KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00035190
KZ-1 člen 296, 296/1, 296/2.. ZKP člen 344, 344/1, 353, 353/1.
kaznivo dejanje nasilništva - zakonski znaki - konkretizacija zakonskih znakov - spravljanje v podrejen položaj - kolektivno kaznivo dejanje - sprememba obtožbe - dopolnitev dokaznega postopka - načelo neposrednosti
V opisu kaznivega dejanja nasilništva izrecno ni navedeno, da mora storilec izvršitveno ravnanje izpolniti večkrat. Nedovršni glagoli v zakonskih dispozicijah pa sami zase ne izražajo nujno zahteve po ponavljanju izvršitvenega ravnanja, ki je opisan z nedovršnim glagolom, temveč lahko izražajo tudi njihovo trajajočo naravo ali zgolj ravnanje v smeri izpolnitve dejanja. Tudi iz opisa 296. člena KZ-1 kot celote je razvidno, da vsaj posamezne izvršitvene oblike lahko trajajo dlje časa oziroma gre po naravi za trajajoča ravnanja. Iz opisa celotnega ravnanja namreč nedvoumno izhaja, da sta bila način in intenzivnost napada takšna, da sta obsojenca z njim oškodovanca spravljala v podrejen položaj. To je izraženo z okoliščinami, da sta bila storilca dva, da sta oškodovanca napadla izza hrbta (od zadaj), torej nepričakovano, da ga je eden prijel za vrat, da sta mu prizadejala več udarcev po glavi in rebrih, da sta ga z udarci zbila na kolena in ga v tem položaju še naprej tepla, tako z rokami kot z nogami, zaradi česar je bil oškodovanec proti njima nemočen, kar pomeni, da se napada ni mogel ubraniti ali se mu izogniti. Da je bil oškodovanec popolnoma nemočen in v podrejenem položaju je v opisu dejanja tudi izrecno navedeno kot posledica ravnanja obsojencev. Procesna situacija neposrednosti in ekonomičnosti postopka, ki jo predvideva 353. člen ZKP, upoštevajoč navedena načela, ne zahteva, da se glavna obravnava začne znova (od začetka).
Zakonski znak, da se dve ali več oseb združi zato, da bi izvrševale kazniva dejanja, ne pomeni običajnega sostorilstva. Pri inkriminaciji po tretjem odstavku 211. člena KZ-1 - združitev - stori temeljno obliko kaznivega dejanja dvoje ali več oseb, ki so se združile zato, da bi goljufale. Gre za dogovor dvoje ali več oseb pred storitvijo kaznivega dejanja, ki se mora nanašati na več storitev kaznivih dejanj, ne le na tisto, ki jih je storilo dvoje ali več oseb. Če gre za dogovor za storitev enega kaznivega dejanja, gre za klasično sostorilstvo pri temeljnem kaznivem dejanju, ne zadošča pa to za pravno opredelitev dejanja v kvalificirani obliki.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00035186
ZKP člen 371, 371/1-11, 372, 372-1.. KZ člen 243, 243/1.
kršitev kazenskega zakona - zloraba notranje informacije - zakonski znaki - notranja informacija - izkoriščanje - kršitev določb postopka - pomanjkanje razlogov
Presoja, ali je imel obsojenec v postopku pred sodiščem prve stopnje možnost izpodbiti domnevo, da notranjih informacij ni izkoristil v smislu 2. člena Direktive, ampak so ga pri pridobitvi delnic vodili drugačni nameni. Argument, da ga je kot primarnega insajderja pri nakupu delnic vodil namen kršitve zaupanja vlagateljev, bi bilo sprejeti kot legitimen, tudi z vidika izhodišč sodbe SEU C-45/08. Udeležba menedžementa v lastništvu družbe je v ekonomski stroki široko sprejeta. Z udeležbo vodstva družbe v njenem lastništvu se namreč interesi uprave uskladijo z interesi delničarjev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00034149
ZKP člen 257, 258, 331, 331/1, 333, 333/6, 371, 371/2.. KZ-1 člen 211, 211/1.
relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka - izvedensko mnenje iz kazenskega postopka - izpodbijanje izvedenskega mnenja - strokovno mnenje - navedbe stranke v postopku - ugotavljanje dejanskega stanja - kršitev kazenskega zakona - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja - goljufija
Golo nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem ni podlaga, ki bi narekovala postavitev novega sodnega izvedenca. Konkretni del opisa kaznivega dejanja goljufije ne zahteva konkretizacije kraja, časa, namena in razlogov predhodnega dogovora soobsojencev za izvršitev goljufije ter njihove zavesti o predhodnih poškodbah na vozilih.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - nevestno delo v službi - izvrševanje uradne dolžnosti - kršitev zakonskih dolžnosti - hujša kršitev pravic drugega - uveljavljanje predkupne pravice
Dobrina, zavarovana s kaznivim dejanjem po 258. členu KZ-1, je pravilno in zakonito opravljanje uradnih dolžnosti. V opisu dejanja so opisane kršitve zakona, da je obsojenec zavestno kršil prvi odstavek 347. člena in tretji odstavek 347. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) in tretji odstavek 66. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Opisano je, da bi moral in mogel predvideti, da lahko nastane zaradi tega hujša kršitev pravic drugega. Hujša kršitev pravic drugega izhaja že iz kršitev določb ZFPPIPP, da predkupni upravičenki ni poslal besedila pogodbe (tretji odstavek 347. člena ZFPPIPP) in posledice, da je s tem oškodovanki onemogočil uveljavljanje predkupne pravice in ji je bila odvzeta pravica uveljavljanja predkupne pravice v postopku nezavezujočega zbiranja ponudb kot končna posledica.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00034050
KZ člen 217, 217/1.. ZKP člen 364, 364/7, 371, 371/1-8, 371/2, 372, 372-1.
kaznivo dejanje goljufije - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - spravljanje v zmoto - goljufiv namen - dokončano kaznivo dejanje - zakonitost dokazov - dokazi, izvedeni v drugem postopku - opiranje odločitve sodišča na sodbo drugega sodišča - načelo neposrednosti - vpliv na zakonitost sodbe - relevantnost dokaza
Kot je razvidno iz izreka sodbe, je obsojenka od oškodovanke pridobila denar z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin (kot enim od dveh možnih izvršitvenih ravnanj po prvem odstavku 217. člena KZ). Ta zakonski znak pa je v izreku zadostno konkretiziran z navedbo, da je obsojenka lažnivo prikazovala, da bo oškodovanki ves denar vrnila, ko dobi kredit, in jo s tem preslepila, da ji je nakazala znesek 930 EUR, tega denarja pa ji od vsega začetka ni imela namena vrniti in ji ga tudi vse do danes ni vrnila. Goljufiv obogatitveni namen obsojenke, torej njen namen pridobiti protipravno premoženjsko korist, je v izreku konkretiziran z navedbo, da oškodovanki že od vsega začetka tega denarja ni imela namena vrniti in ga vse do danes ni vrnila. Goljufivi obogatitveni namen je res samostojni znak kaznivega dejanja, ki pa pomeni obliko krivde. Pri namenu pa gre za stvar notranjega dogajanja storilca, ki kot tako ni navzven razvidno. Gre za presojo dejstev in dokazov, kar spada v obrazložitev in ne v izrek sodbe. Obstoj goljufivega namena je glede na očitano izvršitveno obliko kaznivega dejanja v obrazložitvi utemeljen z ugotovitvijo sodišča, da je obsojenka kasneje pridobila visok kredit, pa svoje obveznosti do oškodovanke ni poravnala.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00034152
ZKP člen 358, 358-1, 358-3.. KZ-1 člen 135, 135/1, 135/2.
kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje grožnje - izvršitvena ravnanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - v dvomu v korist obdolženca - kazenska oprostilna sodba
V konkretni kazenski zadevi se obdolžencu očita, da je grdo ravnal z oškodovanko zato da bi jo ustrahoval in vznemiril, sledi opis grdega ravnanja - močan prijem za roko ter posledično povzročitev podplutbe, za tem pa so navedene še okoliščine iz katerih je moč sklepati, da se je oškodovanka (takšna je tudi trditev v izreku) počutila prestrašeno - pred tem pa jo je že večkrat odrinil in nanjo vpil. S takšnim opisom pa so po presoji Vrhovnega sodišča dovolj konkretizirani zakonski znaki kaznivega dejanja grožnje. Vrhovna državna tožilka namreč utemeljeno opozarja na sodno prakso Vrhovnega sodišča, da se zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov striktno nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih znakov kaznivega dejanja, ki so razvidni navzven. Močan stisk roke, ki je povzročil podplutbo ter sicer pred tem že večkratno nadlegovanje ter vpitje nad oškodovanko pa so nedvomno takšna dejanja na podlagi katerih je mogoče sklepati o subjektivnem znaku tega kaznivega dejanja. Dvom, ali je obdolžencu dokazan namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanke, glede na njegove zmožnosti razumevanja pomena svojega dejanja in obvladovanja, pa je razlog za izrek oprostilne sodbe iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP, ne pa po 1. točki, kot je bilo to storjeno v obravnavanem primeru.
Očitano kaznivo dejanje po drugem odstavku 201. člena KZ-1 je glede storilca posebno kaznivo dejanje (nepravi delictum proprium), ki ga lahko izvrši le oseba, ki je odgovorna za varnost in zdravje pri delu v skladu z ustreznimi predpisi. Določbe področnih zakonov kot dopolnilnih predpisov blanketne norme drugega odstavka 201. člena KZ-1 (Zakon o varnosti o zdravju pri delu (ZVZD-1), Zakon o graditvi objektov (ZGO-1) in Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih) nalagajo dolžnostna ravnanja zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu izvajalcu del, torej delodajalcu, ki izvaja gradbena ali druga dela iz I. priloge Uredbe in zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi (2. točka 3. člena ZVZD-1). Golo vložnikovo nestrinjanje z razlogi pritožbenega sodišča, s katerimi je zavrnilo relevantne pritožbene navedbe in pritrdilo pravni presoji sodišča prve stopnje, ne more predstavljati substanciranega uveljavljanja procesne kršitve in kršitve obsojenčeve pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00032809
ZKP člen 42, 144, 294, 295, 371, 371/-1-8, 372, 372-1, 395.,. KZ-1 člen 190, 190/1.. URS člen 14, 23, 53, 54, 56.
kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe - oškodovanec - zakonski znaki kaznivega dejanja - zlonamernost - izvršljiva odločba - začasna odredba - največja korist otroka - izključitev protipravnosti - vročitev odločbe - izključitev javnosti - predlog za izločitev sodnika - zavrženje predloga - pravica do obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov - zakonitost dokazov - primernost kazenske sankcije - sorazmernost - enakost pred zakonom - pravica do naravnega sodnika - pravica do poštenega sojenja
S tem, ko je zlonamerno onemogočala izvršitev izvršljivih začasnih odredb o stikih med mladoletnima otrokoma in njunim očetom, je obsojenka prvenstveno prekršila osebnostne pravice svojih otrok do stikov z drugim staršem, saj so stiki predvsem otrokova pravica. Hkrati pa je z očitanim ravnanjem posegla tudi v osebnostne pravice svojega bivšega moža, saj spada pravica do stikov s svojim otrokom pod okrilje pravice do družinskega življenja, ki jo ščitita tako Ustava RS (53. in 54. člen) kot tudi EKČP (8. člen). Datum nastopa izvršljivosti odločbe ni zakonski znak kaznivega dejanja, zato ni treba, da bi bil naveden v opisu dejanja. Ker lahko izvršljivost v določenih primerih nastopi tudi pred pravnomočnostjo, če pravno sredstvo ne zadrži izvršitve (konkretno pri začasnih odredbah to določa četrti odstavek 19. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju: ZIZ), je treba šteti, da je zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 190. člena KZ-1 izpolnjen tudi, če izvršljiva odločba, katere uresničitev zlonamerno onemogoča storilec, še ni postala pravnomočna. Če je izvršljiva odločba kasneje razveljavljena, to ne vpliva na takoimenovano bit inkriminacije in s tem na izpolnjenost zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 190. člena KZ-1, lahko pa se (v izjemnih primerih) izkaže, da je izključena protipravnost storilčevega ravnanja, če izvršitev sodne odločbe ni v največjem interesu otroka, kar je predmet vrednotenja v vsakem primeru posebej.
kršitev kazenskega zakona - poslovna goljufija - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - preslepitev - opis kaznivega dejanja v izreku sodbe - obljuba plačila - neizpolnitev pogodbenih obveznosti - pravna oseba - odgovornost pravne osebe - prispevek pravne osebe h kaznivemu dejanju
Preslepitev je opisana v zagotovitvi, da bo oškodovancu, v primeru, če glavni izvajalec del ne bo sposoben plačati, opravljeno delo plačano na podlagi cesijske pogodbe, kar je pri oškodovancu sprožilo odločitev, da bo dela opravil. Opisano je torej obsojenčevo zatrjevanje po izraženih pomislekih oškodovanca, ali bo plačilo od družbe G., d. o. o., prejel in utrditev prepričanja pri oškodovancu z zatrjevanjem, da bo posel plačan na podlagi cesijske pogodbe, čeprav namena plačati že od vsega začetka ni bilo, kar pomeni preslepitev oškodovanca in je ta zakonski znak kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 v opisu dejanja dovolj konkretiziran. Opis dejanja za pravno osebo se sklicuje na opis dejanja za obsojenega, na dejanje, opisano pod točko 1. Kadar gre za razmerje, da je storilec kaznivega dejanja direktor gospodarske družbe, torej vodstvena oseba in že iz opisa dejanja vodstvene osebe izhajajo znaki kaznivega dejanja in da je bila pravna oseba uporabljena za storitev kaznivega dejanja, tako da ji je mogoče pripisati prispevek h kaznivemu dejanju, zadošča že sklicevanje na ta opis in ni potrebno v opis kaznivega dejanja oziroma ravnanja, za katerega je pravna oseba odgovorna, ponovno vnašati in konkretizirati vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, v obravnavanem primeru kaznivega dejanja poslovne goljufije.
Obsojenčeva odločitev, da bo dal prednost poplačilu drugih obveznosti družbe, kar pa, ne glede na razumljivo skrb in njegovo prizadevanje za ohranitev podjetja ter posledično odločitev, da z manevriranjem med prihodki in odhodki družbe ohrani njeno poslovanje, ni dovoljeno. Izplačilo plače delavcu ter predpisanih prispevkov je prvenstvena dolžnost delodajalca, ki jo mora izpolniti pred vsemi drugimi obveznostmi družbe. Če poslovanje podjetja ni dosegalo pričakovanih in potrebnih (finančnih) rezultatov, bi obsojenec moral sprejeti potrebne ekonomske ukrepe, ki jih predvidevata Zakon o delovnih razmerjih in Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) pa tega ni storil.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VS00032398
ZKP člen 506, 506/4.. KZ-1 člen 61.. URS člen 34.
preklic pogojne obsodbe - posebni pogoj - podaljšanje roka za izpolnitev - postopek osebnega stečaja - objektivna nezmožnost izpolnitve posebnega pogoja - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je obsojencu kljub ugotovitvi, da je zoper njega začet postopek osebnega stečaja, ki mu objektivno onemogoča izpolnitev naloženih obveznosti iz pogojne obsodbe, podaljšalo rok za izpolnitev obveznosti iz pogojne obsodbe, poseglo v obsojenčevo ustavno pravico do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave RS in s tem kršilo 61. člen KZ-1. Diskrecijsko pravico iz kazenskega zakona bi moralo namreč v okoliščinah konkretne zadeve uporabiti na način, da s sprejeto odločitvijo ne bi kršilo obsojenčevih ustavno zagotovljenih človekovih pravic in svoboščin.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00032384
URS člen 22, 23.. ZKP člen 39, 39/1, 41, 41/2, 371, 371/1-11, 384, 421, 421/1.
