ZSZ člen 61. ZPNačrt člen 4, 4/2, 14, 14/2, 14/2-9. ZGO-1 člen 66, 66/1, 66/1-1, 218, 218-5. Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Piran (2019) člen 9, 9/1.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - kriteriji za odmero nadomestila - namembnost nepremičnine - dejanska raba nepremičnin - register nepremičnin - podatki iz uradne evidence - nezakonitost občinskega odloka - exceptio illegalis
Kriterij za odmero NUSZ, ki upošteva skladnost dejanske rabe nepremičnine s prostorskimi akti, ima ustrezno podlago v določbah 61. člena ZSZ/84. To pa ne velja za drugega od navedenih kriterijev iz 9. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Piran, tj. kriterija skladnosti dejanske rabe z rabo, opredeljeno v gradbenem dovoljenju, na podlagi katerega je bila stavba zgrajena. V predpisu tako določen kriterij že na prvi pogled izključuje vse kasnejše spremembe rabe, čeprav bi do njih prišlo legalno, npr. prek izdaje ustreznega gradbenega dovoljenja za spremembo namembnosti, kar bi smiselno pomenilo tudi skladnost take rabe s prostorskim aktom.
inšpekcijski postopek - ukrep kmetijskega inšpektorja - upravna izvršba - neizpolnitev obveznosti - izvršba s prisilitvijo - denarna kazen - ugovori v izvršilnem postopku
Organ je tožniku v skladu z drugim odstavkom 298. člena ZUP najprej s sklepom št. 0611-1756/2018-27 s 1. 10. 2018 zagrozil, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izvršil 2. točke izreka inšpekcijske odločbe z 20. 9. 2017. Ker tožnik nesporno obveznosti iz inšpekcijske odločbe v danem roku ni izvršil, je z izpodbijanim sklepom tožniku naložil plačilo denarne kazni v znesku 500,00 EUR, ki mu je bila zagrožena s sklepom s 1. 10. 2018, v roku treh dni in mu zagrozil z novo, višjo kaznijo v znesku 1.000,00 EUR. Sodišče ugotavlja, da je organ z izdajo izpodbijanega sklepa ravnal pravilno in skladno s citiranimi relevantnimi določbami ZUP.
Ostali tožbeni ugovori se po vsebini nanašajo na odločbo, ki se izvršuje in ne na predmet tega upravnega spora (torej na izrek denarne kazni v upravnem izvršilnem postopku), zato jih skladno s prvim odstavkom 292. člena ZUP2 sodišče ni moglo upoštevati.
izvršba - sklep o dovolitvi izvršbe - ustavitev upravne izvršbe zaradi odprave izvršilnega naslova
Ker je bil s sodbo tega sodišča I U 918/2020-9 z 9. 11. 2021 odpravljen izvršilni naslov, je treba postopek izvršbe ustaviti in odpraviti vsa opravljena dejanja na podlagi tega izvršilnega naslova. Za vsako izvršbo je namreč potreben izvršilni naslov, s katerim je zavezancu naložena obveznost. Takšen naslov je temeljni pogoj za dovolitev in opravo izvršbe v ožjem pomenu besede. Če ni izvršilnega naslova, s katerim je naložena obveznost, izvršba ni mogoča; s samim sklepom o dovolitvi izvršbe ni mogoče stranki naložiti obveznosti.
Nevarnost pobega je toženka utemeljila na uporabi tretje alineje 84.a člena ZMZ-1, to je, da je oseba predhodno že vložila prošnjo za mednarodno zaščito v RS ali drugi državi članici EU in jo je pozneje zapustila. Glede na podatke spisa, ki izkazujejo, da je tožnik pred tokratno prošnjo za mednarodno zaščito v RS že trikrat prej v RS vložil prošnjo ter vsakič, in to že kmalu po vložitvi prošnje, teritorij RS samovoljno zapustil, zaradi česar so bili postopki mednarodne zaščite ustavljeni, je pravilna ocena toženke v zvezi z obstojem nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, še preden bo odločila o njegovi prošnji in ji s tem preprečil, da bi ugotovila določena dejstva, s katerimi tožnik utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito in katera je mogoče ugotoviti zgolj s sodelovanjem tožnika.
