denacionalizacija stanovanjskih in poslovnih stavb - položaj najemnika v postopku denacionalizacije
Z določitvijo najemnine za poslovni prostor, ki se bivšemu lastniku vrača v last, je bilo odločeno o premoženjski pravici najemnika, zato v tem obsegu ima položaj stranke.
Rok za vložitev prošnje za odložitev vojaških vaj po 54. členu zakona je materialnopravni rok in zamuda tega roka pomeni, da pravica do odložitve vaj ugasne, zato ni pogojev za uvedbo postopka.
Za razsojo ni bistvenega pomena, ali prenova že teče in ali sedaj obnavljajo vso stavbo ali samo njen del. Bistveno je, da bo prenova zajela celo stavbo in s tem tudi sporno stanovanje.
revizija - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta
V tej zadevi je tožeča stranka v tožbi navedla vrednost spornega predmeta 24.000.00 SIT. Gre za premoženjskopravni spor, v katerem je bilo odločeno po predpisih Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS. št. 18/91, 21/94 in 23/96). Ker vrednost spornega predmeta, navedena v tožbi, ne zadošča za dovoljenost revizije, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrglo kot nedovoljeno (392.čl. Zakona o pravdnem postopku).
Zakon o prometnem davku, ki določa 5 % stopnjo tudi za rabljene avtomobile, je začel veljati 1.2.1992 in je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 4/92. Glede na to, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo 10.8.1992, bi toženec ta pravni predpis moral poznati. Nepoznavanje prava bremeni tisto stranko, ki bi ga morala poznati.
lastninjenje in privatizacija stanovanj - odklonitev sklenitve prodajne pogodbe - hiša, predvidena za rušenje - službeno stanovanje
Golo zatrjevanje lastnika, da je stanovanje, glede katerega se zahteva privatizacija, predvideno za rušenje, še ni podlaga za odklonitev prodaje po 129. členu stanovanjskega zakona.
Pri ugotovitvenih tožbah, s katerimi se uveljavlja ničnost, je potrebno, zlasti še, kadar je ugotovitveni zahtevek postavljen samostojno, torej brez povezave z morebitnim oblikovalnim ali dajatvenim, tako s procesnega kakor tudi z materialnopravnega vidika najprej dognati, ali je na tožnikovi strani podana pravna korist od tega, da sodišče ugotovi obstoj ali neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja oziroma če ima tožnik kakšno drugo pravno korist od vložitve takšne tožbe (drugi odstavek 187. člena ZPP) ali če je tožnik zainteresirana oseba (prvi odstavek 109. člena ZOR). Tako po enem kakor po drugem zakonu se terja interes, ki je pravno utemeljen, ali drugače povedano, tožnik mora izkazati, da bi mu uspeh v takšni pravdi, torej ugotovitev ničnosti kakšnega posla, odprl možnosti, da v nadaljnjem sodnem ali kakšnem drugem (v tem primeru, denimo, postopku lastninjenja) postopku uveljavi kakšno svojo pravico ali korist, ki mu ju zagotavlja zakon.
I. Nosilka modela se že po zakonu šteje za avtorico nove oblike telesa oziroma za pravno naslednico avtorja (2. odst. 85. člena ZVIT). Zato je samo ona upravičena s tožbo iz 117. člena ZVIT preprečiti drugim neupravičeno izkoriščanje zavarovane oblike telesa, neupravičeno dajanje v promet predmetov, izdelanih po zavarovani obliki telesa, oziroma drugačno zlorabo zavarovane oblike telesa.
II. Kdor meni, da je avtor nove oblike telesa, katere zavarovanje z modelom je izposloval nekdo drug, nasproti nosilcu modela ne more uspeti s tožbo po 95. oz. 96. členu ZAP, ampak samo s tožbo po členu 123/2 ZVIT.
