Uredba o ratifikaciji sporazuma med R Slovenijo in R Hrvaško o vojaških pokojninah.
akontacija vojaške pokojnine - pravna narava meddržavnega sporazuma med R Slovenijo in R Hrvaško o vojaških pokojninah
Določbe omenjenega sporazuma so prisilne narave (ius cogens), zato so zavezujoče tako za organe odločanja kot za stranke. To pa pomeni, da je z njimi omejena dispozicija strank na področju materialnega prava.
delovno razmerje pri delodajalcu - hujša kršitev delovne obveznosti - nadaljevano dejanje - zastaranje
Pri vseh kršitvah obveznosti, ki zaradi svoje narave pomenijo določeno nadaljevano dejanje, torej dejanje, ki se vsaj določen čas ponavlja, pa je obveznost kršena šele takrat, ko je nadaljevano dejanje končano. Zastaranje torej začne teči od storitve zadnje disciplinske kršitve.
Odlok o izplačevanju vojaških pokojnin člen 2, 2/1, 2/1-2.
akontacija vojaške pokojnine
Ker tožnik ni niti državljan Republike Slovenije, niti nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, sta ob pravilni uporabi določb citiranega odloka nižji sodišči utemeljeno zavrnili njegov zahtevek za prevzem izplačevanja njegove vojaške pokojnine, ker za prevzem niso izpolnjeni zahtevani pogoji.
Napačne - zmotne odločitve, do katere je sodišče prišlo po izvedenem dokaznem postopku in ob upoštevanju oziroma vrednotenju dokazov, tudi če v enem od izvedenih dokazov ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo in je zaradi tega prišlo do napake, ni mogoče popravljati s sklepom o popravi sodbe. Dejansko to pomeni, da gre po določbah citiranega člena pri popravi sodbe lahko samo za odpravo pomote, ne pa zmote, do katere je prišlo pri odločanju.
delovno razmerje pri delodajalcu - prenehanje potreb po delavcih
Iz določb 36. b člena ZDR ne izhaja, da je strokovna izobrazba oziroma usposobljenost za delo temeljni kriterij za ohranitev delovnega razmerja. Kriterije za določitev delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno, zakon samo primeroma našteva.
akontacija vojaške pokojnine - izredna pravna sredstva - revizija - izpodbijanje dejanskega stanja v reviziji - uveljavljanje novot v reviziji
V postopku pred nižjima sodiščema je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik v aktivni vojaški službi do 24.8.1991. To ugotovitev pa tožnik izpodbija z revizijsko novoto, da je bil v spornem času v vojaški službi proti svoji volji, pod vplivom groženj in prisile. Te trditve predstavljajo v revizijskem postopku nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. Med postopkom sta obe sodišči zadevo obravnavali le v okviru ugotovitev obstoja predpisanih pogojev za priznanje pravice do akontacije vojaške pokojnine in teh ugotovitev tožeča stranka v pritožbi, vloženi proti sodbi prvostopnega sodišča, ni izpodbijala s trditvami, da je v tej smeri dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Zato sedanja revizijska trditev, da opravljanje vojaških dolžnosti v JA ni bilo izraz tožnikove prostovoljne in svobodne odločitve, predstavlja revizijsko novoto, s tem pa nedovoljeno izpodbijanje v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenega dejanskega stanja.
revizija - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta
Tožeča stranka je 6.5.1988 vložila tožbo zaradi dosega dejanja in prenehanja vznemirjanja. Uveljavljala je torej nedenarno terjatev po citiranem 3. odstavku 382. člena ZPP, zato bi morala, da bi si zagotovila pravico do revizije, v tožbi navesti kot vrednost spornega predmeta znesek, ki je presegal v času vložitev tožbe veljavni revizijski znesek 800.000 din (ZPP, Uradni list SFRJ št. 4/77 - 74/87). Tožeča stranka je v tožbi navedla kot vrednost spornega predmeta znesek 25.000 din, s tem pa si pravice do revizije zoper odločitev o tem tožbenem zahtevku, ni zagotovila.