pravica do sodnega varstva - pravica do nepristranskega sojenja - dvom v nepristanskost - videz nepristranskosti - prekluzija - kaznivo dejanje nasilja v družini - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija navedb
Ne glede na časovno omejenost uveljavljanja pravice do nepristranskega sojenja po Zakonu o kazenskem postopku stranka s svojimi navedbami v pritožbi in zahtevi za varstvo zakonitosti, da so podane okoliščine, ki vzbujajo upravičen dvom, da sodnik ali sodišče ni bilo nepristransko, ne more biti prekludirana, če je za okoliščine, ki se nanašajo na morebitno nepristranskost sodišča ali posameznega sodnika, ki je sodil v zadevi, izvedela šele potem, ko je prejela sodbo. Dejstvo, da je oškodovanec določen čas reševal zadeve iz pristojnosti okrajnega sodišča, ki ima sedež v isti stavbi kot pristojno sodišče, samo po sebi ne pomeni, da so bili običajni kolegialni odnosi preseženi. Da bi temu bilo tako, iz podatkov spisa in navedb vložnika v zahtevi ne izhaja. To ni izkazano niti za sodnika, ki sta v obravnavani zadevi odločala, še manj pa za vse sodnike pristojnega sodišča. Pri tem je na vložniku zahteve, da ustrezno substancira konkretne okoliščine, s katerimi utemeljuje svoje trditve, tej zahtevi pa v konkretnem primeru ni zadostil.
kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - kolektivno kaznivo dejanje - zastaranje - pravna kvalifikacija - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja - zakonski znaki - plača - krivda - kaznivo dejanje poslovne goljufije - goljufiv namen - overitev lažne vsebine - pravica do obrambe - pravica do uporabe svojega jezika - dokazna listina v tujem jeziku - protispisnost - obrazloženost sodbe sodišča druge stopnje - kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - namen oškodovanja - višina terjatve upnika - medsebojno nasprotje v razlogih sodbe - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo - ni razlogov o odločilnih dejstvih
Zakonski znak kaznivega dejanja poslovne goljufije je preslepitev drugega. To pomeni, da mora biti konkretiziran pogodbeni partner, na katerega je preslepitev učinkovala. V velikih pravnih osebah pa ni nujno, da storilec preslepi točno določeno osebo, ki ima vpliv na sprejemanje odločitev. V pravnih osebah s hierarhično urejenim sistemom odločanja, kot so npr. banke, se storilec in osebe, ki sprejemajo odločitve (člani uprave, člani kreditnih odborov) praviloma niti ne srečajo neposredno. Storilci v tovrstnih primerih praviloma preslepijo celotno organizacijo pravne osebe, zato z vidika konkretizacije točno določenega posameznika znotraj pravne osebe, zadošča, da je ta fizična oseba določljiva. Dejstvo, da je bila listina sestavljena v hrvaškem oziroma srbskem jeziku, ni vplivalo na obsojenčevo možnost seznanitve z njeno vsebino. Pri presoji obsojenčeve zmožnosti razumevanja vsebine besedila je treba upoštevati, da elektronsko sporočilo sestoji predvsem iz numeričnih znakov, v sicer skopem besedilu pa je uporabljeno nezahtevno izrazoslovje in da je elektronsko sporočilo sestavil obsojenčev sin, A. A., ki je bil ravno tako direktor družbe D., d.o.o. Navedeno pomeni, da listina izvira iz kroga oseb, ki so blizu obsojencu, kar je ravno tako pomembna okoliščina z vidika presoje obsojenčeve možnosti seznanitve z vsebino listine. Odločilnega pomena pri presoji uveljavljane kršitve pravice do obrambe, pa je okoliščina, da obsojenec in njegov zagovornik na samem naroku za glavno obravnavo nista imela pripomb na branje listine v tujem jeziku, niti nista navajala, da ne bi razumela same vsebine prebrane listine. Glede na navedeno je mogoče zaključiti, da izvedba dokaza v hrvaškem oziroma srbskem jeziku ni vplivala na obsojenčevo možnost učinkovito braniti se pred vsebino očitkov, zato uveljavljana kršitev pravice do obrambe ni podana.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00032396
KZ-1 člen 15.a, 122, 122/1, 122/4.. ZKP člen 357, 357-2, 371, 371/1-5.
