ZPP (1977) člen 392.ZZZDR člen 51, 51/2, 59, 59/2.
revizija - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta - premoženjska razmerja med zakonci - skupno premoženje - vrednotenje deleža vsakega zakonca
Tožnik je s tožbo uveljavljal dva samostojna tožbena zahtevka: s prvim je terjal ugotovitev polovičnega deleža na skupnem nepremičnem in premičnem premoženju, z drugim pa plačilo denarne terjatve 60.135,00 SIT z obrestmi, kolikor naj bi znašala polovična vrednost v Istri kupljenih nepremičnin. V takih primerih je treba dovoljenost revizije presojati posebej glede vsakega zahtevka oziroma spora. Dovoljenost revizije, kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarna terjatev, je odvisna od navedbe vrednosti spornega predmeta (drugi odstavek 186. člena ZPP), ki je bila v tem primeru ocenjena ob vložitvi tožbe 3.7.1990 na 8.500,00 SIT (pri tedanji predpisani vrednosti za revizijo nad 8.000,00 SIT). Drugi t.j. denarni zahtevek v višini 60.135,00 SIT pa je tožnik postavil 28.6.1993 (list št. 76). Ker pa revizije v premoženjsko pravnih sporih po določilih drugega odstavka 382. člena ZPP ni v primerih, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 80.000,00 SIT (v zvezi z 9. členom zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov, objavljenem v Ur. listu RS, št. 55/92 z dne 20.11.1992), je moralo revizijsko sodišče zavreči toženkino revizijo v delu, ki se je nanašana na odločitev o denarnem zahtevku (člen 392. ZPP). Dalje je moralo zavreči revizijo tudi v delu, s katerim je uveljavljala odškodninski zahtevek (glede doslej neuveljavljenega premičninskega dela skupnega premoženja), ker o takem zahtevku (ki tudi ni bil postavljen med pravdo), ni bilo odločeno s pravnomočno odločbo (392. člen v zvezi s prvim odstavkom 382. člena ZPP).
Kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, pa se v primeru spora določi na podlagi upoštevanja ne le dohodka vsakega zakonca, temveč tudi drugih okoliščin, kot so vse možne oblike sodelovanja v procesu pridobivanja premoženja, ki so lahko materialne ali pa nematerialne narave. Obširno ugotovljeno dejansko stanje na nižjih stopnjah je sodiščema druge in prve stopnje dajalo zanesljivo podlago za pravilno presojo spora pravdnih strank tudi za odločitev o višini deležev strank na spornem premoženju. Pri tem sta nižji sodišči v celoti pravilno uporabili določilo drugega odstavka 59. člena ZZZDR in pravilno poudarili, da zakonska skupnost ni skupnost, v kateri se obračunava vsak prispevek v denarju ali po vrednosti na trgu, kajti spor razvezanih zakoncev o deležih na skupaj ustvarjenem premoženju ni obračunska pravda. Namreč vse oblike dela, prizadevanja in medsebojnega sodelovanja zakoncev v procesu pridobivanja skupnega premoženja niso v celoti ali pa sploh ne denarno merljive, zaradi česar jih je treba ocenjevati in prav zaradi zapletenosti medsebojnih odnosov zakoncev, ki so pomembni tudi pri pridobivanju skupnega premoženja, je zakonodajalec s prvim odstavkom 59. člena ZZZDR določil domnevo, da sta deleža zakoncev enaka, če kateri izmed njiju ne dokaže, da je prispeval k nastanku skupnega premoženja v drugačnem razmerju.
Če upravni organ ne odmeri odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča z uporabo vrednosti točke, določene z odlokom, veljavnim na dan vložitve popolne vloge, je odmera nezakonita.
Samo dejstvo, da je tožnik direktor ustanove, v kateri so v oskrbi osebe z različnimi stopnjami duševne prizadetosti in katerih vedenje lahko vsebuje elemente nasilja, ni upravičen razlog za izdajo dovoljenja.
Po določbi 7. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o kmetijskih zemljiščih se postopek odmere odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč in gozda, ki so bili izvedeni pred uveljavitvijo tega zakona in do njegove uveljavitve še niso končani, nadaljujejo po določbah tega zakona, zato je v teh postopkih uporabiti vrednost točke, določeno z odlokom, veljavnim na dan uveljavitve sprememb in dopolnitev ZKZ.
