ZOR člen 173, 177, 177/1, 177/2, 177/3, 200, 201, 201/1.
odgovornost za škodo od nevarne stvari - domneva vzročnosti - oprostitev odgovornosti - prispevek oškodovanca - konkurenca objektivne in subjektivne odgovornosti - avtobus in kolesarka - povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - osebe, ki imajo v primeru smrti pravico do denarne odškodnine
Ker gre v obravnavanem primeru za krivdno dejanje ponesrečenke, je potrebno tehtati v konkurenci njunih odgovornosti tudi krivdno ravnanje voznika nevarne stvari, pri tem pa seveda upoštevati njegovo strožjo objektivno odgovornost. Po opisanih merilih sta se nižji sodišči tudi ravnali, vendar pri tem premalo upoštevali prav strožjo naravo objektivne odgovornosti. Tako je potrebno imeti pred očmi, da je motorno vozilo že samo ob sebi nevarna stvar, ko pa gre še za avtobus z njegovo veliko maso, manjšimi možnostmi manevriranja (umikanja, zaviranja), in konkretno za hitrost, ki je za 22 odstotkov presegala dovoljeno hitrost, kar vse pomeni še večjo stopnjo nevarnosti od "povprečnih" vozil, je nujno, da to vpliva na večji delež odgovornosti imetnika nevarne stvari, katerega voznik je vozil premalo pozorno, da bi lahko zaznal kolesarko, slednja pa je s stranske ceste, ne da bi upoštevala prometni znak stop, kar zapeljala na glavno cesto. Ob tehtanju stopnje krivde ravnanja obeh udeležencev je sicer višja na kolesarkini strani, toda ob upoštevanju teže stroge objektivne odgovornosti se pokaže kot pravilen rezultat merjenja deležev, upoštevaje obe obliki odgovornosti, v razmerju 40 za mater tožnikov in 60 za imetnika nevarne stvari.
ugovor tretjega - tožba na nedopustnost izvršbe - vpis pravic v javno knjigo - zemljiškoknjižni lastnik - vpis lastninske pravice, če dolžnik ni vpisan kot lastnik
Tretji lahko z ugovorom zoper sklep o dovolitvi izvršbe, uspešno uveljavlja svojo pravico le, če je kvaliteta njegove pravice takšna, da preprečuje izvršbo (56. člen Zakona o izvršilnem postopku). Tožnica bi zato lahko preprečila vpis lastninske pravice toženke na navedenih nepremičninah v zemljiško knjigo le, če bi bila tudi sama zemljiškoknjižna (so)lastnica, kar pa ni.
Darilo in njegov preklic nista pozitivnopravno urejena, zaradi česar je potrebno uporabiti bodisi pravna pravila občnega državljanskega zakonika (ODZ) bodisi analogijo predpisov dednega prava (zakon o dedovanju - ZD). Za hudo nehvaležnost se je po pravnih pravilih ODZ štelo dejanje, zaradi katerega je bil mogoč kazenski pregon (paragraf 948 ODZ). Tako opredelitev je kasnejša sodna praksa ožila po eni strani kakor po drugi strani tudi širila. Tako ni nujno, da je vsako storjeno kaznivo dejanje šteti kot hudo nehvaležnost, po drugi strani pa tudi ni mogoče šteti kot hudo nehvaležnost le tisto dejanje, ki je v zakonu določeno kot kaznivo. Kot veliko nehvaležnost je torej mogoče opredeliti ravnanja obdarjenca, ki so po pomembnosti taka, da razumno upravičujejo preklic darila. Primernejša od napotitve na kazenski pregon je zato napotitev na določbe zakona o dedovanju, ki urejajo vprašanje dedne nevrednosti ali vzrokov za razdedinjenje. Tako opredeljuje zakon, da je nevreden zakonito ali oporočno dedovati tisti, kdor je vzel ali je skušal naklepno vzeti življenje zapustniku, ga s silo ali grožnjo prisilil, da je napravil ali napisal oporoko oziroma jo preklical, jo uničil ali skril z namenom, da bi preprečil izpolnitev zapustnikove poslednje volje, ali kadar se je huje pregrešil zoper dolžnost preživljanja zapustnika ali mu ni hotel dati potrebne pomoči (126. člen ZD). Med vzroke za razdedinjenje dediča pa uvršča zakon primere, če se je ta s kršitvijo kakšne zakonite ali moralne dolžnosti huje pregrešil nad zapustnikom, če je naklepoma storil kakšno hujše kaznivo dejanje zoper njega ali njegove sorodnike ali če se je vdal brezdelju in nepoštenemu življenju (42. člen ZD).
