni zapora ne nasprotuje. Nenasprotovanja predlogu obrambe ni mogoče enačiti s predlogom državne tožilke.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00048161
ZKP člen 355, 355/2. KZ-1 člen 190, 190/1.
dokaz iz drugega postopka - načelo kontradiktornosti - prosta presoja dokazov - kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe - nespoštovanje pravnomočne odločbe sodišča - začasna odredba o varstvu in vzgoji otroka
Sodna praksa je že obravnavala vprašanje, ali je ravnanje protipravno tudi, če storilec ni spoštoval sodne odločbe zato, da bi varoval koristi otroka. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 200/2010 z dne 13. 1. 2011 zavzelo stališče, da je prav z namenom varovanja koristi otroka predvidena pravna pot urejanja razmerij staršev do otrok v primeru razveze in še posebej v primeru nesoglasij med staršema glede teh vprašanj. Zato je treba vsakršno ravnanje v nasprotju s pravnomočno odločbo oceniti kot ravnanje v nasprotju s koristmi otroka in s tem tudi kot materialno protipravno. Ustavno sodišče je v sodbi Up-383/2011-26 z dne 18. 9. 2013 ob obravnavi te zadeve menilo drugače. Presodilo je, da so k spoštovanju pravnomočnih sodnih odločb zavezani tako državni organi kot posamezniki, vendar pa ta ustavna vrednota ne more biti absolutna, kadar je treba glede na okoliščine posameznega primera dati prednost načelu največje koristi otroka zaradi spoštovanja njegovega osebnega dostojanstva in drugih človekovih pravic. Poudarilo je, da bi bilo lahko v izjemnih okoliščinah posameznega primera priznavanje absolutnosti pravnomočne sodne odločbe v nasprotju z načelom največje koristi otroka. V izjemnih okoliščinah torej lahko pride do kolizije med spoštovanjem pravnomočne sodne odločbe in načelom otrokove koristi. Kazensko sodišče mora zato v takem primeru presoditi, kateri ustavno varovani vrednoti je treba dati večjo vrednost.
Sodišče je tisto, ki je v skladu z določbo drugega odstavka 355. člena ZKP dolžno oceniti vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi take presoje, v skladu z načelom materialne resnice iz določbe 17. člena ZKP, napraviti dokazne zaključke. Presoja verodostojnosti izpovedb priči je torej pridržana sodišču. Če večkrat zaslišana priča izpoveduje pred sodiščem različno, bo sodišče sledilo tisti izpovedbi, ki jo bo v skladu s prej navedeno določbo, po načelu proste presoje dokazov, ocenilo za prepričljivejšo.
Ustavno sodišče je že v odločbi Up-39/95-19 z dne 16. 1. 1997 presodilo, da osebi, ki v določenem sodnem postopku ni bila stranka in ni imela možnosti sodelovati in s tem vplivati na ugotovitve in odločitve sodišča, rezultat tega postopka, razen v izjemnih primerih, ne sme iti v škodo, niti z učinkom pravnomočnosti sodne odločbe, niti s tem, da bi se drugo sodišče v kasnejšem postopku proti tej osebi sklicevalo na dejanske ugotovitve in povzemalo dokaze iz postopka, v katerem ta oseba ni bila stranka.
zanemarjanje mladoletne osebe - surovo ravnanje - nasilništvo - zakonski znaki kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona
Z udarci, discipliniranjem otrok na način, da jih je zagrabila za roko in posedala na stol in na njih kričala, je obsojenka izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe po prvem odstavku 192. člena KZ-1. Pri tem je treba očitano ravnanje presojati glede na vse okoliščine primera, glede na mladoletnikovo starost, kraj, kjer se je tako ravnanje izvršilo, način in intenziteto samega ravnanja ter s tem prizadejanih telesnih ali duševnih bolečin in podobno.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - spravljanje v podrejen položaj - družinska skupnost - nasilje v družini
Družinska skupnost med obsojencem in oškodovanko, ki sta bila v zakonski zvezi, je obstajala tudi še po tem, ko se je oškodovanka zaradi obsojenčevega nasilja iz njunega skupnega doma izselila.
Spravljanje v podrejen položaj je konkretizirano z navedbo, da se je v posledici nasilja oškodovanka počutila ponižano in je bila v strahu za svoje življenje, saj je vedela, da obsojenec poseduje orožje, v posledici česar se je izselila iz družinske hiše.
Kaznivo dejanje po drugem odstavku 263. člena KZ-1 ne zahteva, da storilec uradno osebo napelje k nezakonitemu ravnanju. Izvršitvena oblika ravnanja obsojenca, ki je posredoval, da se ne bi opravilo uradno dejanje, ki bi se smelo opraviti, nezakonitosti ne zahteva.
ZKP člen 201, 201/1, 201/1-1. KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6.
pripor - konkretizacija zakonskih znakov - nevarnost za življenje in zdravje - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države
Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je v posamezni situaciji „nevarnost za življenje in zdravje“ izkazana že s tem, da je storilec ljudi prevažal v nehumanih in nezdravih okoliščinah, pri čemer so bile osebe zaradi opisanega načina prevažanja v vsakem trenutku med vožnjo že življenjsko ogrožene, še toliko bolj pa bi bile, če bi prišlo do nenadnih prometnih situacij. Pri inkriminirani povzročitvi nevarnosti za življenje ali zdravje ljudi gre za potencialno, abstraktno – konkretno nevarnost, pri kateri ni treba, da je konkretna nevarnost dejansko nastopila, pač pa mora sodišče v okviru opisa dejanja ugotoviti, ali je bilo očitano ravnanje sposobno pripeljati do konkretne nevarnosti, pri čemer bo moralo ovrednotiti relevantne dejavnike obravnavanega življenjskega primera.