kršitev kazenskega zakona - lahka telesna poškodba - mladoletni otrok kot oškodovanec - predlagalni delikt - pregon po uradni dolžnosti
Po določbi 15.a člena Kazenskega zakonika, se v primerih, ko gre za kaznivo dejanje iz poglavij zoper življenje in telo (in druga kazniva dejanja z znaki nasilja), izvršeno zoper mladoletno osebo, glede načina kazenskega pregona ne uporabljajo določbe zakonika o vložitvi predloga ali zasebne tožbe in se storilce preganja po uradni dolžnosti. Navedena zakonska določba je bila uveljavljena z novelo Kazenskega zakonika KZ-1C in se po določbi 32. člena KZ-1C uporablja za kazniva dejanja, izvršena po začetku veljavnosti tega zakona. Po navedeni določbi se tako kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 ne preganja na predlog, kot določa četrti odstavek navedenega zakonskega določila, ampak, ker je bilo storjeno zoper mladoletno osebo, po uradni dolžnosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00032389
ZKP člen 247, 247/4, 258, 371, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1.. KZ-1 člen 179, 179/1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - izvedenec - postavitev novega izvedenca - dokazni predlog - pravica do obrambe - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki - malomarno zdravljenje - obstoj vzročne zveze - prekinitev vzročne zveze - krivda - malomarnost
Dolžnostno ravnanje zdravnika je v inkriminaciji iz prvega odstavka 179. člena KZ-1 določeno kot ravnanje v skladu s pravili zdravniške znanosti in stroke. Kršitev zdravniške stroke je v vseh inkriminacijah, relevantnih za zdravniško dejavnost, prvi, elementarno konstitutivni element kaznivega dejanja. Dolžnostno ravnanje zdravnikov je določeno v posebnih predpisih, imenovanih kot pravila znanosti in stroke, na katere dispozicija odkazuje (blanketna dispozicija). Kot izvršitveno ravnanje pri tem kaznivem dejanju pride v poštev vsakršna preventivna (zdravljenje v širšem pomenu) in kurativna dejavnost (zdravljenje v ožjem pomenu), in, med ostalim, tudi nadzorovanje podrejenega zdravstvenega osebja. Zdravnik torej v postopku zdravljenja lahko ravna v nasprotju s pravili zdravniške znanosti in stroke pri: 1. postavljanju diagnoze (predvsem opustitev dosegljivih diagnostičnih možnosti); 2. zdravljenju (zanemarjanje temeljnih ukrepov, nesodobno zdravljenje, nepotrebno zdravljenje, preveliki posegi, precenjevanje svojih zmožnosti); ali 3. poverjanju dela in nadzoru. Zdravniška dejavnost zdravnika, ki je v nasprotju s pravili zdravniške znanosti in stroke, se kaže glede na način storilčevega dela ali sredstev, ki jih uporablja. Za takšen primer bo šlo pri uporabi očitno neprimernih sredstev, očitno neprimernega načina zdravljenja, opuščanja higienskih ukrepov ali za drugo očitno nevestno ravnanje. V konkretni zadevi so v opisu kaznivega dejanja uvodoma navedeni splošni zdravstveni predpisi, ki dopolnjujejo blanketno dispozicijo iz prvega odstavka 179. člena KZ-1, temu pa sledi navedba konkretnih ravnanj oziroma ukrepov, ki bi jih obsojenka kot zdravnica pri zdravljenju deklice A. A. morala izvesti, da bi izpolnila svoje dolžnostno ravnanje. Uvodoma navedeni zdravstveni predpisi v povezavi z navedbo konkretnih ukrepov, ki bi jih obsojenka morala izvesti, določno in jasno povedo, kako bi obsojenka morala ravnati, da bi v konkretnem primeru izpolnila svoje