Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 3/2, 17, 17/1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja tožnika odgovorni državi članici po Dublinski uredbi - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - izpodbojnost domnev
Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito oziroma pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.
V primeru prosilčevega zatrjevanja, da odgovorna država članica EU zanj ni varna država, morajo pristojni organi in sodišča tudi v postopkih po Uredbi Dublin III presoditi vse okoliščine, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja. To pomeni, da morajo upoštevati tudi npr. zdravstveno stanje prosilca in prosilčevo osebno situacijo v Sloveniji. Presoditi morajo, ali bi lahko bila že sama predaja prosilca v nasprotju z zahtevami, ki izhajajo iz načela nevračanja. Pri tem pa ni mogoče postaviti ločnice med postopkom, ki se odvija v zvezi z vloženo namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito in postopkom po vloženi prošnji za mednarodno zaščito, saj je ravnanje policistov v postopku v zvezi z izraženo namero za vložitev prošnje smiselno neposredno vezano na azilni postopek.
pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje - obseg pritožbenega preizkusa - kasatorično pooblastilo - ustavna pravica do pravnega sredstva (pritožba) - zavrnitev pritožbe
Ko odloča o pritožbi stranke zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje, je po 357.a členu Zakona o pravdnem postopku Vrhovno sodišče omejeno na preizkus, ali je drugostopenjsko sodišče pravilno uporabilo kasatorično pooblastilo. To pomeni, da ne sme preizkušati pravilnosti zaključka sodišča druge stopnje, da je (bila) pritožba stranke zoper odločitev prvostopenjskega sodišča utemeljena. Zaradi te omejitve mora kot neizpodbitno vzeti, da je drugostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo napako, storjeno na prvi stopnji sojenja in sme in mora presoditi le, ali so glede na ugotovljeno napako obstajali razlogi za razveljavitev prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, ali bi moralo drugostopenjsko sodišče napako odpraviti samo
ZUP člen 80, 80/3, 276, 280, 280/1. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-1.
zavrženje tožbe - zahteva za izrek odločbe za nično - direktna tožba - pristojnost upravnega sodišča - uveljavljanje ničnosti - zavrnitev pritožbe
Zakonska ureditev upravnega spora ne določa, da bi lahko stranka (neposredno) s tožbo v upravnem sporu zahtevala ugotovitev ničnosti upravnega akta.
Stranka mora torej ničnost upravne odločbe uveljavljati najprej v upravnem postopku, šele po zavrnitvi tega pravnega sredstva v upravnem postopku pa je možno sodno varstvo v upravnem sporu.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog za vložitev prošnje - zavrnitev prošnje
Zatrjevano tveganje, da bo pritožnik v izvorni državi izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju (hudi revščini), je posledica splošnih razmer v Maroku, ki ustvarjajo revščino v državi, ne pa stanja, ki bi mu bil individualno izpostavljen pritožnik zaradi ravnanj subjektov preganjanja ali resne škode zaradi okoliščin, ki bi jih sprožal kateri od pravno upoštevnih razlogov, ki so kot razlogi preganjanja našteti v 27. členu ZMZ-1, kot razlogi resne škode pa v 28. členu istega zakona.
Institut mednarodne zaščite je namenjen varstvu osebe pred preganjanjem ali resno škodo, ki bi mu jo v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi, zgrajeni pred januarjem 2003 - določitev pripadajočega zemljišča za območje greznic in malih čistilnih naprav ter površin, potrebnih za dostop do njih - funkcionalno zemljišče, potrebno za redno rabo stavbe - obseg pripadajočega zemljišča - ugotovitev obsega - ugotovitev namembnosti zemljišča - pretekla raba zemljišča - zmotna uporaba materialnega prava - ugoditev reviziji
Pripadajoče zemljišče po kriteriju iz 2. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 se ugotovi z uporabo dveh pravil. Resnična ureditev zemljišča za nek namen (statično pravilo) utemeljuje dejanski vidik v trenutku izgradnje stavbe. Nato je treba utemeljiti še, da je bilo za ta namen tudi uporabljano (dinamično pravilo). To pomeni, da upoštevamo naknadne spremembe, in to ne le na normativni ravni (npr. spremembe prostorskih aktov), ampak tudi v naravi (npr. dejanska raba, sprememba rabe, novogradnje, rušenja ipd.), kar vse lahko vpliva na spremembo obsega (ali celo na njegov obstoj) funkcionalnega zemljišča stavbe. Pri uporabi dinamičnega pravila je odločilnega pomena tudi pretekla redna raba, kar kaže na povezanost kriterijev iz 2. in 3. točke prvega odstavka 42. člena ZVEtL-1. Toda ker je postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča po ZVEtL-2 ugotavljanje stanja na presečni datum (tj. datum lastninjenja), ni pomembno, kako se je zemljišče uporabljalo kasneje (razen če trditve udeležencev terjajo presojo po tretjem odstavku 44. člena ZVEtL-1).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS00066999
URS člen 33. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. ZIZ člen 64, 65.
