KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00025541
ZKP člen 16, 202, 202/1.. KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6.
pripor - podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice - predlog za podaljšanje pripora - obrazložitev predloga - navedba pravne podlage - utemeljen sum - zakonski znaki kaznivega dejanja
Pravilna navedba zakonske določbe kot podlaga za vložitev pripornega predloga ni bistvena, kar nenazadnje izhaja tudi iz določbe prvega odstavka 202. člena ZKP, po kateri je državni tožilec zavezan, da priporni predlog obrazloži, ne pa tudi, da ob tem navede pravno podlago za svoje procesno ravnanje. Napačno sklicevanje na pravno podlago v obtožnici, na kateri temelji predlog tožilstva za podaljšanje pripora, tudi v ničemer ne vpliva na zakonitost odločanja sodišča o podaljšanju pripora. Ta je namreč odvisna od presoje sodišča, ali so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za podaljšanje pripora (obstoj utemeljenega suma, obstoj pripornega razloga, ugotovitev neogibne potrebnosti pripora za varnost ljudi ali za potek kazenskega postopka in njegova sorazmernost).
kršitev kazenskega zakona - kršitev temeljnih pravic delavcev - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - kolektivno kaznivo dejanje - izvršitvena ravnanja v času veljavnosti dveh kazenskih zakonikov - dokončano kaznivo dejanje
Pri kaznivem dejanju kršitve temeljnih pravic delavcev gre za eno - kolektivno kaznivo dejanje, ki je bilo v konkretnem primeru izvršeno v kvalificirani obliki po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. Kljub temu, da posamezna ravnanja obsojenca izpolnjujejo zakonske znake po prvem odstavku 196. člena KZ-1 (neplačilo regresa za leto 2009 in odpravnin), gre pri njih samo za kvantitativno povečanje (znotraj) istega neprava in so življenjsko gledano vsa obsojenčeva ravnanja del enotne kriminalne dejavnosti, zato predstavljajo eno kaznivo dejanje. V takih primerih se celotno storilčevo ravnanje opredeli po strožji obliki kaznivega dejanja, v konkretnem primeru po drugem odstavku 196. člena KZ-1. Ker gre za obravnavo kolektivnega kaznivega dejanja, ki se je začelo izvrševati v času veljavnosti KZ, nadaljevalo pa v času veljavnosti KZ-1, je treba dejanje pravno opredeliti po KZ-1, čeprav novi zakon za storilca ni milejši, ker na novo inkriminira izvršitveno ravnanje neplačevanja prispevkov. Konkretni očitek se kaže v neupravičenih ponavljajočih in zaporednih opustitvah zakonskih dolžnosti obsojenca, da oškodovanima delavcema izplača celotno plačo. Z neizplačilom celotne plače je bilo poseženo v temeljno pravico delavcev, da na podlagi opravljenega dela dobita vse, kar jima po zakonu pripada, torej tudi plačilo celotne plače. Za obstoj kaznivega dejanja je potrebno, da nastopi posledica v obliki prikrajšanja delavčeve pravice, ko delavec sploh ne dobi ene od temeljnih pravic ali pa se mu ta pravica sicer prizna, vendar v omejenem obsegu. Obsojenčevo delno izplačilo posamezne plače, ob dodatnem zakonskem pogoju zaporedja treh neizplačanih plač, zato ne vpliva na obstoj kaznivega dejanja in uveljavitev njegove kazenskopravne odgovornosti. Inkriminacija po drugem odstavku 196. člena KZ-1 je jezikovno in pomensko jasna, z njo pa se dodatno varuje položaj delavca kot šibkejše stranke delovnega razmerja in njegova upravičenja na podlagi opravljenega dela, torej tudi pravice do celotne plače.
Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je opis (še) postopkovno korekten, saj je treba abstraktni in konkretni opis brati v medsebojni povezavi, kar pa pokaže, da iz opisa v zadostni meri izhaja očitek, da je obsojenec kaznivo dejanje storil z namenom ustrahovati oškodovanko. Sodišče mora v skladu z drugim odstavkom 355. člena ZKP vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi take presoje storiti sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne. Po presoji Vrhovnega sodišča je takšna presoja v izpodbijani pravnomočni sodbi izostala. Vsaka od naštetih pomanjkljivosti sodbe, gledana sama zase, še ne bi narekovala razveljavitve, celovito gledano pa se izkaže, da v skupnem učinku kažejo, da je bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe.
KZ člen 112, 112/3, 112/4, 112/5.. ZKP člen 372, 372-3.. URS člen 27.
kršitev določb kazenskega zakona - zastaranje - zastaranje pregona - relativno zastaranje - tek in pretrganje zastaranja kazenskega pregona - novo kaznivo dejanje - pravnomočnost sodbe - domneva nedolžnosti
Sodišče mora s pravnomočno sodbo znotraj teka zastaralnega roka ugotoviti, da je obdolženec v tem času storil enako hudo ali hujše kaznivo dejanje in je šele to lahko podlaga za prekinitev teka zastaralnega roka. V nasprotnem bi se namreč zakonsko besedilo glasilo drugače. Predvsem pa takšni presoji pritrjuje ustavno priznana pravica do domneve nedolžnosti.
ZKP člen 358, 358-1, 372, 372-1. KZ-1 člen 324, 324/1, 324/2.
kršitev kazenskega zakona - nevarna vožnja v cestnem prometu - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - konkretizacija zakonskih znakov - objektivni in subjektivni element - predrznost in brezobzirnost
O tem, da sta kršitvi cestnoprometnih pravil (obračanje na avtocesti in vožnja v nasprotno smer), ki sta imeli za posledico ne le konkretno ogrozitev, pač pa tudi nastanek prometne nesreče z lahko telesno poškodbo, storjeni z brezobzirno vožnjo, izhaja iz okoliščin celotne situacije, v kateri je prišlo do kršitev, in (opisa) ravnanja, iz katerega je mogoče zanesljivo sklepati, da je obdolženka v odnosu do varnosti ostalih udeležencev cestnega prometa ravnala brezbrižno.
Obsojenec je deloval iz ozadja kot tisti, ki je imel oblast nad dejanjem pri izrabljanju in vodenju drugega. V konkretizaciji posrednega storilstva je konkretizirano ravnanje obsojenca pri prikazovanju, da je posel zanesljiv, s čimer je preslepil uslužbence oškodovane gospodarske družbe. Obsojenčevo ravnanje pomeni procesno zlorabo in je pravico, da si izbere zagovornika v okviru brezplačne pravne pomoči, uporabil v nasprotju z njenim namenom zato, da bi dosegel preložitev naroka za pritožbeno sejo. Obsojenec je bil o seji senata pravilno obveščen in sodišče druge stopnje je lahko opravilo sejo senata, čeprav obsojenec na sejo senata ni prišel in na njej ni bil navzoč, ko opravičljivega razloga za nenavzočnost na seji ni izkazal. Sodišče ni kršilo določbe 378. člena ZKP in s tem tudi ne obsojenčeve pravice do obrambe. Obsojenec se je s svojim ravnanjem sam odpovedal navzočnosti na seji, saj za njegovo navzočnost na seji ni bilo nobenih ovir.
ZKND Zakon o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (1945) člen 2, 3, 3- 8, 3- 14.. Kazenski zakonik Kraljevine Jugoslavije (Jugoslavija, 1931) člen 141.. Kazenski zakonik Federativne ljudske republike Jugoslavije (FLRJ, 1947) člen 15.
načelo zakonitosti - kršitev kazenskega zakona - zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo - kaznivo dejanje zoper ljudstvo in državo - konkretni opis dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - skrajna sila - obarvani naklep - drugačna pravna presoja dejanja
Vsa kazniva dejanja iz 3. člena ZKLD so morala biti storjena z obarvanim naklepom. V storilčevem naklepu je moral obstajati „cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa družbena ureditev“. Ta namen je moralo sodišče v vsakem posameznem primeru ugotoviti (z dokaznim postopkom) kot enega od bistvenih zakonskih znakov kaznivih dejanj in to pri 2. členu ZKLD, kakor tudi pri posameznih kaznivih ravnanjih iz 3. člena ZKLD. Iz pravnomočnega zaključka izpodbijane sodbe je mogoče razbrati, da je sodišče dopustilo možnost, da je obsojenec ravnal v skrajni sili, ker so mu člani oborožene tolpe zagrozili z orožjem in maščevanjem, če jih bo prijavil varnostnim organom. Takšno ravnanje pa je že v času storitve očitanega kaznivega dejanja, v skladu z določbo prvega odstavka 15. člena Splošnega dela Kazenskega zakonika Federativne ljudske republike Jugoslavije, izključevalo kazensko odgovornost storilca.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00024683
KZ-1 člen 29, 29/4, 323, 323/1.. ZPrCP člen 45, 45/1.
kršitev kazenskega zakona - povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - blanketna norma - konkretizacija kršitve - prištevnost - actio libera in causa - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - odločilno dejstvo - kršitev pravice do obrambe - zavrnitev dokaznih predlogov
Obsojenec je bil spoznan za krivega storitve obravnavanega kaznivega dejanja zaradi vožnje z neprilagojeno hitrostjo pod vplivom alkohola, pri čemer se mu kršitev (natančno) določene oziroma predpisane hitrosti vožnje ni očitala. Skladno z navedenim natančno opredeljena hitrost vožnje ne predstavlja odločilnega oziroma pomembnega dejstva. Vrhovno sodišče sprejema zaključke izpodbijane pravnomočne sodbe, da dejstva v zvezi z obsojenčevim pitjem in sicer, kdaj je začel piti in kaj je pil, za presojo njegove kazenske odgovornosti niso pomembna. Vrhovno sodišče sprejema zaključke sodišč in poudarja, da izvedenec cestnoprometne stroke glede vprašanj, povezanih s telesnimi poškodbami, ni primeren dokaz.
kaznivo dejanje poslovne goljufije - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - nepopolna ali zmotna ugotovitev dejanskega stanja
Pravno vprašanje (narava pogodbe) spada v pristojnost odločanja sodišča in je odvisno od sodne presoje ugotovljenih dejanskih okoliščin, med katere spadajo tudi trajanje podnajemnega razmerja, celotno število obročnih plačil, število zapadlih neporavnanih obrokov in višina neporavnanih obveznosti. Zagovornik, ki oporeka tako trajanju podnajemnega razmerja, kot tudi številu zapadlih, a neplačanih računov ter višini obstoječega obsojenčevega dolga, pa s takim očitkom ne izpostavlja pravnih vprašanj in kršitve kazenskega zakona, temveč nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.
KZ-1 člen 116, 116-1.. ZKP člen 372, 372/4, 395, 395/1.
kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje umora - umor na zahrbten način
Obsojenec je obravnavano dejanje storil na dvorišču domače stanovanjske hiše, pri čemer je zaupanje svojega sina zlorabil z objemom, ki predstavlja gesto, povsem nasprotno nadaljnjemu obsojenčevemu ravnanju, torej vbodu v predel prsnega koša. Iz opisa dejanja nadalje izhaja, da oškodovanec ni imel obrambnih poškodb, iz česar izhaja, da oškodovanec obsojenčevega ravnanja ni pričakoval in zaznal. Po presoji Vrhovnega sodišča iz opisanega načina storitve dejanja kot objektivne okoliščine izhaja tudi obsojenčeva zvijačnost oziroma pretkanost kot subjektivni element pri obsojencu, na podlagi katerih je treba obravnavano dejanje opredeliti kot kaznivo dejanje umora na zahrbten način po 1. točki 116. člena KZ-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00024671
ZKP člen 371, 371/1-11.. KZ-1 člen 211.
kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - goljufija - preslepitev - sostorilstvo - objektivni in subjektivni element - obrazložitev sodbe - razlogi o odločilnih dejstvih - premoženjskopravni zahtevek - aktivna legitimacija - smrt oškodovanca v teku postopka na prvi stopnji - dedovanje - beneficium cohaesionis
Bistveni zakonski znak kaznivega dejanja goljufije je spravljanje drugega v zmoto, to je ustvariti pri drugi osebi zmotno predstavo o določenih okoliščinah. Časovna in krajevna komponenta, za presojo, ali so v opisu dejanja opisani in konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije, ni odločilna. Opisani so tako subjektivni in objektivni elementi sostorilstva, da je tudi obsojenec sodeloval pri storitvi kaznivega dejanja in dejanje storil skupaj z drugim, soobsojencem. Opisana je vloga in ravnanje vsakega od obsojencev. V opisu dejanja je treba pri sostorilstvu praviloma vlogo oziroma prispevek posameznika individualizirati ter konkretizirati, kar je tudi storjeno v opisu dejanja v izpodbijani pravnomočni sodbi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00023061
ZKP člen 372, 372-1.. KZ-1 člen 244, 244/1.
kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic - obstoj kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki - gospodarska dejavnost - premoženjska korist - obarvani naklep - namen pridobitve protipravne premoženjske koristi
Sklenitev individualne pogodbe z novim predsednikom uprave je po vsebini pravni posel, sklenjen pri gospodarskem subjektu, ki je usmerjen v ohranitev oziroma uresničevanje namena družbe, to je doseganje dobička pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Pravica do izplačila odpravnine je premoženjska pravica, za obstoj obsojencu očitanega kaznivega dejanja pa zadošča, da je premoženjska korist pridobljena oziroma bi bila pridobljena. Iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da če je zakonski znak kaznivega dejanja določno opredeljen že v zakonu, ga sodišče v opisu konkretnega dejanskega stanja v izreku sodbe ne bo ponavljalo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00022598
ZKP člen 364, 364/7, 371, 371/1-11, 372, 372-1, 395, 395/1.. KZ-1 člen 17, 17/3.
kršitev kazenskega zakona - odvzem mladoletne osebe - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretni opis dejanja - konkretiziranost opisa v obtožnici - obrazložitev - nepravo opustitveno kaznivo dejanje - garantna dolžnost - blanketna norma
Pri kaznivem dejanju odvzema mladoletne osebe gre za tako imenovano nepravo opustitveno dejanje, pri katerem pa ni treba, da bi sodišče v izreku sodbe uporabilo pravno konstrukcijo iz tretjega odstavka 17. člena KZ-1. Element neprave opustitve je pri tem kaznivem dejanju umeščen že na abstraktni ravni kot zakonski znak, ki se kaže v zlonamernem onemogočanju izvršitve sodne odločbe.
Protipravna izterjava dolga pomeni tudi izterjavo nezapadlega dolga in je celotni plačani znesek predstavljal neobstoječo obveznost oškodovanca tako, da je uresničen zakonski znak, da je obsojenka ravnala protipravno, torej, da je v izvršbi protipravno izterjala več, kot je bil oškodovanec dolžan plačati in si nato tudi prilastila zmotno preplačilo dolga.
ZKP člen 372, 372-4.. KZ-1 člen 296, 296/1, 296/2.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - nasilništvo - lahka telesna poškodba - zakonski znak kaznivega dejanja
Po presoji Vrhovnega sodišča je v izreku sodbe opisana enkratna uporaba fizične sile, ki je bila tako intenzivna in tudi sicer glede na način storitve odstopala od siceršnjega tovrstnega ravnanja, da je s tem obsojenec izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja nasilništva. Vrhovno sodišče sprejema zaključke sodišča prve stopnje, da je obsojenec z ugotovljeno nedopustno uporabo fizične sile (grdim ravnanjem) oškodovanki povzročil bolečine, ki so se kazale v prizadetosti oškodovankine telesne integritete in tudi ponižanju s posegom v njeno človeško dostojanstvo (prijem za mednožje in siceršnje dogajanje), s tem pa jo spravljal v podrejen položaj.
