Prvotna tožeča stranka je vložila tožbo na razveljavitev izročilne (preužitkarske) pogodbe. V tožbi ni navedla vrednosti spornega predmeta. Ker je šlo za spor o pogodbi, ki vsebuje med drugim tudi dogovor o preživljanju, je bila po izrecni določbi 1. točke četrtega odstavka 382. člena ZPP revizija dovoljena. Vendar pa je med postopkom tožeča stranka J. Z. umrla. Spor se je nato nadaljeval med dediči zapustnice.
Zahtevek na razvezo pogodbe je zato v nadaljevanju postopka izgubil naravo spora o preživljanju in postal običajen premoženjskopravni spor. Če pa je tako, veljajo zanj določbe prvega in tretjega odstavka 382. člena ZPP. Zato je dopustnost revizije kot izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočno sodbo v tem primeru odvisna - ker se zahtevek ne nanaša na denarno terjatev - od navedbe vrednosti spornega predmeta.
Denarni tožbeni zahtevek zakonca temelji na neopravičeni obogatitvi (210. člen zakona o obligacijskih razmerjih) in ne na določbah zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 14/89, preč.b.) o skupnem premoženju.
Zavezanec, ki pri odmeri dohodnine uveljavlja olajšavo za vzdrževanega družinskega člana in gre za primer razvezanih zakoncev, je upravičen do olajšave le, če to preživnino dejansko plačuje.
Zakon o prometnem davku, ki določa 5 % stopnjo tudi za rabljene avtomobile, je začel veljati 1.2.1992 in je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 4/92. Glede na to, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo 10.8.1992, bi toženec ta pravni predpis moral poznati. Nepoznavanje prava bremeni tisto stranko, ki bi ga morala poznati.
Po 2. odstavku 281. člena ZUP se upravna izvršba odloži le, če se ugotovi, da je za izpolnitev obveznosti dovoljen odlog ali da je namesto začasne odločbe, ki naj bi se izvršila, izdana odločba o glavni stvari, ki se loči od začasne odločbe. Druge razloge za odložitev izvršitve upravnega akta je mogoče uveljavljati samo, če je zoper upravni akt vložena tožba v upravnem sporu (17. člen zakona o upravnih sporih).
Za razsojo ni bistvenega pomena, ali prenova že teče in ali sedaj obnavljajo vso stavbo ali samo njen del. Bistveno je, da bo prenova zajela celo stavbo in s tem tudi sporno stanovanje.
Ne glede na različno imenovanje stanovanjske pravice na hišniškem stanovanju, pa so vsakokrat veljavni stanovanjski predpisi vsebinsko enako opredeljevali to pravico in sicer tako, da je bila strogo vezana na osebo, ki je opravljala hišniška, kurjaška ali podobna dela. Bistvena značilnost je bila, da te pravice ni bilo mogoče prenesti na uporabnike in da zaradi tega, ker je hišnik morebiti prenehal opravljati hišniška oziroma kurjaška opravila, stanovanje ni spremenilo lastnosti hišniškega stanovanja.
pridobitev z naturalizacijo - nevarnost za javni red
ZDRS v 10. členu določa med drugim kot pogoj za sprejem prosilca v državljanstvo RS, da ta ne predstavlja nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo države. Ker konkretnih tožnikovih dejanj oz. ravnanj, kot podlage za oceno, da bi sprejem tožnika v državljanstvo RS pomenil nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države, tožena stranka ni zanesljivo ugotovila, je bila ocena tožene stranke o tožnikovi nevarnosti preuranjena.
Rok za vložitev vloge za odpis davčnega dolga, določen v 2. odstavku 118. člena zakona o dohodnini, je pogoj za odpis, zato v primeru, če davčni zavezanec vloge ne vloži v roku iz navedene določbe, davčni organ vloge ne more zavreči, ampak jo lahko le zavrne.
Tožba je bila zavrnjena tožeči stranki, ker je tožena stranka (drugostopni organ) utemeljeno zavrnila pritožbo tožeče stranke - investitorja proti zavrnilni prvostopni odločbi, saj je bila nameravana gradnja na območju Triglavskega narodnega parka v nasprotju z ZUN in določbami občinskega odloka o PUP za Triglavski narodni park (sprememba namembnosti iz senika v brunarico, z delom čebelnjaka in delom bivalnih prostorov).
nezakonita vselitev - nezakonita uporaba stanovanja - tožba na izpraznitev stanovanja
Toženka se je vselila v sporno stanovanje, ko je še veljal zakon o stanovanjskih razmerjih. Ta je določal v 76. členu, da se šteje za podstanovalca, ki ostane v stanovanju po izselitvi imetnika stanovanjske pravice, da nezakonito zaseda te prostore in da se zato lahko zoper njega uvede postopek za izselitev po 50. členu istega zakona. Uporaba stanovanja brez naslova pa je nezakonita tudi po določbah stanovanjskega zakona (člen 58). Izpraznitveni zahtevek tožeče stranke je bil zato utemeljen.
lastninjenje in privatizacija stanovanj - upravičenec do odkupa - rok za uveljavljanje zahteve za odkup - odklonitev sklenitve prodajne pogodbe - odpoved stanovanjskega razmerja
Glede na gornje ugotovitve je zaključiti, da v času uveljavitve stanovanjskega zakona ni obstajal noben razlog za odklonitev prodaje spornega stanovanja po drugem odstavku 128. člena SZ. Ti razlogi bi morali biti podani že ob uveljavitvi novega zakona. Spremenjene okoliščine v teku dvoletnega odkupnega roka po 123. členu SZ bi lahko pomenile oviro za prodajo le v primeru, če bi šlo za zlorabo pravic. Toda ta zloraba bi morala izvirati iz okoliščin, ki so obstajale v času uveljavitve stanovanjskega zakona oziroma tedaj, ko je tožnica pridobila pravico do odkupa po 117. členu SZ. Doslej ugotovljene okoliščine pa na tako zlorabo ne kažejo. Poleg tega pa sta sodišči druge in prve stopnje delno zmotno interpretirali tudi termin "uporabe stanovanja za zadovoljevanje osebnih in družinskih stanovanjskih potreb". Ta termin je namreč uzakonjal drugi odstavek 1. člena zakona o stanovanjskih razmerjih, ki pa je vseboval oziroma zagotavljal tudi trajnost stanovanjske pravice. Trajno pa stanovanjska pravica ni bila zagotovljena imetnikom pravice na službenih stanovanjih, ker so na njih pridobili zgolj pravico do začasne uporabe. Na podlagi povedanega je mogoče zaključiti, da tožnici ne bi bilo mogoče odpovedati stanovanjskega razmerja po določbah ZSR v času njegove veljavnosti, kar pomeni, da v tem primeru ne bi šlo za primer, ko bi bilo mogoče tožnici odpovedati stanovanjsko razmerje v smislu drugega odstavka 128. člena SZ in v katerem primeru lastnik spornega stanovanja ne bi bil dolžan le-tega prodati imetniku stanovanjske pravice oziroma tožnici. Zato na tožničino pravico do odkupa ne bi mogla vplivati okoliščina, da živi z družino od začetka 1993 v moževem službenem stanovanju.
vrnitev premoženja - ovire za vrnitev premoženja v naravi
V odločbi, s katero upravni organ zavrne zahtevo po vrnitvi premoženja v naravi zaradi obstoja ovire iz 1. točke 19. člena ZDen (ker nepremičnina služi za opravljanje dejavnosti javne službe), mora navesti tudi pravno podlago (veljavni predpis oz. akt), ki dejavnost opredeljuje kot dejavnost javne službe. Ovire iz 4. točke 19. člena ZDen ni mogoče uporabiti za gozdove.
I. Nosilka modela se že po zakonu šteje za avtorico nove oblike telesa oziroma za pravno naslednico avtorja (2. odst. 85. člena ZVIT). Zato je samo ona upravičena s tožbo iz 117. člena ZVIT preprečiti drugim neupravičeno izkoriščanje zavarovane oblike telesa, neupravičeno dajanje v promet predmetov, izdelanih po zavarovani obliki telesa, oziroma drugačno zlorabo zavarovane oblike telesa.
II. Kdor meni, da je avtor nove oblike telesa, katere zavarovanje z modelom je izposloval nekdo drug, nasproti nosilcu modela ne more uspeti s tožbo po 95. oz. 96. členu ZAP, ampak samo s tožbo po členu 123/2 ZVIT.
III. Okoliščina, da nasprotni tožnik izdeluje in daje v promet proizvode takšne oblike kot je tista, ki jo je dala zavarovati nasprotna toženka v obravnavanem primeru ni protipravno dejanje. To pa zato, ker je imel vse pripravljeno za proizvodnjo še predno je toženka vložila pravilno prijavo za priznanje modela.
prometni davek - zamudne obresti od nepravočasno plačanega prometnega davka
Neodvisno od dneva izdaje odločbe, s katero je ugotovljena nepravilnost plačila prometnega davka, tečejo zamudne obresti od zamude za izpolnitev pa do plačila.
