Do pritožbenih očitkov, da gre v obravnavanem primeru zgolj za prekršek po ZNUZJV se zunajobravnavni senat ni opredelil. Teh očitkov ni mogoče označiti za očitno neutemeljene ali nerelevantne, upoštevaje stališče Vrhovnega sodišča, da je med zakonskimi znaki prekrška tatvine po 12. členu ZNUZJV in zakonskimi znaki kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 podan popolni normativni stek v primeru, ko je storilec ukradel stvar majhne vrednosti, pa mu ni šlo za to, da ukrade stvar majhne vrednosti oziroma je bilo pri storitvi kaznivega dejanja indiferenten do vrednosti ukradene stvari. Od njihove presoje je torej odvisna uvrstitev opisanega obdolženkinega ravnanja v prekršek ali kaznivo dejanje in posledično presoja dovoljenosti odrejenega pripora.
Namen navzočnosti solemnitetnih prič je v tem, da nadzorujeta, da so bili predmeti dejansko najdeni pri hišni preiskavi oziroma posledično, da niso bili podtaknjeni. Za izpolnjenost tega namena morata biti priči navzoči na način, da lahko vršita nadzor nad integriteto preiskave, torej da najdeni predmeti in sledi niso mogli biti podtaknjeni. Takšna presoja je odvisna od okoliščin konkretnega primera.
Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem prve in nato še s sodiščem druge stopnje v izhodišču, po katerem lahko storilec zahtevo po darilu izjavi izrecno ali konkludentno ter da je kaznivo dejanje dokončano že s samo zahtevo. Razlika je le, da je v prvem primeru storilčevo hotenje darila, za to pri zahtevi gre, očitno že po sami izjavi, medtem ko mora biti v drugem primeru razvidno po njeni vsebini.
V obravnavani zadevi kazenski postopek še ni pravnomočno končan, saj je bila pravnomočna sodba delno razveljavljena glede kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. V tem delu kazenski postopek še teče. Med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti le zoper v četrtem odstavku 420. člena ZKP določene odločbe o priporu. V vseh drugih primerih je pred pravnomočnim končanjem postopka zahteva za varstvo zakonitosti zoper t.i. druge odločbe izključena.
Za obstoj kaznivega dejanja je odločilno, da storilec sprejme stvar v posest, da bi z njo razpolagal, pri čemer gre lahko za pridobitev v lastniško posest z nakupom ali nelastniško posest s sprejemom stvari v zastavo. V opisu kaznivega dejanja morata biti določno zatrjevana storilčev sprejem stvari v posest in njegovo zavedanje, da je bila stvar pridobljena s kaznivim dejanjem, ni pa treba, da bi bil podrobno opisan tudi način pridobitve.
Kaznivo dejanje prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1 (kadar je storjeno v modaliteti pridobitve) je storjeno, ko storilec prejme stvar v posest, da bi z njo razpolagal. Namen razpolage ni izrecno predpisan med abstraktnimi zakonskimi znaki tega kaznivega dejanja, zato ga v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja ni treba zatrjevati.
Kadar je torej predmet kaznivega dejanja prikrivanja registrska tablica, ki je bila predhodno odtujena, je njena vrednost brez dvoma majhna. Vendar pa to ne vpliva na obstoj kaznivega dejanja prikrivanja, saj vrednost prikrite stvari ni zakonski znak tega kaznivega dejanja.
Med stvari, ki so lahko predmet kaznivega dejanja prikrivanja, je namreč šteti tudi stvari pri katerih je materialna vrednost drugotnega pomena, njihova primarna lastnost pa je, da obsegajo ali omogočanja udejanjanje kakšne pravice.
Presoja oškodovančeve spravljenosti v podrejen položaj ni odvisna le od storilčevega (ponavljajočega se ali po intenzivnosti odstopajočega enkratnega) ravnanja, temveč tudi od drugih okoliščin, v katerih je storilec ravnal oz. okoliščin, v katerih se je oškodovanec zaradi takšnega ravnanja znašel.