Prav tako pa si tudi ni zagotovila pravice do revizije zoper odločitev o tožbenem zahtevku na plačilo odškodnine v znesku 35.530,00 SIT (gre torej za denarno terjatev po citiranem 2. odstavku 382. člena ZPP). V času vložitve tega tožbenega zahtevka (13.10.1994) je že veljal Zakon o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov (Uradni list RS, št.55/92), ki je s svojim 9. členom zvišal znesek, ki ga mora presegati vtoževana denarna terjatev, da bi bila revizija dovoljena, na znesek 80.000,00 SIT. Te vrednosti pa višina denarne terjatve, ki se uveljavlja s tožbo, ne presega.
revizija - revizija zoper sklep - nedopustnost revizije in obnove postopka - dovoljenost revizije zoper sklep o začasni odredbi
Po 9. členu zakona o izvršilnem postopku (v nadaljevanju ZIP) revizija zoper odločbe, izdane v izvršilnem postopku, ni dovoljena. Sklep, s katerim je bil zavrnjen predlog na izdajo začasne odredbe, je bil sicer izdan v pravdnem postopku, vendar, ko sodišče odloča o začasni odredbi, tudi v tem postopku uporablja določila ZIP. Določila pravdnega postopka se v izvršilnem postopku uporabljajo le, če v ZIP (ali v drugem zakonu) ni določeno drugače (14. člen ZIP).
ZOsn člen 96, 96/3. ZUP člen 5, 8, 135, 137, 143, 209, 209/2. Pravilnik o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu (1992) člen 2, 5, 9, 20, 20/1.
osnovno in srednje šolstvo - napredovanje v naziv svetovalec - prehodne določbe
Zahteva pedagoškega delavca za napredovanje v višji naziv v načelu po vsebini vključuje tudi zahtevo za nižji naziv. V pedagoški naziv mentor lahko napreduje pedagoški delavec, ki poleg pogojev, določenih v 5. členu pravilnika, izpolnjuje tudi splošni pogoj glede strokovne izobrazbe, določen v 2. členu in podrobneje opredeljen v 9. členu pravilnika. Ta splošni pogoj izpolnjuje tudi pedagoški delavec, ki nima strokovne izobrazbe v skladu z zakonom, pa mu zakon dovoljuje opravljanje vzgojnoizobraževalnega dela (9. člen pravilnika). Z odgovorom na tožbo ni mogoče odpraviti pomanjkljivosti izdane odločbe.
Podatki "Izpisa Nemcev iz ljudskega popisa od 31.7.1941" so arhivski podatki, kar pomeni, da jih upravni organ sicer lahko uporabi, vendar pa tudi stranka lahko dokazuje, da niso resnični. Zato pa ji mora dati organ med postopkom možnost, da se o njih izjavi (8. čl. ZUP).
osebni dohodki delavcev kot stroški stečajnega postopka - poplačilo upnikov - izločitev za stroške - ločitvene in izločitvene pravice - izvršbe in zavarovanja
Poleg nekaterih odškodnin se osebni dohodki delavcev dolžnika v višini zajamčenih osebnih dohodkov do dneva, ko je bil začet stečajni postopek, "poravnajo kot stroški stečajnega postopka", kot to predpisuje drugi odstavek 140. člena ZPPSL/89. Pravna posledica slednjega je, kot pravilno ugotavlja izpodbijana instančna odločba, da je takšna terjatev privilegirana, kar pomeni, da se izplača v celoti (če je za to dovolj sredstev) pred glavno razdelitvijo (138. člen ZPPSL/89). Pri upnikovi glavnični terjatvi gre za prav takšno terjatev iz naslova zajamčenih osebnih dohodkov in smisel pravde zaradi njih (čeprav bi bilo pravilno to rešiti v okviru samega stečajnega postopka ob udeležbi stečajnih upnikov) je bil v tem, da se dožene, kolikšen znesek v stečajnem postopku sicer priznane terjatve iz naslova osebnih dohodkov ima naravo privilegirane terjatve po drugem odstavku 140. člena ZPPSL/89 in da se torej izplača pred poplačilom vseh upnikov, ne pa da bi šlo tu za stroške stečajnega postopka po petem odstavku 99. člena ZPPSL/89, ker po vsem povedanem to niso in jih v izvršbi ni dovoljeno terjati (prvi odstavek tega člena).
