POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VS00071486
ZPIZ-2 člen 190a, 193, 193/2. ZUstS člen 23, 23/1. URS člen 155, 156. ZPIZ-2B člen 39.
zahteva za oceno ustavnosti - obvezno zavarovanje v prometu - obseg zavarovalnega jamstva - regresni zahtevek ZPIZ - prepoved povratne veljave pravnih aktov - sklep o prekinitvi postopka
Revizijski postopek se prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti 39. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2B), kolikor določa, da se 190.a člen in drugi odstavek 193. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) uporabljata za uveljavljanje odškodninske odgovornosti zavoda proti zavarovalnicam na podlagi pogodb o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, ki so bile sklenjene pred 1. 1. 2016.
pogodba o prenosu nepremičnine - zastopanje brez pooblastila - naknadna odobritev pogodbe s konkludentim dejanjem - oblika pooblastila - pomanjkanje obličnosti - konvalidacija pogodbe - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava - ugoditev reviziji
Vrhovno sodišče je skozi sodno prakso že večkrat zavzelo stališče, da je tudi v primeru sklenjene pogodbe o prodaji nepremičnine možna konvalidacija pogodbe, ki ni bila sklenjena v predpisani obliki. Predpisana izenačitev obličnosti pogodbe in pooblastila za podpis pogodbe v 75. členu OZ zato terja razlago, da je v primerih, ko je dopustna konvalidacija oblikovno pomanjkljive pogodbe, lahko pravno upoštevno tudi pooblastilo, ki ni izpolnjevalo predpisane obličnosti. Enako mora veljati tudi za pravni akt odobritve pogodbe po drugem odstavku 73. člena OZ.
očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlog - načelo nevračanja - preganjanje - povračilo škode - težke socialne razmere - varna izvorna država
Grožnje in zahteve nekdanjega delodajalca po povračilu povzročene škode niso razlog za priznanje mednarodne zaščite. Pritožnik pa preganjanja, ki bi lahko bil podlaga za priznanje statusa begunca, tudi ni utemeljeval z razlogi, določenimi v drugem odstavku 20. člena ZMZ-1 (preganjanje zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju).
Za priznanje mednarodne zaščite tudi ne zadošča golo dejstvo, da je ekonomski (in socialni) sistem v izvorni državi za (pri)tožnika slabši.
Tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, mora izhajati iz dejavnikov na strani države ali drugih subjektov, pred katerimi država prosilca noče ali ne more zaščititi.
trajanje pripora po vloženi obtožnici - sklep o podaljšanju pripora
Upoštevaje zakonsko ureditev, ki natančno določa maksimalni čas trajanja pripora po vložitvi obtožnice, v sklepu o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici ni treba navajati časa trajanja tega omejevalnega ukrepa.
pripor - koluzijska nevarnost - udeleženci postopka - priče - vplivanje na priče
Za obstoj koluzijske nevarnosti ne zadošča zgolj abstraktna možnost vplivanja, kot je podana v vsaki zadevi, v kateri je treba zaslišati procesne udeležence, ampak morajo biti podane posebne, konkretne in specifične okoliščine, na podlagi katerih je mogoče a) z gotovostjo sklepati, da je obdolženec že izkazal neko aktivnost v smeri začetka vplivanja na priče ali udeležence v postopku, oziroma b) utemeljiti realno podlago za sklepanje, da bo obdolženec v bodoče vplival nanje in na tak način oviral potek kazenskega postopka. Le teoretična možnost vplivanja na priče ali navedba, da bo treba priče šele zaslišati, ne zadostuje za sklep, da so podani razlogi za pripor, teža kaznivega dejanja pa tudi ni tista posebna okoliščina, ki bi upravičevala bojazen, da bo obdolženi oviral kazenski postopek tako, da bo vplival na priče.