Obsojenčeve navedbe, ki jih je podal v pismu ne samo, da presegajo vsakršno mejo spoštljive in dostojne komunikacije, v kateri bi šlo za (vsaj) žaljivo kritiko oškodovancev, ampak pri njegovih besedah sploh ni mogoče govoriti o kakršnikoli kritiki. Obsojenčevo izražanje namreč ni bilo usmerjeno v grajo (kritiko) dela oškodovancev, ampak je merilo izključno na njihovo osebno žalitev in diskreditacijo (ad personam). Takšno izražanje pa ne more uživati neomejenega varstva pravice do svobode izražanja. Omenjena pravica je namreč namenjena zaščiti svobodnega izmenjevanja mnenj, v obsojenčevem ravnanju pa ni mogoče prepoznati teženj po kakršnikoli izmenjavi mnenj, ampak zgolj namen sramotitve oškodovancev. Uveljavljana kršitev kazenskega zakona zato ni podana.
Obdolženci naj bi vplivali na spolno obnašanje prostitutk, ki naj ne bi bilo prostovoljno in naj ne bi izviralo iz njihove avtonomne odločitve. Z nudenjem in opravljanjem spolnih storitev naj bi se okoristili in na tak način sodelovali pri izkoriščanju prostitucije. V tem pa je bistvo očitka, kajti ne glede na spolno samoodločbo osebe, druga oseba od tega ne sme dobiti plačila, druge premoženjske koristi oziroma po dogovoru ali obljubi računati nanjo. Osebe se torej ne sme spravljati v spolni stik z drugo osebo (in tako vplivati na njeno spolno obnašanje), če se od tega pričakuje oziroma dejansko pridobi korist. Zunajobravnavni senat, ko odloča o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora ni dolžan kontradiktorno presojati dokazov in se opredeljevati glede njihove verodostojnosti, ampak mora argumentirano zavzeti stališče glede relevantnih navedb pritožbe. Protipravna premoženjska korist ne predstavlja zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja zlorabe prostitucije.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00022573
ZKP člen 39, 39/1, 371, 371/1-3, 371/2, 372, 372-1, 372-3, 398, 398/1-2.. KZ člen 261, 261/3.. URS člen 23, 23/1, 25.
kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki - izraba položaja - čas storitve kaznivega dejanja - zastaranje kazenskega pregona - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev pravice do pritožbe - kršitev pravice do obrambe - procesna sposobnost - pravica do poštenega sojenja - nepristranskost sodnika
Izraba uradnega položaja in s tem protipravnost obsojenčevega ravnanja se odraža v tistem delu konkretnega opisa kaznivega dejanja, iz katerega je razvidno, da so bili podatki posredovani zgolj enemu samemu potencialnemu ponudniku,ne pa tudi drugim potencialnim ponudnikom, ki so bili zaradi tega v slabšem položaju. Čas storitve kaznivega dejanja je res opredeljen v časovnem razponu, vendar tudi obsojenčevo ravnanje ni bilo enkratno, temveč ga je sodišče spoznalo za krivega, da je soobsojenca večkrat neupravičeno seznanjal s podatki o projektu. Ker gre za potrditev dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno s sodbo sodišča prve stopnje, preverjano v zvezi s pritožbami pred sodiščem druge stopnje, je odločitev pritožbenega sodišča postala pravnomočna. Pritožba zoper takšno odločitev v zvezi z dejanskim stanjem je bila že izčrpana, saj Ustava, mednarodni instrumenti ter veljavni procesni zakon ne zahtevajo več kot ene pritožbe. Glede na navedeno je odločitev obeh sodišč, da pritožba zoper odločbo višjega sodišča v konkretnem primeru ni dopustna, pravilna. Dolžnost države zagotoviti učinkovito kazenskopravno varstvo ne upravičuje vodenja kazenskega postopka, kadar bi to ogrozilo obdolženčevo življenje ali občutno prizadelo njegovo zdravje. Kolizijo navedenih dveh temeljnih interesov je treba reševati na konkretni ravni ob upoštevanju načela sorazmernosti. Po presoji Vrhovnega sodišča okoliščina, da je bila v tej kazenski zadevi tudi po razveljavitvi sodbe pritožbenega sodišča sodnica poročevalka ista oseba, ne predstavlja izključitvenega razloga, prav tako pa zaradi tega dejstva ni podan odklonitveni razlog.