pridobitev lastninske pravice - gradnja na tujem zemljišču - družbena lastnina - dobroveren graditelj
Toženčeva gradnja je bila opravljena v času, ko je bilo sporno zemljišče družbena lastnina. V sodni praksi iz časa, ko je bila družbena lastnina privilegirana oblika lastnine, je bilo sprejeto tudi stališče, ki je izhajalo iz časovne omejenosti vsakega gradbenega objekta (in na drugi strani iz takrat pričakovane časovne neomejenosti družbene lastnine). To je stališče: da v primeru gradnje na zemljišču v družbeni lastnini graditelj sicer ne more izposlovati pravice uporabe takega stavbišča po pravilih o gradnji na tujem zem- ljišču; da ima zgradba do legalizacije pravni položaj začasnega objekta (in s tem pravno naravo, ki je izenačena s pravno naravo premičnine); in da ima zato graditelj temu ustrezno sodno varstvo pred posegi ali zahtevki drugih, nasproti katerim ima močnejšo pravico - to varstvo pa ne obsega tudi pravice do vpisa lastninske pravice (glede zgradbe - saj je na zemljišču v družbeni lastnini bila mogoča le ustrezna pravica uporabe), kadar gre za gradnjo brez lokacijskega in gradbenega dovoljenja. Ni odveč opozoriti, da gre za stališča sodne prakse, ki so nastala še pred sprejemom Ustavnega amandmaja št. IX k Ustavi SR Slovenije. Ta je pomembno posegel v ustavno opredelitev temeljev družbenoekonomskih odnosov, ko je določil, da so družbena, zadružna in zasebna lastnina enakopravne (2. odstavek 6. točke amandmaja, Ur. l. SRS 32/89). Seveda tudi Ustava Republike Slovenije, ki družbene lastnine ne pozna več, zagotavlja enako varstvo vseh oblik lastnine. Pri takih ustavnih temeljih lastninskih razmerij pa je v primerih, ko gre za presojo varstva lastninske pravice, toliko bolj jasno, da varstva, ki bi v primeru njene kolizije z enako močno drugo lastninsko pravico subjektu šlo, ni mogoče vselej odreči preprosto zato, ker gre za kolizijo z družbeno lastnino kot prej privilegirano obliko lastnine.
Tožeča stranka je postavila dva zahtevka: ugotovitveni, da tožencu ne gre stvarna služnost na njenem zemljišču, in prepovedni, naj toženec opusti izvajanje služnosti. V prvem primeru gre za stvarnopravno negativno ugotovitveno tožbo, ki nima neposredne podlage v določbah zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 6/80 in 36/90 - ZTLR). Ta zakon pozna namreč le tako imenovano samostojno prejudicijalno konfesorno tožbo deklaratorne narave (56. člen), ki omogoča lastniku gospodujoče stvari, da zahteva, naj se nasproti lastniku služne stvari ugotovi obstoj stvarne služnosti. Čeprav ZTLR ne predvideva tožbe v zamenjanih vlogah, torej lastnika služnega proti lastniku gospodujočega zemljišča, pa ta ni izključena, ker življenje prinaša tudi primere, ko je prizadeti zainteresiran, da se ugotovi neobstoj kakšne pravice.
V drugem primeru pa gre za tako imenovano opustitveno, negatorno tožbo po določbi prvega odstavka 42. člena ZTLR, po kateri lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, naj vznemirjanje preneha, če ga kdo neutemeljeno vznemirja, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari. Aktivna legitimacija pri takšni tožbi gre tudi domnevnemu lastniku, torej tistemu, ki je pridobil individualno določeno stvar s pravnim naslovom in zakonito, ni pa vedel niti ni mogel vedeti, da je postal lastnik stvari (tako imenovana publicijanska lastnina, prvi odstavek 41. člena ZTLR). Smisel zakonske ureditve je v tem, da se nudi varstvo tistemu, ki dokaže močnejšo pravico na stvari, in da tega ne more preprečiti tisti, ki vznemirja, s tem, da postavi vprašanje lastnine, ki jo je včasih pač težko dokazati ali pa je sploh ni mogoče dokazati.
ZUS (1977) člen 30, 30/1-4.ZUP člen 222, 222/2, 230, 233, 259.
postopek s tožbo - dopustnost spora
Upravni spor se sme sprožiti zoper upravni akt, ki je bil izdan na drugi stopnji, zoper akt prve stopnje pa le, če proti njemu ni pritožbe v upravnem postopku. Ker je tožnik vložil tožbo, ker je bil v aktu organa prve stopnje napačen pouk o pravnem sredstvu v nasprotju z 259. členom ZUP, je sodišče tožbo zavrglo, tožniku pa začne teči 15-dnevni rok za pritožbo prvega dne po vročitvi sklepa o zavrženju tožbe.
