Odmera odškodnine za negmotno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Uporaba tega standarda mora biti v vsakem konkretnem primeru individualizirana, pri tem pa vezana na kriterije, določene v 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Sodišče mora zato pri odmeri odškodnine upoštevati vse okoliščine in dejstva, ki jih navedeno določilo predvideva kot pravno relevantna in ki so po izvedenem dokaznem postopku ugotovljena. Eno od pravno relevantnih dejstev, katerih ugotovitev odreja navedeno določilo ZOR, je trajanje bolečin, ki pa se ne nanaša le na prestane bolečine. Ugotovljeno dejstvo, da oškodovanec trpi kontinuirane bolečine, torej bolečine, ki so trajale in je po normalnem teku stvari gotovo, da bodo trajale tudi vnaprej oziroma se celo stopnjevale (tudi stopnja bolečin je kriterij za odmero odškodnine), bo sodišče pri odmeri odškodnine upoštevalo, ker mu to nalaga pravilna uporaba določila 200. člena ZOR in to v okviru iste oblike škode - telesne bolečine in z določitvijo enega zneska odškodnine. Takšen pristop je sprejela tudi sodna praksa (stališče št. 8 posvetovanja VS SRS o nepremoženjski škodi, Bled, 10. in 11. oktober 1985; sklep št. 3 skupnega posvetovanja v Ljubljani, 15. in 16. oktober 1986) in sicer z namenom preprečitve t.i. zidanja zahtevkov (z razvrščanjem bolečin po različnih obdobjih opredeliti več odškodninskih postavk, vsako s svojo odškodnino in tako doseči čim višjo skupno denarno odškodnino) in težnje, da se odškodnina praviloma določa v enem znesku.
razlaga pogodb - uporaba določil in razlaga spornih določil - skupen namen pogodbenikov - aktivna legitimacija
Iz razlage pogodbenih določil (2. odstavek 99. člena Zakona o obligacijskih razmerjih) jasno izhaja, kdo je nosilec pravic in kdo obveznosti iz spornega pogodbenega razmerja in kakšna je njihova vsebina:
- Obveznost izpraznitve hiše lahko izpolni le tisti, ki v njej prebiva. Svojo obveznost izpraznitve hiše je tožeča stranka že izpolnila, saj se je iz nje izselila že leta 1982. Izpolnjene obveznosti pa seveda ne more obrniti v svojo pravico, zahtevati od ostalih zavezancev, da postopajo enako.
- Poleg obveznosti izpraznitve je tožeča stranka sprejela tudi obveznost, da bo po potrebi v (novozgrajeni) hiši, ki je njena last, nudila stanovanje vsem stanovalcem, ki so na dan podpisa pogodbe stanovali v stari hiši. Ta obveznost tožeče stranke je hkrati pravica tožene stranke. Tako navedena obveznost kot tudi navedena pravica sta brez pomena, dokler občina ne zahteva izpolnitve obveznosti oziroma izpraznitve in rušitve stare hiše, zato pred tem tožeča stranka ne more zahtevati preselitve tožene stranke.
- Obveznost rušitve hiše je lahko uperjena le na tistega, ki je lastnik hiše, torej na toženo stranko. Tožeča stranka, ki ni lastnica sporne hiše, zato ni nosilka te pogodbene obveznosti, jasno pa je, da tudi ne pravice zahtevati rušitve tuje hiše. Tak poseg v lastninsko pravico drugega je možen le v primeru, če to terja javna korist (8. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in 69. člen Ustave RS). Tožeča stranka pa ne more biti zastopnica javne koristi. - Pravico zahtevati izpraznitev in rušitev sporne hiše ima lahko le občina in sicer v interesu omenjenega varstva prostorskih koristi.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija iz smotrnosti
Okoliščina, da je tožnik sodnik Okrajnega sodišča v C., predstavlja tehten razlog, da se v konkretnem primeru določi drugo stvarno pristojno sodišče (z območja drugega višjega sodišča), ki bo o zadevi odločalo.