mednarodna zaščita - status begunca - spor polne jurisdikcije - sprememba veroizpovedi - informacije o izvorni državi - dokazno breme - preganjanje zaradi veroizpovedi - prosilec iz Irana
Glede na to, da bi tožnik ob vrnitvi v Iran želel še naprej obiskovati cerkev, to pa bi bila lahko le domača cerkev, in da bo oblast nanj najverjetneje pozorna že od povratka naprej, od tožnika pa se ne sme pričakovati, da bi moral prenehati z obiskovanjem cerkve in/ali podpisati izjavo o odpovedi veri oziroma njenemu prakticiranju zato, da bi se izognil zgoraj naštetim dejanjem oblasti, sodišče zaključuje, da je z dovolj visoko stopnjo verjetnosti dokazano, da tožniku prav zaradi njegove spreobrnitve v krščanstvo in njegove izrecne želje po tudi kolektivnem izvrševanju te vere (2. alineja prvega odstavka in osmi odstavek 27. člena ZMZ-1) grozijo vsa zgoraj našteta dejanja.
Tožena stranka zgolj z navedbo, ki ni podprta z informacijami o izvorni državi, da oblasti preganjajo le visoko profilirane kristjane, in da obiskovalcem domačih cerkva grozijo le aretacije in kratkotrajna pridržanja, pri čemer ne upošteva posledic kontinuiranega nadzora in večkratnih aretacij zaradi obiskovanja domače cerkve ter odklonitve in/ali nespoštovanja pisne odpovedi krščanstvu, ni uspela ovreči vsakršnega dvoma, da se to ne bi zgodilo. Zgoraj našteta dejanja po oceni sodišča tudi ustrezajo definiciji dejanj preganjanja iz 26. člena ZMZ-1. V primeru ponavljajočih se aretacij, groženj, zahtev po podpisovanju izjav o odpovedi veri, pridržanj od enega do deset dni z možnostjo podaljšanja, obtožb z grožnjo večmesečne ali večletne zaporne kazni in nadzora, gre za dejanja fizičnega in psihičnega nasilja, diskriminatorne pravne, upravne, policijske in sodne ukrepe ter za diskriminatoren pregon oziroma kazen (1., 2. in 3. alineja drugega odstavka 26. člena ZMZ-1), ta dejanja pa so dovolj resne narave in dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic (1. alineja prvega dostavka 26. člena ZMZ-1).
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84, 84a-3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2, 2(n), 28, 28/2.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pridržanje - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - nevarnost pobega - pridržanje za namen predaje - begosumnost
Ker je tožnik že pred vstopom v RS v drugi državi članici že zaprosil za mednarodno zaščito, na odločitev pa ni počakal, lahko utemeljeno pričakuje, da bo enako storil tudi v RS. Poleg tega je na zapisnik o ustnem izreku izpodbijanega ukrepa kot ciljno državo navedel Nemčijo, kjer ima brata. Ravno tako je kot ciljno državo navedel Nemčijo ali pa katerokoli drugo državo EU na zaslišanju pred sodiščem. Po presoji sodišča je na podlagi navedenega tožena stranka pravilno sklepala, da je RS za tožnika zgolj tranzitna država. Pravilno je tudi ugotovila, da je s pridržanjem na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo ostal na območju RS, dokler ne bo opravljena njegova predaja državi, pristojni za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.