Na podlagi 211. čl. ZZZDR lahko postavi pristojni organ skrbnika za poseben primer ne le osebi, katere prebivališče ni znano ali neznanemu lastniku premoženja, če je potrebno, da kdo za to premoženje skrbi, marveč tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno za varstvo pravic in koristi posameznika, v konkretnem primeru osebi, stari 90 let, zaradi varstva njegovih pravic in koristi za potrebe uresničevanja pravic iz ZDen, četudi mu opravilna sposobnost ni bila odvzeta.
Določbe 1. odst. 324. čl. CZ, ki je podlaga za izdajo odločbe carinarnice o oprostitvi obveznosti vrnitve začasno uvoženega blaga v tujino in o vrnitvi varščine, če se začasno uvoženo blago brez krivde uvoznika uniči ali toliko poškoduje, da ni uporabno za namene, za katere je bilo začasno uvoženo, ni mogoče uporabiti v carinskem postopku za ocarinjenje začasno uvoženega avtomobila, ki je bil ukraden, saj gre v primeru kraje za drugačno pravno in dejansko situacijo, kot pri uničenju ali poškodovanju začasno uvoženega blaga.
Revizijsko sodišče je smelo preizkusiti zgolj materialnopravno pravilnost sodb sodišč druge in prve stopnje, upoštevajoč pri tem dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopkih pred nižjema sodiščema. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je bil toženkin pes - ovčar popadljiv in neprivezan, da je že pred tem napadal druge ljudi, da je bil v zadnjem času jezljiv in agresiven do otrok, da je mladoletno tožnico kot petletnega otroka napadel le 10 m proč od toženkine hiše in da tožnica ni napravila ničesar, kar bi bilo možno opredeliti za draženje ali izpodbodenje psa. Take ugotovitve so po oceni revizijskega sodišča dajale podlago za zaključek, da je toženka odgovorna za škodo, ki jo je povzročil njen pes mladoletni tožnici. Podlago za njeno odgovornost predstavlja pravilo paragrafa 1320 občega državljanskega zakonika (naprej ODZ), ker to zadevno področje odškodninskega prava še ni normirano v zakonu o obligacijskih razmerjih ali v kakšnem drugem pozitivnem predpisu Republike Slovenije. Po navedenem pravnem pravilu je določeno, da je v primeru, ko žival koga poškoduje, za to odgovoren tisti, ki je zanemaril njeno varstvo, pri čemer velja načelo domnevne krivde, da je za škodo odgovoren rejec živali, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo ali nadzorstvo. To pa se odraža v tem, da rejec s potrebnimi ukrepi prepreči, da bi njegova žival koga poškodovala. V sklop preprečevanja pa sodi tudi predvidevanje, da lahko na dvorišče privatne hiše pridejo ljudje brez posebnega povabila. Glede na navedeno pravno podlago je ob ugotovljenem dejanskem stanju tudi po presoji revizijskega sodišča pravno pravilen zaključek sodišč druge in prve stopnje, da je toženka odgovorna za škodo, ki jo je povzročil njen pes tožnici.
Verodostojen dokaz po ZUP je lahko samo izvirnik ali overjena listina, fotokopija listine je sicer lahko dokaz, vendar mora upravni organ pri njegovi presoji upoštevati pravila postopka.
Pri odločanju o spremembi osebnega imena (priimka) mladoletne osebe, katere starši živijo ločeno, mora imeti odločilen vpliv otrokova korist, izražena s čustveno povezavo med otrokom in staršem, ki z otrokom vzdržuje neposredne osebne stike.
Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov, mora izkazati pravni interes ; kot verjetno mora izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Tudi za vložitev ugotovitvene tožbe, s katero se zahteva, da sodišče ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine (1. odstavek 187.člena ZPP), je potrebno izkazati pravno korist, kar je v 2. odstavku 187. člena ZPP izrecno določeno. Ob dejstvu, da se kljub morebitni ugoditvi tožbenemu zahtevku pravni položaj tožečih strank ne bi spremenil, pravna korist tožečih strank za vložitev ugotovitvene tožbe ni izkazana.
nujni delež - zastaranje pravice zahtevati zapuščino - dediščinska tožba
V 141.členu ZD je urejena t.i. dediščinska tožba, s katero se v rokih, ki jih določa zakon, lahko realizira pravica zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič. V obravnavanem primeru pa zaradi razpolaganja med živimi ( izročitev premoženja tožencu s pravnim poslom, ki je bil sklenjen 31.7.1956 ), po pok. N. Z., ki je mati pravdnih strank, premoženja, ki naj bi predstavljalo njeno zapuščino, sploh ni bilo. Tožeča stranka, ki zatrjuje, da je bil z ( po njenih trditvah neodplačnim ) razpolaganjem z dne 31.7.1956 prikrajšan njen nujni delež, bi zato morala zahtevati vrnitev daril v roku, ki ga daje na razpolago 41.člen ZD, kot sta materialnopravno pravilno presodili tudi sodišči druge in prve stopnje.
delavci v državnih organih - razrešitev višjega upravnega delavca - dokazovanje
Z odločbo tožene stranke nekdanjega izvršnega sveta skupščine mesta so bile v zvezi z razrešitvijo višjega upravnega delavca kršene določbe ZUP, saj tožena stranka ni sprejela dokazne ocene glede nasprotujočih trditev predstojnika, ki je predlagal razrešitev, in tožeče stranke (višjega upravnega delavca) o okoliščinah, ki so podlaga za razrešitev (da ta delavec po svojih delovnih in strokovnih kvalitetah ni primeren za opravljanje dolžnosti).
ukrep urbanističnega inšpektorja - odstranitev objekta, zgrajenega brez lokacijskega dovoljenja
Ukrep odstranitve objekta po 73. čl. ZUN se lahko izreče investitorju ali lastniku objekta, če tega ni mogoče odkriti, pa lastniku oz. uporabniku zemljišča, na katerem objekt stoji.
privatizacija stanovanj - upravičenec do odkupa - zapadlost zahteve za odkup - podstanovalska razmerja
Po določbah SZ so morali lastniki stanovanj prodati stanovanje le imetnikom stanovanjske pravice in še to le tistim, ki so na dan uveljavitve SZ to pravico še imeli (1. odstavek 117. člena SZ). Na dan uveljavitve SZ tožnika nista bila imetnika stanovanjske pravice (tudi sama v reviziji zatrjujeta da sta bila na dan uveljavitve SZ le podstanovalca), zato tudi pravice do odkupa spornega stanovanja nista mogla pridobiti. Pravno stališče sodišča druge stopnje, da se je moral rok iz 3. in 4. odstavka 50.člena prejšnjega zakona o stanovanjskih razmerjih izteči vsaj ob uveljavitvi SZ, je pravilno, saj za pravno stališče prvostopnega sodišča, da se je ta rok lahko iztekel tudi kasneje ( v obravnavanem primeru npr. šele takrat, ko sta tožnika vložila obravnavano tožbo ), v določbah SZ, ki pridobitve stanovanjske pravice ( kot tudi stanovanjske pravice nasploh ) na podlagi nezakonite vselitve v stanovanje več ne pozna, ni nobene pravne podlage.
vrnitev preveč plačane carine - upoštevanje internega navodila
Tudi če gre za navodilo internega značaja, je upravni organ z zapovedjo enakega obravnavanja iz 14. in 22. člena ustave vezan na način odločanja v prejšnjih primerih in navodilo upoštevati v vseh primerih, kjer gre za takšno dejansko stanje, kot ga je interno navodilo imelo v mislih.
Zaradi zmotnih materialnopravnih izhodišč v postopkih pred drugostopnim in prvostopnim sodiščem niso bile ugotovljene vse odločilne okoliščine spora, ki so pogojevale pravilno uporabo materialnega prava to je v tem primeru določb 5. in 42. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (naprej ZTLR). Po teh določilih so motnje kot so ropot, prah in podobno, če izvirajo iz nepremičnine ali iz dejanj pri uporabi nepremičnine, in če ne otežkočajo uporabe sosedove nepremičnine čez krajevno običajno mero ali ne povzročajo znatne škode, dovoljene. Direktne misije (drugi odstavek 5. člena ZTLR) pa so dovoljene samo, če zanje obstaja poseben pravni naslov. Iz navedenega izhaja, da vsako poseganje v lastninsko pravico na nepremičnini soseda še ne pomeni protipravnega posega, ki bi opravičevalo sodno varstvo. Poseg postane protipraven, ko preseže določen tolerančni prag. Tako gre lastniku nepremičnine sodno varstvo pred vznemirjenjem v primeru, ko je uporaba njegove nepremičnine otežkočena preko mere, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali če poseg povzroča znatnejšo škodo.
Kot vojaški material je mogoče šteti le material, ki je neposredno namenjen za bojno delovanje, kar apno, ki se predvsem uporablja kot gradbeni material, ni. Zato statusa civilnega invalida vojne ni mogoče priznati osebi, ki se je poškodovala z apnom.
Tožnik ne more uspešno izpodbijati odločitve o dodelitvi otroka v starosti treh let in pol materi, če ne obstoje utemeljeni razlogi, zaradi katerih mati ni sposobna skrbeti za varstvo in vzgojo otroka.