Obsojenčevo ravnanje je treba kljub zožitvi na začasno okvaro oškodovančevega zdravja še vedno pravno opredeliti (kvalificirati) po navedenem prvem odstavku 122. člena KZ-1 in ne po drugem odstavku 135. člena KZ-1, v katerem t.i. materialna ali poškodbena posledica storilčevega ravnanja neposredno ni določena in je storilcu ni treba dokazati. Kakor hitro pa je takšna posledica storilcu dokazana, njegovo ravnanje presega zakonski opis kaznivega dejanja po drugem odstavku 135. člena KZ-1 in ga je treba zaradi razmerja specialnosti pravno opredeliti po zakonskem opisu tistega kaznivega dejanja, v katerem je poškodbena posledica storilčevega ravnanja neposredno določena.
Vse kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki so povezane z razlogi sodbe, se morajo, razen ko sodba nima nobenih razlogov, nanašati na odločilna dejstva iz opisa dejanja v izreku sodbe.
Bistvo kaznivega dejanja poslovne goljufije je prav v tem, da ima ravnanje storilca, s katerim je oškodovanca spravil ali držal v zmoti, za posledico, da oškodovanec v svojo škodo razpolaga s premoženjem. Preslepitveni namen pa je, kot subjektivni znak poslovne goljufije, odločilni element, ki glede na dane okoliščine konkretnega primera, razmejuje civilno neizpolnitev obveznosti od kaznivega dejanja preslepitve. Gre za zavest storilca, da kljub danim zavezam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo.
Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da subjektivne okoliščine niso predmet opisa kaznivega dejanja, temveč sodijo v obrazložitev sodbe, pri čemer se na te okoliščine sklepa na podlagi navedb v izreku sodbe.
Ni mogoče sprejeti stališča zahteve, da je bilo o tem delu obsojenčevega ravnanja že pravnomočno razsojeno v prekrškovnem postopku, saj je bil v okviru prekrškovnega postopka obravnavan zgolj en izsek istega historičnega dogodka, v okviru kazenskega postopka pa še preostali del. Kršitev načela ne bis in idem torej ni podana, saj se obsojencu v kazenskem postopku ne očita identična stvar, kot se mu je očitala v okviru prekrška zoper javni red in mir.
V obravnavanem primeru ravnanje sodišča prve stopnje, ki je v obrazložitvi sodbe napačno oziroma očitno protispisno navedlo, da oškodovanka v preiskavi ni izpovedovala, čeprav je bila v resnici zaslišana, predstavlja bistveno neskladje med dejanskim stanjem in razlogi sodbe.
Kaznivo dejanje nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1 je osebno kaznivo dejanje, pri katerem storilec izvrši toliko kaznivih dejanj, kot je oškodovancev.
Pri opisu kaznivega dejanja, ki je časovno zgoščeno potekalo na enem kraju in izvršitveno povezano ni nobenega dvoma, da so vsi trije obsojenci, čeprav deljeno zoper posameznega oškodovanca, še vedno ravnali skupno, kot je to sicer določeno v drugem odstavku 296. člena KZ-1, medtem ko zatrjevano obsojenčevo predhodno postavljanje v bran oškodovancu, njegovega skupnega pretepanja oškodovanca s soobsojencem ne izključuje.
Po dejanskem opisu kaznivega dejanja je nedvomno, da sta bila oškodovanca zaradi prejetih udarcev in brc s strani obsojencev ter ko oškodovanec ni mogel poklicati policistov in s kraja pobegniti, spravljena v podrejen položaj. Ta je lahko, kljub uporabljeni nedovršni glagolski obliki v zakonskem opisu kaznivega dejanja po prvem odstavku 296. člena KZ-1 posledica enkratnega (intenzivnega) ali večkratnega, ne nujno ponavljajočega se ali dlje časa trajajočega storilčevega ravnanja. Odločilno je, da je storilec z ravnanjem drugega tako obvladal, da se ta ravnanju ni mogel izogniti in ga je moral le še prenašati.