Tožena stranka je s tem, ko je preverjala, ali bi bil primeren milejši ukrep, in pri tem ocenila, da pri tožniku obstaja nevarnost, da bo pobegnil, in da zato glede na milejši režim v azilnem domu, ne bi bilo mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnega ukrepa, opravila tudi oceno nujnosti in sorazmernosti izrečenega ukrepa. Takšna odločitev je tudi po presoji sodišča pravilna in zakonita.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2, 2(n), 28. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 9.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - pridržanje za namen predaje - nevarnost pobega - begosumnost - začasna odredba - znatna nevarnost za pobeg
Prvi del določila člena 28(2) Uredbe EU št. 604/2013, ki se nanaša na standard „znatne begosumnosti“ je tožena stranka nepravilno uporabila, saj je begosumnost tožnika zelo šibko izkazala. Zelo šibka izkazanost begosumnosti pa ne more biti podlaga za pridržanje ne samo iz razloga, ker mora biti begosumnost „znatna“, ampak tudi zato, ker za vse pravne podlage pridržanj v povezavi s postopki mednarodne zaščite po sodni praksi Sodišča EU velja, da mora biti pridržanje "strogo omejen" ukrep, in mora biti izrečen v "izjemnih okoliščinah", če je to "nujno, razumno in sorazmerno," ker gre za "skrajno sredstvo". V predmetni zadevi takšne izjemne okoliščine niso izkazane. Po stališču Sodišča EU zadnji pododstavek člena 9(3) Direktive 2013/33 z neposrednim učinkom izrecno določa, „da je treba, kadar se izkaže, da je pridržanje nezakonito, zadevno osebo nemudoma izpustiti“ in nadaljuje, da iz tega „sledi, da mora biti v takem primeru nacionalnemu sodišču omogočeno, da odločitev upravnega organa, ki je odredil pridržanje, nadomesti s svojo in da bodisi izreče alternativni ukrep pridržanju bodisi odredi izpustitev zadevne osebe.“ Ker je po stališču Sodišča EU za razlago člena 6 Listine o temeljnih pravicah EU treba torej upoštevati člen 5 EKČP kot minimalno raven zaščite, je za odločitev, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu te sodne odločbe in ne šele z njeno pravnomočnostjo prenehati izvajati ukrep pridržanja v Centru za tujce, relevantna tudi sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice.
gradbeno dovoljenje - obnova postopka - rok za vložitev predloga za obnovo postopka - začetek teka roka za obnovo postopka - seznanitev
Tožnik v obravnavani zadevi trdi, da se je s tem, da je bila odločba izdana, lahko seznanil šele, ko je prejel odločbo št. 351-283/2019-11 z dne 9. 7. 2019, ker je šele iz nje lahko razbral, da se nanaša tudi na prizidek objekta, za katerega zatrjuje, da se nahaja na njegovem zemljišču, in da tega ni bilo mogoče razbrati iz podatkov javnega vpogleda. Glede na napačno stališče toženke, da je za začetek teka roka v vsakem primeru ključno zgolj to, kdaj je predlagatelj izvedel za številko, naziv odločbe, organ, ki jo je izdal in datum pravnomočnosti, pa toženka tega, ali se je tožnik zgolj iz podatka, zabeleženega v evidenci javni vpogled GURS v okoliščinah konkretnega primera lahko seznanil, da je bila izdana odločba, ki posega v njegov pravni interes, sploh ni ugotavljala. Zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.
kmetijstvo - kmetijska zemljišča - odobritev pravnega posla - vloga za odobritev pravnega posla - rok za vložitev - procesni rok
Glede na poudarek ZKZ na vlogi, s katero se uvede postopek in podrobno obravnavanje vloge po ZUP kot procesnega dejanja stranke, predvsem pa določbe o njeni pravočasnosti, sodišče sodi, da določbe, da se vloga za odobritev pravnega posla vloži najpozneje v tridesetih dneh po poteku roka iz četrtega odstavka 20. člena tega zakona, ni mogoče razumeti kot materialni rok. Gre za procesni rok.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 28, 28/2. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a, 84a/1, 84a/1-3, 84a/1-5.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pridržanje za namen predaje - znatna nevarnost pobega prosilca
Tožnik v tožbi ne izpodbija ugotovitve tožene stranke, da je v drugi državi članici predhodno že zaprosil za mednarodno zaščito, kjer na odločitev o svoji prošnji ni počakal.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2, 2(n), 28. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pridržanje za namen predaje - nevarnost pobega - begosumnost - Dublinska uredba
V okoliščinah konkretnega primera dejstvo, da zakonodajalec Republike Slovenije v notranji pravni red ni prenesel določbe člena 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU, ki predpisuje regulacijo alternativ ukrepu odvzema prostosti, ki dopušča prosilcu še več svobode gibanja kot ukrep pridržanja na območje Azilnega doma, to ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve. Pri tako visoko izraženi begosumnosti tudi ukrep zadrževanja oziroma odvzema prostosti na območju Azilnega doma ne bi bil učinkovit in je zato pridržanje v Centru za tujce nujno za uresničitev legitimnega cilja zakonodajalca Republike Slovenije in EU.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28. ZMZ-1 člen 84.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pridržanje za namen predaje - begosumnost - začasna odredba
Izpodbijani sklep, kot izhaja iz njegove obrazložitve, ne temelji na določni in konkretni ugotovitvi o "znatni nevarnosti pobega", temveč se v dejanskem pogledu opira na ugotovitve tožene stranke glede: - "utemeljene domneve, da je tožnik begosumna oseba" ter - "da obstaja utemeljena verjetnost", da bi ozemlje Slovenije tožnik samovoljno zapustil, še preden bi bil zaključen postopek predaje pristojni državi članici.