predlog za dopustitev revizije - tožba zaradi nedopustnosti izvršbe - pričakovana lastninska pravica - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali ima v okoliščinah konkretnega primera tožnica lastninsko pravico v pričakovanju, ki preprečuje izvršbo, četudi ne razpolaga z razpolagalnim pravnim poslom.
javni razpis - ureditvena začasna odredba - uspeh s tožbo - finančna sredstva - proračunska sredstva - pravni interes - zavrnitev pritožbe
Pritožnici bodo tudi v primeru če s tožbo v tem upravnem sporu uspe, finančna sredstva, ki jih je želela pridobiti na javnem razpisu in katerih razdelitev s predlagano začasno odredbo želi zadržati, zagotovljena. Toženka bo namreč morala potrebna finančna sredstva zagotoviti iz drugih virov (proračun). Predhodna razdelitev sredstev iz javnega razpisa tako ne vpliva na pritožničin pravni položaj v tem upravnem sporu, saj učinkovitost njenega sodnega varstva v tem upravnem sporu ob morebitnem uspehu ni ogrožena ali omejena. Ugoditev zahtevi za izdajo začasne odredbe tako za pritožnico ne pomeni niti določene pravne koristi, ki jo brez tega ne bi mogla doseči, niti si pritožnica z ugodno odločitvijo o predlagani začasni odredbi svojega pravnega položaja ne more izboljšati. Pritožnica tako za izdajo predlagane začasne odredbe ne izkazuje pravnega interesa.
Tožnica je kot zavarovančeva odgovornostna zavarovalnica namesto zavarovanca plačala odškodnino oškodovanki. V razmerju do toženke, ki z zavarovancem na podlagi četrtega odstavka 153. člena OZ solidarno odgovarja oškodovanki za škodo, je zavarovalnica s plačilom celotne odškodnine v skladu z 963. členom OZ vstopila v pravice svojega zavarovanca. Zato (lahko) v medsebojnem regresnem razmerju na podlagi prvega odstavka 188. člena OZ zahteva od solidarne dolžnice povrnitev tistega, kar je plačala zanjo, torej znesek, ki presega zavarovančevo odgovornost.
Ker je v obravnavani zadevi zavarovalnica vstopila v položaj zavarovanca kot enega od solidarnih dolžnikov v notranjem regresnem razmerju in ker ni posebne določbe o zastaranju regresnih terjatev, je treba za določitev dolžine zastaralnega roka njene regresne terjatve uporabiti določbo 346. člena OZ, ki ureja zastaranje v splošnem petletnem roku. Vrhovno sodišče soglaša z začetkom teka zastaralnega roka, ki sta ga sodišči nižjih stopenj vpeli na trenutek, ko je zavarovalnica izplačala odškodnino oškodovanki. Šele tedaj se je namreč njen izvedeni (in izvorni speči zavarovančev) regresni zahtevek rodil oziroma tedaj je zavarovalnica pridobila pravico od toženke uveljavljati plačilo regresa (prvi odstavek 336. člena OZ).
