KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00085740
KZ-1 člen 220, 220/1. ZKP člen 143, 143/1, 445, 445/1. ZS člen 73c, 73c/1, 73c/3. ZVOP-1 člen 6, 6/1, 6-6, 75, 75/4. ZVOPOKD člen 5, 5/1, 59, 59/1.
kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - tuja stvar - obvestilo o pritožbeni seji - navzočnost na seji pritožbenega senata - videonadzor - pravica do zasebnosti - lastninska pravica - praktična konkordanca - zbiranje osebnih podatkov s strani sodišča - predlog za pregon
Glede na to, da se določbe Zakona o sodiščih (ZS) sklicujejo na določbe Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1), se pod upravljavce osebnih podatkov uvršča tudi sodišče, ki obdeluje zbirko osebnih podatkov iz videonadzora. Zato je določba prvega odstavka 143. člena ZKP uporabljiva tudi za pridobitev posnetkov videonadzora.
V prvi vrsti mora oškodovanec v predlogu za pregon podati historični opis dogodka, za katerega predlaga pregon, tako da je iz izjave oškodovanca razvidno voljno ravnanje obsojenca. Ni potrebno, da bi historični dogodek, kot ga poda oškodovanec izpolnjeval vse znake očitanega kaznivega dejanja in da bi se čas ravnanja iz predloga za pregon in v opisu dejanja v celoti ujemala. Šlo je le za razširitev obdobja, v katerem je bi bilo, sicer v opisu nespremenjeno, očitano dejanje storjeno, zato ni mogoč zaključek, da bi se očitek obsojencu spremenil na način, da ne bi šlo več za isti historični dogodek.
goljufija - storitev kaznivega dejanja - udeležba pri kaznivem dejanju - sostorilstvo - odločilen prispevek k izvršitvi kaznivega dejanja
Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 20857/2020 z dne 5. 1. 2023 presodilo, da ima sostorilstvo kot oblika udeležbe pri kaznivem dejanju dva vidika. Kaznivo dejanje v sostorilstvu namreč ne izvrši le tisti, ki skupaj z drugimi stori kaznivo dejanje tako, da zavestno sodeluje pri storitvi, temveč tudi tisti, ki kako drugače odločilno prispeva k njegovi storitvi. V slednjem primeru storilec s svojim prispevkom sam ne izpolni (vseh) zakonskih znakov kaznivega dejanja, vendar pa njegov objektivni prispevek po svojem pomenu presega napeljevanje ali pomoč.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00085737
KZ člen 209, 209/4. ZKP člen 307, 307/3. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - konkretizacija zakonskih znakov - odpoved pravici - prilastitev "sebi" - prilastitev denarja - gospodarska družba - pravna oseba - sojenje v nenavzočnosti obdolženca - pravica do sojenja v navzočnosti
Iz formulacije 209. člena KZ-1 res ne izhaja, da je kaznivo dejanje podano tudi v primeru, ko storilec stvar prilasti komu drugemu; v takšnem primeru kaznivo dejanje po tem členu ne bo podano. Vendar je tovrstno razlikovanje - med prilastitvijo sebi ali drugemu - brez pomena v primerih, ko storilec dejanje izvrši tako, da stvar odsvoji. Storilec v tem primeru s stvarjo ravna kot s svojo lastnino in jo s tem vselej vsaj za trenutek najprej prilašča sebi.
Ob izpolnjenih zakonskih pogojih se obdolženec pravici do sojenja v navzočnosti lahko odpove tudi izrecno. Skladno s sodno prakso ESČP je odpoved enemu izmed temeljnih jamstev po 6. členu EKČP - sojenju v navzočnosti - veljavna le, če izpolnjuje naslednje kriterije: (a) je nedvoumna, (b) ni v nasprotju s kakšnim pomembnim javnim interesom in (c) da so v postopku zagotovljene varovalke, ki so sorazmerne s pomenom te pravice. Glede prvega izmed zahtevanih pogojev velja, da odpovedi ni moč preprosto domnevati oziroma nanjo sklepati iz ravnanj obdolženca ali drugih okoliščin, ki z odpovedjo pravici niso v neposredni zvezi. Sodišče se mora o tem, da se je obdolženec pravici odpovedal, prepričati na podlagi konkretnih in zanesljivih podatkov. Odpovedi ni mogoče upoštevati kot nedvoumne le tedaj, ko je podana neposredno s strani obdolženca, temveč je tej zahtevi lahko zadoščeno tudi takrat, ko izjavo o odpovedi v imenu obdolženca - ob upoštevanju določenih omejitev - poda njegov zagovornik. Sodišče se mora v tem primeru tudi na podlagi drugih okoliščin zanesljivo prepričati, da je izjava zagovornika skladna z obdolženčevo voljo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00085451
KZ-1 člen 299, 299/1, 299/3.
preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi - opis dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - aktivno ravnanje - sila - grožnja
Iz zakonskega opisa na ravni jezikovne razlage nedvomno izhaja, da je dejanje možno izvršiti le z aktivnim ravnanjem, torej s silo ali grožnjo, ne pa s pasivnim ravnanjem (npr. s samo neposlušnostjo) ali umikanjem (npr. bežanje pred policisti). Aktivno ravnanje v obliki sile ali grožnje mora biti usmerjeno zoper uradno osebo in v preprečitev uradnega dejanja, zato mora iz opisa dejanja izhajati, da je storilec ravnal aktivno, in sicer s silo oziroma grožnjo, usmerjeno v preprečitev uradnega dejanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00085183
ZKP člen 524, 524/3, 525, 525/3.
začasni ekstradicijski pripor - mednarodna tiralica - postopek izročitve - pogoji za izročitev tujca - očitno neutemeljen predlog - doktrina prima facie - nedopustnost
Sodišče pri začasnem priporu ne presoja pogojev za izročitev in v tej fazi postopka ni relevantno, ali je na prvi pogled očitno, da izročitev ni dopustna. Edina izjema je, kadar že iz mednarodne tiralice izhaja, da izročitev osebe ne bo dovoljena, ker očitno niso podani pogoji za izročitev na podlagi Ustave, mednarodne pogodbe oziroma zakona, zaradi česar bi lahko bila v teh primerih odreditev začasnega pripora v nasprotju z njegovim namenom (na primer: očitno ne gre za ekstradibilno kaznivo dejanje, odsotnost dvojne kaznivosti).
kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija - kaznivo dejanje - drugo spolno dejanje
Da neko dejanje izpolnjuje zakonski znak "drugo spolno dejanje", mora iti za fizičen poseg v spolno integriteto oškodovanca, ki izhaja iz spolne pobude. Pri tem pa ni bistveno, da pride do fizičnega posega na intimnih delih telesa. Drugostopenjsko sodišče je - skladno z dognanji kazenskopravne teorije - obravnavano dejanje obsojenca utemeljeno opredelilo kot t. i. spolno ambivalentno ravnanje, ki izpolnjuje zakonski znak "drugo spolno dejanje". Pri tem gre za ravnanje, ki ni nujno tipično niti spolno niti nespolno (kazenskopravna teorija kot učbeniški primer izpostavlja pretepanje golih deklet), njegova spolna narava pa je močno odvisna od vsakokratnega družbenega in psihološkega konteksta. Skladno s temi teoretičnimi dognanji je potrebno ugotoviti, da v našem kulturnem prostoru že držanje za roke in objemanje okoli vratu med moškim in žensko, ki nista v takšnem ali drugačnem tesnejšem čustvenem odnosu, ni običajno. Še bolj neobičajno pa je poljubljanje po licu oz. obrazu ter držanje oz. gnetenje kolena med moškim in žensko. Kljub temu, da to niso najbolj tipična spolna dejanja (kot je dotikanje spolnih organov, prsi, zadnjice), predstavljajo takšna dejanja fizičen poseg v spolno integriteto. Še posebej glede na - s strani prvostopenjskega sodišča ugotovljene - občutke, ki jih je oškodovanka pri tem doživljala, bilo ji je zelo neprijetno ter gnusno. Upoštevaje navedeno po presoji Vrhovnega sodišča obsojencu očitano dejanje tako nedvomno predstavlja t. i. spolno ambivalentno ravnanje, ki je bilo storjeno z namenom zadovoljevanja spolnih potreb, kar pomeni, da je zakonski znak "drugo spolno dejanje" v obravnavanem primeru izpolnjen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00085188
KZ-1 člen 186, 186/1, 186/3. ZKP člen 151, 151/1, 344, 344/1.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - prisluškovanje in opazovanje v tujem prostoru - naključno pridobljen dokaz - doktrina plain view - dokazi, pridobljeni v tujini - hudodelska združba - obrazloženost odredbe - sprememba obtožnice
Za dopustnost dokaza je odločilno, da organ pregona ob izvajanju odredbe za prikrite preiskovalne ukrepe nenamerno in nepričakovano naleti na dokaz zoper tretjo osebo, na katero se ukrep de facto ne sme osredotočiti. Z drugimi besedami povedano; dokazi zoper tretjo osebno ne bodo dovoljeni, če bodo izvajalci odredbe zlorabili odredbo za zbiranje dokazov zoper tretjo osebo.
Presoje skladnosti delovanja tujih pravosodnih organov s tujo zakonodajo ne morejo opravljati naša sodišča in je naše sodišče pristojno le preveriti, če je imelo dejanje tujih organov zakonito podlago in, da se sodna odločba lahko opira na dokaze, pridobljene v tujini, razen če so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic. Sodišče v Sloveniji tako ne presoja meril obrazloženosti odredb v tujini.
Vrhovno sodišče je že v številnih odločbah presodilo, da je opis dejanja treba brati kot celoto z vsemi njenimi sestavnimi deli, vključno s sicer neobveznim abstraktnim delom. Zatrjevanje zgolj civilnopravno relevantne neizpolnitve obveznosti je v obravnavani zadevi preseženo z zatrjevanjem, da (i) naj bi obdolženec že ob sklenitvi posla vedel, da obveznosti ne bo izpolnil, kar pomeni, da naj bi že ob sklenitvi pogodbe ravnal z miselnim pridržkom (mentalno rezervacijo), ki naj bi jo prikril nasprotni stranki; (ii) da naj bi prikril nezmožnost plačila zaradi slabega finančnega stanja družbe in (iii) da naj računa po njegovi izdaji skladno s prvotnim namenom niti delno ne bi plačal, prav tako pa ni poskrbel za njegovo plačilo z asignacijo.
poslovna goljufija - opis dejanja - zakonski znaki - preslepitev
Posameznih okoliščin iz opisa dejanja ni mogoče presojati izolirano, torej, ali vsaka zase konkretizira preslepitev, temveč vselej celovito. Vse okoliščine skupaj, kot izhajajo iz obravnavanega opisa, po presoji Vrhovnega sodišča ustrezno konkretizirajo obdolženčevo preslepitev in njegov krivdni odnos. Najprej s trditvijo, da je storilec že od vsega začetka vedel, da obveznosti ne bo izpolnil, ki pa je nadalje opisana s konkretnimi ravnanji, ki kažejo na storilčev način razpolaganja s sredstvi družbe (ko, čeprav je družba imela denarna sredstva, za plačilo oškodovancu nikoli, niti delno, ni poskrbel, je pa sredstva na različne načine porabljal za druge namene, tudi za dajanje posojil povezani družbi in dvigovanje gotovine) in iz katerih je mogoče sklepati, da je bila obdolženčeva zaveza o izpolnitvi obveznosti lažna.
Kazenskopravna dobrina, ki je varovana z inkriminacijo po četrtem odstavku 299. člena KZ-1, je tudi občutek osebne varnosti posameznika, prepovedana posledica pa je njegov občutek ogroženosti. Pojem "osebne varnosti" je širši od zgolj varstva pred napadom na življenje in telo in zajema varstvo pred vsemi oblikami nasilja, vključno z verbalnim nasiljem v obliki resnih groženj.
kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja uradni osebi - delo v splošno korist - izvršljivost sodbe - rok za opravo dela v splošno korist - nepodaljšljiv rok
V osmem odstavku 86. člena KZ-1 je jasno določeno obdobje, v katerem mora obsojenec opraviti delo v splošno korist. Določen je rok v katerem mora delo v splošno korist opraviti, kot tudi trenutek, od katerega se kazen zapora pretvori v ure dela v splošno korist. Iz navedene zakonske določbe izhaja, da mora obsojenec delo v splošno korist opraviti v roku treh let od izvršljivosti sodbe. Izvršljivost sodbe pa je tisti trenutek, na katerega zakon veže obdobje, v katerem mora obsojenec opraviti delo v splošno korist. Tega roka sodišče ne more in ne sme določiti drugače, četudi bi na obsojenčevi strani obstajale okoliščine, ki mu opravo oz. pričetek dela v splošno korist otežujejo ali onemogočajo in četudi te okoliščine nastopijo po izreku (in pred pravnomočnostjo) sodbe.
tatvina - premična stvar - sredstva na bančnem računu - prilastitev - direktni naklep
Razpon mogočega jezikovnega pomena zakonskega znaka odvzema premične tuje stvari je torej začrtan, na enem koncu spektra, z odvzemom telesne in obvladljive samostojne stvari, ki ni v lasti storilca in ki ni nepremičnina (15. in 18. člen SPZ), na drugem koncu pa z neupravičenim razpolaganjem s pridobljeno ali zbrano energijo za svetlobo, toploto itd. (šesti odstavek 99. člena KZ-1). Razlaga, po kateri je kot odvzem tuje premične stvari treba razumeti tudi neupravičeno razpolaganje s tujim premoženjem v obliki sredstev, vpisanih (deponiranih) pri banki v dobro imetnika računa (kar za deponenta pomeni prikrajšanje pri razpolaganju s premoženjskimi pravicami v razmerju do banke), je nedvomno v mejah možnega jezikovnega pomena besedila prvega odstavka 204. člena KZ-1. Stališče, na katerega se Vrhovno sodišče v tej sodbi opira, je bilo v času storitve kaznivega dejanja že predvidljivo in, s pomočjo ustaljenih razlagalnih metod, dopuščenih v kaznovalnem pravu, dostopno vsem naslovnikom.
Nebistveno za kazensko odgovornost obsojenke kot napeljevalke je dejstvo, da obdolženec ni bil pravnomočno obsojen, ker napeljevalec po prvem odstavku 40. člena KZ-1 odgovarja v mejah svojega naklepa. V drugem odstavku 37. člena KZ-1 je določeno, da kdor drugega naklepoma napelje k storitvi kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči tri leta zapora ali hujša kazen, se kaznuje kakor za poskus kaznivega dejanja, tudi če ni bilo poskusa storitve kaznivega dejanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00084244
KZ-1 člen 58, 58/1, 58/3, 58/4.
pogojna obsodba - izrek pogojne obsodbe - stranska kazen - prepoved vožnje motornega vozila - nevarna vožnja v cestnem prometu
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je kot glavno kazen izreklo denarno kazen, stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila pa je po vsebini izreklo v obliki pogojne obsodbe, ravnalo v nasprotju s pojmom in namenom pogojne obsodbe. Takšna odločitev vodi v položaj, ko se glavna kazen izvrši, stranska pa ne, kar je v nasprotju s prvim odstavkom 58. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00084203
ZKP člen 343, 344, 378, 398, 398/1, 398/1-1, 398/2. KZ-1 člen 22, 29, 53, 116, 116-2, 116-4.
kaznivo dejanje umora - opis kaznivega dejanja - elementi kaznivega dejanja - drugi nizkotni nagibi - silobran - dokazni predlogi - prištevnost - sprememba obtožnice
Pomočnika izvršitelja sta v danih okoliščinah dejansko izvrševala sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah In 115/2007 z dne 7. 1. 2021, na podlagi katerega se je izvršba zoper dolžnico G. A. nadaljevala z rubežem in cenitvijo dolžničinih premičnin. Sodišči sta pojasnili, da je bil odvzem zarubljenega vozila, za katerega je bila dan kasneje razpisana dražba, sestavni del rubeža in s tem izvršbe. Prvostopenjsko sodišče se je obrazloženo opredelilo tako do okoliščine, da sta oba uradni osebi, ki delujeta v imenu izvršitelja, da med opravila pomočnika izvršitelja sodi tudi oprava rubeža premičnin in da je uradno dejanje fizičnega odvzema premičnin in njihov odvoz v hrambo opredeljeno v Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in v Pravilniku o opravljanju službe izvršitelja ter da lahko pomočnika brez navzočnosti izvršitelja opravljata odvzem premičnine, ki jih je dolžnik dolžan izročiti. Pri tem se je sklicevalo na pravilne pravne podlage in napravilo tudi logičen sklep, da sta pomočnika izvršitelja izvrševala sklep sodišča.
Glede na opis so elementi, ki opredeljujejo očitek kaznivega dejanja umora po 2. in 4. točki 116. člena KZ-1, med seboj prepleteni in se pri opredelitvi kaznivega dejanja, ki naj bi ga obtoženec storil "iz drugih nizkotnih nagibov", v bistvenem ne ločijo od okoliščin, s katerimi je opisan očitek, da je dejanji storil "zaradi postopka in odločitve sodnika". Tako se pri obeh očitkih podvaja, da je šlo za dejanje odvzema premičnine - vozila, da sta pomočnika izvršitelja delovala v okviru svojih pristojnosti in zadolžitev, da sta izvrševala sklep sodišča, da je obtoženec temu nasprotoval. V preostanku opisa, "da jima je obtoženec z ustrelitvijo preprečil, da bi odpeljala osebni avtomobil in se izmaknil obveznosti izročitve zarubljenega osebnega avtomobila," pa kljub temu, da gre za vsekakor zavržno ravnanje, tudi Vrhovno sodišče ugotavlja, da tak opis obtoženčevih ravnanj ne dosega praga, da bi ga bilo mogoče pravno opredeliti kot kaznivi dejanji umora, storjeni iz drugih nizkotnih nagibov. Pritrditi je zaključku drugostopenjskega sodišča v točki 87 obrazložitve, da je tak opis mogoče strniti pod očitek ene kvalifikatorne okoliščine in sicer, da je obtoženec dve kaznivi dejanji umora storil zaradi postopka in odločitve sodnika po 2. točki 116. člena KZ-1.
Na ravni opisa kaznivega dejanja za konkretizacijo zakonskega znaka zmožnosti plačevanja preživnine ni potrebno, da bi ta vseboval natančen obseg virov sredstev storilca, temveč za popoln opis zadostuje že navedba virov finančnih sredstev oziroma že pridobljenih finančnih sredstev, s katerimi bi preživninsko obveznost dejansko lahko poravnal (na primer, da je bil obdolženec v inkriminiranem obdobju zaposlen, da je priložnostno delal, da je razpolagal s prihranki in podobno). Glede na navedeno izhodišče je problematiziran zakonski znak v obravnavanem primeru v opisu dejanja z navedbo "da je obsojenec imel prihodke in bil delovno zmožen" še v zadostni meri konkretiziran.
Sodišči sta izhajali iz pravilnega materialnopravnega izhodišča in ustrezno uporabili določbo četrtega odstavka 91. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Glede na ugotovljeno dejstvo, da je obsojenec v času teka zastaralnega roka izvršil kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena KZ-1, za katero je predpisana denarna kazen ali kazen do treh let zapora, je pravilen zaključek sodišč, da je obsojenec s tem v relevantnem obdobju izvršil hujše kaznivo dejanje. Ključen za presojo izvršitve "enako hudega ali hujšega kaznivega dejanja" (tj. teže kaznivega dejanja) je objektivni kriterij predpisane kazni.
Zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 194. člena KZ-1 je tudi izvršljivost naslova, kar pomeni dvoje: prvič, da je storilec sam dolžan ravnati v skladu s sodno odločbo oziroma izvršilnim naslovom, in drugič, da so izpolnjeni pogoji za prisilno poplačilo oziroma izpolnitev preživninske obveznosti. Obravnavano kaznivo dejanje je torej pojmovno mogoče izvršiti šele od trenutka izvršljivosti izvršilnega naslova dalje.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00083568
KZ-1 člen 86, 86/4, 86/8. ZSKZDČEU-1 člen 139, 139/3.
izvrševanje kazenskih sankcij - izvršitev kazenske sodbe tujega sodišča - način izvršitve kazni - vikend zapor - delo v splošno korist
Določba tretjega odstavka 139. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah držav članic Evropske unije (ZSKZDČEU-1) je jasna. Po prevzemu izvršitve tuje odločbe domače sodišče ne sme posegati v vrsto, višino in način izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo, razen v primerih iz 140. in 141. člena istega zakona. Jezikovna razlaga tako povsem onemogoča, da bi domače sodišče lahko poseglo v način izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo, razen v primeru, če način izvršitve ne bi bil združljiv s pravnim redom Republike Slovenije.
Zakonski znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 284. člena KZ-1 so izpolnjeni, če priča zavestno poda izjavo, ki je objektivno neresnična in se nanaša na predmet presoje oziroma na dejstva, ki morajo biti taka, da je lahko na njih utemeljena odločitev.
Predmet inkriminacije po prvem odstavku 284. člena KZ-1 je izključno navajanje dejstev, katerih neresničnost je objektivno mogoče preveriti in ki so lahko podlaga za odločitev, in ne navajanje subjektivnih prepričanj, vrednostnih ocen in mnenj.
nasilje v družini - zastaranje - začetek teka zastaranja - čas storitve kaznivega dejanja - kolektivno kaznivo dejanje
Kaznivega dejanja iz prvega odstavka 191. člena KZ-1 ni mogoče prepoznati le v skupku posamičnih ravnanj, ki se očitajo storilcu, ampak tudi v nastanku in vzdrževanju prepovedane posledice. Prepovedana posledica zaokroža skupek posamičnih ravnanj v nedeljivo celoto. To pa pomeni, da je za čas, ko je kaznivo dejanje storjeno, treba šteti čas zadnjega ravnanja, ki je sklenilo stanje s prepovedano posledico, konkretneje spravljanje oškodovanke v podrejen položaj.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00083567
KZ-1 člen 191, 191/1. ZKP člen 269, 269/2. URS člen 29, 29-1.
kaznivo dejanje nasilja v družini - opis kaznivega dejanja - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja - pravica do obrambe - izvršitvene oblike dejanja
Obtožni predlog je sestavljen v skladu z določbo 269. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) tudi, če bi abstraktni del kaznivega dejanja izostal. Posledično, napačni zapis abstraktnih zakonskih znakov ne pomeni, da očitano dejanje ni kaznivo dejanje, če so zakonski znaki ustrezno konkretizirani v konkretnem delu očitka. Predvsem pa se v obravnavani zadevi, kot je že pojasnjeno, v abstraktnem delu izreka očitata dve alternativno določeni izvršitveni obliki, to je zalezovanje in omejevanje svobode gibanja. Oba abstraktna očitka sta v konkretnem opisu ovsebinjena. Glede na navedeno je očitek zagovornikov, da je v obravnavanem kazenskem postopku bilo kršeno načelo zakonitosti s tem, da je bil obsojenec obsojen za dejanje, ki ni kaznivo, neutemeljen. Res je sicer, da abstraktni del opisa vsebuje poleg očiteka "omejevanja svobode gibanja" še navedbo z "grožnjo z napadom na življenje in telo", kar ni (nujen) sestavni del te alternativno določene izvršitvene oblike, vendar navedeno na zakonitost izreka ni in ne more vplivati. Storilec namreč izpolni zakonske znake tega kaznivega dejanja že s konkretiziranim očitkom omejevanja svobode gibanja.
V obravnavani zadevi ne gre za to, da obsojenec ne bi bil seznanjen z obtožbo. Abstraktni očitek obsojencu je bil namreč ves čas postopka nespremenjen, saj je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izrek ni posegalo. Prav tako je bil konkretni del obsojencu očitanega ravnanja ves čas kazenskega postopka enak, očitki obsojencu pa določno opredeljeni, kar vse mu je omogočilo učinkovito obrambo. Res je sicer pritožbeno sodišče v obrazložitvi prepoznalo, da kazenskopravni očitek zajema tudi izvršitveno obliko grdega ravnanja, vendar navedeno na procesni položaj obsojenca ni vplivalo. V opis kaznivega dejanja namreč ni poseglo, tako, da se je imel obsojenec ves čas možnost zagovarjati tako glede abstraktnega očitka o zalezovanju ter omejevanju svobode gibanja kot o konkretnih očitkih. Zato je neutemeljena trditev vložnikov, da predstavlja sodba pritožbenega sodišča za obsojenca sodbo presenečenja.