Po presoji sodišča, ob izpovedbi tožnika o razlogih, zaradi katerih je zapustil Romunijo, to še ne pomeni, da bo tožnik zapustil tudi Slovenijo še pred koncem predmetnega postopka, saj je na naroku tožnik na izrecno vprašanje tudi povedal, da namerava ostati v Sloveniji, navedeni opis oziroma ugotovitve tožene stranke pa po oceni sodišča ne kažejo na tožnikovo znatno begosumnost v smislu določil 28. člena Uredbe Dublin III, zaradi česar njegovo pridržanje na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi s 84. členom ZMZ-1 ni mogoče.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a, 84a-3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pridržanje - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - nevarnost pobega - pridržanje za namen predaje - begosumnost
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožnik za mednarodno zaščito pred prihodom v Slovenijo že zaprosil na Hrvaškem, na odločitev pristojnega organa pa ni počakal kljub temu, da mu je bilo že vročeno vabilo z določenim datumom za razgovor. Pravilno je ocenila, da tožnikovo pojasnilo samovoljne zapustitve Hrvaške ne more biti sprejeto kot ustrezno, ker ni imel konkretne podlage, da bi si mislil, da ga bodo Hrvati deportirali nazaj v BiH, saj mu je bilo vročeno vabilo na drugi, nadaljnji razgovor, kar nakazuje na dejstvo, da je bil postopek na Hrvaškem v teku. Ker je pred prihodom v Slovenijo na ozemlju EU že podal prošnjo za mednarodno zaščito, pri tem pa državo zapustil pred podajo odločitve, je tožena stranka to utemeljeno štela kot nesodelovanje v postopku in na podlagi tega domnevala, da obstaja utemeljena verjetnost, da bi tudi ozemlje Slovenije utegnil samovoljno zapustiti.
Tožnik se v tožbi sklicuje tudi na odnos hrvaške policije do prosilcev za mednarodno zaščito, pri čemer pa ni izkazal, da bi z njim ponižujoče ravnali po tem, ko je že podal prošnjo za mednarodno zaščito in je dobil status prosilca. Morebitno nepravilno ravnanje policije z ilegalnimi prebežniki je lahko predmet kakšnega drugega postopka, v tem primeru pa se presoja ravnanje tožnika v času, ko je imel status prosilca za mednarodno zaščito na Hrvaškem.
Disciplinski pravilnik Inženirske zbornice Slovenije (2018) člen 13, 59, 60, 60/1, 60/1-4. Pravilnik o zasnovi in študiji požarne varnosti (2013) člen 6, 8.
Inženirska zbornica Slovenije (IZS) - disciplinski postopek - disciplinski ukrep - izrek opomina - požarna varnost - prekoračitev obtožbe
Toženka je prekoračila okvir zahteve disciplinskega tožilca za uvedbo disciplinskega postopka in ravnala v nasprotju z določbami Disciplinskega pravilnika IZS, ker se je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicevala na kršitev določb Pravilnika o zasnovi in študiji požarne varnosti, ki jih ni v zahtevi disciplinskega tožilca za uvedbo disciplinskega postopka in v izreku izpodbijanega sklepa.