Niti iz obrazložitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa, niti iz podatkov spisa ne izhaja, da bi obdolženec že kaj storil ali vsaj nakazal, da bo kaj storil v smeri vplivanja na priče. Iz pravnomočnega sklepa izhajajoče splošno dejstvo, da naj bi bilo v kaznivo dejanje udeleženih več oseb, s katerimi bi obdolženec lahko stopil v stik – kot to velja za vsako zadevo – oziroma da do odreditve pripora še niso bile zaslišane vse priče, samo po sebi ne zadošča za sklepanje o obstoju konkretne, realne in upravičene bojazni, da bi obdolženec na prostosti vplival na priče oziroma soudeležence.
ponovni postopek za priznanje mednarodne zaščite - zavrženje zahteve - nova dejstva in dokazi - nezmožnost uveljavljanja v prejšnjem postopku brez svoje krivde - ugovor nevednosti - zavrnitev pritožbe
V zvezi s pritožnikovim ugovorom, da v času prvega postopka še ni vedel, da gre za pomembno okoliščino pri uveljavljanju mednarodne zaščite, je Vrhovno sodišče v sodbi I Up 56/2022 z dne 25. 5. 2022 (10. točka obrazložitve) že poudarilo, da zatrjevana nevednost pritožnika o tem, katere stvari so pomembne, ne more biti opravičljiv razlog, da pritožnik pri podaji prošnje ni uveljavljal resničnih razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo.
odvzem premoženjske koristi - dejanski prejemki - pravna oseba - storilec - lastnik - zakoniti zastopnik - odklonilno ločeno mnenje
Vrhovno sodišče je že presodilo, da je v primeru, ko sicer premoženjsko korist formalno pridobi pravna oseba, vendar za njo v celoti stoji storilec, le-temu mogoče odvzeti premoženjsko korist kot njenemu posrednemu in dejanskemu pridobitelju. Takšna situacija je podana tudi v obravnavanem primeru, saj iz povzetih pravnomočnih ugotovitev izhaja, da je šla premoženjska korist sicer neposredno pravnima osebama, za katerima pa je stal obsojenec, saj je imel nad njima popolno oblast in je bil tako kot edini družbenik in zakoniti zastopnik teh družb dejanski in posredni prejemnik premoženjske koristi. Zato je razumna in zakonsko skladna presoja pravnomočne sodbe, da se premoženjska korist, ki izvira iz kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1, v celotnem pravnomočno ugotovljenem obsegu naloži v plačilo obsojencu.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00071262
ZUS-1 člen 52. ZUP člen 165, 165/2. ZMZ-1 člen 52, 52-1, 52-2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - varna izvorna država - splošno znana dejstva - trditveno breme - korupcija - procesne pravice - zavrnitev pritožbe
Čeprav splošno znanih dejstev v skladu z drugim odstavkom 165. člena Zakona o splošnem upravnem postopku ni treba dokazovati, pa je treba taka dejstva zatrjevati, jih torej uveljavljati kot dejansko podlago, v kolikor je na stranki o tem trditveno breme. To velja tudi v obravnavani zadevi, saj bi moral pritožnik navesti in izkazati tehtne razloge, da njegova izvorna država zanj ni varna (in ne le, da ni varna na splošno). To tudi pomeni, da je bilo trditveno breme v zvezi z okoliščinami, ki vplivajo na uporabo koncepta varne izvorne države (kar je glede na odlok Vlade o seznamu varnih izvornih držav tudi Alžirija), četudi bi morebiti šlo za splošno znano dejstvo, na pritožniku, ki pa ga ni izpolnil. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je bil pritožnik glede navedenega prekludiran v skladu z 52. členom ZUS-1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - obrazložitev sodbe - obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje - pravica do pritožbe - predobravnavni narok - predlog za izločitev dokazov - izločitev sodnika višjega sodišča - pravica do nepristranskega sojenja - prikriti preiskovalni ukrepi - nadzor elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem - tajno delovanje - privilegij zoper samoobtožbo - pravice obrambe - pravica do zaslišanja obremenilnih in razbremenilnih prič - poročilo tajnega policijskega sodelavca kot dokaz - zahteva za izločitev sodnika - zavrženje zahteve za izločitev - tajno opazovanje - ustno dovoljenje - ustni predlog
Sodišču prve stopnje se do predloga za izločitev dokazov, ki je bil podan na predobravnavnem naroku in o katerem sta prvo in drugostopenjsko sodišče odločili s posebnim sklepom, v sodbi ni treba ponovno opredeljevati.
