davek na dodano vrednost (DDV) - davek od dohodka pravnih oseb - pravica do odbitka vstopnega DDV - račun
Drugače izhaja iz ugotovitev davčnega organa, ki za vsak posamezen račun podrobno navaja, v čem je pomanjkljiv kot listina in nato analizira še vse ostale okoliščine v zvezi z njegovo izdajo oziroma prejemom ter zaračunanimi storitvami. Pri tem ugotavlja, da so računi nepopolni, ostala dokumentacija pa prirejena oziroma naknadno sestavljena za namene DIN in obenem neustrezna. Na podlagi takšnih ugotovitev davčni organ zaključi, da ni dokazil o tem, da so bile zaračunane storitve dejansko opravljene in tudi ne, da so bile uporabljene pri opravljanju dejavnosti tožeče stranke, ter zato odbitka vstopnega DDV po teh računih tožeči stranki ne prizna.
brezplačna pravna pomoč - razrešitev postavljenega odvetnika - razlogi za razrešitev odvetnika
V pozivu z dne 28. 5. 2020 je tožena stranka tožnico pozvala, da lahko spričo podanih razlogov za zamenjavo odvetnika predlaga odvetnika za zastopanje z opozorilom, če ga ne bo predlagala, ji ga bo organ določil sam. V odgovoru z dne 4. 6. 2020 tožnica ni predlagala določenega odvetnika za zamenjavo. Zato sodišče lahko sledi utemeljitvi izpodbijanega akta.
gradbeno dovoljenje - pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja - pravica graditi - razlastitveni postopek - pravnomočnost odločbe - nujni postopek razlastitve - kulturna dediščina - kulturnovarstveno soglasje
Ob izdaji izpodbijane odločbe je bil pogoj iz 6. točke prvega odstavka 43. člena GZ v zvezi s spornimi nepremičninami izpolnjen, saj je bila v zemljiški knjigi prizadeta stranka vpisana kot lastnik teh nepremičnin. Ob upoštevanju navedenega zatrjevano dejstvo, da naj razlastitveni postopek v trenutku izdaje gradbenega dovoljenja še ne bi bil pravnomočno zaključen, na izkazano pravico graditi na spornih nepremičninah nima nikakršnega vpliva. Sodišče ob tem tožniku pojasnjuje, da iz razlastitvene odločbe izhaja, da je bila v konkretnem primeru razlastitev spornih nepremičnin izvedena kot nujni postopek v skladu s 104. členom Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1), pri katerem (v skladu s prvim odstavkom 104. člena ZUreP-1) pritožba zoper odločbo ne zadrži prenosa lastninske pravice in pridobitve posesti.
sprejem otroka v vrtec - kriteriji za sprejem otroka v vrtec - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu - upravni akt, ki se izpodbija s tožbo - upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist - začasna odredba - pravni interes
Iz relevantnih določil zakona o vrtcih po presoji sodišča jasno izhaja, da se s tem zakonom zagotavlja pravica do sprejema otroka v vrtec, ne pa tudi pravica do vključitve otroka v posamezno (točno določeno) enoto vrtca – določil, ki bi podeljevala takšno pravico, ZVrt namreč ne vsebuje.
Kot poudarja na podlagi določb ZGO-1 oblikovana upravnosodna praksa, so dokazila glede pravice graditi v ZGO-1 opredeljena določno in izčrpno, kar pomeni, da se upravni organ v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja omeji na ugotavljanje, ali je stranka, ki zahteva izdajo gradbenega dovoljenja, uspela predložiti katero izmed v zakonu naštetih dokazil. Takšna zakonska ureditev torej smiselno izkjučuje vsebinsko (izven oziroma onkraj v ZGO-1 izrecno naštetih dokazil) ugotavljanje obstoja pravice graditi in s tem tudi obravnavo tega vprašanja kot predhodnega vprašanja. Drugačna interpretacija opisane zakonske ureditve ni mogoča, saj bi lahko pripeljala do nedopustnega širjenja dosega postopka za izdajo gradbenega dovoljenja oziroma pravnih posledic tega dovoljenja na področje stvarnopravnih razmerij.