lastninjenje in privatizacija stanovanj - zapadlost zahteve za odkup - določitev vrednosti stanovanja - cena - zamuda upnika - kdaj pride upnik v zamudo
Ker je toženka s pogodbo z dne 18.11.1991 ponudila tožniku znotraj 30 dnevnega roka (iz petega odstavka 117. člena SZ) prodajo spornega stanovanja celo pod ugodnejšimi pogoji (za 334.504,00 SIT od ocenjene vrednosti 836.261,00 SIT) kot pa jih je iztožil tožnik po spremenjenem tožbenem zahtevku (ki mu je bilo ugodeno s sodbo sodišča prve stopnje 4.5.1994 in po katerih je znašala kupnina 362.430,00 SIT od ocenjene vrednosti stanovanja 906.075,00 SIT), toženka ni bila v zamudi s svojo izpolnitvijo (kot sta pravno zmotno presodili sodišči druge in prve stopnje). Tožnik je namreč novembra 1991 neutemeljeno odklonil toženkino pravilno izpolnitev. Tožnik kot upnik oziroma upravičenec do nakupa je prišel zaradi svojega ravnanja v zamudo (325. člen ZOR). Zato tožnika zadenejo posledice zamude, ki so po učinku obratne kot pa v primeru, ko je v zamudi lastnik stanovanja s tem, da ne sklene pogodbe najpozneje v 30. dneh po vloženi zahtevi (v smislu petega odstavka 117. člena SZ). Sodna praksa se je izrekla, da v primerih, ko lastnik stanovanja ne sklene kupoprodajne pogodbe najpozneje v 30. dneh po vložitvi zahteve, imetnik stanovanjske pravice zaradi tega ne sme biti prikrajšan, če je to svojo pravico uspel pozneje iztožiti s tožbo. Prikrajšan pa ni mogel biti le na ta način, da se mu je zagotovilo, da kupi stanovanje pod pogoji, ki bi jih imel, če lastnik z izpolnitvijo svoje zakonske obveznosti ne bi odlašal. Zato mora lastnik prodati stanovanje za kupnino, ki vsebuje vrednost točke na 30. dan od vložene zahteve.
Kadar pa so razlogi za nesklenitev prodajne pogodbe po 117. členu SZ na strani imetnika stanovanjske pravice, ker je terjal nižjo pogodbeno ceno (kupnino) kot pa je veljala na 30. dan od vložitve njegove zahteve, v poznejši pravdi pa se to (da je neutemeljeno terjal nižjo kupnino) potrdi, sme lastnik zahtevati za prodano stanovanje kupnino, ki vsebuje vrednost točke na dan odločitve sodišča. Namreč elementi kupne pogodbe se v takem primeru ugotovijo (določijo) šele s sodno odločbo sodišča prve stopnje, do česar pa je prišlo zaradi ravnanj tožnika.
Če so bile nepremičnine podržavljene tujemu državljanu, kar nedvomno izhaja iz upravnih spisov, le-ta ni upravičenec za denacionalizacijo glede na 1. odstavek 9. člena ZDen in je zahtevek njegovih pravnih naslednikov za denacionalizacijo utemeljeno zavržen.
Vendar pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pri preizkusu pravnomočnega sklepa o preiskavi ugotovilo, da je izrek pravnomočnega sklepa, v katerem je povzeta vsebina zahteve za preiskavo, nejasen, saj iz sklepa o preiskavi ne izhaja določno, katere so bile tiste lažne dejanske okoliščine, ki naj bi jih obdolženec v zvezi s svojim zahtevkom zatrjeval. Izrek pravnomočnega sklepa o preiskavi je torej nejasen glede subjektivne strani očitanega kaznivega dejanja, saj iz izreka ne izhaja, da je obdolženec vedel za fiktivno registracijo osebnega avtomobila, za ponarejeni številki šasije in motorja, za nepravilno registracijo avtomobila, za ponarejeni zapisnik o tehničnem pregledu avtomobila, izrek pravnomočnega sklepa o preiskavi pa je tudi nejasen glede tatvine osebnega avtomobila, ki naj bi bila storjena v noči na 1.1.1993.
pridobitev - državljan druge republike - nevarnost za javni red
Tožena stranka ima glede na določbo 3. odstavka 40. člena ZDRS pravico, da po prostem preudarku lahko vlogo za pridobitev državljanstva RS zavrne, če bi sprejem prosilca v državljanstvo RS pomenil nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Pri oceni tožnikove nevarnosti za javni red se ocenjuje njegov odnos do pravnega reda, ne pa zgolj do določb predpisov, ki se nanašajo na red in mir na javnem mestu.
povrnitev gmotne škode - povrnitev škode v primeru telesne poškodbe ali prizadetega zdravja - odškodninska renta
V času škodnega dogodka (in ves čas pred njim) je tožnik živel in se šolal v Republiki Sloveniji. Ob normalnem teku stvari (če ne bi bilo škodnega dogodka) bi se izučil za avtomehanika v Republiki Sloveniji in tu nadaljeval tako z življenjem kot tudi z delom. To pa z drugimi besedami pomeni, da bi ob normalnem teku stvari nastala tožniku škoda v Republiki Sloveniji in ne v Republiki Avstriji. Zato sta sodišči prve in druge stopnje pri odločanju o tožnikovem rentnem zahtevku pravno pravilno izhajali iz podatkov o zaslužkih, ki jih prejemajo avtomehaniki v naši državi in ne v Republiki Avstriji.