Dne 9.12.1993, ko so tožnikovi pooblaščenci prejeli sodbo sodišča prve stopnje, je pooblastilno razmerje med njimi in tožnikom še obstojalo. Šele v pritožbi, oddani dne 29.12.1993, je tožnik to pooblastilo preklical. Navedena dejstva sta nižji sodišči upoštevali pri uporabi določb 1. odstavka 138. člena in 1. odstavka 348. člena ZPP tako, da sta po veljavno opravljeni vročitvi tožnikovim pooblaščencem dne 9.12.1993 začetek 15 dnevnega pritožbenega roka šteli s prvim naslednjim dnem. Dne 29.12.1993 vložena pritožba je torej prepozna.
upravičenci do denacionalizacije - premoženje, ki je prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti
Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so bili lastniki nepremičnin na sestanku dne 11.1.1962 s strani predstavnikov Kmetijske zadruge prepričevani, naj dajo gozdove za določeno dobo v najem zadrugi, ker jim bodo sicer gozdovi odvzeti, lastniki gozdov pa bodo morali trpeti velike stroške. Zato so lastniki gozdov na tem sestanku podpisovali nek papir, vsi istega in eden za drugim, pri čemer ni bilo mogoče videti, kaj podpisujejo. Darilne pogodbe, ki so bile sodišču predložene, so podpisane le s strani kmetijske zadruge, vse pa so opremljene z overitveno štampiljko v kateri je navedeno, da so pogodbene stranke overovatelju podpisov osebno poznane. Nadalje je bilo v postopku pred nižjima sodiščema še ugotovljeno, da "darovalci" oseb, ki so bile na sestanku, sploh niso osebno poznali in da so šele naknadno ugotovili, da je bila ena od teh oseb delavec sodišča F.
Ob upoštevanju navedenih dejanskih ugotovitev je v celoti izpolnjen dejanski stan iz 5. člena ZDen, po katerem se za upravičenca do denacionalizacije šteje tudi oseba, katere stvari ali premoženje so prešle v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnikov oblasti. Navedene dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje brez dvoma omogočajo pravno sklepanje, da je prišlo do zapisa darilnih pogodb, ki so datirane z 11.1.9962, zaradi groženj predstavnikov oblasti (aktivistov kmetijske zadruge) in zaradi zvijačnega ravnanja predstavnika državnega organa (delavca sodišča).
revizija - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta
V obravnavanem primeru se je začel postopek (185. člen ZPP) še v času veljavnosti novele ZPP iz leta 1982 (Uradni list SFRJ št. 69/82), ki velja od 7.11.1982 dalje. Za presojo dovoljenosti obravnavane revizije je zato treba upoštevati mejno vrednost spornega predmeta v znesku tedanjih 50.000,00 DIN (5,00 SIT). Sicer pa je s poznejšo novelo ZPP mejna vrednost spornega predmeta za dovoljenost revizije v premoženjsko-pravnih sporih bila le še zvišana.
revizija - dovoljenost revizije v nepravdnem (zapuščinskem) postopku - dovoljenost revizije zoper sklep o začasni odredbi
Izpodbijana začasna odredba zapuščinskega postopka ni pravnomočno končala, zaradi česar v prid dovoljenosti revizije tudi zato ni mogoče uporabiti določbe 400. člena ZPP. Ne glede na to pa revident zmotno misli, da je revizija v navedenem obsegu dopustna zato, ker gre za specialni postopek po zakonu o dedovanju. Po eni strani obvelja, da z začasno odredbo o prepovedi sečnje zapuščinski postopek ni bil pravnomočno končan, po drugi strani pa je postopek v zapuščinskih zadevah vendarle vrsta nepravdnega postopka (1. člen zakona o nepravdnem postopku). Zato revizije v zapuščinskem postopku glede na določbo 34. člena zakona o nepravdnem postopku in ker v zakonu o dedovanju ni posebej predvidena, ni. To velja tudi za dedovanje denacionaliziranega premoženja.
tožba na izpraznitev stanovanja - pridobljene pravice - vojaško stanovanje
Iz ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je toženka stanovanjsko pravico na stanovanju B. pridobila že pred 25.6.1991. Gre torej za pridobljeno pravico toženke na prejšnjem stanovanju z vsemi posledicami, ki izvirajo iz takšne pravice - torej tudi upravičenjem do nadaljnje uporabe stanovanja. V pridobljeno toženkino stanovanjsko pravico na prejšnjem stanovanju namreč niti pred 25.6.1991, niti tega dne in kasneje izdani predpisi Republike Slovenije niso posegli na ta način, da bi toženka lahko izgubila pravico do uporabe tega stanovanja. Tudi preselitev v drugo stanovanje, ki ji je bilo dodeljeno na podlagi neveljavne odločbe istega stanodajalca, ni mogla imeti za posledico izgube njene stanovanjske pravice na prejšnjem stanovanju.
Prehodne določbe 81. člena zakona o tujcih veljajo samo za osebe, ki so vložile prošnje za sprejem v državljanstvo po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ne pa tudi za osebe, ki so vložile prošnjo za pridobitev državljanstva z redno naturalizacijo.
ZIP člen 14, 55a. ZPP (1977) člen 20, 20/2, 453, 453/1.
postopek pri ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - uporaba določb zakona o pravdnem postopku - izrek sodišča za krajevno nepristojno po uradni dolžnosti
Zakon o izvršilnem postopku - ZIP - nima posebnih določb o tem, do kdaj se sme sodišče, pred vložitvijo morebitnega ugovora, po uradni dolžnosti izreči, da za odločanje v določeni zadevi ni krajevno pristojno (glede procesnega položaja po vloženem ugovoru glej 55.a čl. ZIP). Zato je potrebno za procesni položaj, ki nastane po izdaji sklepa o izvršbi in pred vložitvijo ugovora, v skladu z določbo 14. člena ZIP uporabiti določbe zakona o pravdnem postopku - ZPP.
povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - zmanjšanje življenjske aktivnosti - telesne bolečine - strah - merila za odmero odškodnine
Odmera odškodnine za negmotno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Uporaba tega standarda pa mora biti v vsakem konkretnem primeru individualizirana. Pri določitvi njegove vsebine v konkretnih primerih oziroma pri njegovi individualizaciji je sodišče vezano na kriterije določene v 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). To pa so:
- stopnja telesnih in duševnih bolečin in njihovo trajanje ter druge okoliščine primera (1. odstavek 200. člena ZOR),
- pomen prizadete dobrine, namen odškodnine, ter negativni kriterij, po katerem odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (2. odstavek 200. člena ZOR).
Glede na navedene kriterije poteka odmera odškodnine na dveh nivojih:
konkretnem in abstraktnem. To pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje, in glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo. To omogoča sodna praksa, ki je oblikovala (oblikuje) navedeno razmerje oziroma določila (določa) vsebino tega abstraktnega zakonskega kriterija. Le tako je mogoče omejiti arbitrarnost pri določanju višine odškodnine za negmotno škodo in hkrati zagotoviti spoštovanje načel nepristranosti, enakosti in predvidljivosti.
Namen odškodnine za strah ni v tem, da daje odškodninsko varstvo vsakemu, tudi neznatnemu škodnemu posegu. Zato strah ne postane pravno relevantna škoda že samo zato, ker je bil oškodovanec udeležen v prometni nezgodi. To postane šele ob izpolnjenosti zgoraj navedenih kriterijev, torej če stopnja in trajanje strahu to opravičujejo. Odškodnina za strah, ki ni bil intenziven kot tudi odškodnina za kratkotrajen intenziven strah, ki pa ni imel nobenih posledic, se zato ne prizna, kar je izpodbijana odločitev tudi pravilno upoštevala.
ZUI člen 175. Pravilnik o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu (1992) člen 2, 9.
osnovno in srednje šolstvo - napredovanje v naziv mentor
Pedagoški delavec, ki ne izpolnjuje pogoja ustrezne smeri izobrazbe po 175. členu zakona o usmerjenem izobraževanju za predmet matematika, ki ga poučuje na srednji šoli, ne more napredovati v naziv mentor.
Glede na okrožnico tožene stranke (RUJP) z dne 23.7.1992, naslovljeno njenim izpostavam, iz katere sledi, da je bilo vsaj za leto 1991 treba pri nekaterih zavezancih obravnavati kot pokojnino le del zneska, ki so ga prejeli od italijanskega izplačevalca pokojnin, tožeča stranka pa v tožbi zatrjuje, da se je davčni predpis enako izvajal v letu 1992 (na podlagi dogovora med Vlado RS, RUJP in Zvezo upokojencev v RS); in če je temu res tako, se tožena stranka v izpodbijani odločbi ne more uspešno sklicevati na to, da je bila dohodnina odmerjena na podlagi podatkov, ki jih je tožeča stranka (zavezanec) navedla v napovedi za odmero dohodnine.
Vozniško dovoljenje izda na zahtevo upravičenca pristojni upravni organ za notranje zadeve, na katerega območju ima upravičenec stalno oziroma začasno prebivališče več kot šest mesecev, če v RS nima stalnega prebivališča. Če tožnik kot tujec nima urejenega prebivanja po določbah zakona o tujcih (z dovoljenjem za začasno ali stalno prebivanje), od česar je odvisno uresničevanje pravic in dolžnosti, potem niso izpolnjeni pogoji za zamenjavo vozniškega dovoljenja.
Iz podatkov in listin v upravnih spisih izhajajo okoliščine (tožnik se na naslovu svojega prebivališča in tudi sicer v RS zadržuje malo časa, kar ne izpodbija v tožbi oz. v tem prebivališču ne stanuje, ampak le občasno obiskuje najemodajalca; njegova soproga z otroci je zaposlena in živi v tujini), ki kažejo na to, da tožnik ne izpolnjuje zakonskega pogoja dejanskega življenja v RS po določbi 1. odstavka 40. člena ZDRS.
zahteva za izreden preizkus pravnomočne odločbe pred Zveznim sodiščem
V 2. odstavku 416. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bil opredeljen povsem določen namen zahteve za izreden preizkus pravnomočne odločbe pred Zveznim sodiščem in sicer, da se preko judiciranja Zveznega sodišča zagotovi enotnost na jugoslovanskem trgu v primerih, če bi bila ta enotnost kršena s kakšno drugo odločbo katerega od bivših republiških oziroma pokrajinskih vrhovnih sodišč, izdano na podlagi drugega izrednega pravnega sredstva t.j. revizije ali zahteve za varstvo zakonitosti. Namen tega pravnega sredstva je z osamosvojitvijo Slovenije nedvomno odpadel. Zato ni podlage za smiselno uporabo določb ZPP, ki urejajo zahtevo za izreden preizkus pravnomočne odločbe pred Zveznim sodiščem, saj te nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije (1. odstavek 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I). Razen tega tudi ni podlage za prenos pristojnosti bivšega Zveznega sodišča na Vrhovno sodišče Republike Slovenije po 2. odstavku 4. člena citiranega ustavnega zakona. O tem je bilo na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 11.12.1992 sprejeto načelno pravno mnenje (Por II/92).
bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - nov dokaz
Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče druge stopnje ni storilo nobene kršitve ZPP, ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke. Sodišče druge stopnje je to storilo potem, ko je ugotovilo, da je bil dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje dovolj izčrpno izpeljan in dejansko stanje popolno ugotovljeno. Zato je procesnopravno pravilna ugotovitev, da zaslišanje predlagane priče, ne glede na to, kaj bi izpovedala, ne bi moglo privesti do drugačnih dejanskih ugotovitev. Kajti sodišče mora razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje le tedaj, če kakšno pravno odločilno dejstvo ni bilo ugotovljeno, ali pa, če bi bilo dejansko stanje lahko zaradi novega dokaza drugače ugotovljeno.
Revizija je v tem primeru vložena zoper sklep. Po določilu prvega odstavka 400. člena zakona o pravdnem postopku (naprej ZPP), lahko stranke vložijo revizijo tudi zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Pravnomočno pa je postopek končan (v smislu prvega odstavka 400. člena ZPP), le tedaj, če je s sklepom popolnoma prenehala litispendenca v določenem sporu. Z izpodbijanim sklepom litispendenca ni prenehala, ker se je sodišče določene vrste zgolj izreklo za nepristojno, s tem da bo po pravnomočnosti sklepa odstopilo zadevo stvarno pristojnemu okrajnemu sodišču. S takim sklepom tako postopek ni končan in se nadaljuje, čeprav sicer pred drugim sodiščem. Ker torej s pobijanim sklepom postopek ni bil pravnomočno končan, revizija zoper ta sklep ni dovoljena, zaradi česar jo je moralo revizijsko sodišče zavreči (četrti odstavek 400. člena v zvezi s 392. členom ZPP).