Neskladnost s predpisi predstavlja disciplinsko kršitev, zato sodišče meni, da ne more hkrati predstavljati tudi prepovedane škodljive posledice.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84/2, 84a, 84a-3, 84a-5. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - begosumnost - predaja odgovorni državi članici
Tožena stranka je v konkretnem primeru pravilno uporabila objektivno merilo iz 3. in 5. alineje 84.a člena ZMZ-1, saj je tudi sodišče ugotovilo, da se je tožnik s svojim ravnanjem in dejanji izkazal za očitno begosumnega, glede na to, da je po odhodu iz svoje matične države, Islamske republike Afganistan, na svoji poti prečkal več držav članic EU, preden je 18. 11. 2021 ilegalno vstopil v Republiko Slovenijo ter že pred tem v Grčiji podal prošnje za mednarodno zaščito, ki so bile zavrnjene.
nerazumljiva vloga - poziv na dopolnitev - zavrženje tožbe
Ker tožnik tožbe ni dopolnil v skladu z napotki sodišča, sodišče ugotavlja, da je tožba ostala nepopolna in nerazumljiva. Ni namreč jasno, kaj želi tožnik: ali le pojasnilo oziroma tolmačenje priloženega sklepa o zavrženju njegove vloge ali pa bi rad zoper sklep vložil tožbo v upravnem sporu, pri čemer ne navede niti tega, da je odločitev napačna niti razlogov za to. Sodišče pa nima zakonskega pooblastila, da bi samo nadomeščalo voljo strank.
GZ člen 35, 35/2, 35/2-3, 35/3, 35/4, 43, 43/1, 43/1-6. ZUP člen 147.
gradbeno dovoljenje - pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja - pravica graditi - lastnik zemljišča - predhodno vprašanje
Brez rešitve vprašanja, kdo je lastnik zemljišča, na katerem namerava investitor graditi (ali je to investitor ali tretja oseba), ni mogoče rešiti same zadeve, tj. izdati gradbenega dovoljenja, saj lahko na zemljišču gradi le oseba, kateri pravni red daje to upravičenje, to pa je lastnik ali imetnik kake druge pravice, ki mu daje pravico graditi. Gre za predhodno vprašanje po 147. členu ZUP.
Lastninske pravice investitorja v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja ni mogoče izkazati s trditvami in listinami ter pričami, ki bi izpovedovale, da je postal lastnik nepremičnine na podlagi zakona, npr. s priposestvovanjem. Pridobitev po zakonu lahko dokaže le s sodbo, v kateri je to ugotovljeno (in še ni vpisana v zemljiško knjigo). Vendar to pravilo ne onemogoča, da tretje osebe dokazujejo, da stanje v zemljiški knjigi ne ustreza dejanskemu, da so torej po samem zakonu postale lastnice (dela) nepremičnine in da zato investitor nima pravice graditi na tuji nepremičnini brez soglasja (so)lastnika.
koncesije - koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - vložitev pritožbe zoper upravni akt - procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu - zavrženje tožbe
O pritožbi zoper odločbo, ki jo je na prvi stopnji izdala uprava samoupravne lokalne skupnosti v upravni zadevi iz izvirne pristojnosti samoupravne lokalne skupnosti, odloča župan.
Tožnica zoper izpodbijani akt ni vložila pritožbe, saj ji je prvostopni organ podal napačni pravni pouk, da lahko neposredno vloži upravni spor. Ne glede na navedeno pa se tožba v upravnem sporu lahko vloži le zoper dokončni upravni akt, kar pa izpodbijani akt (še) ni, saj tožnica zoper njega še ni vložila pritožbe.
Ker akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt v smislu 2. člena ZUS-1, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu, sodno varstvo pravic v zvezi s sklenitvijo zakupnega razmerja pa je tožeči stranki zagotovljeno pred sodiščem splošne pristojnosti, je upravno sodišče iz razloga po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo kot nedopustno zavrglo.
Upravna organa nista v celoti ugotovila vseh dejstev in okoliščin, ki imajo pomen za izdajo odmerne odločbe, kot to zahteva prvi odstavek 73. člena ZDavP-2, saj vrste in višine izplačanega zneska s strani B. nista preverila oz. ugotovila, niti nista dovolila tožeči stranki, da se o tem izjavi. Znesek sta vzela iz dokumentov v tujem jeziku in ga samoumevno vštela v postavko 1101, kljub nasprotnim navedbam tožeče stranke.