odgovornost za škodo od nevarne stvari - domneva vzročnosti - kdo odgovarja za škodo - oprostitev odgovornosti - delna oprostitev odgovornosti - dejanje oškodovanca - avtomobilist in kolesar - povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - telesne bolečine - strah - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - skaženost
Presoja nedopustnosti ravnanj obeh udeležencev prometne nesreče in njihov vpliv na nastanek škode (vzročna zveza) izkazuje, da prispevek mld. tožnika k nastanku škode ne more biti pravno relevanten.
Sodišči prve in druge stopnje temeljita nedopustnost ravnanja mld. tožnika na določilih 1. in 2. odstavka 97. člena zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZTVCP), po katerih mora kolesar voziti čim bližje desnemu robu vozišča (vozišče je del površine ceste, namenjen predvsem za promet vozil - 11. točka 10. člena ZTVCP), v kolikor pa vozi dvoje ali več kolesarjev v skupini, morajo voziti drug za drugim. Pri tem sta sodišči premajhno pozornost namenili ugotovljenemu dejstvu, da je šlo za vožnjo mld. tožnika po klancu navzgor, torej z zanemarljivo hitrostjo, po 2,6 m široki vaški cesti (nekategorizirana cesta oziroma površina, ki se uporablja za promet na katerikoli podlagi - 9. točka 10. člena ZTVCP), obdani s stanovanjskimi in gospodarskimi poslopji, kjer so pešci, počasi vozeča vozila in kolesarji pričakovana ovira.
Na takšni cesti pa ni mogoče pričakovati oziroma računati z vozili, ki "drvijo" 72 km/h. Ob takšni hitrosti drugega toženca umik mld. tožnika k desnemu robu ceste oziroma reševanje iz nevarnega položaja enostavno ni bilo mogoče (5. odstavek na str. 4 izvedenskega mnenja). Zato sklepa obeh sodišč, da je bil mld. tožnik tisti, ki je s svojo lego na cesti ustvarjal kritično prometno situacijo, ni mogoče sprejeti. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč ugotovili, da bi drugotoženec, ki kot domačin pozna razmere na kraju trčenja in za katerega je bil tudi način vožnje mld. tožnika vsekakor pričakovana ovira, lahko preprečil nesrečo že, če bi vozil 50% nad dovoljeno hitrostjo (60 km/h, dovoljena hitrost 40 km/h). Nevarnostni položaj za kolesarja je s svojo protipredpisno vožnjo (ki jo je glede na ugotovljene okoliščine nedvomno mogoče označiti kot skrajno nepazljivo) ustvaril izključno drugi toženec sam.
Odškodnina za negmotno škodo po določbah ZOR se odmerja glede na konkretno, individualno prizadetost oškodovanca - po 200. členu za prestano škodo in po 203. členu za bodočo škodo. Ta je odvisna od vrste dejavnikov. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo dejstva, ki so za individualizacijo odškodnine pomembna, in jih tudi pravilno upoštevalo. Ugotovljena dejstva so narekovala izpodbijano odločitev sodišča druge stopnje, to je zavrnitev neutemeljene pritožbe tožene stranke in potrditev sodbe prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu.
lastninjenje in privatizacija stanovanj - upravičenec do odkupa - odklonitev sklenitve prodajne pogodbe
Tožnik ne izpodbija dejstva, da mu je bilo stanovanjsko razmerje odpovedano s pravnomočno sodbo in da na podlagi nje nima več statusa imetnika stanovanjske pravice. Takšen status tožnika pa je predpogoj za obveznost tožene stranke, da po 117. členu stanovanjskega zakona (Ur. list RS, št. 18/91 in 21/94, v nadaljevanju SZ) tožniku proda sporno stanovanje. Če pa obveznosti tožene stranke ni, to je, če tožena stranka ni zavezanec po SZ, pa tožnik ne more izsiliti prodaje s tožbo.
pogoji za opravljanje dejavnosti - ukrep tržnega inšpektorja
Začasno obrtno dovoljenje ni dokaz o izpolnjevanju z zakonom določenih pogojev za opravljanje dejavnosti gospodarske družbe, saj za to ni podlage v ZGD.
Inšpekcijsko nadzorstvo se opravlja v javnem interesu in samo v tem obsegu je inšpektor pooblaščen izreči inšpekcijski ukrep. To pomeni, da inšpektor naloži lastniku stanovanja odpravo tistih pomanjkljivosti, ki onemogočajo varno uporabo stanovanja.
Niti Zakon o sodiščih niti Zakon o sodniški službi nimata določb, po katerih bi bilo treba pri uvrstitvi v plačilni razred upoštevati načelo ohranitve višine sodnikove plače, dosežene po prejšnjih predpisih. Določba 52. člena Zakona o sodniški službi velja le za plače, določene po tem zakonu, ne pa za prejšnje plače.
tožba na izpraznitev stanovanja - vojaško stanovanje - dodelitev po 25.6.1991 - ugotovitev pravice do večjega stanovanja
Stanovanjsko pravico je bilo tudi po predpisih (nekdanje zvezne države) o vojaških stanovanjih mogoče pridobiti z odločbo. Tako odločbo je pomenil le akt, v katerem je bilo navedeno konkretno stanovanje in konkreten imetnik stanovanjske pravice. Sklepa z dne 4.11.1988 sodišči prve in druge stopnje pravilno nista šteli za takšno odločbo. Prav tako pa tega sklepa ni mogoče šteti za fazo uvedenega in še ne končanega postopka za dodelitev (večjega)
stanovanja tožencu. Zato tudi uporaba 1. odstavka 8. člena UZITUL ne pride v poštev.
pobot - splošni pogoji - izjava o pobotu - kdaj pobot nastane - pobotni ugovor
Z ugovorom pobota se lahko v pravdi uveljavlja le še vedno obstoječo terjatev oziroma še vedno nepobotano terjatev. To pomeni, da tožena stranka svoje terjatve, ki jo ima nasproti tožeči stranki, pred pravdo ali izven pravde, še ni pobotala in se šele v pravdi sklicuje na svojo nasprotno pravico. Ob takšnem izhodišču se izkaže ugotovitev sodišča druge stopnje, da sta se pravdni stranki ob sporazumnem razdrtju pogodbe dogovorili tudi, da znesek 2.000 DEM tožena stranka obdrži za poplačilo škode, kot edino materialnopravno relevantna za ugotovitev neobstoja terjatve tožene stranke. Navedeni dogovor izkazuje, da sta pravdni stranki izjavili pobotno voljo že pred obravnavanim postopkom (na kar se je tožeča stranka tekom postopka tudi sklicevala), zato je nasprotna terjatev tožene stranke prenehala oziroma ugasnila že pred pravdo. Pravilna je ugotovitev sodišča druge stopnje, da navedeni dogovor stranke veže. Pobotna izjava se namreč ne more več preklicati, ko je že enkrat podana. Lahko se le še izpodbija zaradi napake v volji, takšnega zahtevka pa tožena stranka ni postavila.
odgovornost za škodo od nevarne stvari - oprostitev odgovornosti - dejanje oškodovanca - protipraven odvzem nevarne stvari imetniku - lovska škoda
Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je srnjak povzročil v lovišču škodo na človeku. Zato je materialnopravno pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da je za tožečima strankama povzročeno škodo odgovorna lovska družina, ki upravlja z loviščem (tožena stranka Lovska družina Č.), po načelu vzročnosti (objektivna odgovornost), ker je v takem primeru srnjak "živa nevarna stvar".