ZS člen 13a, 60, 60/1, 60/3, 61, 61/1. ZUS-1 člen 2, 4.
upravni spor - dopustnost - upravni akt - zavrženje tožbe - kršitev ustavnih pravic - drugo sodno varstvo
Z odredbo je bila zadeva opredeljena kot prednostna, zakoniti sodnici pa je bila v ta namen naložena dolžnost rednega poročanja o stanju zadeve. Z odredbo ni bilo odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke.
S pravnomočnostjo te sodbe bo začasna odredba prenehala učinkovati, glede na določitev datuma razveljavitve odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc (v nadaljevanju ODRF) z dne 8. 4. 2008 v izpodbijani odločbi pa bi, v kolikor bi sodišče tožbo zavrnilo, že s trenutkom vročitve te sodbe tožnik nemudoma izgubil pravico do uporabe obravnavanih frekvenc. To bi po presoji sodišča (in v nasprotju z drugačnim mnenjem toženke in prizadete stranke, ki menita, da je zveznost uporabe spornih frekvenc dodatno zagotovljena prav z izdajo začasne odredbe) nedvomno lahko povzročilo negativne posledice za tožnikove uporabnike in javni interes, kot jih v izpodbijani odločbi navaja tudi toženka – tožnik (ki ne more vnaprej jasno vedeti, kdaj bo sodna odločba izdana in kakšna bo njena vsebina) bi namreč pravico do uporabe spornih frekvenc izgubil dejansko v trenutku. Tudi navedene okoliščine kažejo na to, da toženka z določitvijo datuma razveljavitve ODRF z dne 8. 4. 2008 z dnem 30. 9. 2019 ni zagotovila zveznosti uporabe spornih frekvenc.
Neutemeljeno je ob tem stališče prizadete stranke, da bi se moral tožnik že od kar je izvedel za predlog za obnovo postopka, ki ga je vložila prizadeta stranka (tj. od leta 2008), pripravljati na možnost prenehanja pravice do uporabe frekvenc. Nerealno je namreč pričakovati, da bi tožnik, ki ves čas postopka zatrjuje zakonitost odločbe ODRF z dne 8. 4. 2008, zgolj zaradi možnosti prenehanja pravice do uporabe spornih frekvenc že vse od leta 2008 moral skrbeti za zagotavljanje nadomestnih frekvenc oziroma tehničnih zmožnosti za hipen prenos vseh storitev, ki se izvajajo na spornih frekvencah, na takšne nadomestne frekvence. Neprepričljivo pa je tudi stališče prizadete stranke (temelječe zgolj na podatkih o frekvencah, s katerimi razpolaga tožnik), da tožnikove kapacitete tak prenos brez negativnih posledic za tožnikove uporabnike in javni interes omogočajo. Sodišče dodaja še, da bi možnost prenosa izvajanja storitev iz spornih frekvenc na druge tožnikove frekvence, tudi če bi bila podana, zagotovila kvečjemu zveznost tožnikovega zagotavljanja storitev, ne pa tudi zveznosti uporabe spornih frekvenc.
Iz navedenega izhaja, da toženka pri določitvi datuma razveljavitve ODRF z dne 8. 4. 2008 ni zagotovila nemotene zvezne uporabe spornih frekvenc, s tem pa je ravnala v neskladju z določbo 32. člena ZEKom, ki ureja upravljanje radiofrekvenčnega spektra in toženko zavezuje k aktivnostim, ki zasledujejo zagotavljanje optimalne uporabe radiofrekvenčnega spektra (v okvir te po presoji sodišča sodi zagotavljanje zveznosti uporabe radijskih frekvenc), ter določbami tega zakona o pristojnostih agencije (120. člen ZEKom).
URS člen 157. ZUS-1 člen 1, 4, 5, 36, 36/1, 36/1-4.
osnovna šola - oblastno ravnanje - varstvo ustavnih pravic - tožba v upravnem sporu - procesne predpostavke - zavrženje tožbe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Tožba je dovoljena, če je v njej zatrjevano dejanje javne oblasti, ki naj bi poseglo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, izvedeno s strani organa države oziroma samoupravne lokalne skupnosti ali nosilca javnega pooblastila pri izvrševanju njegovih oblastvenih pooblastil.
