Zakon možnosti za sodno uveljavljanje zvišanja preživnine ne omejuje na izjemne primere spremenjenih razmer, kot trdi revident. Seveda je mogoče zagovarjati stališče, da sleherna tudi majhna sprememba razmer ne more biti podlaga za sodno zvišanje preživnine, saj bi sicer to pomenilo nesmotrno ravnanje, ker se razmere nenehno spreminjajo, preživnine pa tudi ni mogoče z lekarniško natančnostjo določati, in to za vsak mesec sproti.
Zakon določa, da se s sodno odločbo ali z dogovorom določena preživnina usklajuje z gibanjem življenjskih stroškov in osebnih dohodkov v naši državi (prvi in drugi odstavek 132. člena ZZZDR), kar pomeni, da takšne valorizacije krijejo povečane ali znižane življenjske stroške, do katerih prihaja zaradi podražitev ali pocenitev cen izdatkov za preživljanje, in zaradi splošnega zvišanja ali znižanja plač. Ne krijejo pa te valorizacije zviševanja življenjskih stroškov zaradi odraščanja preživninskega upravičenca, zaradi njegovega šolanja ipd.
lastninjenje in privatizacija stanovanj - izplačilo 30% vrednosti stanovanja ob izselitvi - odklonitev izplačila - odpoved stanovanjskega razmerja zaradi prazne družinske stanovanjske hiše
Pri uporabi določbe 3.odst. 126.čl. stanovanjskega zakona, po kateri lahko lastnik pri izpraznitvi stanovanja v dveletnem roku zavrne izplačilo 30% vrednosti stanovanja, je odločilno, kdaj morajo biti podani pogoji iz 1.odst. 148.čl. zakona. Sodišče druge stopnje nima prav, ko razlaga, da morajo biti pogoji iz 1.odst. 148.čl. SZ v zvezi s 60.čl. ZSR podani takrat, ko poda bivši imetnik stanovanjske pravice zahtevo za izplačilo. Pri osebah, ki so bile ob uveljavitvi stanovanjskega zakona imetniki stanovanjske pravice, je treba upravičenja do privatizacije stanovanja, sklenitve najemne pogodbe in do izplačila 30% vrednosti stanovanja presojati po stanju v času uveljavitve stanovanjskega zakona, to je dne 19.10.1991.
premoženjska razmerja med zakonci - skupno premoženje - vrednotenje deleža vsakega zakonca
Poudarjena razvedrilna dejavnosti enega od zakoncev, zaradi katerih povečana skrb za ohranjanje skupnega premoženja in gospodinjstvo preide na drugega zakonca, zmanjšuje delež prvega zakonca na skupnem premoženju.
Tožnik ni upravičen do zdravljenja v naravnem zdravilišču, če zdravniški komisiji I. in II. stopnje za takšno zdravljenje nista ugotovili medicinskih indikacij.
zamudne obresti - obrestne obresti (procesne obresti) - obresti od vnaprej plačane kupnine - garantirana cena
Vtoževani znesek - obresti po 26. členu zakona o blagovnem prometu - predstavlja obračunane obresti, od katerih lahko tečejo zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo.
Brezcarinski uvoz po listi C in D je namenjen le uporabnikom z obmejnih območij v okviru tržaškega sporazuma. Po določbi 1. člena tržaškega sporazuma je lokalna trgovinska izmenjava, na katero se nanašajo določbe tega sporazuma, tista, ki se opravlja med obmejnimi območji Trsta z ene strani in Buj, Kopra, Sežane in Nove Gorice z druge strani. Izpolnjen mora biti pogoj, da se blago izvozi in proda iz obmejne cone Trsta. Drugačna razlaga citirane določbe 1. člena tržaškega sporazuma bi pomenila širitev njegove uporabe na druga območja Republike Italije, kar bi bilo v nasprotju z namenom sporazuma.
pravna sredstva - pritožba, če odločba prve stopnje ni bila izdana - obnova postopka
Ker organ prve stopnje o tožnikovem predlogu za obnovo postopka ni odločil v roku, ki mu ga je določila tožena stranka (1. odstavek 246. člena ZUP), bo moral o tej vlogi odločiti organ druge stopnje, kot določa 2. odstavek 246. člena ZUP, saj nanj zaradi molka prvostopnega organa preide v takem primeru tudi pristojnost za odločanje o predlogu za obnovo postopka.
obresti na vnaprej plačano kupnino - garantirana cena - zamudne obresti - obrestna mera zamudnih obresti
Za odločitev v tej zadevi je brez pomena revizijska navedba, da bi tožnica lahko uveljavljala le sankcijo za morebitno škodo. Tožnica uveljavlja izpolnitev obveznosti tožene stranke, ki je nastala po samem zakonu, ne pa v posledici odškodninskega delikta toženke. Gre za povsem različni obveznosti, katerih nastanek je vezan na različni pravni podlagi.
Nova dejstva in novi dokazi so lahko razlog za obnovo postopka le v primeru, če jih stranka, ki zahteva obnovo postopka, ni mogla uveljavljati v prejšnjem pravnomočno končanem postopku brez svoje krivde (2. odstavek 422. člena ZPP). Navedeni pogoj je izraz procesne dolžnosti strank, katere vsebina je obveznost navedbe vseh dejstev, na katera opirajo svoj zahtevek ali s katerimi izpodbijajo navedbe nasprotnika in obveznost predlaganja dokaznih sredstev (2. odstavek 7. člena, 1. odstavek 186. člena, 219. in 299. člen ZPP). Stranka, ki zanemari to svojo dolžnost, nima pravice predlagati obnovo postopka. Neutemeljen je revizijski očitek, da sodišče ni zaslišalo prič in strank ter jih soočilo, s čimer naj bi kršilo določila postopka (zatrjevano kršitev revizija formalno opredeljuje kot kršitev določb postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP). Vsebinsko je mogoče navedeni revizijski očitek opredeliti le kot zatrjevanje procesne kršitve iz 1. odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 425. člena ZPP. Po slednjem določilu lahko predsednik senata, če se zahteva obnova postopka iz razloga po 9. točki 421. člena ZPP, združi obravnavanje predloga za obnovo postopka z obravnavanjem glavne stvari in zasliši priče, če je to potrebno zaradi presoje ali bi zatrjevana nova dejstva in novi dokazi sploh lahko vplivali na, za predlagatelja obnove, ugodnejšo sodno odločbo. Ker pa je bilo v obravnavani zadevi ugotovljeno, da ne gre za nova dejstva in nove dokaze, opredeljene v 9. točki 421. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 422. člena ZPP, je bilo tudi zahtevano zaslišanje nepotrebno.
povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - skaženost - povrnitev bodoče škode
Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) določa, da gre oškodovancu pravična denarna odškodnina za pretrpljene in seveda tudi bodoče (203. člen ZOR) duševne bolečine zaradi skaženosti. Iz te zakonske določbe izhaja, da morata biti podana kumulativno dva elementa dejanskega stanja, da bi bilo mogoče prisoditi odškodnino. To sta objektivni in subjektivni element. Prvi je v spremenjeni oškodovančevi zunanjosti, gibih, uporabi ortopedskih in drugih pripomočkov ipd. Drugi je v tem, da skaženost vpliva na oškodovančevo duševno ravnotežje oziroma duševno počutje sploh, to oboje pa se kaže v duševnih bolečinah. Skaženost sama zase torej še ni podlaga za povračilo pravno priznane negmotne škode. Podane morajo biti še psihične bolečine oškodovanca, ki jih trpi zaradi skaženosti. Ali drugače povedano, če sodišče ugotovi, da oškodovanec ne trpi duševnih bolečin, odškodnine iz tega naslova ne prisodi, dasiravno je skaženost podana.
obseg zapuščine - izločitev dela zapuščine - pogodba o dosmrtnem preživljanju - izpodbijanje pogodbe - uveljavljanje lastninske pravice - učinek pravnomočnosti sklepa
Tožnikov zahtevek je stvarnopravne in ne dednopravne narave. Kolikor bi za življenja zapustnika obstajala tožnikova lastninska pravica na določenih nepremičninah na samostojni pravni podlagi, ne bi bilo mogoče šteti, da se je tožnik uveljavljanju lastninske pravice odpovedal, če v zapuščinskem postopku ni ugovarjal obsegu zapuščine, pri katerem je bila upoštevana tudi sedaj sporna nepremičnina. Kot odpoved lastninski pravici tudi ni mogoče šteti njegove izjave o odstopu svojega dednega deleža materi - tretji toženki. Pravnomočnost sklepa o dedovanju tako ni ovira, da uveljavlja tožnik svoje pravice v posebni pravdi.
denacionalizacijski upravičenec - državljanstvo - vračanje nepremičnin osebam, ki niso jugoslovanski državljani - nemožnost vračanja
Oseba, ki ob podržavljenju ni bila jugoslovanski državljan in ni živela na ozemlju Republike Slovenije, niti ji ni bilo priznano jugoslovansko državljanstvo po 15.9.1947, ne izpolnjuje pogoja iz 1. odst. 9. člena in 10. člena ZDen in ni denacionalizacijski upravičenec. Zato tudi ni upravičena do odškodnine.
lastninjenje in privatizacija stanovanj - upravičenec do odkupa
Tožbeni zahtevek na sklenitev prodajne pogodbe po predpisih stanovanjskega zakona o privatizaciji, naperjen proti dvema solastnikoma, ni deljiv v tem smislu, da bi bilo mogoče zahtevku ugoditi proti enemu od solastnikov, proti drugemu pa ne. Za utemeljenost zahtevka morajo biti izpolnjeni z zakonom določeni pogoji v celoti.
Pogoji, po katerih lahko prejšnji imetnik stanovanjske pravice odkupi stanovanje, so v stanovanjskem zakonu določeni v poglavju, ki se nanaša na privatizacijo stanovanj. Po 2.odst. 128.čl. lastnik ni dolžan prodati stanovanja, če je mogoče prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov po zakonu o stanovanjskih razmerjih (ZSR - Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84). V zvezi z lastnim praznim stanovanjem ali stanovanjsko hišo je prišel v poštev odpovedni razlog po 60.čl. ZSR, ki je moral obstajati ob uveljavitvi stanovanjskega zakona.
Ni mogoče šteti, da predstavlja prehodna določba 2.odst. 148.čl. samostojen razlog za zavrnitev prodaje stanovanja ne glede na določbe o privatizaciji stanovanj, kamor prodaja stanovanj spada.
Tožeča stranka je v tožbi postavila več zahtevkov: poleg dveh že opisanih še zahtevek za plačilo najemnine. S tem je posegla po zakonski možnosti združevanja zahtevkov po prvem odstavku 188. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kadar gre za takšno združevanje zahtevkov (za njihovo objektivno kumulacijo), pomeni da gre za samostojne zahtevke, ki pa jih sme sodišče obravnavati združeno, kadar to dovoljuje zakon. Vendar gre za samostojne zahtevke in tako je tudi potrebno presojati dovoljenost revizije za vsakega med njimi. Pri prvih dveh zahtevkih, odločitev o njiju pa je predmet tega revizijskega postopka, gre za nedenarna zahtevka. V takšnem primeru mora tožnik, če naj si zagotovi pravico do revizije, v tožbi navesti (drugi odstavek 186. člena ZPP) vrednost spornega predmeta.