Višje sodišče lahko o nezakonitosti dokazov odloča dvakrat: v primeru pritožbe zoper sklep predsednika senata v fazi predobravnavnega naroka in pri preizkusu pritožbe zoper sodbo. Obseg presoje pri preizkusu sodbe se od preizkusa v fazi predobravnavnega naroka razlikuje, saj je lahko višje sodišče soočeno z drugačnim dejanskim stanjem, ugotovljenim na glavni obravnavi, poleg tega mora na kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP paziti po uradni dolžnosti. Na navedbe v pritožbi zoper sodbo, ki so identične navedbam iz pritožbe zoper sklep iz faze predobravnavnega naroka, je v predmetni zadevi višje sodišče odgovorilo s sklicevanjem na razloge prejšnjega sklepa. Navedeno ne pomeni, da je senat višjega sodišča preizkušal sklep, izdan v fazi predobravnavnega naroka. Izločitveni razlog iz 5. točke prvega odstavka 39. člena ZKP zato ni podan.
Obseg obrazložitve, ki jo mora sodišče podati v odgovor, je odvisen od navedb, ki jih je v predlogu za izločitev dokazov podala stranka postopka.
Državni tožilec se lahko v predlogu za odreditev ali podaljšanje prikritih preiskovalnih ukrepov sklicuje na že izdane odredbe preiskovalnega sodnika, če predlaga izvajanje ukrepov, ki pomenijo vsebinsko nadaljevanje že odrejenih ukrepov, posebej v primeru, ko je predlog podan ustno, saj bi bil v nasprotnem primeru izničen pomen hitrega postopanja v situaciji, ki terja hitro ukrepanje. S tem ko državni tožilec tvega, da se bodo (zaradi sklicevanja v predlogu na predhodne odredbe) morebitne kršitve ob njihovi izdaji zrcalile v kasnejših odredbah, je tudi obrambi zagotovljena možnost, da si z zatrjevanjem kršitev v postopku ob izdaji predhodnih odredb, na katere se predlog tožilca sklicuje, zagotovi varstvo jamstev 22., 23. in 29. člena Ustave.
Presoja dovoljenosti uporabe izjav nadzorovane osebe, ki jih je ta podala tajnemu delavcu v okviru tajnega delovanja, je odvisna od tega, ali je bilo ravnanje tajnega delavca dejansko (ekvivalenčno) prikrito zbiranje obvestil od nadzorovane osebe. Samo, če tajni delavec na to s svojim ravnanjem vpliva in nadzorovana oseba poda obremenilne izjave, katere niso bile pridobljene spontano, temveč z aktivnim izkoriščanjem preslepitve nadzorovane osebe, gre za pomeni nedopusten poseg v pravico do molka in privilegij zoper samoobtožbo.
Varovanje anonimnosti in s tem osebne varnosti izvajalcev tajnih opazovanj lahko pomeni opravičljiv razlog za opustitev neposrednega zaslišanja oseb, ki so ukrep tajnega opazovanja izvajale.
Stranka trditvenega bremena o tem, da je bil z ukrepom, odrejenim v predkazenskem postopku, kršen zakon, ne more prevaliti sodišče, od katerega ni mogoče pričakovati, da bo v sodbi samo ponovno ugotavljalo zakonitost odredb istega sodišča.