III. Okoliščina, da nasprotni tožnik izdeluje in daje v promet proizvode takšne oblike kot je tista, ki jo je dala zavarovati nasprotna toženka v obravnavanem primeru ni protipravno dejanje. To pa zato, ker je imel vse pripravljeno za proizvodnjo še predno je toženka vložila pravilno prijavo za priznanje modela.
lastninjenje in privatizacija stanovanj - upravičenec do odkupa - rok za uveljavljanje zahteve za odkup - odklonitev sklenitve prodajne pogodbe - odpoved stanovanjskega razmerja
Glede na gornje ugotovitve je zaključiti, da v času uveljavitve stanovanjskega zakona ni obstajal noben razlog za odklonitev prodaje spornega stanovanja po drugem odstavku 128. člena SZ. Ti razlogi bi morali biti podani že ob uveljavitvi novega zakona. Spremenjene okoliščine v teku dvoletnega odkupnega roka po 123. členu SZ bi lahko pomenile oviro za prodajo le v primeru, če bi šlo za zlorabo pravic. Toda ta zloraba bi morala izvirati iz okoliščin, ki so obstajale v času uveljavitve stanovanjskega zakona oziroma tedaj, ko je tožnica pridobila pravico do odkupa po 117. členu SZ. Doslej ugotovljene okoliščine pa na tako zlorabo ne kažejo. Poleg tega pa sta sodišči druge in prve stopnje delno zmotno interpretirali tudi termin "uporabe stanovanja za zadovoljevanje osebnih in družinskih stanovanjskih potreb". Ta termin je namreč uzakonjal drugi odstavek 1. člena zakona o stanovanjskih razmerjih, ki pa je vseboval oziroma zagotavljal tudi trajnost stanovanjske pravice. Trajno pa stanovanjska pravica ni bila zagotovljena imetnikom pravice na službenih stanovanjih, ker so na njih pridobili zgolj pravico do začasne uporabe. Na podlagi povedanega je mogoče zaključiti, da tožnici ne bi bilo mogoče odpovedati stanovanjskega razmerja po določbah ZSR v času njegove veljavnosti, kar pomeni, da v tem primeru ne bi šlo za primer, ko bi bilo mogoče tožnici odpovedati stanovanjsko razmerje v smislu drugega odstavka 128. člena SZ in v katerem primeru lastnik spornega stanovanja ne bi bil dolžan le-tega prodati imetniku stanovanjske pravice oziroma tožnici. Zato na tožničino pravico do odkupa ne bi mogla vplivati okoliščina, da živi z družino od začetka 1993 v moževem službenem stanovanju.
Sodni izvedenec prometne stroke si je sicer res ogledal kraj prometne nezgode, vendar pa ni šlo za ogled po 245. členu ZKP, torej za preiskovalno dejanje, zaradi česar ni bilo potrebno o ogledu obvestiti procesnih udeležencev, kot to določa 5. odstavek 178. člena ZKP.
Sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili, da je toženec 26.1.1991 prejel od I. N. in A. P. 40.000,00 takratnih din, ki je bila tožnikova terjatev. Dalje sta ugotovili, da toženec ni predložil nobenega dokaza, s katerim bi ovrgel svojo obveznost do tožnika, da mu je dolžan izročiti sporni denarni znesek, ki ga je za tožnika prevzel od njegovih dolžnikov. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči druge in prve stopnje tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno odločili, da mora toženec plačati tožniku 40.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.1.1991 dalje do plačila. Materialnopravno podlago ima odločitev v mandatnem razmerju med pravdnima strankama (člen 754 zakona o obligacijskih razmerjih).
ukrep gradbenega inšpektorja - ukrep ustavitve gradbenih del
Odločba je nezakonita, če gradbeni inšpektor izreče ukrep po 92. členu ZGO in v odločbi ne utemelji obstoja konkretne nevarnosti za življenje in zdravje ljudi oz. za sosednje objekte ali za okolico.
lastninjenje in privatizacija stanovanj - zapadlost zahteve za odkup - določitev vrednosti stanovanja - cena - zamuda upnika - kdaj pride upnik v zamudo
Ker je toženka s pogodbo z dne 18.11.1991 ponudila tožniku znotraj 30 dnevnega roka (iz petega odstavka 117. člena SZ) prodajo spornega stanovanja celo pod ugodnejšimi pogoji (za 334.504,00 SIT od ocenjene vrednosti 836.261,00 SIT) kot pa jih je iztožil tožnik po spremenjenem tožbenem zahtevku (ki mu je bilo ugodeno s sodbo sodišča prve stopnje 4.5.1994 in po katerih je znašala kupnina 362.430,00 SIT od ocenjene vrednosti stanovanja 906.075,00 SIT), toženka ni bila v zamudi s svojo izpolnitvijo (kot sta pravno zmotno presodili sodišči druge in prve stopnje). Tožnik je namreč novembra 1991 neutemeljeno odklonil toženkino pravilno izpolnitev. Tožnik kot upnik oziroma upravičenec do nakupa je prišel zaradi svojega ravnanja v zamudo (325. člen ZOR). Zato tožnika zadenejo posledice zamude, ki so po učinku obratne kot pa v primeru, ko je v zamudi lastnik stanovanja s tem, da ne sklene pogodbe najpozneje v 30. dneh po vloženi zahtevi (v smislu petega odstavka 117. člena SZ). Sodna praksa se je izrekla, da v primerih, ko lastnik stanovanja ne sklene kupoprodajne pogodbe najpozneje v 30. dneh po vložitvi zahteve, imetnik stanovanjske pravice zaradi tega ne sme biti prikrajšan, če je to svojo pravico uspel pozneje iztožiti s tožbo. Prikrajšan pa ni mogel biti le na ta način, da se mu je zagotovilo, da kupi stanovanje pod pogoji, ki bi jih imel, če lastnik z izpolnitvijo svoje zakonske obveznosti ne bi odlašal. Zato mora lastnik prodati stanovanje za kupnino, ki vsebuje vrednost točke na 30. dan od vložene zahteve.