V obnovi postopka, končanega z izdajo dovoljenja za razširitev dejavnosti (gostinstvo - nočni bar) ima solastnik oz. lastnik sosednje nepremičnine položaj stranke zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi, v katerem lahko uveljavlja pravico varstva pred prekomernim hrupom, ki izhaja iz 7., 8. in 9. člena zakona o varstvu pred hrupom v naravnem in bivalnem okolju, po katerem je prekomerni hrup prepovedan, če v postopku izdaje lokacijskega, gradbenega ali uporabnega dovoljenja ni sodeloval in ni mogel uveljaviti pravice varstva pred hrupom.
Tožeča stranka ni mogla uspeti s tožbenim ugovorom, da, dokler ni dokončan postopek za izdajo lokacijskega ali drugega dovoljenja, ni dopustna inšpekcijska odločba o odstranitvi objekta, saj 12/I člen zakona o spremembah in dopolnitvah ZUN (Ur.l. RS, št. 18/93) določa, da vloga (zahteva) za odlog prisilne izvršbe (po 11. členu tega zakona) ne zadrži dejanj inšpekcijskega nadzorstva, razen prisilne izvršbe, ki je predmet odločbe.
premoženjska razmerja med zakonci - skupno premoženje - posebno premoženje
Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da pravdni stranki po formalni sklenitvi zakonske zveze leta 1956 nista ne tedaj in ne pozneje zaživeli kot zakonca, da sta bili ves čas odtujeni, in da razen dveh otrok nista imeli ničesar skupnega. Zakonske skupnosti dejansko sploh nista vzpostavili, skupna otroka je preživljala le toženka, s svojimi dohodki pa sta pravdni stranki razpolagali ves čas vsaka zase in pretežni del tudi ločeno živeli. Zato sta sodišči druge in prve stopnje tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno zaključili, da je bila zakonska zveza pravdnih strank zgolj formalna, brez vsebinskih sestavin, ki se odraža v življenjski skupnosti z vsemi običajnimi sestavinami, vključno z gospodarsko (ekonomsko). Predpostavke za nastanek skupnega premoženja iz drugega odstavka 51. člena ZZZDR tako v tem primeru res niso bile podane. Odločitev, da premoženje, ki ga je toženka pridobila s svojimi sredstvi v času sicer formalno obstoječe zakonske zveze, ni skupno premoženje pravdnih strank, se tako pokaže za pravilno.
Krajevno pristojno sodišče za odločanje o utemeljenosti predloga za nasprotno izvršbo in o dovolitvi nasprotne izvršbe je sodišče, ki je odločalo o predlogu za izvršbo.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija iz smotrnosti
Okoliščina, da je tožnik sodnik Okrajnega sodišča v C., predstavlja tehten razlog, da se v konkretnem primeru določi drugo stvarno pristojno sodišče (z območja drugega višjega sodišča), ki bo o zadevi odločalo.
dokazi in izvajanje dokazov - odločitev o tem, kateri dokazi se naj izvedejo - načelo kontradiktornosti
O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (2. odstavek 220. člena ZPP). V obravnavani zadevi so bili izvedeni vsi dokazi, ki jih je tožeča stranka predlagala, razen rekonstrukcije prometne nezgode. Z neizvedbo tega dokaza pa sodišče ni kršilo načela kontradiktornosti, kot to zmotno zatrjuje v reviziji tožeča stranka. Načelo kontradiktornosti, ki izvira iz načela obojestranskega zaslišanja, namreč ne pomeni, da mora sodišče izvesti prav vse dokaze, ki so predlagani, ampak pomeni, da mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke (1. odstavek 5. člena ZPP). Tekom dolgotrajnega postopka pa je sodišče to možnost dalo obema strankama, tedaj tudi tožniku, ki tudi v reviziji (seveda ob pravilnem razumevanju načela kontradiktornosti) kaj nasprotnega ne zatrjuje.
povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - zmanjšanje življenjske aktivnosti - telesne bolečine - strah - merila za odmero odškodnine
Odmera odškodnine za negmotno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Uporaba tega standarda pa mora biti v vsakem konkretnem primeru individualizirana. Pri določitvi njegove vsebine v konkretnih primerih oziroma pri njegovi individualizaciji je sodišče vezano na kriterije določene v 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). To pa so:
- stopnja telesnih in duševnih bolečin in njihovo trajanje ter druge okoliščine primera (1. odstavek 200. člena ZOR),
- pomen prizadete dobrine, namen odškodnine, ter negativni kriterij, po katerem odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (2. odstavek 200. člena ZOR).
