Sporazum med RS in RH o vojaških pokojninah člen 4, 5.
akontacija vojaške pokojnine
Tožniku je pravico do akontacije vojaške pokojnine kot vojaškemu zavarovancu priznal hrvaški nosilec zavarovanja z odločbo z dne 15.4.1992, s kasnejšo odločbo pa še (12.12.1992) pravico do invalidske pokojnine. Obe pravici sta bili tožniku priznani še pred vložitvijo zahteve pri slovenskem naslovu (15.2.1993). Zato kljub odločbi ustavnega sodišča ni bilo več pravne osnove, da bi mu bile te pravice še enkrat priznali slovenski organi.
Motnje pri samoupravnih odnosih je treba razumeti kot motnje, ki zaradi kršitve delovne obveznosti nastanejo pri upravljanju in odločanju, ter pri opravljanju del oziroma nalog. Taka opredelitev je bila tudi skladna s 153. členom ZDR (U. l. SRS, št. 24/77 ...).
Napačne - zmotne odločitve, do katere je sodišče prišlo po izvedenem dokaznem postopku in ob upoštevanju oziroma vrednotenju dokazov, tudi če v enem od izvedenih dokazov ni bilo pravilno uporabljeno materialno pravo in je zaradi tega prišlo do napake, ni mogoče popravljati s sklepom o popravi sodbe. Dejansko to pomeni, da gre po določbah citiranega člena pri popravi sodbe lahko samo za odpravo pomote, ne pa zmote, do katere je prišlo pri odločanju.
Odlok o izplačevanju vojaških pokojnin člen 2, 2/1, 2/1-2.
akontacija vojaške pokojnine
Ker tožnik ni niti državljan Republike Slovenije, niti nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, sta ob pravilni uporabi določb citiranega odloka nižji sodišči utemeljeno zavrnili njegov zahtevek za prevzem izplačevanja njegove vojaške pokojnine, ker za prevzem niso izpolnjeni zahtevani pogoji.
Sodišče prve stopnje je priznalo tožnici odškodnino za pretrpljeno negmotno škodo v zvezi z nesrečo pri delu. Na pritožbo obeh strank je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo, delno pa je ugodilo pritožbi toženca in je odškodnino znižalo. Revizijsko sodišče je revizijo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje, ker je ugotovilo, da je odškodnina odmerjena pravilno, ob upoštevanju ugotovljenih dejstev, sodne prakse in načela pravičnosti. Potrdilo je tudi odločitev o 30 % odgovornosti tožnice za škodo, ki jo je utrpela.
akontacija vojaške pokojnine - izredna pravna sredstva - revizija - izpodbijanje dejanskega stanja v reviziji - uveljavljanje novot v reviziji
V postopku pred nižjima sodiščema je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik v aktivni vojaški službi do 24.8.1991. To ugotovitev pa tožnik izpodbija z revizijsko novoto, da je bil v spornem času v vojaški službi proti svoji volji, pod vplivom groženj in prisile. Te trditve predstavljajo v revizijskem postopku nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. Med postopkom sta obe sodišči zadevo obravnavali le v okviru ugotovitev obstoja predpisanih pogojev za priznanje pravice do akontacije vojaške pokojnine in teh ugotovitev tožeča stranka v pritožbi, vloženi proti sodbi prvostopnega sodišča, ni izpodbijala s trditvami, da je v tej smeri dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Zato sedanja revizijska trditev, da opravljanje vojaških dolžnosti v JA ni bilo izraz tožnikove prostovoljne in svobodne odločitve, predstavlja revizijsko novoto, s tem pa nedovoljeno izpodbijanje v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenega dejanskega stanja.
revizija - revizija zoper sklep - nedopustnost revizije in obnove postopka - dovoljenost revizije zoper sklep o začasni odredbi
Po 9. členu zakona o izvršilnem postopku (v nadaljevanju ZIP) revizija zoper odločbe, izdane v izvršilnem postopku, ni dovoljena. Sklep, s katerim je bil zavrnjen predlog na izdajo začasne odredbe, je bil sicer izdan v pravdnem postopku, vendar, ko sodišče odloča o začasni odredbi, tudi v tem postopku uporablja določila ZIP. Določila pravdnega postopka se v izvršilnem postopku uporabljajo le, če v ZIP (ali v drugem zakonu) ni določeno drugače (14. člen ZIP).
Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti se ne prisoja glede na odstotek zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tako ovrednotenje zmanjšanja življenjske aktivnosti, s katerim se nekateri izvedenci medicinske stroke sicer ukvarjajo, po določbah ZOR sploh ni nujno. Če je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi odstotek zmanjšanja tožničine življenjske aktivnosti po oceni izvedenca medicinske stroke, je imelo le še dodaten koristen podatek, ki ga je lahko uporabilo pri odmeri odškodnine za to obliko škode.
Odškodnina za negmotno škodo po določbah ZOR se odmerja glede na konkretno, individualno prizadetost oškodovanca - po 200. členu za prestano škodo in po 203. členu za bodočo škodo. Ta je odvisna od vrste dejavnikov. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo dejstva, ki so za individualizacijo odškodnine pomembna, in jih tudi pravilno upoštevalo. Ugotovljena dejstva so narekovala izpodbijano odločitev sodišča druge stopnje, to je zavrnitev neutemeljene pritožbe tožene stranke in potrditev sodbe prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu.
pogoji za opravljanje dejavnosti - ukrep tržnega inšpektorja
Začasno obrtno dovoljenje ni dokaz o izpolnjevanju z zakonom določenih pogojev za opravljanje dejavnosti gospodarske družbe, saj za to ni podlage v ZGD.
osebni dohodki delavcev kot stroški stečajnega postopka - poplačilo upnikov - izločitev za stroške - ločitvene in izločitvene pravice - izvršbe in zavarovanja
Poleg nekaterih odškodnin se osebni dohodki delavcev dolžnika v višini zajamčenih osebnih dohodkov do dneva, ko je bil začet stečajni postopek, "poravnajo kot stroški stečajnega postopka", kot to predpisuje drugi odstavek 140. člena ZPPSL/89. Pravna posledica slednjega je, kot pravilno ugotavlja izpodbijana instančna odločba, da je takšna terjatev privilegirana, kar pomeni, da se izplača v celoti (če je za to dovolj sredstev) pred glavno razdelitvijo (138. člen ZPPSL/89). Pri upnikovi glavnični terjatvi gre za prav takšno terjatev iz naslova zajamčenih osebnih dohodkov in smisel pravde zaradi njih (čeprav bi bilo pravilno to rešiti v okviru samega stečajnega postopka ob udeležbi stečajnih upnikov) je bil v tem, da se dožene, kolikšen znesek v stečajnem postopku sicer priznane terjatve iz naslova osebnih dohodkov ima naravo privilegirane terjatve po drugem odstavku 140. člena ZPPSL/89 in da se torej izplača pred poplačilom vseh upnikov, ne pa da bi šlo tu za stroške stečajnega postopka po petem odstavku 99. člena ZPPSL/89, ker po vsem povedanem to niso in jih v izvršbi ni dovoljeno terjati (prvi odstavek tega člena).
Niti Zakon o sodiščih niti Zakon o sodniški službi nimata določb, po katerih bi bilo treba pri uvrstitvi v plačilni razred upoštevati načelo ohranitve višine sodnikove plače, dosežene po prejšnjih predpisih. Določba 52. člena Zakona o sodniški službi velja le za plače, določene po tem zakonu, ne pa za prejšnje plače.
odgovornost za škodo od nevarne stvari - domneva vzročnosti - kdo odgovarja za škodo - oprostitev odgovornosti - delna oprostitev odgovornosti - dejanje oškodovanca - avtomobilist in kolesar - povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - telesne bolečine - strah - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - skaženost
Presoja nedopustnosti ravnanj obeh udeležencev prometne nesreče in njihov vpliv na nastanek škode (vzročna zveza) izkazuje, da prispevek mld. tožnika k nastanku škode ne more biti pravno relevanten.