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI POSTOPEK
VS00066420
ZMZ-1 člen 89, 89/1. ZPP člen 343, 343/4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe toženke vpliva na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
URS člen 53, 54, 56, 158. DZ člen 7, 141, 141/1, 141/2,. ZIZ člen 226, 238b, 238f.
izvršitev odločbe o stikih z otrokom - telefonski stiki z otrokom - izvršilni naslov za prisilno izvršitev stikov - sodna poravnava kot izvršilni naslov - vezanost sodišča na izvršilni naslov - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - presoja materialnopravne pravilnosti izvršilnega naslova - največja korist otroka - zavračanje stikov - onemogočanje izvrševanja stikov z otrokom - obligacija prizadevanja - zavrnitev revizije
V obravnavanem primeru gre za posredno izvršbo delne sodne poravnave o osebnih stikih, s katero se dolžnico z denarnimi kaznimi sili k opravi dejanja – pripravi otrok na telefonski stik z očetom. Taka je vsebina izvršilnega naslova in samo to je za izvršilno sodišče bistveno. Ključnega pomena je tu, da zahtevano dejanje dolžnice (njeno prizadevanje za odziv otrok na telefonski klic njunega očeta) ne pomeni obligacije rezultata, ampak obligacijo prizadevanja. Dolžnica si mora prizadevati za otrokov (telefonski) stik z očetom (upnikom). Zato je v tem primeru lahko sporno le, ali je dolžnica izpolnila svojo obveznost prizadevanja. Vprašanje, ali bo z izvršilnim naslovom naloženo prizadevanje obrodilo sadove in bosta otroka z njunim očetom vzpostavila telefonske stike, pa je odvisno od otrok (ki sta bila takrat stara dvanajst in trinajst let).
ZIZ člen 10, 10/1, 42, 42/2. ZPP člen 377, 384, 384/1.
predlog za dopustitev revizije - izvršilni postopek - dovoljenost predloga za dopustitev revizije - razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi - sklep, s katerim je postopek pravnomočno končan - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Zoper sklep, izdan na drugi stopnji, s katerim je pravnomočno odločeno, da se predlog za izvršbo zavrže ali zavrne ali se predlogu za izvršbo ugodi, je dovoljena revizija pod pogoji, ki jih določa zakon, ki ureja pravdni postopek. Zakonodajalec je s tem revizijo v izvršilnih postopkih omejil le na točno določene sklepe. Zoper ostale sklepe, izdane v postopkih izvršbe in zavarovanja, revizija (še vedno) ni dovoljena.
Postopek, v katerem sodišče odloča o razveljavitvi (neutemeljenega) potrdila o izvršljivosti, je po svoji naravi postopek, ki se začne po tem, ko je sodna odločba o glavni stvari postala pravnomočna. Odločba sodišča druge stopnje, izdana v postopku odločanja po 42. členu ZIZ, ni sklep, s katerim se je postopek pravnomočno končal v smislu prvega odstavka 384. člena ZPP. Ta določa, da lahko stranke vložijo revizijo zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerimi je bil postopek pravnomočno končan.
omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - nevarnost za javni red - ocena listinskih dokazov - zavrnitev pritožbe
Za listino kot dokazno sredstvo je 84, 84/1bistveno, da je nosilka informacij, ki jih je mogoče uporabiti za ugotovitev (ali ovrženje) pravno relevantnega dejstva. Pomembna je vsebina listine, to je v njej zapisana izjava, medtem ko sta navedba osebe, ki jo je sestavila, in njen podpis na listini v prvi vrsti relevantna z vidika vprašanja, kdo je sestavil listino oziroma čigava izjava je v njej navedena
Pritožnik ne trdi, da uradni zaznamki toženke in poročila njene varnostne službe niso vsebovali informacij, ki jih je bilo mogoče uporabiti za namen dokazovanja. Prav tako ne pojasni, zakaj bi v obravnavani zadevi posamično listino šele navedba in podpis osebe vzpostavilo kot dokaz v predhodno razloženem pomenu. Poleg tega se je zaslišanju konkretnih zaposlenih v azilnem domu odrekel s svojim nasprotovanjem dokaznemu predlogu toženke. Vrhovno sodišče zato zavrača pritožbeni očitek, da je sodišče izpodbijani sklep potrdilo brez dokazov.