Višje sodišče je s tem, ko se ni opredelilo do v pritožbi zatrjevanega nezakonitega pridobivanja dokazov v predkazenskem postopku, kršilo obsojenčevo pravico do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave.
Odločitev o zavrženju zahteve za izločitev sodnikov obramba lahko izpodbija v pritožbi zoper sodbo.
Državni tožilec lahko da ustno dovoljenje za tajno opazovanje z namenom ugotavljanja identitete osebe, ki je prišla v stik z osebo, zoper katero se ukrep tajnega opazovanja že izvaja. Ključno za presojo, ali je bil ukrep izveden zakonito je, ali ga je policija izvajala na način, ki bi lahko dal relevantne podatke za identifikacijo neznane osebe.
sporazum o priznanju krivde - sprejem sporazuma o priznanju krivde
Ključno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali in pod katerimi pogoji je mogoč odstop od že sklenjenega, vendar s strani sodišča še ne preizkušenega oziroma sprejetega sporazuma o priznanju krivde.
Sporazum o priznanju krivde je po svoji naravi sklenjen dogovor (pogodba) med obdolžencem in državnim tožilstvom, ki je rezultat pogajanj med njima, pod katerimi pogoji bo obdolženec priznal krivdo za kaznivo dejanje iz obtožbe. Sklenjen sporazum (čeprav po svojem bistvu pomeni način konsenzualnega reševanja kazenskih zadev) sam po sebi še ne pomeni obsodilne sodbe le zato, ker z njegovo vsebino soglašata obe stranki. Potrebna je namreč naknadna kontrola izpolnjevanja vseh v zakonu določenih formalnih in vsebinskih pogojev ter njegova legitimacija, ki je udejanjena s tem, da ga sprejme sodišče.
Če volja ene od strank sporazuma za njegovo ohranitev (s takšnega ali drugačnega razloga) ni izražena, sodišče takšnega sporazuma na predobravnavnem naroku ne sme sprejeti. Kot utemeljeno zaključuje sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi, bi v nasprotnem primeru sodišče voljo ene ali obeh strank nadomestilo s svojo, s čimer bi se postavilo v vlogo stranke sporazuma. Takšna procesna situacija ne bi bila le v nasprotju z ločenostjo funkcij sojenja in pregona, temveč bi bila tudi v nasprotju s temeljno vlogo sodišča pri presoji sprejema sporazuma o priznanju krivde.
Učinki sporazuma nastopijo šele, ko sodišče na predobravnavnem naroku (oziroma, če je bil sporazum sklenjen pozneje, na glavni obravnavi) preveri soglasje volj strank in vsebino sporazuma. V nasprotnem primeru bi že sama sklenitev sporazuma do določene mere ustvarjala učinke res iudicata, pristojnost sodišča pa bi bila omejena zgolj na presojo vsebine sporazuma, ne pa tudi na njegovo bistvo, ki je ravno v soglasju volj obeh strank.
Stranki lahko od sporazuma odstopita (ne da bi za to navajali posebne razloge) do njegove sodne presoje na predobravnavnem naroku oziroma, če je bil sporazum sklenjen pozneje, na glavni obravnavi.
ZKP člen 15, 94, 94/1, 98.a, 420, 420/1, 420/4, 422/2.
dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - separatni stroški
Edini namen vložitve zahteve je v tem primeru obremenitev Vrhovnega sodišča in poskus povzročitve zastoja v kazenskem postopku zaradi kopičenja funkcionalno pristojnih sodišč, ki naj vodijo postopek in odločajo o obrambnih zahtevkih. Vložitev obravnavane zahteve ima hkrati vse znake navideznega uveljavljanja pravice do sodnega varstva pred Vrhovnim sodiščem. Na takšna ravnanja se je Vrhovno sodišče dolžno odzvati (15. člen ZKP), tudi z odločitvijo o obveznosti plačila stroškov, ki naj bremenijo tistega, ki jih povzroči z zlorabo procesne pravice. Pri tem ni pomembno, da vložnik pravice do vsebinske obravnave vložene zahteve niti ni imel. Zadošča že, da je lahko – na podlagi drugega odstavka 422. člena ZKP – pričakoval obravnavo vloge in odgovor Vrhovnega sodišča. Nastali stroški so torej posledica vložnikovega ravnanja, ki je v nasprotju z načelom ekonomičnosti in prepovedi zlorabe procesnih pravic in neodvisno od izida kazenskega postopka, h kateremu (prav zaradi izključenega dostopa do Vrhovnega sodišča) vložnik s svojo vlogo ne more nikakor prispevati.
Ta izhodišča je Vrhovno sodišče vrednotilo z upoštevanjem podatkov o zapletenosti in teku kazenskega postopka, v katerem morajo sodišča odgovoriti na veliko število obrambnih vlog, z večjim številom udeležencev na strani obrambe, in hkrati skrbeti za vodenje postopka brez nepotrebnega odlašanja. To so okoliščine, v katerih se bremenu sodišč še posebej poudarjeno pridružuje dolžnost vseh udeležencev, da se vzdržijo dejanj, ki bi bila v nasprotju z načelom ekonomičnosti in ki bi pomenila zlorabo procesnih pravic. Iskanje dostopa do Vrhovnega sodišča, ki ga ob jasnih določbah prvega in četrtega odstavka 420. člena ZKP nikakor ni mogoče doseči, v takšnih razmerah narekuje, da se tudi Vrhovno sodišče odzove na način, ki mu je na razpolago v skladu z določbami ZKP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00073625
ZKP člen 496, 496/1, 496/2. KZ-1 člen 70a, 70a/1, 70a/2.
varnostni ukrep - varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu - kontradiktornost postopka - pravica do izjave
Presoja o tem, ali bo sodišče pred odločitvijo o potrebnosti nadaljnjega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu zaslišalo storilca, je vedno stvar presoje sodišča, ki glede trajanja ali spreminjanja tega ukrepa praviloma odloča na podlagi mnenja zdravnikov, ki v času izvajanja ukrepov spremljajo storilčevo zdravstveno stanje. Načelo kontradiktornosti je odraz predpostavke, da se resnica najbolje manifestira v soočenju nasprotujočih stališč, kar še posebej velja, ko postopek pred sodiščem teče na podlagi predloga. Storilcu omogoči priti do besede v postopku in preprečuje, da bi postal le njegov predmet.
Izvenobravnavna sodnica je o nadaljnji potrebnosti izrečenega varnostnega ukrepa odločala po uradni dolžnosti, ko za manifestiranje pravice v postopku ni bilo potrebno soočenje stališč morebitnega predlagatelja postopka in storilke. Sodišče je priskrbelo poročilo UKC Maribor o poteku storilkinega zdravljenja, ki je predstavljalo edino novo procesno gradivo, s katerim stranke postopka predhodno niso bile seznanjene. Zaradi uresničitve pravice do izjave ga je posredovalo v izjavo storilki in njenemu zagovorniku, ki sta se s poročilom v postopku imela možnost seznaniti in se do njega opredeliti, storilka pa je uresničila svojo pravico do izjave.
Tako kot je potrebnost zaslišanja storilca vedno stvar presoje sodišča, je stvar njegove presoje vedno tudi ocena, ali je poleg mnenja zdravnikov, ki spremljajo storilčevo zdravljenje, treba opraviti še njihovo zaslišanje ali pridobiti dodatna izvedenska mnenja.
ZPP člen 367a, 367a/1. ZZDej člen 44c, 44c/2. Uredba o podelitvi koncesije za opravljanje javne zdravstvene službe na področju čeljustne in zobne ortopedije v zobozdravstveni dejavnosti (2020) člen 7.
predlog za dopustitev revizije - podelitev enovite koncesije - zdravstvena dejavnost - formalno nepopolna vloga - ugoditev predlogu
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je ukrep najstrožje sankcije – zavrženje vloge, zgolj zaradi napačne označbe koncesije na kuverti, sorazmeren?
