Različno kot pri kaznivih dejanjih razžalitve po 158. členu, žaljive obdolžitve po 160. členu in opravljanja po 161. členu KZ-1, pri kaznivem dejanju obrekovanja po 159. členu KZ-1, razlogi za izključitev protipravnosti in/ali za izključitev krivde niso določeni. To je razumljivo, kajti ko je neresnična trditev o drugemu, ki lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, izrečena vedoma, njene protipravnosti z eventualno izjemo prisiljenosti iz 23. člena in skrajne sile iz prvega odstavka 32. člena KZ-1 ni mogoče izključiti z nobenim drugim zakonskim ali nad-zakonskim razlogom.
Razen tega se Vrhovno sodišče strinja z ugotovitvami nižjih sodišč, po katerih navajanje neresničnih trditev niti v razpravi, ki je v javnem interesu ne more uživati enakih ustavno pravnih in konvencijskih privilegijev kot veljajo pri pretiranih, vznemirjajočih ali žaljivih vrednostnih sodbah, kjer morajo prizadeti vpleteni računati z nižjo stopnjo varstva pravice do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave ter pravic zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave, na rovaš varstva svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave in prvega odstavka 10. člena EKČP.
Sprememba obtožbe je tako najprej pogojena s tožilčevim spoznanjem ali subjektivno oceno izvedenih dokazov na glavni obravnavi. Med temi so lahko zgolj dokazi, na katerih temelji obtožba, kot tudi dokazi, ki so bili pridobljeni med glavno obravnavo. Bistveno je, da so bili tedaj eni in drugi dokazi izvedeni (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 3314/2016 z dne 23. 12. 2020), sicer dejanskega stanja z glavne obravnave ne bi bilo mogoče primerjati z dejanskim stanjem v obtožbi in le-te po tožilčevem spoznanju eventualno spremeniti. Po drugi strani je tožilčevo spoznanje, kljub objektivno spremenjenim dejstvom in okoliščinam, omejeno na dejanje, ki je že predmet obtožbe in ki jo je sodišče pred njeno spremembo tudi obravnavalo.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00089900
KZ-1 člen 92, 94. ZKP člen 420, 420/1. ZIKS-1 člen 8, 8/1, 18, 18/1, 28.
izvršitev kazni zapora - zastaranje izvršitve kazni - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - druga sodna odločba - pomembno pravno vprašanje - poziv na prestajanje kazni zapora - vročanje - pravila vročanja - uporaba procesnih pravil
Izpodbijani pravnomočni sklep po vsebini predstavlja odločbo, izdano po pravnomočno končanem kazenskem postopku, zoper katero je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena, če gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. V zahtevi zastavljeno vprašanje, katero procesno pravilo velja za vročanje poziva iz prvega odstavka 18. člena ZIKS-1, je vprašanje, ki je pomembno za zagotovitev enotne uporabe prava in za razvoj prava preko sodne prakse.
Izvrševanje kazenskih sankcij je zakonodajalec uredil v posebnem zakonu – ZIKS-1, ki pri izdajanju odločb napotuje na uporabo drugega procesnega zakona – ZUP. Glede na besedilo prvega odstavka 8. člena ZIKS-1 ni razloga za drugačno postopanje sodišča pri vročitvi poziva na prestajanje zaporne kazni po prvem odstavku 18. člena ZIKS-1. Za vročanje poziva se uporabljajo procesna pravila, ki so uzakonjena v ZUP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00090125
KZ-1 člen 7, 7/1, 12, 14, 14/3, 191, 191/1, 191/3. ZKP člen 371, 371/1-11, 371/2. URS člen 29. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
kaznivo dejanje nasilja v družini - aktivno personalitetno načelo - identiteta norme - pravica do obrambe - strokovni pomočnik - strokovno mnenje, ki ga pridobi stranka sama
Pri primerjavi kazenskopravnih norm dveh držav se primarno upošteva vrednostna primerjava; to pomeni, da primerjamo zlasti, ali kaznivo dejanje, ki ga pozna slovenski kazenskopravni sistem, vrednostno ustreza kateremu izmed kaznivih dejanj, ki ga pozna tuji pravni red. Za izpolnjenost identitete norme se torej ne zahteva dobesedno ujemanje domačega in tujega besedila posamezne določbe, temveč ustrezanje v tistih bistvenih zakonskih znakih, v katerih je mogoče z vrednostnega vidika prepoznati namen inkriminacije.
