javni razpis - sofinanciranje - sofinanciranje iz javnih sredstev - pogoji za sofinanciranje - obrazloženost odločbe - obseg sodnega preizkusa
Sodišče presoja, ali so bila pri izvedbi postopka in sprejeti odločitvi spoštovana pravila materialnega in procesnega prava, v vsebino sprejetih ocen, ki so strokovne odločitve, pa ne posega in zato odločitve v tovrstnih zadevah odpravi le, če je utemeljitev sprejete odločitve, ki izhaja iz obrazložitve akta, očitno nerazumna ali nepopolna. Opisano stališče izhaja iz dosedanjih odločitev Vrhovnega sodišča RS (zadeve X Ips 299/2014, I Up 33/2013 in X Ips 193/2013), ki je že večkrat poudarilo, da je javni razpis materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev in da se v upravnem sporu lahko presoja zgolj skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev in kriterijev (meril) z zakonom.
lekarniška dejavnost - podružnice - dovoljenje za poslovanje
Drugi odstavek 39. člena ZLD-1 določa, da koncesionar organizira lekarne oziroma podružnice lekarn kot svoje organizacijske enote za izvajanje lekarniške dejavnosti na območjih, za katera ima koncesijo oziroma dovoljenje za poslovanje podružnice lekarne, v skladu z mrežo lekarniške dejavnosti na primarni ravni po predhodnem mnenju pristojne zbornice in s soglasjem ministrstva.
Navedena določba torej izrecno govori o koncesionarju, to je osebi, ki ima koncesijo za izvajanje lekarniške dejavnosti. Ta položaj pa ima (kot že rečeno) lahko fizična ali pravna oseba le na območju občine, ki je koncesijo podelila, oziroma na območju sosednjih občin, če so te skupaj podelile koncesijo.
brezplačna pravna pomoč - izbira odvetnika - prosta izbira odvetnika - načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka - povečani stroški zaradi izbire odvetnika s sedežem izven sedeža sodišča
Upoštevaje, da je namen uzakonitve možnosti izbire odvetnika v vzpostavitvi enakega položaja pri zagotavljanju pravice do sodnega varstva med prosilcem in osebami z zadostnimi finančnimi sredstvi za plačilo izbranega odvetnika, ter ob odsotnosti zakonsko določenega okvirja, v katerem se zagotavlja uresničevanje prosilčeve proste izbire in pooblastil organu pri prekoračitvi meja te izbire, je treba prvi odstavek 30. člena ZBPP razumeti tako, da prosilcu dopušča izbiro odvetnika s sedežem izven območja konkretnega sodnega okrožja.
COVID-19 - interventni ukrepi - delo s skrajšanim delovnim časom - neobrazložen sklep - bistvena kršitev določb postopka
Tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni navedla nobene pravne podlage, na katero je oprla svojo odločitev, da tožnici ne gre pravica do uverljavljanja subvencije po ZIUOOPE. Iz uvoda sklepa je sicer razvidno, da je odločila na podlagi tretjega odstavka 16. člena ZIUOOPE. Zaključka, da tožnici pravica do povračila izplačanih nadomestil plač ne pripada za pri njej zaposlena delavca, ker ima zanju sklenjeni pogodbi o subvencioniranju zaposlitve v okviru programov APZ, namreč ni mogoče preizkusiti, če organ ne navede razlogov, ki so odločilni za presojo posameznih dokazov, pravne podlage, na katero je oprl tako presojo niti razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo.
brezplačna pravna pomoč - izbira odvetnika - določitev odvetnika - pravno svetovanje in zastopanje
Po določbah ZBPP, tudi po presoji Vrhovnega sodišča RS, ni prav nobene podlage za to, da bi moral organ, ki odloča o tožnikovi prošnji za brezplačno pravno pomoč, tožečo stranko posebej opozarjati na okoliščino, da lahko predlaga določenega odvetnika. Iz zakona izhaja le možnost oziroma pravica prosilcev, da predlagajo odvetnika. Takšna možnost izhaja direktno iz zakona, prosilec pa jo lahko izkoristi ali ne.
brezplačna pravna pomoč - prošnja za dodelitev BPP - verjeten izgled za uspeh - objektivni kriterij
Od prava neuke stranke ni mogoče pričakovati, da "natančno pojasni, iz katerih razlogov želi vložiti revizijo ter, da te razloge pojasni “, saj prav zato prosi za pravno pomoč in svetovanje.
inšpekcijski postopek - ukrep kmetijskega inšpektorja - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Zbrani dokazi ne kažejo, da bi inšpektor tožniku računal rok za vložitev tožbe, niti ne najde razloga ali motiva, zakaj bi inšpektor tožnika zavajal, tako kot se sklicuje tožnik. Kolikor bi do tega v resnici prišlo, pa ima tožnik možnost zoper inšpektorja uveljavljati druge za to predvidene postopke, ne more pa to vplivati na pravočasnost njegovih dejanj v postopku. Četudi bi sodišče odgovor tožnika štelo kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje, za ugoditev takemu predlogu niso izpolnjeni zakonsko zahtevani pogoji. Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča le, če gre za opravičen razlog za zamudo, po ustaljeni sodni praksi pa so opravičeni vzrok le takšne okoliščine oziroma ovire, ki jih stranka ni mogla predvideti niti odkloniti in se tudi ne morejo pripisati njeni krivdi, kar sodišče presoja ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera, pri tem pa upošteva tudi lastnosti stranke, saj mora biti razlog opravičen glede na njen položaj in lastnosti.
