KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00054645
ZKP člen 395, 395/1, 420, 421, 421/1.. KZ-1 člen 160, 160/1.
postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti - obseg preizkusa zahteve za varstvo zakonitosti - obrazložitev zatrjevanih kršitev - obseg presojanja pritožbenega sodišča - preizkus pravilnosti dokazne ocene
V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovni državni tožilec kot edini tožilec, ki sme vložiti to izredno pravno sredstvo, vselej stranka ali nasprotna stranka, tudi če gre za kazenski postopek, ki je tekel na podlagi zasebne tožbe ali obtožnega akta oškodovanca kot tožilca.
Obsojenka je sumila na ponarejenost podpisov, to pa ne zadošča za t.i. dokaz dobre vere, da so bili podpisi ponarejeni, ker obsojenka pri podpisnikih svojega suma ni preverila. Bolj kot to pa je odločilno, da obsojenka v zagovoru ni ponudila nobenega dokaza oziroma ni navedla utemeljenega razloga, na podlagi česa je svoje prepričanje o ponarejanju podpisov pripisala prav zasebnemu tožilcu.
Zahteva za varstvo zakonitosti je samostojno pravno sredstvo, zato je treba v njej zatrjevane kršitve določno obrazložiti.
Pritožbeno sodišče ne izvaja samostojne dokazne ocene, temveč presoja pravilnost dokazne presoje sodišča prve stopnje, pri čemer ravna po prvem odstavku 395. člena ZKP.
priznanje krivde - olajševalne okoliščine - posebne olajševalne okoliščine - uporaba omilitvenih določil - kazenska sankcija
Priznanje krivde je okoliščina, ki zgolj dopušča omilitev kazni, oziroma, drugače povedano, tudi v tem primeru velja fakultativnost uporabe omilitvenih določil.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00054614
ZKP člen 344, 244/1, 371, 371/1-3, 442, 442/1. KZ-1 člen 135, 135/1.
sojenje v nenavzočnosti - navzočnost obdolženca pri zaslišanju prič - sprememba obtožbe - sprememba obtožnega predloga - opis kaznivega dejanja - znaki kaznivega dejanja - pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca
Kadar izrek sodbe vsebuje tudi neobvezni abstraktni dejanski stan, predstavljata abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja celoti in pri tem ni potrebno, da se določeni znaki kaznivega dejanja ponavljajo, še posebej, če so ti že konkretizirani v abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja. Gre za nebistveno spremembo opisa kaznivih dejanj, ki je bila z vidika zakonskih znakov tudi nepotrebna, saj so iz opisa kaznivih dejanj že pred njegovo spremembo izhajali vsi zakonski znaki. Obtožni predlog z dne 21. 8. 2018 je vseboval očitek, da je obsojenec dejanje storil z namenom ustrahovanja oškodovancev, kar ni pomenilo spremembe obtožnega predloga v obsojenčevo škodo in taka sprememba zato ni zahtevala preložitve glavne obravnave zaradi priprave obrambe. Opis, da sta se oškodovanca počutila ogrožena, pa je neposredno povezan s trditvijo, da sta bila zaradi obsojenčevih groženj tudi vznemirjena. Položaj obsojenca se zaradi modifikacije obtožnega predloga ni spremenil, sprememba besedila v opisu kaznivega dejanja pa ni temeljila na spremenjenem dejanskem stanju, zato sprememba obtožnega akta ni nasprotovala obsojenčevi pravici do obrambe. Zadoščeno pa je bilo tudi obsojenčevi pravici do izjave, saj se je imel v postopku možnost izjaviti o očitkih, ki so bili kasneje v nebistvenem delu spremenjeni.
kršitev kazenskega zakona - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari - odločitev o že pravnomočno razsojeni stvari - privilegij pridruženja - razveljavitev sodbe
V postopku pred Ustavnim sodiščem ni urejen t.i. privilegij pridruženja, kar pomeni, da obsodilna sodba zoper obsojenko, ki ustavne pritožbe ni vložila, ni bila razveljavljena. Z izdajo kasnejše zavrnilne sodbe glede istega kaznivega dejanja je sodišče prekršilo kazenski zakon v vprašanju že razsojene stvari oziroma prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari.
nasilništvo - napad na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona - grdo ravnanje - napad
Napad kot zakonski znak kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti, je vsaka nasilna uporaba fizične moči proti telesu uradne osebe.