Delovanje tožene stranke v obravnavani zadevi niti z vidika splošne opredelitve njenih nalog po ZOsn, ki so podrejene ciljem izobraževanja, niti z vidika ravnanja v konkretnem primeru očitno ne ustreza tem značilnostim oblastvenega delovanja. Njeno (sporno) dejanje je bilo namreč neformalizirano, usmerjeno v opozorilo glede spoštovanja pogoja PCT, brez predvidenih posledic njegove kršitve in opredelitve s tem povezanega nadzora. Že navedeno zadošča za sklep, da tožena stranka tožnici ni naložila nobene javnopravne obveznosti.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - točkovanje
Očitki tožnika niso predpostavke za vrednotenje in odmero NUSZ, samemu točkovanju in posledično višini odmere NUSZ pa tožnik ne ugovarja, zato sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi pravilno ugotovil, da je tožnik dolžan plačati nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča v višini, kot je bila odmerjena.
sprememba ali odprava odločbe v zvezi z upravnim sporom - odprava izpodbijanega akta
Tožena stranka ni spremenila ali odpravila v tem upravnem sporu izpodbijanega sklepa, saj iz izreka (kasnejšega) sklepa to ne izhaja. Tako sodišče nima podlage za postopanje po drugem odstavku 39. člena ZUS-1.
Ker je sodišče ugotovilo in to med strankama ni sporno, da je napačen materialnopravni zaključek tožene stranke o neizpolnjevanju razpisnega pogoja in je posledično napačna zavrnitev vloge, ki je temeljila zgolj na presoji tega pogoja, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo, pri čemer zadeve ni vrnilo v ponovno odločanje glede na kasneje že izdani sklep tožene stranke.
dovoljenje za začasno prebivanje - družinsko življenje - nevarnost za javni red in varnost - pogoji za izdajo dovoljenja - nedoločen pravni pojem - delitev oblasti - sodni nadzor
Ocena, da obstajajo razlogi za sum, da tujec utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije ali obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, proizvodnjo ali prometom z drogami ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj (peta alineja prvega odstavka), je primarno prepuščena organu, ki odloča o izdaji dovoljenja, ta pa jo mora posebej obrazložiti. Po presoji sodišča pa razlaga navedenega nedoločenega pravnega pojma, ki jo je v obravnavani zadevi sprejela tožena stranka, presega okvire možne razlage, ki jo dopuščajo ustaljene metode razlage prava.
Odločitev o zavrnitvi tožnikove zahteve je tožena stranka utemeljila le s tožnikovo predkaznovanostjo in težo kaznivega dejanja umora. Ostalih meril, torej časa tožnikovega prebivanja v Republiki Sloveniji, časa, ki je minil od kaznivega dejanja in tožnikovega vedenja v tem času ter njegove družinske situacije, tožena stranka ni presojala.
merila javnega razpisa - pomoč mladim kmetom - točkovanje - merila za ocenjevanje vlog - bistvena kršitev določb postopka v upravnem postopku - obrazložitev upravne odločbe
Tožnik utemeljeno opozarja, da izpodbijana odločitev nima ustrezne obrazložitve. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe oziroma tabele točkovanja ne izhaja način, zakaj konkretno je pri posameznem merilu, kjer je določeno število točk v razponu, bilo dodeljeno ravno določeno število točk, ampak iz obrazložitve izpodbijane odločbe (tabele) izhaja samo koliko točk je tožnik pri posameznem merilu prejel. Tako ni razvidno vrednotenje merila oziroma uporaba točkovanja. Razlogi dodelitve točk pri posameznem merilu morajo biti namreč obrazloženi tako, da je akt mogoče preizkusiti, zato je utemeljeno tožnikovo sklicevanje, da navedena odločitev ni ustrezno obrazložena.