dolžnostno ravnanje. Kaj vse bi obsojenka morala storiti, katere ukrepe bi morala izvesti in ali je ravnala skladno s pravili in spoznanji zdravniške znanosti in stroke, je sodišče ugotavljalo s pomočjo izvedencev medicinske stroke. Zaradi neskrbne ocene dekličinega kliničnega stanja in opustitve zapisa znakov dehidracije, opustitve dajanja jasnih navodil medicinskim sestram v zvezi z zdravljenjem, opustitve preveritve učinkovanja odrejene terapije ali dekličine premestitve na enoto intenzivne terapije, kar vse tudi po presoji Vrhovnega sodišča celokupno kaže na obsojenkino očitno nevestno ravnanje v postopku zdravljenja, ni bila pravočasno zaznana naraščajoča dehidracija, posledično pa ni prišlo do uspešnega zdravljenja bolezni. Očitki, povezani z opisom kaznivega dejanja, niso utemeljeni. Navedbe, da obsojenka o poslabšanju dekličinega kliničnega stanja (s strani medicinskih sester) ni bila obveščena, obsojenke ne morejo razbremeniti kazenske odgovornosti. Obsojenka bi morala sama spremljati učinkovanje odrejene rehidracijske terapije ter vitalne znake in stanje deklice, medicinskim sestram pa dati jasna navodila v zvezi z zdravljenjem, zato trditve o pretrganju vzročne zveze zaradi ravnanj (opustitev obveščanja) medicinskih sester niso utemeljene.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - koristoljubnost - protipravno pridobljena premoženjska korist - kazenska sankcija - stranska denarna kazen - goljufija na škodo EU - jezikovna, logična, sistematična in namenska razlaga zakona
Kaznivo dejanje je storjeno iz koristoljubnosti tudi tedaj, kadar ga je storilec izvršil zato, da bi komu drugemu pridobil premoženjsko korist. Samostalnik koristoljubje je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika opredeljen kot težnja po pridobitvi premoženjske koristi. Iz običajnega besednega pomena besedne zveze „iz koristoljubnosti“ ni mogoče razbrati, ali se težnja po pridobitvi premoženjske koristi nanaša le na povečanje oziroma ohranitev vrednosti lastnega premoženja, ali pa tudi na povečanje premoženja koga drugega. Jezikovna razlaga besedne zveze „iz koristoljubnosti“ torej ne izključuje razlage, da je stransko denarno kazen mogoče izreči tudi v primeru, kadar storilec premoženjske koristi ne pridobi neposredno za sebe, temveč tudi za koga drugega. Možnost izreka stranske denarne kazni po drugem odstavku 45. člena KZ-1 je treba primerjati z ureditvijo instituta odvzema premoženjske koristi, ki je v sistematiki KZ-1 urejen v 74. in 75. členu. Čeprav je namen odvzema premoženjske koristi (da nihče ne sme biti obogaten s kaznivim dejanjem) drugačen od namena izreka stranske denarne kazni, ni videti v naravi stvari utemeljenega razloga za razlikovanje, po katerem bi se premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem, lahko odvzela vsakemu prejemniku, stranska denarna kazen pa bi se lahko izrekla le v primeru, da je imel storilec kaznivega dejanja namen obogatiti zgolj samega sebe. Tudi logična in namenska razlaga ne govorita v prid razumevanju drugega odstavka 45. člena KZ-1 v smislu, da je stransko denarno kazen mogoče izreči le v primeru, ko gre za pridobitev lastne koristi. Če bi sprejeli takšno razlago, bi iz denarnega kaznovanja brez utemeljenega razloga izločili vse storilce kaznivih dejanj, katerih dejanja vodijo do obogatitve ostalih oseb, ki so z njimi povezane.
