brezplačna pravna pomoč - zavrnitev prošnje za brezplačno pravno pomoč - objektivni pogoj za dodelitev bpp - pritožba zoper sodbo - očitno nerazumna zadeva
Organ za BPP mora pri odločanju o prošnji opraviti oceno o možnostih prosilca za uspeh v postopku oziroma o smiselnosti njegove udeležbe v postopku na podlagi razlogov, ki so spoznavni na prvi pogled („očitni“) in so tako prepričljivi, da izključujejo omembe vredno („razumno“) možnost prosilca za uspeh v postopku.
Z izpodbijano odločbo je organ za BPP presegel standard presoje očitnosti, za kar pa nima zakonske podlage. Naloga presoje neizvedbe oziroma utemeljenosti dokaza v zvezi z opravljenim pravdnim postopkom je namreč naloga pritožbenega sodišča, ne pa organa za BPP.
Čeprav iz potrdila o namenski rabi ni razvidno, v kakšni površini gre po statusu za kmetijsko zemljišče pri zemljiščih, pa je tak izrek izpodbijanega akta določljiv in s tem izvršljiv, saj je posel odobren v celotnem delu prodajanih kmetijskih zemljišč ponudbe, tj. v celotni kmetijski površini, kakršna je obstajala ob izdaji izpodbijanega upravnega akta.
Za opredelitev statusa zemljišča je pomembna namenska raba zemljišč (razvidna iz potrdila o namenski rabi), ne pa njihova dejanska raba.
presoja vplivov objekta na okolje - okoljevarstveno soglasje - predhodni postopek - priznanje lastnosti stranke - izgradnja poslovnega objekta - položaj stranke v postopku - stranski udeleženec - asfaltna baza
Stranka, ki ni nosilec nameravanega posega v okolje oziroma nevladna organizacija dokazuje v predhodnem postopku (za ugotovitev, ali je za nameravani poseg v okolje treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje) svoj pravni interes zaradi priznanja lastnosti udeleženca v tem postopku na podlagi 43. člena ZUP.
ZUP člen 260, 260/1, 260/1-1. ZDavP-2 člen 89, 89/1.
davek od dohodkov pravnih oseb - obnova postopka - obnova upravnega postopka - razlogi za obnovo postopka - nova dejstva in novi dokazi
Sodišče ugotavlja, da gre za izpovedbe, za katere ni izkazano, da bi jih ne bilo mogoče kot dokaz pridobiti in tudi predlagati že v davčnem postopku, pred izdajo dokončne odločbe, in da torej v tem pogledu in s tem gledano objektivno, dokazi niso novi. Za nove dokaze iz prvega odstavka 89. člena ZDavP-2 oziroma iz 1. točke 260. člena ZUP gre namreč le v primeru, če se nanašajo na dejstva, ki jih je tožeča stranka zatrjevala v prejšnjem postopku, pa jih prav zato, ker za dokaze ni vedela ali jih ni imela možnost uporabiti, ni uspela predlagati, oziroma jih, kot to sledi iz drugega odstavka 261. člena ZUP, v končanem prejšnjem postopku brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predlagati.
promet s kmetijskimi zemljišči - odobritev pravnega posla - pogoji za odobritev pravnega posla - predkupni upravičenec - dohodek iz kmetijske dejavnosti
Upravni organ je zagrešil bistvene kršitve pravil postopka po 3. in 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP ter zaradi napačne uporabe materialnega prava (četrte alineje prvega odstavka in tretjega odstavka 24. člena ZKZ) ni pravilno oziroma popolno ugotovil dejanskega stanja in tako (vsaj) preuranjeno zaključil, da tožnik ni izkazal, da bo iz kmetijske dejavnosti na predmetnih zemljiščih pridobival pomemben del dohodka.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča - nezazidano stavbno zemljišče - začetek gradnje - rušenje in gradnja novega objekta
Ker je sporno, ali je tožnica začela z gradnjo novega objekta, sodišče pojasnjuje, da se zakoličba objekta lahko šteje kot del gradnje novega objekta, enako kot izkop gradbene jame. Da so bila slednja dela izvedena z namenom gradnje ali v povezavi z gradnjo novega objekta (na podlagi dokončnega in veljavnega gradbenega dovoljenja), pa je treba ugotoviti v vsakem konkretnem primeru.
Odlok o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 (14.09.2021) člen 11, 11/1. ZUS-1 člen 4. ZPSI-1 člen 56, 79, 79/1, 80, 80/1, 83, 83/5, 83/6.
varstvo ustavnih pravic - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - nosilec javnih pooblastil - sodno varstvo pred bodočimi ravnanji - nošenje mask - zavrženje tožbe - subsidiarno sodno varstvo po 4. členu ZUS-1
Toženka nastopa pri odločanju o pravicah in dolžnostih učenca v vlogi nosilke javnih pooblastil in bi morala po presoji sodišča, poleg specialne določbe desetega odstavka 56. člena ZPSI-1, ki ji nalaga za ukrep, ki ga je tožnikom izrekla, izdajo pisnega sklepa, v postopku uporabljati tudi določbe ZUP.
Toženka ni izdala konkretnega, posamičnega akta v pisni obliki kljub temu, da bi ga morala. Tožniki imajo po presoji sodišča glede na obrazloženo zagotovljeno sodno varstvo zaradi molka toženke v pritožbenem postopku oziroma v upravnem sporu. Sodno varstvo zaradi molka organa v pritožbenem postopku oziroma v upravnem sporu, izključuje upravni spor po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, ki se uporabi le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ugotovitev, da imajo tožniki drugo sodno varstvo narekuje odločitev, da ta upravni spor ni dovoljen.
Izključitev tožnikov iz šole ni ravnanje, ki bi ga tožniki izpodbijali v tem upravnem sporu.
brezplačna pravna pomoč - pravni interes - izboljšanje pravnega položaja - zavrženje tožbe
S tem, ko je bila odločba Bpp odpravljena, je nastal položaj, kot da sploh (še) ne bi bila izdana, postopek pa se je vrnil v stanje pred njeno izdajo, kar velja tudi za tisti del, v katerem je bil tožnici določen odvetnik, katerega razrešitev predlaga. Ker so bile z odpravo odločbe odpravljene vse pravne posledice, ki so iz nje nastale in je pravni položaj tožnice primerljiv s tistim, ki bi ga dosegla, če bi bil postavljeni odvetnik razrešen, tožnica v tem upravnem sporu očitno ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.
ZPP člen 80. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-3. ZIKS-1 člen 41č.
obsojenec - zaseg predmeta - stranka v postopku - smrt stranke
Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa ko stranka, lahko pravdna stranka, in ali je pravdno sposoben. Po ugotovitvi, da se sporno pravno razmerje v tem upravnem sporu nanaša na osebnostne pravice tožeče stranke, ki je umrla, in da se torej pomanjkljivosti tožbe, ki je nastopila s smrtjo tožeče stranke, ne da odpraviti, je sodišče tožbo ob smiselni uporabi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.
ZMZ-1 člen 50, 50/2, 50/2-2. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
mednarodna zaščita - redni postopek - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes
Tožnik je s samovoljno zapustitvijo Azilnega doma dal podlago za sklep, da nima več namena prositi za mednarodno zaščito v Sloveniji oziroma počakati na odločitev v obravnavani zadevi. To pa obenem pomeni, da je s potekom predpisanega tridnevnega roka prenehal tudi njegov pravni interes za tožbo zoper odločitev, da se njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavrne.