Pomoč strokovnjaka zagotavlja učinkovito izvrševanje obdolženčeve pravice do obrambe. Kadar gre za strokovno zapletena vprašanja, mora imeti obdolženec možnost, da s pomočjo strokovnega pomočnika za to področje podaja navedbe in izpodbija nasprotne dokaze. Obdolžencu mora biti omogočeno, da v takih primerih s pomočjo strokovnjaka po svoji izbiri izpodbija dokazno vrednost izvedenskega mnenja (a) z metodološkega vidika ali (b) z vsebinskega vidika ali (c) glede nepravilnosti izvida. Tej pravici obdolženca na drugi strani ustreza dolžnost sodišča, da navedbe obrambe preuči in se do njih, če so za obravnavano zadevo relevantne, tudi opredeli.
V obravnavani zadevi je pomembno, da je obramba s strokovnim mnenjem izpodbijala izključno metodo dela sodnega izvedenca kliničnega psihologa in pod vprašaj postavila v tej specializirani vedi psihologije, tj. klinični psihologiji, uveljavljene teste. Ker je obramba to poskušala storiti s strokovnjakom psihologom, Vrhovno sodišče sprejema razloge, da je takšen način izpodbijanja same metode dela - ki torej v ničemer ne seže v strokovne zaključke sodnega izvedenca kliničnega psihologa - neprimerno.
kaznivo dejanje umora - umor na grozovit način - umor na zahrbten način - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja
Za izpolnitev objektivnega vidika grozovitosti ni relevantna intenziteta poškodb, saj že sama številčnost poškodb pomeni izpolnitev zakonskega znaka grozovitosti. Kot grozovit način gre namreč šteti tudi sukcesivno zadajanje poškodb, ki vsaka zase ni smrtonosna, vendar skupaj postanejo življenjsko ogrožajoče.
Zaupanje oškodovanke obsojencu, ki kaže na zakonski znak zahrbtnosti, je opisano s tem ko je navedeno, da je obsojenec oškodovanko skrivoma počakal v parku, kar implicira, da jo je prepričal, da njega v parku ne bo.
Žrtvino zavedanje prisotnosti storilca ali okoliščina, da je dejanje storjeno v zasebnem prostoru, ni konstitutiven element za izpolnitev zakonskega znaka zahrbtnosti.
Sodišče je o zakonskem znaku "spravi v zmoto" celovito in logično sklepalo zlasti na podlagi naslednjih ključnih okoliščin: (i) obsojenec je ob prvem obisku oškodovanca dne 28. 8. 2022 slednjemu - ob kazanju velike količine gotovine - zagotavljal, da lahko, v kolikor mu izroči določeno vsoto denarja, tudi sam kaj zasluži; (ii) ob prigovarjanju mu je oškodovanec izročil znesek v vrednosti 500,00 EUR, obsojenec pa mu je istočasno izročil gotovino v vrednosti 750,00 EUR, s čimer je ta zagotavljal in prikazoval donosnost "posla", s katerim se je ukvarjal; (iii) za tem dogodkom je obsojenec oškodovanca še večkrat klical iz različnih (neizsledljivih) telefonskih številk in ga zavajal, da gre za varen ter dobičkonosen posel in ga hkrati nagovarjal na nadaljnje "poslovanje". Že na tej točki je mogoče zaključiti, da opisana ravnanja problematiziran zakonski znak "spravi v zmoto" nedvoumno napolnjujejo, saj so bila usmerjena izključno v ustvarjanje zmotne predstave pri oškodovancu glede dejstva, da bodo vložena sredstva "oplemenitena", s čimer je bil oškodovanec zapeljan.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00089682
ZKP člen 498, 498/1, 498/3. KZ-1 člen 73, 73/1, 308, 308/8.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - varnostni ukrep odvzema predmetov - odvzem predmetov - obvezen odvzem predmetov - odvzem vozila - načelo akuzatornosti - predlog državnega tožilca - druga sodna odločba - pomembnost za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava
Po določbi drugega odstavka 45. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sme državni tožilec opravljati druga dejanja, ki so določena v zakonu, poleg tistih iz prvega odstavka istega člena. Državni tožilec lahko opravlja le tiste naloge, ki mu jih zakon nalaga. Tretji odstavek 498. člena ZKP državnemu tožilcu ne nalaga, da mora vložiti predlog zaradi česar sodišče lahko izda sklep po uradni dolžnosti.
Odvzem predmetov po tretjem odstavku 498. člena ZKP ni omejevalni ukrep, ampak gre za izrekanje varnostnega ukrepa odvzema predmetov, kadar takšna odločitev manjka v sodbi, s katero je bil obtoženec spoznan za krivega. Ob odločanju o odvzemu predmetov po tretjem odstavku 498. člena ZKP je domneva nedolžnosti že pravnomočno ovržena. Obtožnemu načelu je bilo zadoščeno s tem, da je kazenski postopek tekel na predlog državnega tožilca.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00089357
KZ-1 člen 173, 173/2. ZKP člen 39, 39/1, 39/1-6, 44, 44/1, 257, 258.
spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let - zloraba položaja - očim - predlog za postavitev novega izvedenca - nepristranskost izvedenca - izvedensko mnenje izdelano v drugem postopku
Tretji odstavek 173. člena KZ-1 kaznuje v svojem bistvu ravnanje storilca, ki svojo vlogo, ki mu prinaša določeno avtoriteto in mu omogoča, da se žrtvi intimno približa, izkoristi (zlorabi) za izvrševanje spolnih dejanj. Za konkretizacijo zakonskega znaka zlorabe položaja osebe, ki mu je otrok zaupan v vzgojo in varstvo, po utrjeni praksi Vrhovnega sodišča zadošča opis odnosa med starejšim in mlajšim članom (razširjene) družine.
Po merilih za presojo nepristranskosti, kot so se vzpostavila v judikaturi ESČP, zgolj določeno osebno vedenje o priči samo po sebi še ne vzbuja (objektivno upravičenega) dvoma v nepristranskost, temveč je za presojo relevantno, kakšna sta narava in obseg poznavanja konkretne zadeve.
Okoliščina, da je sodna izvedenka pred podajo izvedenskega mnenja v predmetni kazenski zadevi izdelala tudi izvedensko mnenje v nepravdni zadevi glede stikov med oškodovanko in njenim biološkim očetom, ni razlog, ki bi sam po sebi narekoval postavitev drugega sodnega izvedenca.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic - nadomestitev izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist - druga odločba - pomembno pravno vprašanje - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti
Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da odločanje o alternativnem načinu izvršitve kazni zapora ne predstavlja zgolj administrativno procesnega oziroma tehničnega opravila, temveč gre za vsebinsko odločanje, ki vpliva na način uresničevanja številnih obsojenčevih ustavnih in konvencijskih pravic. Zato se mora sodišče pri odločanju o načinu izvrševanja zaporne kazni opreti na poglobljeno, analitično in celovito preverjanje in oceno okoliščin, povezanih tako z osebnostjo storilca kot tudi z njegovim dejanjem. Odločanje o nadomestitvi kazni zapora z alternativno sankcijo je mogoče primerjati z izrekom kazni, zato mora sodišče pri tem opravilu upoštevati načela in določbe, ki veljajo za izrekanje kazni. Tudi z izvršitvijo zaporne kazni na alternativen način se namreč uresničujeta tako generalna kot specialna prevencija ter resocializacija storilca. Pri presoji o alternativnem načinu izvršitve kazni zapora je tako treba upoštevati objektivne okoliščine v zvezi s kaznivim dejanjem ter subjektivne okoliščine na strani storilca, ki morajo v medsebojni povezavi, upoštevajoč namene kaznovanja, kazati na utemeljenost, smotrnost in primernost izvršitve zaporne kazni na alternativni način.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00089662
KZ-1 člen 38, 38/1, 240, 240/1, 240/2. ZKP člen 340, 3401/1, 340/1-2, 371, 371/2, 395, 395/1. URS člen 29, 29/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/3, 6/3-d.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - vzročna zveza - pomoč - obarvani naklep - protipravna premoženjska korist - pravica do obrambe - zaslišanje razbremenilnih prič - zaslišanje obremenilne priče
Merila za razmejitev obravnavanja prič kot obremenilnih ali razbremenilnih je ESČP prvič vzpostavilo v zadevi Škoberne proti Sloveniji. Pri svoji presoji je upoštevalo predvsem, kako je bila oblikovana zahteva obrambe za zaslišanje prič; glavni kriterij razmejitve je naslednji: ali je obramba glede na navedbe v zahtevi (a) želela le preizkusiti prejšnje izjave prič ali pa (b) je bila zahteva za zaslišanje prič namenjena podpori navedbam obrambe proti kazenskim obtožbam.
spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let - poseg v spolno nedotakljivost - znaki kaznivega dejanja
Spolna sla, ki običajno motivira storilce kaznivega dejanja po 173. členu KZ-1, je neodvisna od njihove spolne aktivnosti. Gre namreč za poželenje ali usmerjenost k spolnosti, ki pri spolno neaktivnem posamezniku nujno ne zamre in ga lahko zato, enako kot spolno aktivnega posameznika, vodi v storitev navedenega kaznivega dejanja.
Nekaznovanost zaradi kaznivih dejanj ne predstavlja posebne olajševalne okoliščine, ki bi bila po kvaliteti takšne narave, da bi obtoženčevo dejanje delala posebej lahko. Gre namreč za običajno olajševalno okoliščino, ki se lahko upošteva v okviru splošnih pravil za odmero kazni (drugi odstavek 49. člena KZ-1), ne more pa nekaznovanost, ki se pričakuje od vsakogar, utemeljiti milejšega sankcioniranja pod zakonsko predpisano mejo.
kaznivo dejanje mučenja živali - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - opis kaznivega dejanja - izvršitvena ravnanja - uporabljeno sredstvo - posledica - pokončanje psa - kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - ugotovitvena sodba
Pri presoji, ali gre za mučenje živali ali za pogin živali brez povzročenega ji trpljenja, je treba upoštevati intenziteto storilčevega ravnanja, torej težo oziroma način usmrtitve (npr. vrsto in naravo uporabljenega sredstva ter vrsto in naravo prizadejanih posledic), kot tudi storilčev odnos do tovrstnega dejanja.
Vsebina opisanega obsojenčevega ravnanja tako ni bila samo v tem, da je kot dejanski poslovodja poskrbel, da je gospodarska družba C. d. o. o. poslovala le preko poslovnega računa v Avstriji, ampak zlasti, da v vloženem obrazcu DDV-O za določeno obdobje, v nasprotju z 2. točko prvega odstavka 3. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV) ni prikazal obveznosti plačila DDV z naslova pridobitve rabljenih avtomobilov iz drugih držav članic EU, s čemer se je navedena gospodarska družba izognila plačilu DDV. Pomeni, da je obsojenec ravnal s storitvijo, ki ji je sledila (neprava) opustitev dolžnosti, kot eden od izvršitvenih načinov dajanja lažnih podatkov o prometu blaga iz prvega odstavka 249. člena KZ-1.
kaznivo dejanje tatvine - mala tatvina - privilegirana oblika - prilastitveni namen - majhna vrednost ukradene stvari
Privilegirana oblika kaznivega dejanja tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1 (t. i. mala tatvina) je podana, če sta izpolnjena dva pogoja: (i) da je vrednost ukradene stvari majhna (objektivni pogoj) in (ii) da si je storilec hotel prilastiti stvar takšne vrednosti (subjektivni pogoj). Oba pogoja izhajata jasno in določno že iz zakonske določbe, po kateri za storitev privilegirane oblike kaznivega dejanja torej ne zadošča že majhna vrednost odtujene stvari, temveč mora biti hkrati ugotovljeno, da je storilec zasledoval namen prilastitve stvari takšne vrednosti. Pri presoji, ali si je storilec hotel prilastiti stvar majhne vrednosti, pa so odločilne okoliščine vsakega posameznega primera, ki morajo takšno sklepanje utemeljevati.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00088925
KZ člen 29, 123.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - pasivno personalitetno načelo - sojenje v odsotnosti
Vložnikova razlaga dopolnilnega pogoja za uporabo Kazenskega zakonika po prvem odstavku 123. člena KZ ne ustreza njegovemu pravemu pomenu. Res je, da v zakonskem opisu navedeni glagol zalotiti napeljuje k odkritju, prijetju ipd. storilca pri kaznivem dejanju, vendar je takšna razlaga po pravilni presoji nižjih sodišč preozka. Že sodišče prve stopnje je po opravljeni analizi veljavne zakonske ureditve v času storjenega kaznivega dejanja, v 3. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe utemeljeno opozorilo na smisel navedenega pogoja, ki je v preprečitvi sojenja v storilčevi odsotnosti, pa je zato po umestni ugotovitvi sodišča druge stopnje v 7. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe dejansko vseeno, na kakšen način se je storilec fizično znašel na ozemlju Republike Slovenije.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00088927
KZ člen 244, 244/1, 244/2. ZKP člen 423, 423/4.
odložitev izvršitve pravnomočne sodne odločbe - prekinitev izvršitve pravnomočne sodne odločbe - kaznivo dejanje zloraba položaja ali pravic - izvršitveno dejanje - opis kaznivega dejanja
Čeprav predlog za odložitev ali prekinitev izvršitve pravnomočne sodne odločbe po četrtem odstavku 423. člena ZKP po sebi ni izključen ali prepovedan, Vrhovno sodišče o takšnem predlogu ne odloča. Izjema so primeri iz šestega odstavka 421. člena ZKP, ko je obsojencu v pravnomočni sodni odločbi izrečena kazen zapora in ko se nahaja na prostosti oz. ko mu je prostost že odvzeta zaradi njenega prestajanja. Sicer je treba predlog razumeti kot pobudo pred preizkusom, ki ga Vrhovno sodišče opravi po uradni dolžnosti.
Različno kot pri preostalih dveh izvršitvenih oblikah iz prvega odstavka 244. člena KZ, ko storilec prekorači določene pravice ali ne ravna po določenih dolžnostih, storilec pri izrabitvi položaja ravna znotraj danih pooblastil, vendar v nasprotju z njihovim namenom oziroma interesi gospodarske družbe ali druge pravne osebe, za katere mora sicer po položaju skrbeti. Z vidika protipravnosti opis storilčevih pooblastil ali upravičenj v izreku sodbe tako ni smiseln, opis storilčevih ravnanj, ki nasprotujejo namenom danih pooblastil ali upravičenj oz., ki nasprotujejo interesom gospodarske družbe ali drug pravne osebe pa je nujen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00088798
KZ-1 člen 227, 227/1. ZKP člen 15, 39, 39/1, 39/1-6, 42, 42/5, 44, 44/1, 44/2, 307, 307/2.
kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - predlog za prenos krajevne pristojnosti - zahteva za izločitev sodnika - sojenje v nenavzočnosti - zloraba procesnih pravic - zakonski znaki kaznivega dejanja - povzročitev premoženjske škode
Odpravi dvoma v pravilnost procesnega postopanja in materialnopravnega odločanja posamičnih sodnikov niso namenjeni predlogi za izločitev sodnika oziroma predlogi za prenos krajevne pristojnosti, temveč (iz)redna pravna sredstva zoper sodne odločbe.