Sodišči prve in druge stopnje temeljita nedopustnost ravnanja mld. tožnika na določilih 1. in 2. odstavka 97. člena zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZTVCP), po katerih mora kolesar voziti čim bližje desnemu robu vozišča (vozišče je del površine ceste, namenjen predvsem za promet vozil - 11. točka 10. člena ZTVCP), v kolikor pa vozi dvoje ali več kolesarjev v skupini, morajo voziti drug za drugim. Pri tem sta sodišči premajhno pozornost namenili ugotovljenemu dejstvu, da je šlo za vožnjo mld. tožnika po klancu navzgor, torej z zanemarljivo hitrostjo, po 2,6 m široki vaški cesti (nekategorizirana cesta oziroma površina, ki se uporablja za promet na katerikoli podlagi - 9. točka 10. člena ZTVCP), obdani s stanovanjskimi in gospodarskimi poslopji, kjer so pešci, počasi vozeča vozila in kolesarji pričakovana ovira.
Na takšni cesti pa ni mogoče pričakovati oziroma računati z vozili, ki "drvijo" 72 km/h. Ob takšni hitrosti drugega toženca umik mld. tožnika k desnemu robu ceste oziroma reševanje iz nevarnega položaja enostavno ni bilo mogoče (5. odstavek na str. 4 izvedenskega mnenja). Zato sklepa obeh sodišč, da je bil mld. tožnik tisti, ki je s svojo lego na cesti ustvarjal kritično prometno situacijo, ni mogoče sprejeti. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč ugotovili, da bi drugotoženec, ki kot domačin pozna razmere na kraju trčenja in za katerega je bil tudi način vožnje mld. tožnika vsekakor pričakovana ovira, lahko preprečil nesrečo že, če bi vozil 50% nad dovoljeno hitrostjo (60 km/h, dovoljena hitrost 40 km/h). Nevarnostni položaj za kolesarja je s svojo protipredpisno vožnjo (ki jo je glede na ugotovljene okoliščine nedvomno mogoče označiti kot skrajno nepazljivo) ustvaril izključno drugi toženec sam.
revizija - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta
Tožeča stranka je 6.5.1988 vložila tožbo zaradi dosega dejanja in prenehanja vznemirjanja. Uveljavljala je torej nedenarno terjatev po citiranem 3. odstavku 382. člena ZPP, zato bi morala, da bi si zagotovila pravico do revizije, v tožbi navesti kot vrednost spornega predmeta znesek, ki je presegal v času vložitev tožbe veljavni revizijski znesek 800.000 din (ZPP, Uradni list SFRJ št. 4/77 - 74/87). Tožeča stranka je v tožbi navedla kot vrednost spornega predmeta znesek 25.000 din, s tem pa si pravice do revizije zoper odločitev o tem tožbenem zahtevku, ni zagotovila.
Prav tako pa si tudi ni zagotovila pravice do revizije zoper odločitev o tožbenem zahtevku na plačilo odškodnine v znesku 35.530,00 SIT (gre torej za denarno terjatev po citiranem 2. odstavku 382. člena ZPP). V času vložitve tega tožbenega zahtevka (13.10.1994) je že veljal Zakon o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov (Uradni list RS, št.55/92), ki je s svojim 9. členom zvišal znesek, ki ga mora presegati vtoževana denarna terjatev, da bi bila revizija dovoljena, na znesek 80.000,00 SIT. Te vrednosti pa višina denarne terjatve, ki se uveljavlja s tožbo, ne presega.
Po določbi 2. odst. 8. čl. zakona o plačah delavcev v javnih vzgojnoizobraževalnih zavodih (Ur.l. RS, št. 16/92) so psihologi, pedagogi, specialni pedagogi, socialni delavci in knjižničarji lahko napredovali le v naziv mentor oz. svetovalec. V naziv svetnik pa so navedeni strokovni delavci lahko napredovali šele na podlagi določbe 6. odstavka 13. člena zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti (Uradni list RS, št. 18/94).