Glede na navedene kriterije poteka odmera odškodnine na dveh nivojih:
konkretnem in abstraktnem. To pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje, in glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo. To omogoča sodna praksa, ki je oblikovala (oblikuje) navedeno razmerje oziroma določila (določa) vsebino tega abstraktnega zakonskega kriterija. Le tako je mogoče omejiti arbitrarnost pri določanju višine odškodnine za negmotno škodo in hkrati zagotoviti spoštovanje načel nepristranosti, enakosti in predvidljivosti.
Namen odškodnine za strah ni v tem, da daje odškodninsko varstvo vsakemu, tudi neznatnemu škodnemu posegu. Zato strah ne postane pravno relevantna škoda že samo zato, ker je bil oškodovanec udeležen v prometni nezgodi. To postane šele ob izpolnjenosti zgoraj navedenih kriterijev, torej če stopnja in trajanje strahu to opravičujejo. Odškodnina za strah, ki ni bil intenziven kot tudi odškodnina za kratkotrajen intenziven strah, ki pa ni imel nobenih posledic, se zato ne prizna, kar je izpodbijana odločitev tudi pravilno upoštevala.
Obstoj tožnikovih telesnih brazgotin toženi stranki v reviziji priznavata, vendar s stališčem, da ne dosegajo "stopnje prave skaženosti", obstoj škode iz tega naslova celo zanikata. Duševne bolečine zaradi skaženosti (200. člen ZOR) kot oblika nepremoženjske škode predpostavljajo, da obstoje objektivna dejstva poslabšanega (grdega ali skaženega) zunanjega izgleda ter posledice na duševnem področju oškodovanca, ki zaradi grdega zunanjega izgleda trpi. Oboje je v obravnavanem primeru ugotovljeno. Poslabšani zunanji izgled zaradi brazgotin je trajne narave in bo negativno vplival na psihično razpoloženje tožnika. Ne drži tudi revizijska trditev, da ni na razpolago strokovnega mnenja, da bi sekundarni strah zaradi izida zdravljenja pri mladoletnem tožniku pustil hujše posledice, ki bi opravičevale visoko odškodnino iz tega naslova.
podstanovalska razmerja - pravice podstanovalcev - nezakonita uporaba stanovanja
Po drugem odstavku 76. člena ZSR se je štelo za podstanovalca, ki ostane v stanovanju po izselitvi imetnika stanovanjske pravice, da nezakonito zaseda stanovanje, zato je bilo možno zoper njega vložiti izpraznitveno tožbo (4. odstavek 50. člena ZSR). Po 149. členu SZ je takšna uporaba stanovanja lahko dobila zakonito podlago, vendar le v primeru, če je podstanovalec stalno prebival v stanovanju več kot dve leti, šteto od izselitve imetnika stanovanjske pravice pa do uveljavitve SZ (19. oktobra 1991). Tega pogoja pa tožena stranka, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev izpodbijanih sodb, ni izpolnila, zato zaseda sporno garsonjero nezakonito.
pridobitev lastninske pravice - priposestvovanje - pogoji - dobrovernost - priposestvovalna doba - vštevanje časa - postopek za ureditev mej - sodna poravnava
Predpostavka priposestvovanja je, da ima priposestvovalec stvar zakonsko določeno dobo v dobroverni posesti. Lastninsko pravico lahko pridobi s priposestvovanjem le dobroverni posestnik. M. V., ki naj bi sporno nepremičnino tožnikoma prodala, to ni bila. Zato se tožnikoma čas, ko je imela sporno nepremičnino v nedobroverni posesti M. V., v njuno priposestvovalno dobo ne more všteti (2. odstavek 30. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR). Kot materialnopravno pravilno zaključujeta tudi nižji sodišči, pa tudi tožnika sama, ki naj bi tako po ugotovitvah nižjih sodišč kot tudi po lastnih trditvah posest na sporni nepremičnini pridobila šele v letu 1989 (šele takrat je lahko začela teči njuna priposestvovalna doba - 1. odstavek 30. člena ZTLR), zakonskih pogojev za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja (ob upoštevanju že navedenih razlogov za to, da v obravnavanem primeru določbe 2. odstavka 30. člena ZTLR zaradi nedobrovernosti M. V. ni mogoče uporabiti), ne izpolnjujeta, saj je doba, v kateri naj bi imela sporno nepremičnino v dobroverni posesti, bistveno krajša od dobe, ki jo določa zakon (28. člen ZTLR).
Materialnopravno pravilnost odločitve sodišč druge in prve stopnje potrjuje tudi dejstvo, da je bila med pravdnima strankama v nepravdnem postopku, ki je bil v teku pod opr. št. N 302/93, sklenjena dne 18.6.1993 sodna poravnava, s katero je bila urejena meja tudi glede nepremičnine, ki je predmet spora v tej pravdni zadevi. V mejnih sporih, ki so v teku pred sodiščem, gre namreč v bistvu za spore o lastninski pravici na zemljišču. V nepravdnem postopku, ki je bil v teku pod opr. št.N 302/93 je sedanji toženec kot predlagatelj nepravdnega postopka izrecno zatrjeval, da je lastnik sedaj sporne nepremičnine št. 2729/16, k.o..., sedanja tožeča stranka, ki je v nepravdnem postopku sodelovala kot nasprotni udeleženec, pa je z njim sklenila sodno poravnavo, v kateri je bilo izrecno navedeno, "da se meja med parc. št. 2729/16 k.o.., ki je last M. V. iz...določi...... ". Poleg dejstva, da je v sklenjeni poravnavi izrecno ugotovljeno, da je toženec lastnik sporne nepremičnine, pa ni nepomembno tudi dejstvo, da je bila tožeča stranka pred sklenitvijo sodne poravnave, ki ima moč pravnomočne sodbe, s strani nepravdnega sodnika izrecno opozorjena na pravne posledice sklenitve poravnave s tako vsebino, poleg tega pa je bila v nepravdnem postopku tudi kvalificirano zastopana, saj je ob sklenitvi poravnave sodeloval tudi njen odvetnik. Revizijskih trditev, da sta tožnika sklenila sodno poravnavo le zato, ker se jima nepravdni postopek "ni zdel pomemben in je zanju predstavljal le nepotrebno zapravljanje časa", zato ni mogoče upoštevati.
upravičenci do denacionalizacije - premoženje, ki je prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti
Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so bili lastniki nepremičnin na sestanku dne 11.1.1962 s strani predstavnikov Kmetijske zadruge prepričevani, naj dajo gozdove za določeno dobo v najem zadrugi, ker jim bodo sicer gozdovi odvzeti, lastniki gozdov pa bodo morali trpeti velike stroške. Zato so lastniki gozdov na tem sestanku podpisovali nek papir, vsi istega in eden za drugim, pri čemer ni bilo mogoče videti, kaj podpisujejo. Darilne pogodbe, ki so bile sodišču predložene, so podpisane le s strani kmetijske zadruge, vse pa so opremljene z overitveno štampiljko v kateri je navedeno, da so pogodbene stranke overovatelju podpisov osebno poznane. Nadalje je bilo v postopku pred nižjima sodiščema še ugotovljeno, da "darovalci" oseb, ki so bile na sestanku, sploh niso osebno poznali in da so šele naknadno ugotovili, da je bila ena od teh oseb delavec sodišča F.
Ob upoštevanju navedenih dejanskih ugotovitev je v celoti izpolnjen dejanski stan iz 5. člena ZDen, po katerem se za upravičenca do denacionalizacije šteje tudi oseba, katere stvari ali premoženje so prešle v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnikov oblasti. Navedene dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje brez dvoma omogočajo pravno sklepanje, da je prišlo do zapisa darilnih pogodb, ki so datirane z 11.1.9962, zaradi groženj predstavnikov oblasti (aktivistov kmetijske zadruge) in zaradi zvijačnega ravnanja predstavnika državnega organa (delavca sodišča).
tožba na izpraznitev stanovanja - pridobljene pravice - vojaško stanovanje
Iz ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je toženka stanovanjsko pravico na stanovanju B. pridobila že pred 25.6.1991. Gre torej za pridobljeno pravico toženke na prejšnjem stanovanju z vsemi posledicami, ki izvirajo iz takšne pravice - torej tudi upravičenjem do nadaljnje uporabe stanovanja. V pridobljeno toženkino stanovanjsko pravico na prejšnjem stanovanju namreč niti pred 25.6.1991, niti tega dne in kasneje izdani predpisi Republike Slovenije niso posegli na ta način, da bi toženka lahko izgubila pravico do uporabe tega stanovanja. Tudi preselitev v drugo stanovanje, ki ji je bilo dodeljeno na podlagi neveljavne odločbe istega stanodajalca, ni mogla imeti za posledico izgube njene stanovanjske pravice na prejšnjem stanovanju.
pogodba o delu - splošne določbe - pojem - odgovornost za napake - poseben primer, ko se pogodba razdre
Med pravdnima strankama je bila sklenjena pogodba o delu, zato je potrebno za odločitev v tej pravdni zadevi uporabiti določbe 600. člena in nasl. zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Po določbah tega zakona pa lahko naročnik dela (v obravnavanem primeru tožeča stranka) v primerih, če ima opravljeni posel tako napako, da je delo neuporabno, pogodbo razdre in zahteva povračilo škode, pri čemer sploh ni potrebno, da bi poprej zahteval odpravo napake (619. čl. ZOR). Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je bilo delo, ki ga je opravil toženec, neuporabno. Sodišči prve in druge stopnje sta zato materialnopravno pravilno odločili, da je toženec tožeči stranki dolžan povrniti škodo (katere višina ni bila sporna), ki jo je ta utrepla zaradi neuporabnega izdelka tožene stranke.
Toženčeva obveznost je jamčevalne narave (odgovornost za napake), zato se toženec v reviziji neutemeljeno sklicuje na določbo 85. člena posebnih gradbenih uzanc (Ur. l. SFRJ, št. 18/77), ki ureja dolžino garancijskega roka in na določbe 49., 61. in 65. člena zakona o graditvi objektov (Ur. l. SRS 34/84 - 10/91 in RS 17/91 - 69/96), v katerih so urejena vprašanja oddaje, izvajanja in nadzora del, tehničnih pregledov itd..
revizija - dovoljenost revizije v nepravdnem (zapuščinskem) postopku - dovoljenost revizije zoper sklep o začasni odredbi
Izpodbijana začasna odredba zapuščinskega postopka ni pravnomočno končala, zaradi česar v prid dovoljenosti revizije tudi zato ni mogoče uporabiti določbe 400. člena ZPP. Ne glede na to pa revident zmotno misli, da je revizija v navedenem obsegu dopustna zato, ker gre za specialni postopek po zakonu o dedovanju. Po eni strani obvelja, da z začasno odredbo o prepovedi sečnje zapuščinski postopek ni bil pravnomočno končan, po drugi strani pa je postopek v zapuščinskih zadevah vendarle vrsta nepravdnega postopka (1. člen zakona o nepravdnem postopku). Zato revizije v zapuščinskem postopku glede na določbo 34. člena zakona o nepravdnem postopku in ker v zakonu o dedovanju ni posebej predvidena, ni. To velja tudi za dedovanje denacionaliziranega premoženja.
Dne 9.12.1993, ko so tožnikovi pooblaščenci prejeli sodbo sodišča prve stopnje, je pooblastilno razmerje med njimi in tožnikom še obstojalo. Šele v pritožbi, oddani dne 29.12.1993, je tožnik to pooblastilo preklical. Navedena dejstva sta nižji sodišči upoštevali pri uporabi določb 1. odstavka 138. člena in 1. odstavka 348. člena ZPP tako, da sta po veljavno opravljeni vročitvi tožnikovim pooblaščencem dne 9.12.1993 začetek 15 dnevnega pritožbenega roka šteli s prvim naslednjim dnem. Dne 29.12.1993 vložena pritožba je torej prepozna.
stanovanjska najemnina - neprofitna najemnina - tožba na izpraznitev stanovanja
V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dokazni postopek dopolniti in izvesti tudi tiste dokaze, ki jih je tožena stranka ponudila v dokaz svojih trditev, da je dolžna za sporno stanovanje plačevati le neprofitno najemnino, te dokaze v dokaznem postopku oceniti in nato o tožbenem zahtevku ponovno odločiti. Pri tem revizijsko sodišče še pripominja, da v primeru, če obstaja na strani tožene stranke dolžnost plačevanja neprofitne najemnine, odklonitev podpisa najemne pogodbe, v kateri je tožeča stranka nesporno zahtevala plačevanje profitne najemnine, ne more imeti za posledico, da tožena stranka sporno stanovanje zaseda nezakonito. Določbo iz 66. člena stanovanjskega zakona, na katero sta sodišči druge in prve stopnje oprli svojo odločitev, je namreč mogoče uporabiti le v primerih prostega oblikovanja najemnin za službena in profitna stanovanja, ne pa tudi v primerih, kadar obstaja dolžnost plačevanja neprofitnih najemnin.