V ravnanju obrambe je pri izvrševanju pravice do navzočnosti na narokih prepoznati zlorabo te pravice z namenom preprečiti tek kazenskega postopka, saj kljub zagovornikovem vsakokratnem zatrjevanju obsojenčevih zdravstvenih razlogov za izostanek, ne obsojenec ne njegov zagovornik nista predložila ustreznih dokazil, ki bi omogočala presojo obsojenčeve nezmožnosti za sojenje, čeprav jima je bilo večkrat pojasnjeno, da sama navedba razloga izostanka za opravičilo ne zadošča; da mora predložiti potrdilo zdravnika, da oseba ni sposobna za sojenje oziroma za sodelovanje na glavni obravnavi; ter da je obsojenec v drugi kazenski zadevi v postopku odločanja o prošnji za odlog nastopa prestajanja kazni zapora zatrjeval, da mora opravljati delo, ki ga je začel, ker bi sicer nastala občutnejša škoda, ter da pretežno skrbi za svoje otroke, ki jih vsakodnevno vozi v šolo in na obšolske dejavnosti, ker je soproga v službi in ne more.
Škoda, ki je nastala posameznemu upniku ni zakonski znak kaznivega dejanja oškodovanja upnikov, niti to ni škoda, ki jo je storilec povzročil vsem upnikom skupno, temveč je to škoda, ki je enaka vrednosti, za katero je storilec neutemeljeno poplačal nekatere od upnikov oziroma jim je zagotovil (drugačen) ugodnejši položaj.
KZ-1 člen 323, 323/1. ZPrCP člen 42, 42/1, 42/2, 54, 54/1-2, 98, 98/1.
povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - vzročna zveza - blanketna določba
Po ustaljeni sodni praksi je kazenska odgovornost na ravni vzročne zveze izključena le, če je posledica nepredvidljiva ali če storilec nima možnosti, da bi preprečil prepovedano posledico, tudi če bi ravnal skladno s predpisi.1 V primeru (takšen je tudi obravnavani), ko več udeležencev v cestnem prometu s svojim protipredpisnim ravnanjem prispeva k prometni nesreči, odgovarjajo za kaznivo dejanje vsi tisti, katerih dejanja so v neposredni vzročni zvezi z nastankom prepovedane posledice. Z vidika obsojenčevih ravnanj je tako odločilna presoja, ali je kljub oškodovančevemu ravnanju obsojenec imel objektivno možnost, da v skladu z načelom defenzivne vožnje sanira njegovo kršitev z izpolnitvijo svojega dolžnostnega ravnanja ter tako prepreči prometno nesrečo.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - vodenje gospodarske dejavnosti - dejanski poslovodja - zakonski znaki - načelo zakonitosti - razlaga pravne norme - določnost
Z besedilom "pri vodenju (ali nadzorstvu) gospodarske dejavnosti" je zakonodajalec na abstraktni ravni opredelil zakonski znak kaznivega dejanja in z zahtevo po lastnosti vodstvenega (ali nadzorstvenega) položaja zarisal polje kaznivosti. Čeprav zakonsko ni izrecno definirano, koga lahko zajema pojem vodenja, pa to samo zase še ne pomeni kršitve načela zakonitosti. Zakon je v tem delu pomensko odprt in ga je sodišče v obravnavanem primeru napolnilo z razlago, da lahko pod obravnavani zakonski znak subsumiramo tudi dejanskega poslovodjo gospodarske družbe - torej osebo, ki vodi gospodarsko družbo, čeprav v njej nima formalnega položaja. Takšna razlaga je ustavnoskladna; sledi večinski in ustaljeni sodni praksi, je skladna z bistvom in okvirom kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1/08 in predvidljiva.