kršitev kazenskega zakona - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - nasilništvo - grožnja - spravljanje v podrejen položaj - izvršitvene oblike dejanja - telesna poškodba kot zakonski znak
Navedba določenih poškodb v obrazložitvi, poleg teh, ki so navedene v izreku, ne predstavlja kršitve 1. točke 372. člena ZKP, niti ne pomeni prekoračitve obtožbe. Pri kaznivih dejanjih nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1 oziroma grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1 z izvršitveno obliko grdega ravnanja telesne poškodbe niso zakonski znak kaznivega dejanja. Pravna teorija kaznivo dejanje nasilništva opredeljuje kot kolektivno kaznivo dejanje. Oškodovanka je bila takrat, ko je obdolženi brcal, v podrejenem položaju. Ni pa mogoče zaključiti, da je bila intenzivnost in vrsta uporabljene sile takšna, da je bi bilo mogoče šteti, da je šlo za več izvršitvenih oblik izvajanja nasilja, s katerimi bi obdolženec oškodovanko spravljal v podrejen položaj.
kršitev kazenskega zakona - umor na grozovit način - zakonski znaki - krivda - naklep - eventualni naklep - prištevnost - sostorilstvo - objektivni in subjektivni element - kaznivo dejanje neupravičenega slikovnega snemanja - privolitev oškodovanca - bistvene kršitve določb postopka - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - pravica do obrambe - zavrnitev dokaznega predloga - pravna relevantnost dokazov - izločitev sodnika
Morebitna privolitev oškodovanca prejšnji večer v snemanje dogajanja, ki naj bi bilo po vsebini v bistvenem drugačno od predmetnih posnetkov, ne more vključevati tudi privolitve v snemanje obravnavanega dogodka nekaj ur kasneje, ko sta se obsojenca izživljala nad nezavestnim oškodovancem, pri čemer gre za več posnetkov v razmaku dveh ur. Za predmetna snemanja pa oškodovanec privolitve niti ni bil sposoben dati. Ob ugotovitvi, da sta obsojena skupaj izvrševala zakonske znake kaznivega dejanja umora, ko sta oškodovanca skupaj na opisan način pretepala in se izživljala nad njim, pri čemer se je K. postavil na stran O. in se z njim poistovetil, fizično obračunavanje pa je s strani obeh obsojencev potekalo vse dokler oškodovanec ni izgubil zavesti in še tudi potem, k dejanjem pa je obsojeni K. pristopil v začetni fazi fizičnega obračunavanja med O. in oškodovancem, ko se je oškodovanec poskušal pobrati s tal, je sodišče pravilno zaključilo, da sta obsojenca dejanje izvršila v sostorilstvu in da sta se zavedala njunega skupnega delovanja. Pri tem na obstoj sostorilstva ne vpliva okoliščina, da je po povzročitvi bistvenih poškodb obsojenec želel poklicati rešilca (ki ga potem ni poklical). Glede na ugotovljeno je tudi nepomembno, ali je obsojeni K. dejanje štel za svoje ali za soobsojenčevo, ali se s tem sploh ni ukvarjal, saj je pri izvršitvi kaznivega dejanja sodeloval z neposrednim izvrševanjem zakonskih znakov le tega. Stališče vložnika, da bi morala biti natančno opredeljena vloga vsakega obsojenca, katere konkretne udarce in poškodbe je vsak od obsojencev prizadejal oškodovancu, torej s čim konkretno je prispeval k nastanku obravnavane posledice, je glede na ugotovitev, da sta obsojenca dejanje izvršila v sostorilstvu, napačno. Grozovitost je način izvršitve kaznivega dejanja in jo je v tej zvezi tudi potrebno ocenjevati, ne pa v zvezi s prepovedano posledico, do katere ima lahko storilec tudi drugačen subjektivni odnos. Glede na navedeno je zmotno stališče vložnika zahteve, da umora na grozovit način ni mogoče izvršiti s krivdno obliko eventualnega naklepa. Za razmejitev kaznivega dejanja umora in kaznivega dejanja hude telesne poškodbe s smrtnim izidom je odločilen storilčev naklep, ne pa čas, ki je potekel od poškodovanja do nastopa smrti. Glede na takšno ugotovljeno dejansko stanje, ko je bila smrt oškodovanca izključno posledica ravnanj obsojencev, in ugotovljen subjektivni odnos obsojencev do prepovedane posledice, so dejanski in pravni zaključki nižjih sodišč in s tem pravna opredelitev dejanja pravilni.