revizija - dovoljenost revizije zoper sklep o pravdnih stroških
Revizija zoper pravnomočno odločitev o pravdnih stroških ni dovoljena. Odločitev o stroških postopka se vedno šteje za sklep (5. odstavek 129. člena ZPP) in je zato treba dovoljenost revizije presojati v okviru 400. člena ZPP. Taka odločba pa gotovo ni sklep, s katerim bi se postopek pravnomočno končal, saj je zahteva za vrnitev pravdnih stroškov vedno akcesorne narave in je ni mogoče uveljavljati samostojno, pač pa le v postopku, zaradi katerega so stroški nastali.
lastninjenje in privatizacija stanovanj in stanovanjskih hiš - upravičenec do odkupa - garaža
Če sporna garaža ni pomožni prostor tožnikovega stanovanja, za pravni promet z njo ne veljajo privatizacijske določbe SZ. Zato tožnik ni upravičen do ugodnosti, ki jih je bil po SZ deležen pri nakupu stanovanja.
Nobene pravne in dejanske podlage ni, da je garaža naknadno postala del stanovanja. Do tega bi lahko prišlo le takrat, če bi garaža bila že od vsega začetka predvidena kot pomožni prostor določenega stanovanja, pa bi le zaradi časovnega zamika pri gradnji prišlo do poznejše dodelitve. Ob nespornem dejstvu, da je v bloku 25 stanovanj in le 4 garaže, ne gre za takšen primer.
revizija - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta - izpodbijanje dejanske podlage v reviziji
Nasprotna tožba ima status samostojne tožbe. Zato veljajo zanjo vse tiste določbe ZPP, ki veljajo za tožbo.
Ob pravilnem materialnopravnem izhodišču, da je gradnja temeljila na dogovoru o skupni gradnji in da v tem dogovoru solastninski delež ni bil določen, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ravnali, ko sta ga ugotavljali z vsemi razpoložljivimi dokazi.
povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - strah
Uporaba določbe 200. člena ZOR o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo ne zahteva le konkretizacije oškodovančevih prikrajšanj, ki imajo za posledico telesne in duševne bolečine, temveč tudi primerjavo z drugimi podobnimi primeri škod zaradi zagotovitve enakega obravnavanja manjših, večjih in katastrofalnih škod in odškodnin zanje. Glede na obseg prikrajšanj, ki jih je utrpel in jih še trpi tožnik, njegove škode po obsegu ni mogoče uvrstiti v kategorijo velikih škod, ki terjajo visoko zadoščenje. Bistveni del okrnitve tožnikove telesne integritete se po ugotovitvah nižjih stopenj nanaša na zlom treh reber na levi strani z manjšim pleuralnim izlivom, kar je imelo za posledico najbolj opazen del telesnih bolečin in nevšečnosti ter trajno prikrajšavo na telesnih zmogljivostih, zaradi česar tožnik duševno trpi.
pritožba - odločanje o pritožbi - obseg preizkusa izpodbijane sodbe
Med pritožbene navedbe, ki jih je sodišče druge stopnje dolžno presoditi ter o njih v obrazložitvi sodbe navesti svoj sklep ali stališče, spadajo tudi vse v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve procesnega zakona, ki naj bi jih storilo sodišče prve stopnje, še posebej, če so pritožbene navedbe o teh kršitvah konkretizirane.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - pravični deleži - voznik neznanega vozila - odvrnitev škode od drugega
Voznika neznanega vozila je treba šteti za udeleženca nesreče v okoliščinah, ko je prehiteval kolono in s tem povzročil, da se je moral toženec umikati na bankino, kjer ga je začelo zanašati, tako, da se je zaletel v tožnika.
kazniva dejanja zoper gospodarstvo - družbeno podjetje - pojem družbenega podjetja
S tem, ko se v novejših predpisih in pri njihovi uporabi na splošno opušča izraz družbeno pravna oseba, še ni rečeno, da je ta izraz izgubil ves pomen tudi v okviru kazenskega zakona. Premoženje, ki se je imenovalo družbeno premoženje, v stvarnosti še vedno obstoji.
Kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe, je v KZ-77 uvrščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper upravljanje družbenih sredstev.
Kolikor se pri kaznivih dejanjih, ki so bila v KZ-77 uvrščena v to poglavje, pojavlja tudi izraz družbeno-pravna oseba, je potrebno ta izraz razlagati tako, da se nanaša na vse mogoče organizacijske oblike razpolaganja z družbenim premoženjem. Ni torej nobenih razlogov za pomisleke, da se v primeru, če je bilo v organizaciji ob družbenem premoženju udeleženo tudi zasebno premoženje, pojem družbeno pravne osebe na tako organizacijo ne bi mogel nanašati.
Organizacija združenega dela in druge družbeno pravne osebe v starem sistemu torej ustrezajo podjetjem oziroma družbam v novem sistemu, kolikor nova podjetja še razpolagajo z družbenim premoženjem ali družbenim kapitalom. V kazenskopravnem pomenu so družbeno-pravne osebe vse tiste pravne osebe, ki v celoti ali delno še razpolagajo z družbenim premoženjem ali družbenim kapitalom.
povzročitev škode - podlage za odgovornost - krivdna odgovornost - silobran, stiska, odvrnitev škode od drugega - prekoračen silobran
Pri prekoračitvi silobrana povzročitelj škode ni dolžan povrniti samo tiste škode, ki je bila povzročena v mejah dovoljenega silobrana, dolžan pa je povrniti tisto, ki je nastala pri prekoračitvi silobrana. Kakšna škoda bi bila še v mejah dovoljenega silobrana in kakšna ne več, je stvar dokaznega postopka v pravdnem postopku. Pravdno sodišče mora enakovredno obravnavati ravnanje obeh udeležencev v škodnem dogodku, vzroke za njuno ravnanje, škodo, ki je grozila in škodo, ki je dejansko nastala. Šele potem, na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, je mogoča presoja soodgovornosti pravdnih strank in presoja višine škode, ki jo je toženec dolžan povrniti. Tožnik ima prav, ko ugotavlja, da tega z delnim povzemanjem kazenskega spisa ni bilo mogoče storiti.
odgovornost za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti - kdo odgovarja za škodo - denarna odškodnina
V izpodbijani pravnomočni sodbi je materialno pravo pravilno uporabljeno. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da rokometni gol, ki je padel na I.K., ni bil izdelan po predpisih, pa tudi na podlago ni bil pritrjen, čeprav so predpisi to zahtevali. Zvarjen je bil iz tenkostenskih kovinskih cevi premera 12 cm, težak pa okoli 70 kg. Tak, v nasprotju s predpisi izdelan in na podlago nepritrjen rokometni gol, pa brez dvoma predstavlja nevarno stvar, za katero sta toženi stranki kot njegovi nesporni dolgoletni imetnici in uporabnici objektivno odgovorni (174. čl. zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR).
Ravnanje pokojnega I.K., ki se je "obesil" na prečnik rokometnega gola, kot pravilno ocenjuje drugostopno sodišče ni bilo nepričakovano, v vsakdanjem življenju pa je med udeleženci športne igre tudi dokaj pogosto. Za oceno morebitnega soprispevka pokojnega I. K. k nastanku škode pa je vsekakor odločilno dejstvo, da bi toženi stranki kot imetnici in uporabnici nevarne stvari (rokometnega gola), ob upoštevanju rokometnih pravil, ki določajo, da mora biti rokometni gol pritrjen na podlago, prevrnitev gola tudi v primerih takih ravnanj, kakršno je bilo ravnanje pokojnega I. K., brez dvoma lahko preprečili. Ravnanje pokojnega K. (ali pa kogarkoli drugega) je bilo predvidljivo in pričakovano, škodni dogodek in nastanek škode pa sta bila preprečljiva z minimalnim posegom (pričvrstitvijo gola na podlago, kot to zahtevajo rokometna pravila). Materialnopravni zaključek drugostopnega sodišča, da je podana polna odškodninska odgovornost obeh toženih strank je zato tudi po mnenju revizijskega sodišča pravilen.
Tudi, če je osnovnemu programskemu besedilu "nasprotovali bomo rasnemu in narodnostnemu mešanju, ki bo v škodo Slovencem in Sloveniji" v oklepaju pristavljeno besedilo "(poroke med Slovenkami in Slovenci s tujci zaradi pridobitve državljanstva, delovnih viz ..."), tak pristavek programu tožeče stranke ne zmanjšuje njegove protirasne naravnanosti in je zato v nasprotju s 14. členom ustave RS, kar je po 4. odstavku 3. člena zakona o političnih strankah ovira za registracijo.
denacionalizacija stavbnih zemljišč - vračanje premoženja pravne osebe v mešani lastnini
V postopku za denacionalizacijo stavbnega zemljišča, ki je v premoženju pravne osebe v mešani lastnini, je treba ugotoviti velikost vložka zasebnega kapitala, ker le-ta v primeru bagatelne udeležbe vpliva na obliko vračanja premoženja, če gre za nezazidano stavbno zemljišče.
ugovor pobota - procesno pobotanje - pravočasnost ugovora pobotanja
Po trditvah revizije naj bi tožena stranka uveljavila pobotni ugovor v vlogi, s katero je odgovorila na tožnikov odgovor na pritožbo. Pobotnega ugovora, ki naj bi bil uveljavljen v tej fazi postopka, pa pritožbeno sodišče ni bilo dolžno upoštevati, saj je mogoče pobotni ugovor uveljaviti le do konca obravnavanja zadeve pred sodiščem prve stopnje (3. odstavek 352. člena in 5. odstavek 363. člena ZPP).
Vsakoletne nekajmesečne tožnikove odsotnosti iz Slovenije ni mogoče šteti za dejansko življenje v Sloveniji, kjer je tožnik pomagal stricu slaščičarju, ko pa zaradi slabe sezone ni bilo dela, je odhajal v Makedonijo, kjer živijo njegovi starši. V takšnih okoliščinah tolikšne tožnikove odsotnosti ne gre enačiti z dopustom ter ni bilo mogoče šteti, da tožnik v Sloveniji tudi dejansko živi.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija iz smotrnosti
Nujnost in zahtevnost zadeve ter pomanjkanje sodnikov na sodišču niso razlogi, ki bi opravičevali prenos pristojnosti. Takšen položaj je potrebno rešiti ali z letnim razporedom sodnikov ali z dodelitvijo sodnika.
lastninjenje in privatizacija stanovanj - privatizacija stanovanj - upravičenec do odkupa
Po določilu 117. člena stanovanjskega zakona (naprej SZ) so od lastnikov lahko zahtevali prodajo stanovanj imetniki stanovanjske pravice, ki so tako pravico imeli na dan uveljavitve SZ (to je 19.10.1991). Sodišči prve in druge stopnje sta tožničin tožbeni zahtevek za prodajo spornega stanovanja zavrnili, ker sta ocenili, da tožnica na dan uveljavitve stanovanjskega zakona ni bila imetnica stanovanjske pravice in zato ni imela pravice do nakupa stanovanja. Tak zaključek sta sprejeli na podlagi ugotovitev: da je bilo tožničinemu možu kot imetniku stanovanjske pravice pravnomočno odpovedano stanovanjsko razmerje z odločbo Sodišča združenega dela z dne 16.11.1988 (ki je pravnomočna in po kateri je bil ta dolžan izprazniti stanovanje, ko bi mu toženka priskrbela najpotrebnejše prostore); in da je bil pozneje, to je 4.1.1989, na prošnjo bivšega imetnika stanovanjske pravice, sklenjen sporazum med njim in sedanjo tožnico na eni strani, ter toženko na drugi strani, s katerim je toženka obema dovolila še nadaljnje bivanje v spornem stanovanju do njune smrti, a pod določenimi pogoji (tč. 4 sporazuma), pri čemer sta stranki v 5. točki izrecno dogovorili, da bo toženka v primeru kršitve sporazuma s strani zakoncev zahtevala izvršbo odločbe Sodišča združenega dela v izvršilnem postopku.
odpoved najemne pogodbe - tožba na izpraznitev stanovanja - krivdni razlogi - rok za izselitev
Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da je tožničin izpraznitveni zahtevek utemeljen po določbah SZ (pri čemer sodišče druge stopnje izrecno navaja določilo 58. člena). Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči prve in druge stopnje pravilno odločili, ko sta naložili tožencu, da mora izprazniti sporne prostore. Njegovo bivanje v tožničini hiši sicer ni bilo nezakonito zato, ker stanovanjske pogodbe s tožnico ni sklenil. Te so namreč po določilih 147. člena SZ lahko sklenili le tisti stanovalci, ki so imeli ob uveljavitvi stanovanjskega zakona status imetnika stanovanjske pravice. Toženec pa je imel ob uveljavitvi stanovanjskega zakona zgolj status uporabnika in to za čas, dokler mu tožnica ne bi priskrbela najpotrebnejše prostore, ko bi se moral izseliti. Vendar pa je bila toženčeva pravica kot uporabnika tožničinega stanovanja najmanj omejena z vsemi tistimi prepovedmi, ki veljajo za najemnike stanovanj. In če se najemniku lahko odpove najemna pogodba ter zahteva njegova izselitev, kadar so podani razlogi iz 53. člena SZ (ki predstavljajo t.im. krivdne razloge za odpoved najemne pogodbe), ni nobenih pravnih razlogov, da ne bi veljala izselitvena dolžnost tudi za tistega stanovalca, ki uporablja stanovanje le kot uporabnik v smislu določb prejšnjega zakona o stanovanjskih razmerjih. Razlika med takim stanovalcem in najemnikom je zgolj ta, da formalna odpoved v takih primerih kot je toženčev, ne pride v poštev, ker najemne pogodbe ni.
povzročitev škode - podlage za odgovornost - ako žival koga poškoduje - ugriz psa
Presoja je v skladu s pravilom paragrafa 1320 Občega državljanskega zakonika. Po tem pravilu je za škodo, kadar žival koga poškoduje, odgovoren tisti, ki jo je k temu vzpodbudil, dražil ali zanemaril njeno zavarovanje. Imetnik živali pa je odgovoren, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo ali nadzorstvo. Na podlagi teh pravil se je izoblikovala tudi sodna praksa o odgovornosti lastnikov psov in o pravnem standardu, kaj je nadzorstvo psa. Ker je smisel nadzorstva psa v tem, da se mu na učinkovit način prepreči, da bi koga poškodoval, mora biti to nadzorstvo prilagojeno vsaki situaciji, ki jo je lastnik mogel ali moral predvideti. Tako je lastnik odgovoren, če povzroči pes škodo, kadar se je strgal z verige, kadar je bil spuščen, kadar je bil pes sicer privezan, a na psa ni opozarjala opozorilna tabla ipd. Če pa je lastnik psa privezal, kar se šteje za nadzorstvo psa ter je tudi poskrbel, da je na psa opozarjalo vidno opozorilno znamenje, ki ga je poškodovanec lahko videl in razumel, se je štelo, da je lastnik poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. V danem primeru je bil varen in prost dostop do glavnih vrat toženkinega objekta. Na njenega privezanega psa pred stranskim vhodom v hišo pa sta opozarjali dve vidno postavljeni opozorilni tabli, ki ju tožnica ni mogla prezreti. Za škodo, do katere je prišlo zaradi pasjega ugriza v takih okoliščinah, toženka ne more odgovarjati.
V 1. odstavku 21. člena zakona o izvršilnem postopku, - v nadaljevanju ZIP, je določeno, da se izvršba za uveljavitev denarne terjatve pravne osebe dovoljuje tudi na podlagi verodostojne listine. Iz jasne zakonske določbe tako izhaja, da je mogoče dovoliti izvršbo na podlagi verodostojne listine le za uveljavljanje denarnih terjatev pravnih oseb. Ker upnik A. M. ni oseba iz 1. odstavka 21. člena ZIP, sodišče prve stopnje njegovemu predlogu, da se zaradi izterjave njegove denarne terjatve dovoli izvršba na podlagi verodostojne listine, ne bi smelo ugoditi.
zahteva za varstvo zakonitosti - pogodba o prometu nepremičnine - rok za vložitev
Po določbi 401.a čl. ZPP je mogoče v roku iz tega člena vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti le zoper pravnomočno sodno odločbo izdano v sporu, ki se nanaša na pogodbo o prometu nepremičnine in le iz razlogov, ker ta pogodba po svoji vsebini ali namenu nasprotuje z ustavo določenim načelom družbene ureditve, prisilnim predpisom ali morali socialistične samoupravne družbe. Obravnavana zahteva za varstvo zakonitosti pa ne izpodbija v letu 1965 sklenjenega pravnega posla (pogodbe) na podlagi katerega naj bi tožnika pridobila posest na sporni nepremičnini, ampak izpodbija procesno dejanje tožene stranke - pripoznavo tožbenega zahtevka - ki je enostranska, brezpogojna izjava nasproti sodišču, da je zahtevek tožnika utemeljen.
Sklicevanje zahteve za varstvo zakonitosti na določbo 401.a čl. ZPP pa bi bilo po mnenju vrhovnega sodišča vprašljivo tudi v primeru, če bi zahteva za varstvo zakonitosti namesto pripoznave tožbenega zahtevka izpodbijala pogodbo o prometu nepremičnine iz razlogov,ki so navedeni v 401.a čl. ZPP.
Določba 401.a člena ZPP, ki omogoča javnemu (sedaj državnemu) tožilcu, da razen v rokih, ki jih ima na razpolago na podlagi 401. člena ZPP, zahteva preizkus že pravnomočnih sodnih odločb še v nerazumno dolgem roku iz 401.a člena ZPP, ni v skladu s pravnim redom Republike Slovenije, saj javnega (sedaj državnega) tožilca neutemeljeno postavlja v priviligiran procesni položaj, obenem pa kar za dve leti od pravnomočnosti sodne odločbe povečuje pravno negotovost pravdnih strank, ki še dve leti po pravnomočnosti sodbe ne vedo, ali bo zahteva za varstvo zakonitosti vložena in če bo, kaj jim bo prinesla. Po 4. členu Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (ur. l. RS, št. 1/91) pa se v Republiki Slovenije do izdaje ustreznih predpisov lahko smiselno uporabljajo le tisti zvezni predpisi, ki ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije.
Na podlagi ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da so tožničine zmerne bolečine trajale od junija 1990 do 23.10.1990, ko je bila po operaciji odpuščena iz bolnišnice, je bila pri določanju višine odškodnine v okviru tožničinega zahtevka pravilno uporabljena določba 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih.