1. Udeleženci življenjskega razmerja, iz katerega izvira spor za plačilo pogodbene kazni med tožnico in toženko, so trije. Tožnica je javna agencija, toženka je zasebno podjetje. Tu je še tretja oseba - mlada raziskovalka, zaposlena pri toženki. Ta v pogodbi med pravdnima strankama nastopa kot objekt (financiranja), v resnici pa je osrednji subjekt življenjskega primera.
Toženki je bilo s pravnomočno sodbo naloženo, naj plača pogodbeno kazen. Pravna podlaga izpodbijane odločitve je pogodbeno določilo, ki obveznost plačila pogodbene kazen navezuje na dejstvo, da namen in cilj programa (t. j., uspešen zagovor doktorske naloge in pridobitev naslova doktor znanosti) nista pravočasno dosežena. Mlada raziskovalka je doktorirala, a ne pravočasno.
Vrhovno sodišče je odločalo o naslednjem revizijskem vprašanju: Ali je v obravnavanem primeru materialnopravno pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je na podlagi pogodbe o sofinanciranju mladega raziskovalca iz gospodarstva toženka dolžna vrniti tožnici del prejetih sredstev, ker je pri toženki zaposlena mlada raziskovalka zamujala pri pridobitvi doktorskega naslova?
2. Načelo vestnosti in poštenja ob hkratnem upoštevanju dejstva, da gre v obravnavanem primeru za posebno vrsto javnopravnega razmerja (ki temelji na upravni pogodbi), pri katerem je močno poudarjen javni interes, terja, da je treba dogovor o pogodbeni kazni v konkretnem primeru razlagati na način, da se dolžnost njenega plačila s strani toženke uresniči zgolj v primeru, ko slednja ne bi izpolnila svojih temeljnih pogodbenih obveznosti, ki so ji naložene v 6. in 7. členu Pogodbe ter bi bil to tudi razlog, da se je namen in cilj programa izjalovil. Toženka je pogodbeno prevzete obveznosti pravočasno in v celoti izpolnila, s čimer je bilo z njene strani storjeno vse, da bi prišlo do pravočasne izpolnitve obveznosti. Do zamude z izpolnitvijo je torej prišlo iz vzroka, za katerega toženka kot stranka upravne pogodbe ne more odgovarjati. Takšno razlago 250. člena OZ Vrhovno sodišče podaja upoštevaje dejstvo, da gre za pogodbeno klavzulo o pogodbeni kazni v upravni pogodbi.
3. V nadaljevanju je moralo Vrhovno sodišče presoditi še tožničino tezo, da ji mora toženka sredstva vrniti na podlagi nezakonito izplačane državne pomoči. Po predstavitvi instituta državne pomoči (kar je institut prava EU), zlasti v luči obveznosti vračanja nedovoljene državne pomoči, je Vrhovno sodišče presodilo, da trditvena podlaga tožnice ne omogoča sklepa, da bi bila državna pomoč nezakonita ali da bi jo toženka zlorabila. Ne glede na to pa znesek v obravnavani zadevi ne presega niti praga "de minimis" državnih pomoči ter že zato ne gre za nedovoljeno državno pomoč.
Ker je bil predmet tega kolektivnega delovnega spora le vprašanje kršitve 40. člena KPJS (ki pa določa le višino dodatka za izmensko delo in splošno upravičenost javnega uslužbenca do plačila za izmensko delo v popoldanski in nočni izmeni), sta se sodišči druge in prve stopnje z različnim tolmačenjem časovnih okvirjev izmenskega dela glede na določbi osmega odstavka 16. člena KPP oziroma drugega odstavka 26. člena Akta po nepotrebnem spustili v presojo, ali je nasprotna udeleženka policistom za delo v popoldanski izmeni izplačala dodatek za izmensko delo v celoti ali ne. To namreč ni vprašanje kršitve 40. člena KPJS, temveč zgoraj omenjenih določb KPP oziroma Akta.
Tožnici je bila potem, ko ji je bila v letu 1992 na podlagi 116. člena ZPIZ/92 priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu z določenimi dejanskimi omejitvami s polnim delovnim časom, zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja v letu 2019 na podlagi 82. člena ZPIZ-2 priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z še dodatnimi dejanskimi omejitvami in s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko. Ta časovna omejitev kljub temu, da je temeljila na 82. členu ZPIZ-2, ne pomeni popolnega pretrganja s pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu iz leta 1992. Ti pravici sta res le delno enakovrstni, vendar ju je treba glede na namen drugega odstavka 121. člena ZPIZ-2G in ob upoštevanju okoliščin primera vseeno obravnavati širše in ju šteti za enakovrstni v smislu citirane določbe ZPIZ-2G.
V prvem odstavku 31. člena ZDR-1 so naštete sestavine, ki jih mora vsebovati pogodba o zaposlitvi. Drugi odstavek istega člena pa določa, da se lahko stranki v pogodbi o zaposlitvi glede vprašanj, ki so navedena v sedmi, deveti, deseti in enajsti alineji prejšnjega odstavka, sklicujeta na veljavne zakone, kolektivne pogodbe oziroma splošne akte delodajalca. Ravno takšen posebej dopusten način pogodbenega urejanja - s sklicevanjem na veljavno kolektivno pogodbo - je bil uporabljen v tožničini pogodbi o zaposlitvi glede dodatka za delovno dobo in glede določanja letnega dopusta.
V primeru takšnega pogodbenega urejanja postanejo določbe kolektivne pogodbe sestavni del pogodbe o zaposlitvi (t.i. inkorporirane delovnopravne norme). Tudi, če se kolektivna pogodba kasneje spremeni, veljajo po 51. členu ZDR-1 določbe kolektivne pogodbe, veljavne ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, še naprej. Pravilo iz 51. člena ZDR-1 o ohranitvi ugodnejših pravic je treba razlagati v zvezi z 9. členom ZDR-1, ki določa omejitev avtonomije pogodbenih strank. Gre za delovnopravno nadgradnjo enega temeljih načel obligacijskega prava, da sklenjena pogodba zavezuje in da je sprememba praviloma mogoča le na podlagi soglasja volj pogodbenih strank. Tudi na inkorporirano delovnopravno normo kasnejša sprememba delovnopravne norme nima vpliva in za stranki pogodbe o zaposlitvi ne velja, dokler je s soglasjem volj ne spremenita.
V ZSPJS (niti v drugem predpisu) ni podlage za to, da se javnemu uslužbencu, ki dejansko opravlja delo višje vrednotenega delovnega mesta z višjo strokovno izobrazbo, prizna višji plačni razred iz naslova instituta napredovanja po dejanskem delovnem mestu.