davek na dodano vrednost (DDV) - odbitek vstopnega DDV - zloraba sistema DDV - subjektivni element - pridobitev motornega vozila iz druge države članice eu - obrazložitev odločbe
Tožnik je v izjavi in v pripombah na zapisnik DIN navajal okoliščine, s katerimi je utemeljeval, da se obravnavani posli niso razlikovali od ostalih tožnikovih poslov in da je bil v dobri veri. Teh, za odločitev relevantnih tožnikovih navedb, prvostopenjski organ ni konkretno presodil in ni navedel konkretnih razlogov za svoj zaključek, da tožnik ni pridobil niti osnovnih informacij o prodajalcu predmetnih vozil in o njegovi boniteti. Prav tako ni navedel konkretnih razlogov, iz katerih izhaja zaključek, da je tožnik namenoma spregledal dejstvo, da so zadnji lastniki pravne osebe ter, da se o razlogih za uporabo posebne sheme obdavčitve tožnik ni pozanimal pri prodajalcu.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 220, 220/2, 220/2-10, 221, 221/3.
carina - naknadno preverjanje uvozne carinske deklaracije - naknadni obračun carinskih dajatev - protidampinška dajatev - poreklo blaga - deklarirano poreklo blaga - Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) - poročilo OLAF - dobrovernost - zastaranje
Zbrani dokazi v konkretnem primeru kažejo, da so tajski carinski organi lahko šele po pridobitvi podatkov misije iz leta 2013 ugotovili, da je bilo v letu 2012 na podlagi napačnih podatkov izvoznika za predmetno blago izdano potrdilo o preferencialnem tajskem poreklu, četudi je šlo za blago, ki je bilo dejansko po poreklu iz LR Kitajske. To pa pomeni, da ob izdaji spornega potrdila o poreklu niso vedeli in tudi niso mogli vedeti, da so podatki, ki jim jih je posredoval izvoznik, napačni. V zvezi z dobrovernostjo tožeče stranke sodišče pripominja, da se od vseh, ki sodelujejo v prometu blaga, tudi od deklaranta, terja, da ravnajo kot dobri gospodarstveniki. Tega, da bi ravnala na tak način, pa tožeča stranka niti ne zatrjuje.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - očitno nerazumna zadeva - upravni spor - odgovor na tožbo - zamudna sodba
Ker je odgovor na tožbo pravica in ne dolžnost, odločitev toženke, da je ne bo izkoristila, ne more imeti posledic v smislu izdaje zamudne sodbe.
Toženka je v okviru odločanja o prošnji dejansko izvedla presojo pravilnosti in zakonitosti sklepov tega sodišča, I U 969/2021-6 z dne 24. 6. 2021 ter I U 978/2021-11 z dne 5. 7. 2021, izključno na svojo presojo, da sta ta sklepa pravilna (13. točka obrazložitve izpodbijane odločbe), pa je uprla tudi svojo odločitev o očitni neutemeljenosti tožnikove prošnje. Toženka je v postopku odločanja o BPP tako prevzela vlogo, ki bi jo imelo v primeru vložitve pritožbe instančno sodišče (Vrhovno sodišče), s tem pa je po presoji sodišča presegla okvire ocene „očitne nerazumnosti“, ki jo je upravičena izvesti na podlagi prve alineje prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP.
sofinanciranje iz javnih sredstev - COVID-19 - nadomestilo plače - pogoji za priznanje pravice - neporavnane obveznosti - bistvena kršitev določb upravnega postopka - pomanjkljiva obrazložitev
Sodišče je presojalo odločitev o zavrnitvi tožničine vloge za uveljavljanje pravice do vračila izplačanih nadomestil plač delavcem na začasnem čakanju na delo. Pravna podlaga za vsebinsko odločitev v izpodbijanem aktu ni navedena. V obrazložitvi odločbe drugostopenjskega organa so sicer povzeti pogoji za uveljavitev pravice, ki so vezani na dan vložitve vloge, pri tem pa njihovo neizpolnjevanje drugostopenjski organ ugotavlja na datum, ki ni datum oddaje vloge. Pomanjkljiva obrazložitev, zaradi katere odločitve ni mogoče preizkusiti, pomeni bistveno kršitev določb upravnega postopka.
ZUP člen 267, 267/2, 279, 279/1, 279/1-2. GZ člen 36, 50, 106, 106/5.
gradbeno dovoljenje - ničnost - obnova postopka - upravičena oseba
Okoljevarstveno soglasje je pravnomočno in kot tako veljavno ter zavezujoče, zato v postopku za izrek ničnosti gradbenega dovoljenja (ki je bilo izdano v postopku po II. poglavju GZ) nepravilnosti oziroma invalidnosti okoljevarstvenega soglasja ni mogoče uveljavljati. Iz enakega razloga (torej, ker je bilo gradbeno dovoljenje izdano po določbah II. poglavja GZ) pa tudi ni mogoče upoštevati tožbene navedbe, da bi moralo gradbeno dovoljenje vsebovati še presojo vplivov na okolje z vidika pogojev zaradi izvedbe trase preko rudniškega območja, saj je bila (kot tudi še povedano) presoja vplivov na okolje opravljena v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja.
36. člen GZ (ki se nahaja v II. poglavju) izrecno našteva osebe, ki so lahko stranke v postopkih izdaje gradbenega dovoljenja, ki se vodi po določbah tega poglavja, med katerimi pa ni nevladnih organizacij, ki delujejo v javnem interesu na področju varstva okolja, kar tožnik je in na kar tudi opozarja. Tožnik bi kot stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja lahko sodeloval le, če bi se ta vodil kot integralni postopek, v katerem se združita postopek izdaje gradbenega dovoljenja in postopek presoje vplivov na okolje.
ZGO-1 člen 18, 48, 54, 66, 66/1, 66/1-1, 66/1-4. ZUP člen 43, 237, 237/2, 237/2-7.
gradbeno dovoljenje - postopek izdaje gradbenega dovoljenja - položaj stranke v postopku - pravni interes - poseg v pravico ali neposredno, na zakon oprto korist - ugovori stranskega udeleženca - obnova postopka - obrazložitev odločbe - bistvena kršitev določb postopka
Sodišče ugotavlja, da niti iz izpodbijane odločbe niti iz drugostopenjske odločbe ne izhaja, da bi upravna organa preizkušala skladnost nameravane gradnje z določili prostorskega akta. Prvostopenjski organ v tej zvezi navaja le, da tožnik s tovrstnimi ugovori ne varuje svojih pravnih koristi, zato jih v tem postopku ni mogoče upoštevati, drugostopenjski organ pa obrazlaga, da tožnik ni pojasnil, kako navedbe, da projektna dokumentacija ni skladna s prostorskim aktom, vplivajo na njegovo pravno korist. Takšno stališče je napačno, saj tožnik ima pravni interes za tak ugovor in je ta tudi podan v obsegu dovoljene obnove postopka. Zato je v upravnem postopku ostalo neodgovorjeno, ali je obravnavana gradnja v resnici bližje tožnikovi nepremičnini, kot je to (brez njegovega soglasja) dovoljeno s prostorskim aktom.
ZIntPK člen 56a, 58, 58/1, 58/2, 58/4. ZUP člen 9, 9/1, 188, 188/1. ZUS-1 člen 2.
lobiranje - izjeme lobiranja - vpis v register - načelo zaslišanja strank - izjava stranke
Načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP ne zahteva, da bi morala toženka tožniku omogočiti, da se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, izjavi ustno. To načelo organu nalaga dolžnost, da stranki pred izdajo odločbe da možnost, da se seznani z rezultatom ugotovitvenega postopka in se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo, ter s tem možnost braniti, zavarovati, in uveljaviti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi.
ZGD-1 v določbi prvega odstavka 274. člena v povezavi z določbo prvega odstavka 514. člena istega zakona določa, da člane nadzornega sveta, ki zastopajo interese delničarjev (oz. družbenikov, opomba sodišča), voli skupščina. Iz tega pa logično izhaja, da člani nadzornega sveta torej niso izvoljeni predstavniki družbe z omejeno odgovornostjo, temveč izvoljeni predstavniki skupščine, tj. družbenikov. Ne predstavljajo namreč družbe z omejeno odgovornostjo, ki jo zastopa in s tem predstavlja eden ali več poslovodij (prvi odstavek 515. člena ZGD-1), temveč družbenike. Navedeno torej pomeni, da termin izvoljeni predstavnik interesne organizacije iz določbe druge povedi četrtega odstavka 58. člena ZIntPK ne zajema članov nadzornega sveta.