varstvo ustavnih pravic - odlok - upravni akt - upravni spor - tožba v upravnem sporu - ni posamični akt
Sodišče je presodilo, da izpodbijani Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 ni akt v obliki predpisa, ki bi urejal posamična razmerja. Izpodbijani akti namreč naslavljajo splošen, nedoločljiv krog oseb in ne individualno določene osebe, ter urejajo nedoločeno število bodočih primerov, to pa pomeni, da imajo naravo splošnega akta, kar pomeni, da s tožbo, vloženo v upravnem sporu, po četrtem odstavku 5. člena njihovo izpodbijanje ni mogoče.
izterjava davčnih obveznosti - prispevki - prednostne terjatve - novela - odpust dolga - osebni stečaj
Drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP je že od začetka uporabe zakona dne 1. 10. 2008 določal, da so v stečajnem postopku prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka.
Specialni zakon, kot je glede na ZUP ZPOP-1, postopka ne sme poenostaviti tako, da bi zmanjševal učinkovito varstvo pravic, še zlasti v primeru formalnih pogojev za prijavo.
Sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi ne gre za vprašanje nepopolnosti vloge, pač pa za vprašanje upravičenosti nastopanja kot stranka v postopku. ZPOP-1 glede vprašanja zastopanja strank po pooblaščencih in ravnanja organa v primeru nepredložitve pooblastila nima posebnih določb. Zato za ta vprašanja veljajo določbe ZUP.
inšpekcijski postopek - izvršba po drugih osebah - stroški izvršbe - pravica do izjave
Niti iz izpodbijanega sklepa niti iz drugostopenjske odločbe ne izhaja, da bi organ pred izdajo izpodbijanega sklepa tožniku omogočil izjavo v zvezi s stroški, ki jih je priglasila družba A., d. o. o., ki je opravila prisilno izvršbo inšpekcijske odločbe v tej zadevi. Zato sodišče ne more preizkusiti tožbenega ugovora kršitve pravice do izjave, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.
V izreku izpodbijanega sklepa je navedeno, da se pravica do povračila izplačanih nadomestil plač ne prizna za delavko, saj iz predložene dokumentacije izhaja, da imenovana ni bila na začasnem čakanju na delo v celoti, v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa ni navedeno prav ničesar o tej odločitvi, kar predstavlja bistveno pomanjkljivost izpodbijanega sklepa, ki onemogoča preizkus njegove zakonitosti.
upravni spor - tožba zaradi molka organa - procesne predpostavke za tožbo zaradi molka organa
V primeru, ko komisija odloča o vlogi za pristop k strokovnemu izpitu gre nedvomno za upravno odločanje.
Med strankama ni sporno, da je tožnik toženi stranki dne 5. 9. 2018 poslal vlogo naslovljeno “Prijava na strokovni izpit“. Prav tako ni sporno, da dne 14. 1. 2019 vlogo dopolnil in da je dne 9. 12. 2019 poslal pritožbo zaradi molka organa oziroma pritožbo zaradi fikcije zavrnitve njegove vloge in dne 19. 2. 2019 poziv organu druge stopnje za odločitev v nadaljnjih sedmih dneh. Zato je zahteva tožnika, da mora tožena stranka o njegovi vlogi odločiti, v skladu z določbo 28. člena ZUS–1, utemeljena.
V tem upravnem sporu ostaja neizpodbito, da je A. tožniku izdala dobropis št. FC600620, ki ga je tožnik nesporno prejel in v zvezi s katerim tožnik niti ne trdi niti ne dokazuje, da bi ga po prejemu kakorkoli osporaval oz. v zvezi z njim in/ali odpovedjo prodajne pogodbe s strani A. podvzel kakršnekoli korake. Sodišče posledično potrjuje sprejeto odločitev davčnih organov, da opisane okoliščine ustrezajo „spremembi dejavnikov“ iz drugega odstavka 68. člena ZDDV-1.
COVID-19 - varstvo ustavnih pravic - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - razdružitev zadeve - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Sodišče ugotavlja, da je izpodbijane akte z vidika učinkovitega varstva ustavnih pravic treba ločiti od dejanj drugotožene stranke, ki imajo drugačno pravno naravo in tudi drugačno sodno varstvo. Zato je sodišče odločilo, da bo zadevo razdružilo, ker so za to izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 42. člena ZUS-1 in ker bo na ta način v večji meri zagotovljeno učinkovito sodno varstvo pravic tožeče stranke.
Akte, ki jih s tožbo izpodbija tožeča stranka, ni mogoče šteti za posamične akte, ki bi bili lahko dopusten predmet upravnega spora. Ker je za presojo abstraktnih splošnih aktov pristojno Ustavno sodišče, je sodišče tožbo zoper Vlado RS zavrglo.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - varna izvorna država
Iz tožnikovih izjav v upravnem postopku izhaja, da je to zapustil zaradi težav z osebami, od katerih si je izposodil denar. Ker ga ni vrnil, so mu te osebe pričele groziti. Glede na navedeno sodišče pritrjuje toženi stranki, da iz tožnikovih zatrjevanj ne izhaja obstoj utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.
Tožena stranka dejanskega stanja, ob upoštevanju drugega nosilnega stališča, da je Kosovo skladno Odlokom Vlade o določitvi seznama varnih držav razglašen za varno izvorno državo (tretji odstavek 61. člena ZMZ-1), tudi ni bila dolžna ugotavljati s pridobivanjem dodatnih poročil o izvorni državi, saj je mogoče sklepati, da v tej državi na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu ZMZ-1, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1)
ZZUOOP člen 74, 74/1, 74/2, 74/2-1. ZUP člen 9, 10.
COVID-19 - začasno čakanje na delo - nadomestilo plače - pogoji za priznanje pravice - uradna evidenca - načelo proste presoje dokazov - načelo zaslišanja strank
Podatki iz uradnih evidenc vzpostavljajo zgolj eno od podlag, ki organu omogoča, da odloči v upravni zadevi. Stranka pa lahko dokazuje nasprotna dejstva, ki jih mora organ presoditi po načelu proste presoje dokazov. Tega nista izvedla ne prvostopenjski ne drugostopenjski organ, s čimer sta zagrešila bistveno kršitev pravil upravnega postopka po 3. in 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, ki ju tožnica smiselno uveljavlja s tožbenimi navedbami, da je organ v upravnem postopku ni niti poskusil kontaktirati glede dodatnih pojasnil, ob okoliščini, da je iz priloženih dokazil razvidno, da izpolnjuje pogoj iz prve alineje drugega odstavka 74. člena ZZUOOP.
lekarniška dejavnost - podružnica - nepopolna vloga
S strani toženke zahtevano dokazilo, tj. dokazilo o pravici razpolanja s prostori, ne predstavlja nobene izmed (sicer primeroma) navedenih sestavin vloge po 66. členu ZUP in ni določeno kot obvezna sestavina vloge za izdajo dovoljenja za poslovanje podružnice lekarne v ZLD-1. V kolikor toženka meni, da bi morala tožnica v postopku pred njo izkazati tudi dejansko razpolaganje s prostori, v katerih bi želela odpreti podružnico lekarne, neizkazovanje izpolnjevanja takšne zahteve tako ne more predstavljati razloga za zavrženje tožničine vloge, pač pa kvečjemu za njeno zavrnitev.
Med strankama ni sporno, da tožnik ni oseba, ki je vložila prijavo na strokovni izpit v zvezi s čimer je vložena predmetna tožba zaradi molka organa. Tožnik obenem tudi ne zatrjuje in ne izkazuje, da mu je bil v upravnem postopku priznan status stranskega udeleženca.
Ker tožnik v obravnavanem upravnem postopku ni bil udeležen kot stranka ali kot stranski udeleženec in ker izkazuje zgolj dejanski interes za tožbo zaradi molka organa, sodišče zaključuje, da ne more biti stranka v tem upravnem sporu, zato je njegovo tožbo, na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zavrglo.
pogodba o koncesiji - podelitev koncesij - sprememba pogodbe - napačna uporaba materialnega prava
V obrazložitvi odločbe je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je ZZDej-K začel veljati 17. 12. 2017, nakar je napačno v obrazložitvi navedel, da se petnajstletni rok izteče 16. 12. 2033, saj je od 17. 12. 2017 do 16. 12. 2033 šestnajst let in ne petnajst. ZZDej-K namreč v četrtem odstavku 41. člena določa, da se koncesije za opravljanje zdravstvene dejavnosti, ki so bile pred uveljavitvijo tega zakona podeljene za nedoločen čas, spremenijo v koncesije za določen čas, in sicer za obdobje 15 let, šteto od uveljavitve tega zakona. Ker je zakon začel veljati 17. 12. 2017, se petnajstletni rok ne izteče 16. 12. 2033, ampak že eno leto prej. V izreku odločbe pa je napačno navedeno, da se tožeči stranki podeli koncesija v trajanju od 17. 12. 2018 do 16. 12. 2033, saj se skladno s četrtim odstavkom 41. člena ZZDej-K koncesije podelijo za obdobje 15 let, šteto od uveljavitve tega zakona (torej od 17. 12. 2017) in ne od 17. 12. 2018. Gre torej za napačno navedbo datumov tako v izreku kot v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Te kršitve pa ni odpravil niti drugostopenjski organ v pritožbenem postopku. Po presoji sodišča je bil tako očitno kršen materialni zakon in je sodišče iz tega razloga izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter vrnilo zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.