inšpekcijski postopek - inšpekcijski ukrep - ukrep kmetijskega inšpektorja - nedovoljena raba kmetijskega zemljišča - prepoved uporabe kmetijskega zemljišča v drug namen - odstranitev objekta - vzpostavitev prejšnjega stanja - dejansko stanje - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku
Podlago za ugotovitev, ali je enostavni objekt, kot ga je postavil tožnik, dopustno postaviti na kmetijskem zemljišču, je treba iskati v občinskih prostorskih aktih. Toženka ni v celoti ugotovila niti vrste objekta, ki ga je postavil tožnik, niti iz izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati, ali ta objekt stoji na delu parcele, ki je po namenski rabi kmetijsko ali gozdno zemljišče (ali oboje). Zgolj na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja bi bilo namreč mogoče zaključiti, ali je objekt, ki ga je postavil tožnik, (ne)dovoljen v skladu z določbami občinskih prostorskih aktov.
ZBPP člen 48, 48/1, 48/2. Odredba o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih (2020) točka 2. Odredba o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije (2021) točka 2.
brezplačna pravna pomoč - vračilo izplačanih stroškov brezplačne pravne pomoči - vračilo stroškov brezplačne pravne pomoči - tek rokov - tek rokov med razglašeno epidemijo SARS-Cov-2 - pravočasnost tožbe
Tožba ni vložena zoper odločitev, izdano v postopku za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki se šteje za nujno zadevo, pač pa zoper sklep o vračilu sredstev iz naslova BPP, ki predstavlja samostojno pravno podlago za vzpostavitev novega pravnega razmerja med organom za BPP in posameznikom – upravičencem do BPP, ki je javnopravne narave, zato se predmetna zadeva ne šteje kot nujna zadeva in vložena tožba ni prepozna.
Tožnik, ki je v socialnem sporu delno uspel in je prejel invalidsko nadomestilo, prejema katerega ne zanika, je tudi po presoji sodišča dolžan povrniti razliko med stroški, izplačanimi za izvajanje BPP, zmanjšano za znesek, ki ga je po navedeni sodbi povrnila nasprotna stranka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti, teka katerih tožnik ne prereka.
mednarodna zaščita - dokazni standard - preganjanje zaradi veroizpovedi - tožbena novota - prosilec iz Pakistana - prekluzija - subjekti zaščite
Pravilna je toženkina ocena, da tožnik ni dokazal subjektivnega elementa preganjanja zaradi veroizpovedi. Tožnik namreč niti ni trdil, da bi bil preganjan zaradi tega, ker je ahmadi, ampak zato, ker je želel prijaviti sestrino smrt. Tožbeni poizkusi drugačne opredelitve s strani tožnika v upravnem postopku postavljenega trditvenega okvirja in posledično ugotovljenega dejanskega stanja zato niso utemeljeni. Tožnik šele v tožbi zatrjuje, da so mu grozili in zažgali kamion zato, ker naj bi bil tožnik ahmadi, kar je na podlagi določbe 52. člena ZUS-1 prepozno in posledično neupoštevno.
Ni utemeljena tožbena trditev, da je v tožnikovi izvorni državi že samo dejstvo pripadnosti muslimanskim ahmadijem zadosten razlog, da je posameznik žrtev verskega preganjanja.
Tožnik ni uporabil zaščite svoje lastne države pred domnevno ogroženostjo, pri čemer ni zatrjeval, da slednjega ni storil, ker policiji ne bi zaupal oziroma, ker ta ne bi bila sposobna nuditi zaščite (to trdi šele v tožbi), temveč iz povsem drugačnih razlogov, pred katerimi bi ga že v osnovi lahko policija branila.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 12, 12/1, 12/4, 12/4-1.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - rok za predajo prosilca - sistemske pomanjkljivosti - trditveno in dokazno breme
Ker je tožniku viza za prebivanje izdana v Italiji pretekla znotraj šestmesečnega roka, se v konkretnem primeru uporabi prvi pododstavek četrtega odstavka 12, člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva in na podlagi katerega je za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna Italija.
brezplačna pravna pomoč - finančni pogoj - izjemna brezplačna pravna pomoč
Ni sporno, da je tožnikov edini prihodek pokojnina in da je njegov povprečni lastni dohodek v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo prošnje za BPP presegal višino dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene prejemke, ki je v času, za katerega se je ugotavljala upravičenost do BPP, znašal 804,36 EUR. Zato je pravilna presoja tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev BPP iz 13. člena ZBPP.
Tožniku je bila na podlagi pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani N 53/2011 z dne 18. 5. 2012, katerega pravilnost in zakonitost je bil potrjena s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2040/2012 z dne 10. 10. 2012, delno odvzeta poslovna sposobnost za vsa dejanja, povezana s sodnimi upravnimi in drugimi postopki zaradi pogostega vlaganja očitno nerazumnih vlog v sodnih postopkih. Na tej podlagi je tožena stranka, ob upoštevanju tožnikovega sklicevanja na procesno nesposobnost v prošnji za BPP, po presoji sodišča pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje niti pogoja za dodelitev izjemne BPP iz šeste alineje drugega odstavka 22. člena ZBPP.
odmera davka v posebnih primerih - davčna osnova - sredstva za privatno potrošnjo - posojilna pogodba - dokazno breme
Za to, da je izpolnjen pogoj za ukrepanje na podlagi petega odstavka 68. člena ZDavP-2, se po zakonskem besedilu ne zahteva, da bi obstajalo nesorazmerje in še manj, da bi bilo nesorazmerje očitno. Zahteva se precejšnje preseganje dohodkov, ki jih je davčni zavezanec napovedal, to pa tudi po presoji sodišča pomeni, da za izpolnjeni pogoj zadošča precejšnja višina zneska, gledano objektivno, ta pa je v konkretnem primeru nedvomno podana.
Predmet obdavčitve po določbi petega odstavka 68. člena ZDavP-2 je na predpisan način ugotovljena razlika, medtem ko je v skladu s šestim odstavkom istega člena na tožniku, da vir oziroma vrsto dohodkov ter pravno podlago za njihovo izplačilo dokaže in s tem davčno osnovo, ugotovljeno do stopnje verjetnosti, zniža. Pri tem pa tožnik ni bil uspešen. O obstoju posojila, ki naj bi se mu vračalo z omenjenim nakazilom, ni nobenih listinskih dokazil, čeprav bi jih bilo že z ozirom na višino posojenega zneska in še zlasti glede na izpovedbo tožnikovega očeta o tem, da gre za posojilo njegovemu podjetju, utemeljeno pričakovati. Prav tako ne tožnik in tudi njegov oče nista posredovala davčnim organom nobenih konkretnih podatkov o vsebini in o načinu ter času sklenitve posojilne pogodbe. Še več, njune izjave v tej zvezi si celo nasprotujejo.
ZKUASP člen 6, 7, 7/3, 9, 9/1, 9/1-1, 44, 45, 53. ZASP člen 23, 122, 130.
kolektivno upravljanje avtorskim sorodnih pravic - kolektivna organizacija - reprezentativno združenje uporabnikov - tarifa za prizemeljsko radiodifuzno oddajanje komercialnih fonogramov
Izkoriščanje fonograma je množično, obsežno, poteka hitro in je nesledljivo, zaradi česar bi bilo individualno upravljanje njihovega javnega priobčevanja po naravi stvari zelo oteženo, enako kot to velja za male (avtorske) pravice. Predvajanje komercialnih fonogramov, na katerih je posneta glasba, se zato tudi po presoji sodišča po vsebini bistveno bolj približa malim avtorskim pravicam kot pa mehanski avtorski pravici oziroma izpolnjuje vse znake malih (sorodnih) pravic iz 1. točke prvega odstavka 9. člena ZKUASP, saj gre za že objavljena glasbena dela in za njihovo neodrsko priobčitev.
Sodišče se strinja s tožnikom, da obvezno kolektivno upravljanje predstavlja monopolni položaj. Vendar zgolj zaradi tega ni nedopustno. SEU je že večkrat zavzelo stališče, da monopol kolektivne organizacije sam po sebi ni v neskladju s pravili konkurence na notranjem trgu, ampak je nedopustna le zloraba prevladujočega položaja.