Tudi prizadevanje za odpravo morebitne protiustavnosti ZDTon, s katero bi se kršile človekove pravice in/ali temeljne svoboščine, kot zatrjuje tožnik, lahko spada med izjeme po 56.a členu ZIntPK.
ZIL-1 nima posebnih določb o vodenju ugotovitvenega postopka, zato je organ dolžan uporabljati določbe ZUP.
V izjasnitvi je tožnik predlagal dokaze, s katerimi je izpodbijal ugotovitve urada, da prijavljene znamke ni mogoče registrirati in s katerimi je utemeljeval nasprotno, zadostno distinktivnost prijavljene znamke, torej nepodanost razlogov po določbah točk b) in c) prvega odstavka 43. člena ZIL-1. Urad RS za intelektualno lastnino bi se do predlaganih dokazov moral opredeliti in jih vsebinsko presoditi, pa se ni.
brezplačna pravna pomoč - zavrnitev prošnje za brezplačno pravno pomoč - objektivni pogoj za dodelitev bpp - zapuščinski postopek - ugoditev tožbi
Do BPP ni upravičena vsaka prava neuka stranka, ki izpolnjuje finančni pogoj za dodelitev BPP, ampak je do nje upravičen prosilec le v primeru, ko je za to izpolnjen tudi vsebinski pogoj, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna in je pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj. Predpostavka je, da gre za zadevo, v kateri je na podlagi ugotovljenih dejanskih in pravnih okoliščin verjetno mogoče pričakovati pozitiven izid za prosilca. To velja tudi za zapuščinske postopke.
COVID-19 - osnovna šola - izobraževanje - varstvo ustavnih pravic - subsidiarni upravni spor - procesne predpostavke - pravni interes - začasna odredba
V upravnem sporu sodišče ni pristojno odločati o zakonitosti tistih aktov, ki nimajo značilnosti dokončnega upravnega akta, poleg tega pa tudi ne o tistih aktih, ki v pravni položaj tožnika ne posegajo, kot tudi ne o tistih aktih, zoper katere je tožniku na razpolago drugo sodno varstvo. Pri tem se za upravni akt po 2. odstavku 2. člena ZUS-1 šteje tisti akt, ki vsebuje vsebinsko odločitev o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi določenega subjekta, ki je lahko stranka v postopku izdaje upravnega akta. Upoštevaje določbo 1. odstavka 4. člena ZUS-1, s katero je povzeta določba 2. odstavka 157. člena Ustave, pa je predmet presoje sodišča v upravnem sporu tudi zakonitost posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi individualno posegajo v temeljne pravice in svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.
Sodišče, ki skladno s 1. odstavkom 40. člena ZUS-1 presoja izpodbijani akt v mejah tožbenega predloga, v konkretnem primeru ugotavlja, da iz vsebine tožbenega zahtevka kot iz tožbe kot celote nedvoumno izhaja, da tožnika zahtevata sodno varstvo v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1 v povezavi z drugim odstavkom 157. člena Ustave, pri čemer iz tožbenih navedb izhaja, da je zanju spornih več v tožbenem zahtevku navedenih splošnih aktov in sicer Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Uradni list RS, št. 174/21 in 177/21), Sklep Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) o izvajanju vzgojno izobraževalnega dela na daljavo (Uradni list RS, št. 138/21), Okrožnica MIZŠ z dne 12. 11. 2021 in Dodatna pojasnila k okrožnici MIZŠ z dne 16. 11. 2021. To pa že glede na njihovo poimenovanje, kot tudi glede na njihovo vsebino kaže na njihovo pravno naravo splošnih abstraktnih pravnih aktov, ne pa za individualno urejanje posamičnih razmerij.
ZUS-1 člen 32, 66, 66/3. Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2022) člen 8, 8/1. ZNB člen 39.