ZMZ-1 člen 2, 2-31, 84, 84/1, 84/1-2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-b.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - begosumnost - nevarnost pobega - znatna nevarnost za pobeg - objektivni kriterij
Ni mogoče sklepati, da je tožnik jasno, torej tako, da se ne da dvomiti o tem, kaj izraža, z besedami posredoval svoj namen, da bo pobegnil. Presoja vseh okoliščin, iz katerih je po stališču tožene stranke razvidno, da je tožnik begosumen, pa po naravi stvari ne more nadomestiti tožnikovega jasno izraženega namena glede zapustitve Republike Slovenije. Namen zapustiti državo po presoji sodišča tudi sicer ni izkazan s tožnikovim ravnanjem, ki mu ga očita tožena stranka, in sicer, da ni nemudoma zaprosil za mednarodno zaščito, da so ga našli v kamnolomu v Črnem Kalu in da je pred policijo za ciljno državo navedel Italijo. S tem v zvezi je treba poudariti, da je bil tožnik šele ob vložitvi prošnje prvič uradno opozorjen na posledice samovoljne zapustitve Republike Slovenije. Zato drži tožbeni očitek, da tožena stranka ni presojala utemeljene nevarnosti tožnikovega pobega ob upoštevanju navedene odločilne okoliščine – da je tožnik šele po prijetju zaprosil za mednarodno zaščito in ga je pristojni organ komaj takrat opozoril na posledice samovoljne zapustitve Republike Slovenije.
Po presoji sodišča je bilo v obravnavani zadevi v zvezi z odreditvijo ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 zmotno uporabljeno materialno pravo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), saj za pridržanje prosilca za mednarodno zaščito v ZMZ-1 v navedenih okoliščinah, ko ni jasno izrazil namena glede zapustitve Republike Slovenije in nevarnost pobega ni ustrezno (zakonsko) opredeljena, ni zakonske podlage.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-b.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - begosumnost - nevarnost pobega
Tožena stranka ni izkazala obstoja utemeljene nevarnosti pobega tožnika. Po presoji sodišča na obstoj utemeljene nevarnosti pobega ni mogoče sklepati zgolj s tem, da je tožnik izjavil, da je njegova ciljna država Italija, da je ob vložitvi prošnje izjavil, da ne ve, ali bo v RS počakal in ob tem, ali s tem, da je izjavil, da je bil ob prijetju s strani policije namenjen v azilni dom, da se preobleče. Še zlasti ob upoštevanju 15. točke uvodnih določb Recepcijske direktive II, ki izrecno določa, da se sme prosilce pridržati le v zelo jasno opredeljenih izjemnih okoliščinah ter ob upoštevanju načela nujnosti in sorazmernosti tako glede načina kot tudi namena takega pridržanja, bi morala tožena stranka svojo odločitev opreti na dovolj jasne in nedvoumne okoliščine, kar pa v konkretnem primeru ni storila.
ZDUOP člen 39, 39/1, 45, 45/1. ZUP člen 66, 67, 68.
čakanje na delo - pandemija - nadomestilo plače - vloga - rok - nepopolna vloga - prepozna vloga
Rok iz prvega odstavka 45. člena ZDUOP je materialni rok, s potekom katerega upravičenec izgubi pravico uveljavljati nadomestilo. Pravočasnosti vloge ni mogoče enačiti z nepopolno vlogo v smislu 66. člena ZUP. Nepravočasnost vložitve vloge ni odpravljiva, medtem ko je nepopolnost vloge odpravljiva na način, ki ga predpisuje 67. člen ZUP.
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-2.
Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti kot rečeno glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (Recepcijska direktiva), ki v 8. členu določa, kdaj se sme prosilca pridržati. Razlog iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je izrecno naveden med dovoljenimi razlogi za pridržanje po točki b) tretjega odstavka 8. člena te direktive, po tej določbi pa se razlogi za pridržanje opredelijo v nacionalnem pravu. Pri tem je ZMZ-1 opredelil pojem "nevarnost pobega", ki pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je utemeljeno mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila (31. točka 2. člena ZMZ-1).
Tudi upravnem postopku ne zadostuje le pisna seznanitev stranke z vsebino, ker je treba upoštevati pravila poštenega postopka na način, da je stranki neposredno na naroku dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.
Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni pojasnila zakaj oziroma iz kakšnih razlogov ni izvedla videokonferenčne obravnave. Tožeča stranka se zato ni mogla izjasniti in ustrezno braniti oziroma vložiti ustreznega pravnega sredstva, zaradi česar je tudi iz tega razloga kršena njena pravica do izjave, saj je ustna obravnava dejanje postopka, na katerem se pretrese in doseže tisto, kar je predmet ugotovitvenega postopka, cilj ustne obravnave pa je razjasnitev merodajnih dejstev v zadevi in uresničitev pravice do obrambe stranke, zato pomeni koncentracijo.
brezplačna pravna pomoč - prošnja za dodelitev BPP - pravno svetovanje in zastopanje - vsebinski pogoj - ponovno odločanje o isti stvari - ponovno odločanje o isti upravni zadevi
Organ za brezplačno pravno pomoč je tožničino prošnjo za brezplačno pravno pomoč zavrgel iz razloga, ker je bilo o njeni prošnji že pravnomočno odločeno in izdana zavrnilna odločba, dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se od takrat nista spremenila.Zato je organ za brezplačno pravno pomoč postopal pravilno, ko je novo – torej že drugo tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči – na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP v zvezi s 1. točko drugega odstavka 37. člena ZBPP zavrgel.
2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ ni mogoče razlagati tako, da se lahko nanaša tudi na kmetijsko organizacijo kot „mejaša“ zemljišča, ki je naprodaj. Ker torej A. d.d. ni kmet fizična oseba po določbah ZKZ, ne more imeti predkupne pravice po 2. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ.
upravni spor - tožba v upravnem sporu - rok za vložitev tožbe - pravočasnost tožbe - zavrženje tožbe
Že iz tožbenih navedb je razvidno, da je bila tožniku izpodbijana odločba vročena 22. 6. 2021, enako izhaja tudi iz vročilnice v upravnem spisu. To pomeni, da se je 15-dnevni rok za vložitev tožbe iztekel 7. 7. 2021 (drugi odstavek 111. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu). Sodišče ugotavlja, da je bila obravnavana tožba oddana priporočeno na pošti 12. 7. 2021. Glede na navedeno je tožnik tožbo vložil prepozno, tj. po poteku 15 dnevnega roka iz prvega odstavka 70. člena ZMZ-1.
Vsa relevantna dejstva za ugotovitev pravočasnosti tožbe v obravnavani zadevi izhajajo že iz samih tožbenih navedb, zato bi se tožnik, ki ga zastopa odvetnik, moral zavedati, da je njegova tožba prepozna. Sodišče predhodno tožnika s temi ugotovitvami tudi ni bilo dolžno seznanjati, saj ne gre za to, da bi sodišče določena dejstva, ki so pomembna za presojo pravočasnosti tožbe, ugotovilo šele na podlagi odgovora na tožbo oziroma bi bila ta v nasprotju z izrecnimi tožbenimi navedbami, poleg tega pa je tožnika na navedeno pomanjkljivost opozorila tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo.
Drži, da zakon loči pojma objekt in prizidava ter ju zato ni možno enačiti, vendar pa po oceni sodišča ni logično (in bi bilo tudi v nasprotju z opisanim namenom določbe), da bi zakonodajalec zgoraj opredeljeno možnost legalizacije predvidel le v primeru, ko vlagatelj vloži zahtevo za celotni objekt, ne pa, ko vloži zahtevo le za del objekta (prizidek). Če je legalizacija na tej podlagi možna za celotni objekt, je na tej podlagi možna tudi le za njegov del (argument a fortiori a maiori ad minus (z večjega na manjše)).
rezidentski status - ugotavljanje rezidentskega statusa - središče osebnih in ekonomskih interesov - nepopolno ugotovljene dejanske okoliščine
Sklicevanje davčnega organa na smernice, ki jih je v zvezi s vprašanjem središča osebnih interesov zavzelo to sodišče skozi dosedanjo prakso, ne zadostuje kot podlaga za odločitev. V obravnavanem primeru davčni organ ni upošteval in ni raziskal tožnikovih navedb o posebni naravi oziroma o posebnem načinu izvajanja osebnih vezi in stikih, ki jih je imel (oziroma jih ima) tožnik s svojima otrokoma.