Obsojenca oškodovanca nista ustrahovala, vznemirjala, resno zagrozila, niti z njim grdo ravnala, kar vse bi utegnili biti primerljivi znaki kaznivega dejanja grožnje po prvem in drugem odstavku 135. člena KZ-1, ampak sta ga s pretepanjem lahko telesno poškodovala ter mu nato še preprečila, da bi poklical policiste in pobegnil s kraja dejanja. Slednje pa ni zakonski znak kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, temveč je kot nasilno omejevanje enakih pravic opisano v prvem odstavku 296. člena KZ-1.
V obravnavanem primeru se obsojenka ni odločila za sklenitev prodajne pogodbe za nepremičnino v pisni obliki, temveč v obliki neposredno izvršljive javne listine - notarskega zapisa. S tem je pravnemu poslu očitno skušala zagotoviti večjo pravno trdnost, hkrati pa je na sebe prevzela tudi vse posledice, ki jih prinaša sklenitev pogodbe v obliki notarskega zapisa. To med drugim pomeni tudi, da notarja ni smela spraviti v zmoto glede dejstev in okoliščin, ki bodo navedeni v javni listini. Prav to pa je obsojenka storila, ko je notarju izjavila, da na predmetu prodajne pogodbe ne obstajajo nobena upravičenja tretjih oseb oziroma nobeno dejstvo, ki bi ogrožalo lastninsko pravico ali posest kupca, čeprav je vedela, da so nepremičnine, ki so predmet prodaje, del še nerazdeljenega skupnega premoženja nje in njenega nekdanjega zakonca.
Iz dosedanje prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da presoja kdo je s kaznivim dejanjem oškodovan, ni omejena le na pravno dobrino, ki je varovana z določenim kaznivim dejanjem. Objekt, ki je z določenim kaznivim dejanjem zaščiten, je le izhodišče za presojo, ali ima določena oseba položaj oškodovanca v kazenskem postopku. Ne more pa ta predstavljati absolutne ovire za konkretno presojo, ali je bila s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena določena pravica.
Sodišče je v obravnavanem primeru, upoštevaje okoliščine konkretnega primera, obsojenkinemu nekdanjemu možu utemeljeno priznalo status oškodovanca v kazenskem postopku. Obsojenkin nekdanji zakonec pri prodaji nepremičnin, ki so nedvomno sodile v skupno premoženje, ni sodeloval, zaradi česar so bili brez dvoma ogroženi njegovi premoženjski interesi. Obsojenka je namreč s svojim ravnanjem razpolagala z nepremičninami, ki so bile skupna last nje in njenega nekdanjega moža, s čimer ga je prikrajšala najmanj za sodelovanje v morebitnih pogajanjih s kupcem nepremičnin, ki so predstavljale skupno premoženje nekdanjih zakoncev.
Sodna praksa je ustaljena v stališču, da se sme odločba o kazenski sankciji v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijati samo, če je z njo prekršen zakon (prvi odstavek 420. člena ZKP), denimo v primeru, če sodišče prekorači pravice, ki jih ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP), medtem ko Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo nima pooblastil za presojo, ali so bile okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazni, pravilno upoštevane in ovrednotene.
Četrti odstavek 120. člena ZKP jasno določa, da se v primeru, če ima obdolženec zagovornika, pisanja vročajo zagovorniku in obdolžencu po določbah 119. člena ZKP, pri čemer v takem primeru teče rok za vložitev pravnega sredstva oziroma odgovora na pritožbo od zadnje vročitve.
V obravnavanem primeru za presojo pravočasnosti pritožbe ni relevantna okoliščina, da je pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil zagovornik, ki ga je obsojenec pooblastil šele po vročitvi sodbe. Ker je imel obdolženec ob razglasitvi sodbe in ob njenem vročanju zagovornika, se je sodba sodišča prve stopnje z obrazložitvijo vročala tako obdolžencu kot tudi navedenemu zagovorniku, rok za vložitev pravnega sredstva pa je skladno s četrtim odstavkom 120. člena ZKP tekel od zadnje vročitve.
Upravičenci do pritožbe lahko med pritožbenim rokom s pravnimi sredstvi prosto razpolagajo na način, da jih večkrat vložijo ali umaknejo, pri čemer se pravica do pritožbe ne izčrpa v primeru, ko je vloženo pravno sredstvo umaknjeno. Procesna situacija je v tovrstnih primerih drugačna kot denimo v primeru umika zasebne tožbe ali predloga za pregon, ko ZKP izrecno predpisuje, da oškodovanec in zasebni tožilec v primeru umika predloga za pregon ali zasebne tožbe izgubita pravico, da ju vnovič podata (tretji odstavek 57. člena ZKP). V postopku s pritožbo so procesna pravila drugačna, saj imajo upravičenci do pritožbe pravico, da se pritožijo v 30 dneh od vročitve prepisa sodbe (prvi odstavek 366. člena ZKP), pri čemer zakon ne določa, da pritožbe v primeru njenega umika v zakonsko določenem roku ne bi smeli ponovno vložiti.
Ista oziroma istovrstna kazniva dejanja, ki so bila izvršena v istem časovnem obdobju kot nadaljevano kaznivo dejanje, ki je zajeto z drugo sodbo, praviloma ne bodo tvorila istega historičnega dogodka oziroma enega dejanja v procesnem smislu, temveč bo takšna konstrukcija mogoča samo izjemoma, ko bo med obravnavanimi dejanji in kaznivim dejanjem iz nadaljevanega kaznivega dejanja poleg zunanje (krajevne in časovne) povezanosti podana tudi takšna notranja povezava, da protipravnosti dejanja in krivde storilca v zvezi z enim od kaznivih dejanj ne bo mogoče ustrezno ovrednotiti brez hkratnega upoštevanja okoliščin drugega kaznivega dejanja, saj bi vrednotenje relevantnih okoliščin v ločenih postopkih pomenilo nenaravno delitev enotnega življenjskega dogajanja.
Za konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja ne zadoščajo le enak nagib (koristoljubnosti ali oškodovalnost), enakost oziroma istovrstnost kaznivih dejanj ter njihova premoženjska narava, temveč morajo biti okoliščine dejanj v tolikšni meri enake, da je mogoče govoriti o enotni dejavnosti storilca; pregon za kaznivo dejanje pa bo zoper storilca izključen samo, če je bil predhodno že obsojen za isti historični dogodek.
Zakonski znak "namen, da ugrabljenega prisili, da nekaj stori, opusti ali trpi" je v obravnavani zadevi razpoznaven v konkretnem opisu dejanja, z navedbo objektivnih, navzven zaznavnih očitkov. Opisano je, da je bil oškodovanec prisiljen trpeti pretepanje ter lepljenje rok in ust, kot tudi grožnjo z ustrelitvijo, podkrepljeno s strelnim orožjem, naslonjenim na njegovo glavo.
Sodišče pri odločanju o alternativnem načinu izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist odloča ob celoviti presoji (i) okoliščin, ki so že bile upoštevane v obsodilni sodbi, in (ii) drugih kriterijev iz devetega odstavka 86. člena KZ-1 ter morebitnih novih okoliščin, ki so se pojavile po pravnomočnosti sodbe.
Iz splošnih pravil o pravnomočnosti sodnih odločb izhaja, da ponovno upoštevanje okoliščin, ki so že bile predmet presoje v pravnomočni sodbi, ne pomeni, da sodišče te okoliščine lahko ugotovi drugače.
Obdolženka se v fazi predobravnavnega naroka ni odpovedala zbornemu sojenju, kar je v kazenskem postopku edina zakonsko predpisana faza postopka, kjer se obdolženec, ki krivde ne prizna, lahko odpove zbornemu sojenju. Če tega v fazi predobravnavnega naroka ne stori, se s tem glede na zakonsko predpisano sestavo senata odpove možnosti razpolaganja s pravico do zbornega sojenja. Le ob takšni razlagi je zagotovljeno, da je sestava sodišča skladna z zakonom.