COVID-19 - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - šolstvo - odlok - varstvo ustavnih pravic - začasna odredba
Med pogoji za izdajo začasne odredbe je tako na prvem mestu vsaj na stopnji verjetnosti izkazana težko popravljiva škoda, ki bi se z izvršitvijo izpodbijanega akta prizadela tožniku, ob hkratnem upoštevanju prizadetosti javne koristi ter koristi nasprotnih strank, v skladu z načelom sorazmernosti.
Po mnenju sodišča težko popravljiva škoda ni izkazana, saj se lahko šolanju na daljavo izogneta s tem, da pristaneta na pogoje, ki so potrebni, da bi šolo lahko obiskovala, kot jih v tožbi oziroma zahtevi za izdajo začasne odredbe tudi sama navajata.
ZDavP-2 člen 68, 68/1, 68/1-4. ZDDPO-2 člen 12, 29.
davek na dodano vrednost (DDV) - davek od dohodka iz dejavnosti - drugi dohodek - vstopni DDV - pravica do odbitka vstopnega DDV - zloraba sistema DDV - odhodki - račun - cenitev
Davčni organ po presoji sodišča v obravnavanem primeru ni bil zavezan pristopiti k cenitvi knjiženih odhodkov. Po 4. alineji prvega odstavka 68. člena ZDavP-2 lahko davčni organ ugotovi predmet obdavčitve s cenitvijo in na tej podlagi odmeri davek, če ugotovi, da napovedani prihodki oziroma prihodki, izkazani v obračunu davka, niso sorazmerni napovedanim odhodkom oziroma odhodkom, izkazanim v davčnem obračunu, razen če davčni zavezanec navede upravičene razloge. Glede na to, da je bilo ugotovljeno, da sporni odhodki ne izpolnjujejo pogojev za davčno priznanje, je davčni organ te odhodke lahko v celoti opredelil kot davčno nepriznane. S cenitvijo namreč ni mogoče ugotavljati upravičenosti oziroma potrebnosti odhodkov v smislu 29. člena ZDDPO-2.
ZUP člen 260, 260/1, 260/1-1, 260/1-4. ZDavP-2 člen 89.
davek od dohodka iz dejavnosti - predlog za obnovo postopka - novo dejstvo - kazenska sodba
Ko gre za novo dejstvo kot obnovitveni razlog iz 89. člena ZDavP-2 oziroma iz 1. točke prvega odstavka 260. člena ZUP, je moralo, tako po določbah zakona kot po njihovi ustaljeni uporabi, novo dejstvo obstajati že pred izdajo dokončne odločbe, vendar je bila odločba izdana ne glede na to dejstvo, ker se zanj ni vedelo. Dejansko torej mora iti za staro, že prej nastalo dejstvo, ki je novo le toliko, kolikor se je zanj izvedelo šele po končanem postopku. Kazenska sodba, na katero se sklicuje tožnik, je bila nesporno izdana po tem, ko je bila že dokončno izdana davčna odločba. Z ozirom na povedano sodba ne velja in ne more veljati za nov dokaz in s tem za zatrjevani obnovitveni razlog, kot to pravilno in skladno s spisi ugotavlja tožena stranka.
ZSMKR člen 1, 3, 3/1, 3/3, 10, 10/1, 12, 12/2. Pravilnik o trženju semena krmnih rastlin in pese (2005) člen 7, 7/1.
inšpekcijski postopek - ukrep fitosanitarnega inšpektorja - ukrep prepovedi trženja semen - semenski material kmetijskih rastlin - sortna lista
Za odločitev v tej zadevi ni pravno pomembno, ali je tožnik sporno seme podzemne kolerabe prodajal kot krmno rastlino ali vrtnino. V tej zadevi je bistveno, da navedeni predpisi določajo pravila za trženje semenskega materiala določene rastline, in sicer ne glede na namen za katerega se trži. Zato ni pomembno, s kakšnim namenom se seme prodaja oziroma v posledici tega za kateri namen se rastlina goji oziroma uporablja, temveč je pomembno zgolj, kateri predpisi urejajo pogoje za trženje semenskega materiala posamezne kmetijske rastlinske vrste. V konkretnem primeru je to ZSMKR.
ZŠpo-1 člen 2, 6, 6/1, 32, 32/1, 33, 40. NPS člen 1.
sofinanciranje iz javnih sredstev - javni razpis - šport - športna dejavnost - sofinanciranje dejavnosti kakovostnega in vrhunskega športa - izpolnjevanje razpisnih pogojev - kategorizacija športnikov - enakost pred zakonom
Ustavna pravica enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS je v postopku dodeljevanja sredstev na podlagi javnih razpisov zagotovljena s tem, da lahko na javnem razpisu uspešno kandidira le tisti prijavitelj, ki v trenutku prijave izpolnjuje pogoje, določene z javnim razpisom. V postopku dodeljevanja sredstev na podlagi javnih razpisov se torej načelo enakosti pred zakonom odraža v enakopravnem obravnavanju vseh zainteresiranih subjektov, ki so se prijavili na isti javni razpis in to na podlagi enakih pogojev in jasnih meril za vse.
Tekmovanje je že po sami naravi stvari povezano z ugotavljanjem, kdo je boljši oziroma uspešnejši, torej z merjenjem rezultatov in njihovo primerjavo oziroma „rangiranjem“ ter selekcioniranjem. Evidenca pa je namenjena sistematičnemu spremljanju in vpisovanju podatkov. Glede na te okoliščine se že po sami naravi stvari športni programi, ki sodijo na področje tekmovalnega športa, bistveno razlikujejo od športnih programov, ki ne sodijo na to področje in so torej namenjeni športni vzgoji in rekreaciji. Pri programih, ki sodijo na področje tekmovalnega športa, je torej podan stvaren in razumen razlog za drugačno urejanje kot pri programih, ki na to področje ne sodijo, zato navedeni posebni pogoj javnega razpisa ni diskriminatoren.
inšpekcijski postopek - ukrep kmetijskega inšpektorja - upravna izvršba - neizpolnitev obveznosti - izvršba s prisilitvijo - denarna kazen - ugovori v izvršilnem postopku
Organ je tožniku v skladu z drugim odstavkom 298. člena ZUP najprej s sklepom št. 0611-1756/2018-27 s 1. 10. 2018 zagrozil, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izvršil 2. točke izreka inšpekcijske odločbe z 20. 9. 2017. Ker tožnik nesporno obveznosti iz inšpekcijske odločbe v danem roku ni izvršil, je z izpodbijanim sklepom tožniku naložil plačilo denarne kazni v znesku 500,00 EUR, ki mu je bila zagrožena s sklepom s 1. 10. 2018, v roku treh dni in mu zagrozil z novo, višjo kaznijo v znesku 1.000,00 EUR. Sodišče ugotavlja, da je organ z izdajo izpodbijanega sklepa ravnal pravilno in skladno s citiranimi relevantnimi določbami ZUP.
Ostali tožbeni ugovori se po vsebini nanašajo na odločbo, ki se izvršuje in ne na predmet tega upravnega spora (torej na izrek denarne kazni v upravnem izvršilnem postopku), zato jih skladno s prvim odstavkom 292. člena ZUP2 sodišče ni moglo upoštevati.
ZMZ-1 člen 84a, 84a-3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pridržanje za namen predaje - begosumnost - začasna odredba
Nevarnost pobega mora biti znatna oziroma velika, o čemer se je večkrat že izrekla tudi sodna praksa Sodišča EU in ESČP. Vendar pa izpodbijani sklep, kot izhaja iz njegove obrazložitve, ne temelji na določni in konkretni ugotovitvi o "znatni nevarnosti pobega", temveč se v dejanskem pogledu opira na ugotovitve tožene stranke glede: - "utemeljene domneve, da je tožnik begosumna oseba" ter - "da obstaja utemeljena verjetnost", da bi ozemlje Slovenije tožnik samovoljno zapustil, še preden bi bil zaključen postopek predaje pristojni državi članici.
Ker gre za trajajoče pravno sporno razmerje že sam odvzem prostost predstavlja težko popravljivo škodo, ki se z vsakim dnem le še povečuje, je potreba po izdaji začasne odredbe izkazana z višjo stopnjo od ''verjetnosti'', sama ''potrebnost'' začasne odredbe pa z dejstvom, da mora imeti tožnik učinkovito sodno varstvo.
mednarodna zaščita - preganjanje - veroizpoved - preganjanje zaradi vere
Sami pozivi z javljanjem na policijski postaji ne morejo predstavljati preteklega preganjanja in posledično na tem temelječega utemeljenega strahu pred preganjanjem, še posebej ne ob upoštevanju, da se Kazahstan sooča s terorizmom v bližnjih državah.Niti intenzivnost niti pogostost teh zaslišanj tožnika ni bila takšna, da bi bilo to mogoče opredeliti kot preganjanje. Glede njegovih izjav o dogodkih, ki jih je doživel v času, ko je bil zaposlen na letališču, pa je tožena stranka tudi pravilno ugotovila, da je tožnik sam dal odpoved delovnega razmerja v tej službi.
Tožena stranka je v svoji odločbi dovolj prepričljivo obrazložila, da informacije o izvorni državi ne potrjujejo navedb tožnika o preganjanju zaradi vere. Dovolj natančno je pojasnila, da tožnik pripada večinski muslimanski veri in ne kateri od tistih verskih skupnosti, od katerih se čuti država ogrožena.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84a, 84a/3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 21, 21/2, 23, 28.
mednarodna zaščita - pridržanje - omejitev gibanja - begosumnost
Po presoji sodišča Uredba Dublin III povsem jasno določa pogoja za ukrep pridržanja ob sklicevanju na njen 28. člen. Ob prvem pogoju, da je podana znatna nevarnost pobega je ta ukrep mogoče izreči le osebi, v zvezi s katero poteka postopek predaje.
mednarodna zaščita - status begunca - spor polne jurisdikcije - sprememba veroizpovedi - informacije o izvorni državi - dokazno breme - preganjanje zaradi veroizpovedi - prosilec iz Irana
Glede na to, da bi tožnik ob vrnitvi v Iran želel še naprej obiskovati cerkev, to pa bi bila lahko le domača cerkev, in da bo oblast nanj najverjetneje pozorna že od povratka naprej, od tožnika pa se ne sme pričakovati, da bi moral prenehati z obiskovanjem cerkve in/ali podpisati izjavo o odpovedi veri oziroma njenemu prakticiranju zato, da bi se izognil zgoraj naštetim dejanjem oblasti, sodišče zaključuje, da je z dovolj visoko stopnjo verjetnosti dokazano, da tožniku prav zaradi njegove spreobrnitve v krščanstvo in njegove izrecne želje po tudi kolektivnem izvrševanju te vere (2. alineja prvega odstavka in osmi odstavek 27. člena ZMZ-1) grozijo vsa zgoraj našteta dejanja.
Tožena stranka zgolj z navedbo, ki ni podprta z informacijami o izvorni državi, da oblasti preganjajo le visoko profilirane kristjane, in da obiskovalcem domačih cerkva grozijo le aretacije in kratkotrajna pridržanja, pri čemer ne upošteva posledic kontinuiranega nadzora in večkratnih aretacij zaradi obiskovanja domače cerkve ter odklonitve in/ali nespoštovanja pisne odpovedi krščanstvu, ni uspela ovreči vsakršnega dvoma, da se to ne bi zgodilo. Zgoraj našteta dejanja po oceni sodišča tudi ustrezajo definiciji dejanj preganjanja iz 26. člena ZMZ-1. V primeru ponavljajočih se aretacij, groženj, zahtev po podpisovanju izjav o odpovedi veri, pridržanj od enega do deset dni z možnostjo podaljšanja, obtožb z grožnjo večmesečne ali večletne zaporne kazni in nadzora, gre za dejanja fizičnega in psihičnega nasilja, diskriminatorne pravne, upravne, policijske in sodne ukrepe ter za diskriminatoren pregon oziroma kazen (1., 2. in 3. alineja drugega odstavka 26. člena ZMZ-1), ta dejanja pa so dovolj resne narave in dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic (1. alineja prvega dostavka 26. člena ZMZ-1).