Generalni direktor SURS je javni uslužbenec in za urejanje njegovega položaja veljajo tudi določbe ZJU, vključno z določbo petega odstavka 83. člena ZJU. Akt o njegovi razrešitvi, izdan na tej podlagi, je akt politične diskrecije in kot tak ni predmet sodne presoje v upravnem sporu (3. člen ZUS-1).
V primeru politične diskrecije ne gre za upravno diskrecijo, torej odločanje po prostem preudarku, saj je politična diskrecija povsem nevezana in je usmerjena v oblikovanje javnega interesa na podlagi vrednostnih sodb nosilcev oblasti in ne v presojo najprimernejše odločitve glede na zakonsko že vnaprej določen javni interes, kot velja za upravno diskrecijo, ki jo izvajajo praviloma nižji organi.
zavrženje pritožbe - oseba brez PDI - pravniški državni izpit (PDI)
Po določbi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 lahko stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Pogoj obveznega zastopanja po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit, ne velja le, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit.
ZPP člen 7, 367c, 367c/3. OZ člen 111, 190, 190/3.
predlog za dopustitev revizije - dopuščena revizija - pogodba o štipendiranju - vračilo štipendije
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali je sodišče druge stopnje z zaključki o konkludentem odstopu toženke od pogodbe zmotno uporabilo materialno pravo in prekoračilo trditveno podlago;
- ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo 111. člen OZ oziroma tretji odstavek 190. člena OZ.
ZŠtip-1 člen 3, 3-13, 3-14, 9, 9/1, 9/2, 9/3, 13. ZVis člen 33, 36, 70. ZPP člen 380, 380/1.
dodelitev državne štipendije - absolventski staž
Vprašanje, ali gre za prvo dodelitev štipendije v smislu tretjega odstavka 9. člena ZŠtip-1, se presoja glede na izobraževalni program, v katerega je vlagatelj za dodelitev štipendije vpisan.
Dodatno študijsko leto, ki ga študent vpiše po končanem izobraževalnem programu (zaradi pridobitve absolventskega staža), ni leto v okviru izobraževalnega programa, temveč leto po izteku izobraževalnega programa.
OZ člen 140, 140/1, 179, 179/1. ZDR-1 člen 8, 46, 47. ZNPPol člen 33, 48. ZDD-1 člen 32.
trpinčenje na delovnem mestu - poligrafsko testiranje - privolitev oškodovanca - svobodna volja - odškodnina za nepremoženjsko škodo - osebnostne pravice - pravno priznana škoda
Privolitev tožnic v poligrafsko testiranje je bila dana v okviru delovnega razmerja kot razmerja, ki ga opredeljuje tudi podrejen položaj delavca v razmerju do delodajalca. Upoštevajoč to značilnost delovnega razmerja, ZDR-1 med obveznostmi delodajalca še posebej poudarja varovanje delavčeve osebnosti in zaščito delavčeve zasebnosti, varovanje njegovega dostojanstva in varstvo osebnih podatkov (46., 47. in 48. člen ZDR-1). Zaradi takšne narave delovnega razmerja je treba tudi privolitev delavca v poligrafsko testiranje oziroma pridobitev njegovega informiranega soglasja, ki je nujno, da bi se takšno testiranje sploh lahko izvedlo, presojati posebej strogo.
Tožnici sta imeli pomisleke glede privolitve v testiranje zaradi občutka posredne prisile, da se v primeru odklonitve privolitve ne bi izkazali kot ''storilki'' glede anonimke. To pomeni, da privolitev tožnic v poligrafsko testiranje ni bila svobodna, uporaba poligrafa pa je bila že iz tega razloga nedopustna.