Kadar pa so razlogi za nesklenitev prodajne pogodbe po 117. členu SZ na strani imetnika stanovanjske pravice, ker je terjal nižjo pogodbeno ceno (kupnino) kot pa je veljala na 30. dan od vložitve njegove zahteve, v poznejši pravdi pa se to (da je neutemeljeno terjal nižjo kupnino) potrdi, sme lastnik zahtevati za prodano stanovanje kupnino, ki vsebuje vrednost točke na dan odločitve sodišča. Namreč elementi kupne pogodbe se v takem primeru ugotovijo (določijo) šele s sodno odločbo sodišča prve stopnje, do česar pa je prišlo zaradi ravnanj tožnika.
Rok za vložitev vloge za odpis davčnega dolga, določen v 2. odstavku 118. člena zakona o dohodnini, je pogoj za odpis, zato v primeru, če davčni zavezanec vloge ne vloži v roku iz navedene določbe, davčni organ vloge ne more zavreči, ampak jo lahko le zavrne.
pridobitev z naturalizacijo - nevarnost za javni red
ZDRS v 10. členu določa med drugim kot pogoj za sprejem prosilca v državljanstvo RS, da ta ne predstavlja nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo države. Ker konkretnih tožnikovih dejanj oz. ravnanj, kot podlage za oceno, da bi sprejem tožnika v državljanstvo RS pomenil nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države, tožena stranka ni zanesljivo ugotovila, je bila ocena tožene stranke o tožnikovi nevarnosti preuranjena.
pridobitev - državljan druge republike - nevarnost za javni red
Tožena stranka ima glede na določbo 3. odstavka 40. člena ZDRS pravico, da po prostem preudarku lahko vlogo za pridobitev državljanstva RS zavrne, če bi sprejem prosilca v državljanstvo RS pomenil nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Pri oceni tožnikove nevarnosti za javni red se ocenjuje njegov odnos do pravnega reda, ne pa zgolj do določb predpisov, ki se nanašajo na red in mir na javnem mestu.
odpoved stanovanjskega razmerja - primerno stanovanje - kdo so uporabniki stanovanja - upoštevanje vseh stanovanjskih razmer imetnika stanovanjske pravice in uporabnikov
Pravnemu standardu primernosti stanovanja sta dali sodišči pravo vsebino, ker sta zajeli vse takratne relevantne okoliščine. Tako sta utemeljeno upoštevali vse tedanje stanovanjske razmere toženca in njegovih ožjih družinskih članov - uporabnikov.
Neutemeljen je ugovor tožnika, da bi moral prvostopni organ njegovo pritožbo obravnavati kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje, če tožnik v pritožbi ni navajal okoliščin, ki bi opravičevale zamudo pritožbenega roka.
Za zahtevek, katerega predmet ni denarni znesek, velja, da mora tožnik navesti v tožbi tudi vrednost spornega predmeta, če je od nje odvisna pravica do revizije (drugi odstavek 186. člena ZPP). Tožnica tega ni storila ne glede ugotovitve, da toženka ni upravičena do končne cene, kot je določena v dodatku pogodbe, ne glede ugotovitve, da je določilo glede končne cene v tem dodatku nično. Čeprav je v prvem izmed teh zahtevkov navedena višina cene, le-te ni mogoče šteti kot navedbo vrednosti spornega predmeta (drugi odstavek 40. člena in drugi odstavek 186. člena ZPP).