predlog za dopustitev revizije - dvom v pravilnost izvedenskega mnenja - dvom v nepristanskost - predlog za postavitev novega izvedenca - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca - zavrnitev predloga
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO
VS00066933
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2.
predlog za dopustitev revizije - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini - prenos pravice uporabe - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona (ZLNDL) - zavrnitev predloga
Dopuščena revizija v zvezi z lastninjenjem nepremičnin v družbeni lastnini.
pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje - sklep o razdružitvi postopka - sklep o stvarni nepristojnosti - procesni sklepi - dovoljenost pritožbe - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe
Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo procesna sklepa sodišča prve stopnje, ki nimata narave sodbe, se pritožba ne prilega institutu pritožbe po prvem odstavku 357.a člena ZPP. Nedovoljeno pritožbo je zato Vrhovno sodišče zavrglo (1. točka 365. člena ZPP).
določitev krajevne pristojnosti za zapuščinsko obravnavo - zapustnik, ki nima premoženja v Sloveniji
Zakon o dedovanju v četrtem odstavku 177. člena določa, da če ni nobene zapuščine v Republiki Sloveniji, določi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, katero po zakonu stvarno pristojno sodišče je krajevno pristojno.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1, 18/1-b. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 2, 2-c, 6.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja tožnika odgovorni državi članici po Dublinski uredbi - sistemske pomanjkljivosti - dokazna ocena - zavrnitev pritožbe
Pritožnik ni izpodbil ugotovitve sodišča prve stopnje, da ima na Hrvaškem položaj prosilca za mednarodno zaščito, zaradi česar je ta država sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje. Nesporno je tudi, da je pritožnik po samovoljni zapustitvi azilnega doma v Zagrebu vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Ker je Hrvaška svojo odgovornost za obravnavanje prošnje že potrdila, je s tem vzpostavljen položaj iz točke b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem je Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti pritožnika – prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena4 dolžna tudi obravnavati.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti sodišča - nezadovoljstvo stranke z delom sodnika - zavrnitev predloga
Nezadovoljstvo z delom posameznega sodnika ali dvom v njegovo nepristranskost ni razlog za delegacijo pristojnosti celotnega sodišča, temveč - če je utemeljen - le za izločitev posameznega sodnika.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00066647
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 8. OZ člen 15, 86. ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-3, 24/1-4.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - alternativnost pogojev - načelo vestnosti in poštenja - pojasnilna dolžnost banke - sklenitvena pogodbena faza - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dobra vera - objektivno merilo - razlaga ZVPot - evropsko pravo - Direktiva Sveta 93/13/EGS - zavrnitev revizije
Za nepoštenost pogodbenega pogoja je dovolj, da se življenjski primer prilega eni od štirih alinej iz prvega odstavka 24. člena ZVPot.
Merilo dobre vere je v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev objektivno, tako v vsebinskem kot v postopkovnem pogledu. Dobra vera z vsebino, kot je opredeljena v Direktivi 93/13, je zato kršena, če ponudnik pri vključitvi pogodbenega pogoja ne ravna skladu s profesionalno skrbnostjo ali če pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi. Zadostuje, da bi se ponudnik ob profesionalni skrbnosti lahko zavedal škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih v resnici ni, niti jih ni želel.
Ker je merilo dobro vere objektivno in je pojasnilna dolžnost, ki jo treba opraviti skladno s profesionalno skrbnostjo pri kreditih v tuji valuti neločljiv element presoje splošnih tipov nepoštenih pogodbenih pogojev iz prvega odstavka 24. člena ZVPot, dobra vera v postopkovnem pogledu (v smislu vestnega ravnanja ponudnika do sopogodbenika pri vključitvi pogodbenih pogojev) ni zajeta samo v četrti alineji, ampak tudi v prvi, drugi in tretji alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot.
Treba je razlikovati med (ne)napovedljivostijo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih oscilacij valutnega para na drugi strani. Tudi če kreditodajalci niso vedeli, kdaj in v kakšni vsebini se bo uresničil dogodek, ki bi lahko imel pomembne posledice na valutni par, to ne pomeni, da se niso zavedali oziroma bi se vsaj morali zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje.