poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve - opis kaznivega dejanja
Tudi pri kaznivem dejanju po 9. členu ZKLD mora propaganda in agitacija vsebovati poziv k nasilnemu rušenju obstoječe državne ureditve. To pa v obravnavani zadevi iz opisa ne izhaja. Tega namena sodišče v dokaznem postopku ni ugotavljalo in ga tudi v sodbi ni obrazložilo. To pa pomeni, da dejanje, ki se očita obsojencu v izreku nima vseh v zakonu predpisanih znakov.
Za izvršitev kaznivega dejanja grožnje zadostuje, da storilec nasproti oškodovancu izrazi resno grožnjo z namenom ustrahovanja ali vznemirjenja. Pri tem ni nujno, da se oškodovanec zaradi tega dejansko počuti ustrahovanega ali vznemirjenega, saj bi v tem primeru z vidika pravno zavarovane dobrine osebne varnosti šlo že za poškodbeno kaznivo dejanje. Zadostuje, da je grožnja objektivno zmožna ustvariti tako ustrahovanje ali vznemirjenje (resna grožnja).
škoda, povzročena s kaznivim dejanjem - višina premoženjske škode
Oškodovana družba tako ob plačilu računa, ki nima podlage v dejansko opravljeni poslovni storitvi, nima pravice do odbitka v tem računu prikazanega DDV. To pomeni, da višina oškodovani družbi povzročene škode zajema tudi v fiktivnem računu prikazan DDV.
alternativna izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist - kršitev obveznosti iz dela v splošno korist - prestajanje zaporne kazni
Prestajanje zaporne kazni, izrečene obsojencu po izreku sodbe, s katero je bilo odločeno, da se kazen zapora izvrši z delom v splošno korist, zaradi kaznivega dejanja, ki ga je obsojenec storil pred izrekom t. i. alternative, ni razlog za neizvršitev dela v splošno korist, ki bi bil v obsojenčevi sferi. Ne gre za razlog neizvršitve dela, ki bi bil posledica obsojenčevega zavestnega in hotenega neizpolnjevanja nalog in navodil, izmikanja ali drugačnega kršenja obveznosti.
Besedilo drugega odstavka 45. člena KZ-1 je postavljeno dovolj logično dosledno, da se v skladu z jezikovno razlago v celoti nanaša na kazniva dejanja storjena iz koristoljubnosti, torej na katerokoli kaznivo dejanje, ki ga je storilec storil zaradi pridobitve koristi in to, kadar denarna kazen ni predpisana ali kadar je predpisana kazen zapora ali denarna kazen, pa sodišče kot glavno kazen izreče kazen zapora. Za izrek stranske denarne kazni pa je v takšnih primerih vedno zahtevano obdolženčevo ravnanje iz koristoljubnosti.
zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - konkretizacija zakonskih znakov - huda kršitev dolžnosti do mladoletne osebe
Druga oseba v smislu prvega odstavka 192. člena KZ-1 (kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja) je oseba, ki ima enake oziroma podobne dolžnosti do mladoletne osebe, kot jih imajo starši, pa tudi oseba, s katero je otrok družinsko povezan in nanjo osebno navezan.
Kršenje dolžnosti do mladoletne osebe se kot storitvena oblika kaže v fizičnem ali psihičnem maltretiranju mladoletne osebe, v grobih postopkih, ki očitno presegajo meje običajnih vzgojnih ukrepov proti mladoletni osebi ali v opuščanju skrbi za osnovne potrebe mladoletnika.
Obsojenka je z izpovedovanjem z namenom zavesti sodišče, izkrivljala resnico o svojem statusu, česar se je glede na ugotovitve sodišča o njeni visoki izobrazbi in predhodni zaposlitvi na mestu vodje finančno računovodske službe, morala zavedati. Na njeno takšno izpovedbo pa je v delovnem sporu sodišče oprlo svojo odločbo, saj je obsojenka s tožbo v delovnem sporu za to isto obdobje zaradi statusa brezposelne osebe uveljavljala priznanje delovnega razmerja in nadomestilo neizplačanih plač. Sodišče ji je navedeno priznalo, saj mu je bilo znano le, da je obsojenka brez zaposlitve, katero tudi vztrajno išče. Zamolčano dejstvo je zato bilo pomembno za pravilno odločitev sodišča.