lastninjenje in privatizacija stanovanj - upravičenec do odkupa - odklonitev sklenitve prodajne pogodbe
Tožnik ne izpodbija dejstva, da mu je bilo stanovanjsko razmerje odpovedano s pravnomočno sodbo in da na podlagi nje nima več statusa imetnika stanovanjske pravice. Takšen status tožnika pa je predpogoj za obveznost tožene stranke, da po 117. členu stanovanjskega zakona (Ur. list RS, št. 18/91 in 21/94, v nadaljevanju SZ) tožniku proda sporno stanovanje. Če pa obveznosti tožene stranke ni, to je, če tožena stranka ni zavezanec po SZ, pa tožnik ne more izsiliti prodaje s tožbo.
lastninjenje in privatizacija stanovanj - upravičenec do odkupa - privolitev, dana ožjemu družinskemu članu - tuj državljan
Imetnik stanovanjske pravice, ki je tuj državljan, lahko veljavno privoli, da stanovanje po določilih 117. člena SZ odkupi ožji družinski član, ki izpolnjuje pogoj državljanstva RS.
Za sum v veljavnost pogodbe ne zadošča le trditev osebe, ki ni stranka pogodbe, da je pogodba nična. Oseba, ki ni stranka pogodbe in ki uveljavlja ničnost te pogodbe, mora najprej izkazati pravni interes za ugotovitev ničnosti in nato zatrjevati pravno odločilne okoliščine, ki bi bile lahko podlaga za presojo sodišča, da je pogodba nična.
Ugotavljanje ničnosti po uradni dolžnosti pa je omejeno le na primere, ko sodišče iz podatkov (trditev) v spisu ugotovi, da so bile storjene tako hude kršitve pravnega reda (prisilnih predpisov ali morale), da mora tožeči stranki odreči pravico do sodnega varstva (primerjaj 104. člen zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR) oziroma ne dovoliti razpolaganja s tožbenim zahtevkom, ki temelji na teh kršitvah (3. odstavek 3. člena in 4. odstavek 7. člena ZPP).
Za ničnost pogodbe ne zadošča trditev, da sporna nepremičnina ni bila navedena v zapisniku o vrednotenju stanovanja.
Ugovor, da tretja tožena stranka ni lastnica spornega prostora, prav tako ne vodi k ugotovitvi ničnosti pogodbe. Po 460. členu ZOR prodaja tuje stvari veže pogodbenika. Kupec, morebitni lastnik ali oseba, ki ima drugo močnejšo pravico na stvari, imajo z zakonom določena pravna sredstva, s katerimi lahko dosežejo razdrtje pogodbe ali le izročitev stvari njim. Toda šele potem, ko dokažejo, da imajo lastninsko ali drugo močnejšo pravico na stvari.
Podatki "Izpisa Nemcev iz ljudskega popisa od 31.7.1941" so arhivski podatki, kar pomeni, da jih upravni organ sicer lahko uporabi, vendar pa tudi stranka lahko dokazuje, da niso resnični. Zato pa ji mora dati organ med postopkom možnost, da se o njih izjavi (8. čl. ZUP).
pobot - splošni pogoji - izjava o pobotu - kdaj pobot nastane - pobotni ugovor
Z ugovorom pobota se lahko v pravdi uveljavlja le še vedno obstoječo terjatev oziroma še vedno nepobotano terjatev. To pomeni, da tožena stranka svoje terjatve, ki jo ima nasproti tožeči stranki, pred pravdo ali izven pravde, še ni pobotala in se šele v pravdi sklicuje na svojo nasprotno pravico. Ob takšnem izhodišču se izkaže ugotovitev sodišča druge stopnje, da sta se pravdni stranki ob sporazumnem razdrtju pogodbe dogovorili tudi, da znesek 2.000 DEM tožena stranka obdrži za poplačilo škode, kot edino materialnopravno relevantna za ugotovitev neobstoja terjatve tožene stranke. Navedeni dogovor izkazuje, da sta pravdni stranki izjavili pobotno voljo že pred obravnavanim postopkom (na kar se je tožeča stranka tekom postopka tudi sklicevala), zato je nasprotna terjatev tožene stranke prenehala oziroma ugasnila že pred pravdo. Pravilna je ugotovitev sodišča druge stopnje, da navedeni dogovor stranke veže. Pobotna izjava se namreč ne more več preklicati, ko je že enkrat podana. Lahko se le še izpodbija zaradi napake v volji, takšnega zahtevka pa tožena stranka ni postavila.