Obsojenec je z zasledovanjem, opazovanjem, kontroliranjem gibanja in neželenimi fizičnimi stiki ustvaril situacijo, ko je oškodovanka pričakovala naslednji tak stik, zaradi te brezizhodnosti pa je bila spravljena v podrejen položaj in postala objekt njegovega nasilja. S tem je obsojenec izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja nasilja.
Sodišče je ugotovilo, da se obtoženec ni zavedal, da krši pravila. Glede opustitvenih očitkov takšna ugotovitev pomeni, da se obtoženec ni zavedal, na kakšen način je dolžan ravnati, da bo izpolnil zahteve relevantnih zapovednih norm, ki so v konkretnem primeru vsebovane še v dopolnilnem predpisu obravnavane blanketne inkriminacije. Nezavedanje dolžnostnega ravnanja pa izključuje naklep storilca. V okviru presoje zmot gre zato ne le za pravno zmoto, ki izključuje krivdo le, če je neizogibna, temveč tudi za dejansko zmoto, to je zmoto o zakonskih znakih kaznivega dejanja oziroma o okoliščinah, ki so zakonski znak kaznivega dejanja. Dejanska zmota pa izključuje naklep. Zato se pri dejanski zmoti v ožjem pomenu pri kaznivem dejanju, ki je kaznivo samo, če je storjeno naklepno, ne sprašujemo o tem, ali je bil storilec v zmoti iz malomarnosti.
Presoja o obstoju utemeljenega suma, da so se osumljenke združile zato, da bi kradle.
Pri presoji ponovitvene nevarnosti je pogoj za upoštevanje preteklih ali vzporedno potekajočih kazenskih postopkov okoliščina, da so bili obtožni akti že predmet sodnega preizkusa obstoja utemeljenega suma.
Materinstvo in nosečnost osumljenk nista odločilni, saj gre za okoliščini, ki naj jih ne bi odvrnili od zdaj obravnavanih dejanj, in to kljub zavedanju, da v času preizkusnih dob po predhodnih obsodbah ponavljajo istovrstvna kazniva dejanja, zaradi česar jim grozi preklic pogojnih obsodb in izrek zapornih kazni.
kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti - zakonski znaki - nevarnost za življenje in zdravje - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja
Ogrožanje varnosti ljudi v svojem celotnem spektru zajema tudi ogrožanja življenja ljudi kot težjo ali hujšo obliko ogrožanja varnosti ljudi v primerjavi z ogrožanjem zdravja ljudi. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je v očitku, da je obsojenec povzročil nevarnost za življenje ljudi s tem, ko je D. D. odredil vožnjo tovornega vozila, ki zaradi nestrokovno popravljenega zabojnika ni bilo varno, saj lahko kakšen del popusti in ogrozi varnost ljudi, do česar je tudi prišlo, ker ni bila preprečena iztaknitev zadnje stranice zabojnika in se je ta med vožnjo po regionalni cesti odpela in jo je odneslo v po pločniku hodečo peško B. B., ki je zaradi tega utrpela hudo telesno poškodbo, zahtevana ogrozitvena posledica zadostno opisana. Kot je pojasnilo že višje sodišče, je iz opisa razvidno, da je bilo zgolj od naključja odvisno, ali in do kako hude poškodbene posledice bo takšno ravnanje obsojenca pripeljalo. Prepovedana posledica ogrozitve življenja ljudi je logična posledica obravnavane vožnje tovornega vozila z nestrokovno popravljenim zabojnikom in dodatna konkretizacija takšne posledice v izreku sodbe ni bila potrebna.
Prvi odstavek 134.a člena KZ-1 inkriminira zalezovanje, ki se lahko izraža v različnih oblikah. Pri konkretni izvršitveni obliki, ki se v izreku izpodbijanega dela sodbe očita obsojencu, gre za tisto prizadevanje vzpostavitve stika z oškodovancem, ki je: (i) ponavljajoče (frekventno), (ii) vsiljivo (z vidika oškodovanca nezaželeno) in (iii) ki pri oškodovancu povzroči prestrašenost ali ogroženost. Dobrini, ki ju varuje kazenska norma, sta posameznikova zasebnost in njegovo osebno dostojanstvo.
Vrhovno sodišče je v dosedanji praksi že sprejelo stališče, da lahko sodišče tudi brez izrecne pravne podlage zavrže predlog obrambe za delegacijo pristojnosti, če gre za zlorabo postopkovnih pravic.
Zagovornik svoje aktivnosti brez uspeha opravičuje z zagotavljanjem obsojenčeve pravice do obrambe oziroma njegove pravice do nepristranskega sojenja, saj se izvrševanje procesnih pravic konča tam, kjer se začne njihova zloraba.
Umik predloga za pregon ima v skrajšanem postopku procesni korelat v zavrženju obtožnega predloga oziroma izdaji zavrnilne sodbe, na zakonitost zbranih dokazov in drugega gradiva pa nima nobenega vpliva.
Sodnikovo sodelovanje v isti zadevi pred sojenjem ne more samo po sebi utemeljiti dvoma v njegovo nepristranskost. Odločilna za presojo sta obseg in narava predhodno sprejete odločitve.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE
VS00052752
KZ-1 člen 48, 324, 324/1-3.. ZKP člen 95, 95/1, 98, 98.a.. ZST-1 člen 5, 5/1, 5/2, 12, 12/1, 34.
kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu - zakonski znaki kaznivega dejanja - stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila - pritožbeni stroški - stroški kazenskega postopka - odločanje o predlogu za oprostitev plačila sodne takse
Že iz jezikovne razlage 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1 je razvidno, da so načini vožnje (1. predrzna vožnja; 2. brezobzirna vožnja; 3. vožnja osebe, ki nima pravice voziti) določeni kot alternativni zakonski znaki.
Instančna sodišča o dolžnosti plačila stroškov kazenskega postopka, ki nastanejo v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, odločajo v skladu z določbami 92. do 97. člena ZKP (98. in 98.a člen ZKP). O teh stroških odločajo le na podlagi podatkov, ki so v spisu, torej tistih podatkov, ki jih je pridobilo prvostopenjsko sodišče. Če pa po odločanju sodišča prve stopnje nastanejo nove spremenjene okoliščine, ali so podane okoliščine, ki iz podatkov spisa ne izhajajo, pa jih instančno sodišče lahko upošteva, ko odloča o obstoju razlogov za oprostitev plačila stroškov postopka na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP. Te nove oziroma dodatne okoliščine pa je dolžan zatrjevati in izkazati obsojenec oziroma predlagatelj sam, torej je na njem trditveno in dokazno breme.
V izreku sodbe ne gre le za konkretni opis kaznivega dejanja, ki bi predstavljal le lažne obljube in odločitev obsojencev, da kljub zadostnim sredstvom obveznosti ne bosta plačala, ampak je konkretno opisan še njun goljufiv namen ter dodatno navedene tudi druge okoliščine in opisana ravnanja obsojencev, zaradi katerih oškodovana družba kljub prizadevanjem ni prišla do poplačila. S tem so v opisu kaznivega dejanja podani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja poslovne goljufije.
Sodišče je pri odločanju o premoženjskopravnem zahtevku vezano na materialne predpise civilnega prava, zato tako kot v pravdi, tudi v adhezijskem postopku, oškodovančevemu zahtevku ne more ugoditi v delu, s katerim ta tudi v pravdi ne bi mogel uspeti. Oškodovanka do zneska obračunanega DDV ni upravičena in ji ne pripada, prav tako tudi ne zakonite zamudne obresti od tega zneska, zato je v obravnavani zadevi odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, ki po vsebini pomeni pritegnitev pravde v kazenski postopek, nezakonita. Takšna odločitev namreč pomeni, da je oškodovanka obogatena za tisti del neplačanih računov, ki ji ne pripada.
nevarna vožnja v cestnem prometu - odvzem motornega vozila - varnostni ukrep - obligatorni odvzem predmetov - poseg v lastninsko pravico - sorazmernost ukrepa - neprilagojena hitrost - eventualni naklep
Ker gre pri odvzemu predmetov za trajni odvzem možnosti dejanskega razpolaganja s predmetom in pravne upravičenosti do predmeta, ta ukrep posega v človekovo pravico do zasebne lastnine, ki jo zagotavlja 33. člen Ustave. Odvzem predmetov osebi, ki ni udeležena v kazenskem ali prekrškovnem postopku, je zato dopusten samo ob upoštevanju ustavnih pogojev za poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine. Poseg je dovoljen le, če je za varstvo drugih primeren, nujen in proporcionalen (sorazmeren v ožjem smislu) glede na koristi, ki bodo zaradi njega nastale (2. in 15. člen Ustave). Kot izhaja že iz Ustavne odločbe Up-7/98 z dne 30. 9. 1998 mora sodišče pri odločanju o odvzemu motornega vozila tehtati med težo ukrepa za posameznika, ki se mu predmet, katerega lastnik je, odvzema na eni strani in razloge splošne varnosti na drugi strani. Pri odločanju o teži ukrepa za posameznika je pomembna predvsem vrednost motornega vozila, ki se odvzame. Na drugi strani pa je relevantna nevarnost, da ga storilec še naprej poseduje, ki se izraža v potrebi po prometni varnosti, po varovanju življenja in zdravja ljudi ali v razlogih morale.
kazenski postopek - prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države - zakonski znaki - tujec - dovoljenje za vstop ali bivanje v RS - kršitev materialnega prava
Eden izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1 je, da gre za tujca, ki nima dovoljenja za vstop v RS ali prebivanje v njej. V obravnavanem konkretnem delu opisa dejanja je zakonski znak, da gre za tujca, ki nima dovoljenja za vstop v RS ali prebivanje v njej, naveden in zatrjevan, kot izhaja iz povzetega opisa dejanja. Ni pritrditi zahtevi, da je opis iz razloga, ker v izreku niso navedena imena tujcev, nesklepčen, temveč vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po tretjem in šestem odstavku 308. člena KZ-1.
kaznivo dejanje jemanja podkupnine - zakonski znak kaznivega dejanja - funkcije župana - koncedent - koncesijska pogodba - uradno dejanje
Zakonski znak „kakšna druga korist“ je kot ena od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja jemanja podkupnine po 261. členu KZ-1 bistveno širši od „protipravne premoženjske koristi“, kot jo sicer opredeljuje kazenski zakon. Ta zakonski znak zajema kakršnokoli zlorabo oblastnih funkcij na način, da bi uradna oseba zato, da bi opravila uradno dejanje, karkoli zahtevala v zameno, ne da bi za to imela pravno podlago.
Objekt kazensko pravnega varstva je zakonito opravljanje oblastne funkcije, zato ni potrebno, da so v izreku sodbe opisane okoliščine, zakaj terjana korist za drugega objektivno pomeni korist.
Podpis koncesijske pogodbe je šteti kot uradno dejanje, ki ga je bil župan glede na pooblastilo dolžan opraviti. Določba Odloka, ki določa, da pogodbo v imenu koncedenta podpiše župan, pomeni, da je bil obsojenec kot župan s podzakonskim aktom pooblaščen za podpis pogodbe, torej da je podpis šteti v krog njegovih službenih pooblastil.
Za presojo o obsojenčevi krivdi je odločilno, ali je obsojenec podpis koncesijske pogodbe pogojeval z izjavo o zavezi k odkupu nepremičnin.
Nakazilo protipravne premoženjske koristi na bančni račun samo po sebi še ne izključuje, da bi bil ta denar v nadaljevanju predmet kaznivega dejanja pranja denarja. Obsojenci so sami ali po osebah, ki so jim zaupali, gotovino nakazovali na bančni račun zaradi plačila obveznosti po pogodbah o finančnem leasingu, s katerim je družba B. d. o. o., za katero je bilo ugotovljeno, da sploh ni vidneje poslovala niti ni imela prihodkov in lastnega kapitala za plačilo obrokov leasinga, kupovala zemljišča. S tem so denar preko pogodb in nakazil kanalizirali v legalno gospodarsko dejavnost in onemogočali sledenje toku denarja oziroma ugotavljanje njegovega pravega izvora.
Obravnavanje celotnega deliktnega postopanja obsojencev skozi ločene kazenske postopke ni bilo smatrati na način »še enkrat kaznovati storilce«, saj gre ob primerjavi zakonskih znakov kaznivih dejanj po 245. in 212. členu KZ-1 za dvoje popolnoma ločenih dokončanih deliktov, prvega zoper gospodarstvo in drugega zoper premoženje.
Odločba o kazni se sme z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijati zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka (predvsem po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP) in zaradi kršitve kazenskega zakona (predvsem po 5. točki 372. člena ZKP). Tudi odločba o stroških kazenskega postopka se lahko glede na prvi odstavek 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbija le, če je nezakonita. Ni pa dovoljena, če je sodišče o stroških postopka nepravilno odločilo, če torej odločitev temelji na zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejstev, ki so podlaga za odločitev, ali če gre za nepravilno odmero stroškov.
Sodišče je o stroških postopka po temelju odločilo v skladu z določbo prvega odstavka 95. člena ZKP, saj ni ugotovilo, da bi bile podane okoliščine iz četrtega odstavka tega člena, katere je dolžan zatrjevati in izkazati obsojenec.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00051678
ZKP člen 340., 340/4, 450.a. KZ-1 člen 51., 51/2,.
nedovoljeni dokazi - pravica do izjave - kazenska sankcija
Dokazi, ki so bili predmet ekskluzijskega zahtevka, so bili pred sodiščem prve stopnje izvedeni, zato sta se obsojenec in njegova obramba do njih lahko opredelila. Zoper sklep, s katerim je bilo med glavno obravnavo odločeno o izločitvi dokazov ni predvidena posebna pritožba, temveč ga je mogoče izpodbijati le s pritožbo zoper sodbo. Obsojenec in njegov zagovornik sta to možnost izkoristila in zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila pritožbi, v katerih sta med drugim uveljavljala tudi kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi zahtevi, da je bila obsojencu zaradi odločitve sodišča o zavrnitvi zahteve za izločitev nedovoljenih dokazov kršena pravica do obrambe.
Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da je zakonodajalec priznanju krivde pod pogoji iz drugega odstavka 51. člena KZ-1 podelil težo posebne olajševalne okoliščine. S tem stališčem je Vrhovno sodišče prepoznalo posebni pomen priznanja krivde po obtožbi (na predobravnavnem naroku) oziroma v sporazumu o priznanju krivde (določba 450a. člena ZKP), ki vpliva na višino izrečene kazni.
kršitev kazenskega zakona - kršitev temeljnih pravic delavcev - zakonski znaki kaznivega dejanja - neplačevanje prispevkov - skrajna sila
Izplačilo plače delavcu ter predpisanih prispevkov je dolžnost delodajalca, ki jo mora izpolniti pred vsemi drugimi obveznostmi družbe. Poslovanja podjetja ni dopustno ohranjati na račun neizplačila plač in drugih prejemkov delavcem.
Kompleksno poslovanje družbe, finančno stanje, ki je posledica več let neuspešnega poslovanja in poslovne odločitve, ki daljše obdobje vztrajajo pri reševanju poslovanja na račun neplačanih prispevkov, ne predstavljajo pereče situacije, ki bi zahtevala nujno reakcijo v smislu ravnanja v upravičljivi skrajni sili.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00051689
KZ-1 člen 299, 299/4. URS člen 22, 29.
zakonski znaki kaznivega dejanja - maščevanje uradni osebi - grožnja - pravica do obrambe - pravica do kontradiktornosti
Že sam izrek resne grožnje, usmerjene zoper oškodovanca in njegove bližnje, pomeni dejansko, to je konkretno ogrožanje osebne varnosti tistih, ki so jim grožnje namenjene, ta pa ima za posledico oziroma se odraža v oškodovančevem (objektiviziranem) občutku osebne ogroženosti oziroma nevarnosti. Za izpolnitev zakonskega znaka ogrožanja osebne varnosti zato ni potrebno, da bi bila grožnja uresničena ali skoraj uresničena, temveč bi v tem primeru šlo že za drugo kaznivo dejanje (zoper življenje in telo). Tako dejstvo, da do realizacije groženj ni prišlo in zatrjevanje, da do njih zaradi zasega orožja tudi ni moglo priti, za presojo obstoja zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja ni relevantno. Pri ogrožanju varnosti z resno grožnjo, usmerjeno zoper življenje in telo, gre tudi nedvomno za dejanje, s katerim je mogoče izraziti maščevanje.
kaznivo dejanje oškodovanja tujih pravic - zakonski znaki kaznivega dejanja - odtujitev premoženja - oškodovanje upnika - skupno premoženje zakoncev
Obstoj premoženja obsojenčeve žene in s tem morebitnega skritega premoženja obsojenca, ki je izraženo v njegovem še nedoločenem deležu na skupnem premoženju zakoncev, ne zadošča za ugotovitev, da se oškodovanec lahko poplača z drugim obsojenčevim premoženjem in s tem za razbremenitev odgovornosti za obravnavano kaznivo dejanje. Vložnik sicer pravilno opozarja, da bi se oškodovanec lahko poskusil poplačati oziroma prisilno izterjati dolg od obsojenca tudi na način, da bi zahteval določitev njegovega deleža na skupnem premoženju po prvem odstavku 57. člen ZZZDR (sedaj prvem odstavku 83. člena DZ) ter nato, če bi bil obsojencu prisojen določen delež na skupnem premoženju, vložil izvršbo na tem deležu premoženja. Vendar pa je uspeh primarnega zahtevka negotov. Takšno premoženje zato za presojo oškodovanja upnika ne more biti relevantno.