Pri presoji, kdaj je ravnanje "neobvladljivo," je sodišče zmotno štelo, da je pri presoji "neobvladljivosti" treba upoštevati ravnanja drugih oseb, ne le storilca. Ravnanja drugih oseb so lahko pomembna za presojo, ali je med ravnanjem storilca in nastalo posledico podana vzročna zveza. Ne morejo pa biti pomembna za presojo, ali je dejanje "splošno nevarno."
DAVKI - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK
VS00054655
KZ-1 člen 249, 249/1, 249/3. ZKP člen 167, 372, 372-1. ZDDV-1-UPB2 člen 46, 46/1, 63, 63/1. ZDavP-2 člen 10, 10/4, 41.
zakonski znaki kaznivega dejanja - davčna zatajitev - neupravičena vrnitev davka - davčni vrtiljak - missing trader - kršitev kazenskega zakona - opis kaznivega dejanja - dajanje lažnih podatkov - konkretizacija zakonskih znakov - načelo enotnosti pravnega reda - oviranje davčnega nadzora
Eden konstitutivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1 je neupravičena vrnitev davka. Ker pri prometu blaga med državami članicami EU velja ničelna stopnja DDV, ni mogoče prepoznati vzročne zveze med očitkom zahteve za preiskavo, da blago ni bilo izvoženo v Italijo preko Cipra, temveč neposredno, in zatrjevano neupravičeno vrnitvijo vstopnega DDV.
Jasna substanciranost obrazca DDV-O za konkretna meseca v opisu kaznivega dejanja zadošča za zaključek o perfektnosti opisa, saj ni treba, da bi bili domnevno fiktivni računi, ki so docela določljivi v obrazcih DDV-O, v opisu dejanja še izrecno navedeni.
Storilec kaznivega dejanja po tretjem odstavku 249. člena KZ-1 je lahko vsaka fizična oseba, ki jo davčni organ na podlagi ZDavP-2 pozove k sodelovanju v inšpekcijskem postopku. Pravno napačno je stališče, da je storilec lahko le (sedanja) odgovorna oseba oziroma zakoniti zastopnik inšpekcijskega davčnega zavezanca.
kršitev kazenskega postopka - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) - pravnomočno končan prekrškovni postopek
V obravnavani zadevi gre pritrditi vložniku, da je bil v obeh postopkih obravnavani isti historični dogodek obsojenčevega fizičnega napada na oškodovanko. Vendar to ne zadošča za zaključek, da je bilo kršeno načelo ne bis in idem.
Kadar sodišče ugotovi, da gre za isto stvar oziroma ravnanje (idem), mora za odločitev o tem ali je bilo načelo kršeno ali ne, presoditi še, ali je podan element bis, torej, ali gre za podvajanje postopkov oziroma za dvakratno sojenje.
Po presoji Vrhovnega sodišča v predmetni zadevi ne gre za podvajanje postopkov. Obravnavanje obsojenca najprej v prekrškovnem postopku, zaradi kršitve javnega reda in miru, ki je bila ugotovljena in sankcionirana takoj po njenem nastanku, iz česar izhaja poudarjena specialno preventivna vloga, ter nato še v kazenskem postopku, ko se je naknadno izkazalo, da je oškodovanka utrpela tudi telesno poškodbo, se glede na različne nastale posledice in drugačno težo storilčevega ravnanja, izkaže za upravičeno.
Sodišče mora na konkretnem primeru presoditi, ali je kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe zaradi svoje postranskosti ali neznatnosti inkludirano v kaznivo dejanje ropa ali njegov poskus. Pri tem mora v prvi vrsti ovrednotiti mehanizem nastanka poškodb in intenziteto uporabljene sile oziroma sredstvo, s katerim so bile poškodbe prizadejane, ter obseg, število in vrsto poškodb, tako kot tudi morebitne druge relevantne okoliščine posameznega primera, vsekakor pa tudi storilčev naklep. Le na tej podlagi je mogoče presoditi kriminalno količino in značaj lahke telesne poškodbe v razmerju do (poskusa) kaznivega dejanja ropa.
Zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov se nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih, ki so razvidni navzven.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00054645
ZKP člen 395, 395/1, 420, 421, 421/1.. KZ-1 člen 160, 160/1.
postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti - obseg preizkusa zahteve za varstvo zakonitosti - obrazložitev zatrjevanih kršitev - obseg presojanja pritožbenega sodišča - preizkus pravilnosti dokazne ocene
V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovni državni tožilec kot edini tožilec, ki sme vložiti to izredno pravno sredstvo, vselej stranka ali nasprotna stranka, tudi če gre za kazenski postopek, ki je tekel na podlagi zasebne tožbe ali obtožnega akta oškodovanca kot tožilca.
Obsojenka je sumila na ponarejenost podpisov, to pa ne zadošča za t.i. dokaz dobre vere, da so bili podpisi ponarejeni, ker obsojenka pri podpisnikih svojega suma ni preverila. Bolj kot to pa je odločilno, da obsojenka v zagovoru ni ponudila nobenega dokaza oziroma ni navedla utemeljenega razloga, na podlagi česa je svoje prepričanje o ponarejanju podpisov pripisala prav zasebnemu tožilcu.
Zahteva za varstvo zakonitosti je samostojno pravno sredstvo, zato je treba v njej zatrjevane kršitve določno obrazložiti.
Pritožbeno sodišče ne izvaja samostojne dokazne ocene, temveč presoja pravilnost dokazne presoje sodišča prve stopnje, pri čemer ravna po prvem odstavku 395. člena ZKP.
priznanje krivde - olajševalne okoliščine - posebne olajševalne okoliščine - uporaba omilitvenih določil - kazenska sankcija
Priznanje krivde je okoliščina, ki zgolj dopušča omilitev kazni, oziroma, drugače povedano, tudi v tem primeru velja fakultativnost uporabe omilitvenih določil.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00054614
ZKP člen 344, 244/1, 371, 371/1-3, 442, 442/1. KZ-1 člen 135, 135/1.
sojenje v nenavzočnosti - navzočnost obdolženca pri zaslišanju prič - sprememba obtožbe - sprememba obtožnega predloga - opis kaznivega dejanja - znaki kaznivega dejanja - pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca
Kadar izrek sodbe vsebuje tudi neobvezni abstraktni dejanski stan, predstavljata abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja celoti in pri tem ni potrebno, da se določeni znaki kaznivega dejanja ponavljajo, še posebej, če so ti že konkretizirani v abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja. Gre za nebistveno spremembo opisa kaznivih dejanj, ki je bila z vidika zakonskih znakov tudi nepotrebna, saj so iz opisa kaznivih dejanj že pred njegovo spremembo izhajali vsi zakonski znaki. Obtožni predlog z dne 21. 8. 2018 je vseboval očitek, da je obsojenec dejanje storil z namenom ustrahovanja oškodovancev, kar ni pomenilo spremembe obtožnega predloga v obsojenčevo škodo in taka sprememba zato ni zahtevala preložitve glavne obravnave zaradi priprave obrambe. Opis, da sta se oškodovanca počutila ogrožena, pa je neposredno povezan s trditvijo, da sta bila zaradi obsojenčevih groženj tudi vznemirjena. Položaj obsojenca se zaradi modifikacije obtožnega predloga ni spremenil, sprememba besedila v opisu kaznivega dejanja pa ni temeljila na spremenjenem dejanskem stanju, zato sprememba obtožnega akta ni nasprotovala obsojenčevi pravici do obrambe. Zadoščeno pa je bilo tudi obsojenčevi pravici do izjave, saj se je imel v postopku možnost izjaviti o očitkih, ki so bili kasneje v nebistvenem delu spremenjeni.
kršitev kazenskega zakona - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari - odločitev o že pravnomočno razsojeni stvari - privilegij pridruženja - razveljavitev sodbe
V postopku pred Ustavnim sodiščem ni urejen t.i. privilegij pridruženja, kar pomeni, da obsodilna sodba zoper obsojenko, ki ustavne pritožbe ni vložila, ni bila razveljavljena. Z izdajo kasnejše zavrnilne sodbe glede istega kaznivega dejanja je sodišče prekršilo kazenski zakon v vprašanju že razsojene stvari oziroma prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari.
Sodišče je ugotovilo, da se obtoženec ni zavedal, da krši pravila. Glede opustitvenih očitkov takšna ugotovitev pomeni, da se obtoženec ni zavedal, na kakšen način je dolžan ravnati, da bo izpolnil zahteve relevantnih zapovednih norm, ki so v konkretnem primeru vsebovane še v dopolnilnem predpisu obravnavane blanketne inkriminacije. Nezavedanje dolžnostnega ravnanja pa izključuje naklep storilca. V okviru presoje zmot gre zato ne le za pravno zmoto, ki izključuje krivdo le, če je neizogibna, temveč tudi za dejansko zmoto, to je zmoto o zakonskih znakih kaznivega dejanja oziroma o okoliščinah, ki so zakonski znak kaznivega dejanja. Dejanska zmota pa izključuje naklep. Zato se pri dejanski zmoti v ožjem pomenu pri kaznivem dejanju, ki je kaznivo samo, če je storjeno naklepno, ne sprašujemo o tem, ali je bil storilec v zmoti iz malomarnosti.
nasilništvo - napad na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona - grdo ravnanje - napad
Napad kot zakonski znak kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti, je vsaka nasilna uporaba fizične moči proti telesu uradne osebe.
Obsojenec je z zasledovanjem, opazovanjem, kontroliranjem gibanja in neželenimi fizičnimi stiki ustvaril situacijo, ko je oškodovanka pričakovala naslednji tak stik, zaradi te brezizhodnosti pa je bila spravljena v podrejen položaj in postala objekt njegovega nasilja. S tem je obsojenec izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja nasilja.
kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti - zakonski znaki - nevarnost za življenje in zdravje - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja
Ogrožanje varnosti ljudi v svojem celotnem spektru zajema tudi ogrožanja življenja ljudi kot težjo ali hujšo obliko ogrožanja varnosti ljudi v primerjavi z ogrožanjem zdravja ljudi. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je v očitku, da je obsojenec povzročil nevarnost za življenje ljudi s tem, ko je D. D. odredil vožnjo tovornega vozila, ki zaradi nestrokovno popravljenega zabojnika ni bilo varno, saj lahko kakšen del popusti in ogrozi varnost ljudi, do česar je tudi prišlo, ker ni bila preprečena iztaknitev zadnje stranice zabojnika in se je ta med vožnjo po regionalni cesti odpela in jo je odneslo v po pločniku hodečo peško B. B., ki je zaradi tega utrpela hudo telesno poškodbo, zahtevana ogrozitvena posledica zadostno opisana. Kot je pojasnilo že višje sodišče, je iz opisa razvidno, da je bilo zgolj od naključja odvisno, ali in do kako hude poškodbene posledice bo takšno ravnanje obsojenca pripeljalo. Prepovedana posledica ogrozitve življenja ljudi je logična posledica obravnavane vožnje tovornega vozila z nestrokovno popravljenim zabojnikom in dodatna konkretizacija takšne posledice v izreku sodbe ni bila potrebna.
Presoja o obstoju utemeljenega suma, da so se osumljenke združile zato, da bi kradle.
Pri presoji ponovitvene nevarnosti je pogoj za upoštevanje preteklih ali vzporedno potekajočih kazenskih postopkov okoliščina, da so bili obtožni akti že predmet sodnega preizkusa obstoja utemeljenega suma.
Materinstvo in nosečnost osumljenk nista odločilni, saj gre za okoliščini, ki naj jih ne bi odvrnili od zdaj obravnavanih dejanj, in to kljub zavedanju, da v času preizkusnih dob po predhodnih obsodbah ponavljajo istovrstvna kazniva dejanja, zaradi česar jim grozi preklic pogojnih obsodb in izrek zapornih kazni.