vojni veteran - priznanje statusa vojnega veterana - pogoji za priznanje pravice - potrdilo o dejstvu, o katerem se vodi uradna evidenca - dejstva, ki jih ne izkazuje uradna evidenca
V obravnavanem primeru so kot relevantni dokazi ključni vpisi v uradne evidence, pri čemer pa med strankama ni sporno, da tožnik ni zaveden v uradnih evidencah, ter da zahteve za spremembo podatkov v uradnih evidencah, ki bi ji predložil ustrezna dokazila, ni podal.
rezidentski status - ugotavljanje rezidentskega statusa - prijavljeno stalno prebivališče - središče osebnih in ekonomskih interesov - zakonska zveza
Tožnico z drugo državo povezujejo okoliščine v zvezi z zaposlitvijo, ki so predvsem posledica zaposlitve pri tujem delodajalcu (bančni račun, prebivališče), medtem ko je središče svojih osebnih interesov obdržala v Sloveniji (mož). Ne gre pa pozabiti, da je tožnica tudi v Sloveniji obdržala ekonomske interese. S sklenitvijo zakonske zveze nastanejo za zakonca določene pravne posledice, tako na osebnem kakor tudi na premoženjskopravnem področju.
COVID-19 - nadomestilo plače - napotitev na čakanje na delo doma - subvencija - prepozna vloga - tek roka
V primeru podaljšanja ukrepa delnega povračila nadomestila plače delavca za začasnem čakanju na delo je mogoče pravočasno vlogo za uveljavljanje pravice do povračila izplačanih nadomestil plače vložiti le, kadar je vložena v roku osmih dni šteto od napotitve delavca na začasno čakanje na delo.
Dalj časa trajajočih oziroma kontinuiranih napotitev na čakanje zaradi razglašene epidemije COVID-19, ki je izredna in nepredvidljiva situacija, ZDUOP sploh ne dopušča, kar ne nazadnje izhaja tudi iz naziva ukrepa, ki se glasi „na začasno čakanje“. Gre torej za krajše obdobje čakanja. Zato niso utemeljene tožbene navedbe, da osem dnevni rok od napotitve ne velja v primeru kontinuiranih oziroma dalj časa trajajočih napotitev, saj za slednje delodajalci kot potencialni upravičenci pravice do nadomestila plače delavcem za začasnem čakanju na delo - glede na časovno omejitev ukrepa, niti ne morejo uveljavljati.
ZZDej-K člen 41, 41/4, 44f. URS člen 14, 33, 74, 155.
koncesija - trajanje koncesije - poseg v pridobljene pravice koncesionarja - sprememba koncesijskega akta - prepoved retroaktivnosti - svobodna gospodarska pobuda - odločitev ustavnega sodišča
S spremembo 43. člena ZZDej tožnici koncesija ni bila odvzeta. Prav tako ni bil zožen njen dosedanji obseg in tožnici niso bile naložene nobene obveznosti ali omejitve pri opravljanju njene dejavnosti. Za razliko od prej nedoločenega roka trajanja koncesijskega razmerja je določen rok trajanja 15 let. To obdobje teče od uveljavitve zakona in ne posega v obdobje, v katerem jo je koncesionar že izvajal. Zato ni utemeljena tožbena trditev, da sprememba ni dopustna brez določitve nadomestila. Določitev obdobja trajanja koncesije za obdobje 15 let namreč ne spreminja načina opravljanja javne službe na podlagi koncesije in ne zmanjšuje njene vrednosti, ne prizadene posebej le določenega imetnika pravice, ta sprememba pa, kot je pojasnilo že Ustavno sodišče, tudi ni bila nepredvidljiva.
Vsak oblastni ukrep (ki neugodno) učinkuje na posameznikovo premoženjsko sfero, ne pomeni nujno posega v človekovo pravico iz 33. člena Ustave, katerega dopustnost se presoja po strogem testu sorazmernosti. Lahko pomeni le urejanje načina pridobivanja in uživanja lastnine z namenom zagotavljanja njene gospodarske, socialne ali ekološke funkcije, ki ni podvrženo ustavnosodni presoji po strogem testu sorazmernosti. Kje je meja pooblastila iz 67. člena Ustave, je odvisno od narave stvari, ki je predmet lastnine oziroma premoženjskega upravičenja. Ustavno sodišče je izpostavilo prevladujoč javni interes pri izvajanju trajne in prevladujoče negospodarske javne službe v obliki zavodov, kar je ustavno dopusten cilj. Naslednji stvaren razlog, ki opravičuje spremenjeno ureditev, je preprečitev zapiranja trga in omejevanje konkurence, kar je že samo po sebi ustavna kategorija. Glede na tako pomembne cilje izpodbijane ureditve po presoji sodišča z načinom izvrševanja koncesijskega razmerja, kot je določeno v sporni določbi ZZDej-K (čas trajanja koncesijskega razmerja za obdobje 15 let), ta meja ni presežena, kar pomeni, da zakon na ustavno dopusten način ureja uživanje lastnine oziroma v tem primeru premoženjskega upravičenja.
Ali za podaljšanje koncesije ni potrebe, ker bo program lahko izvajal javni zavod (da je to primarna oblika, pa je po presoji Ustavnega sodišča cilj, ki je v skladu z Ustavo), bo na podlagi strokovnih izhodišč tretjih oseb presojal koncedent. Konkurenca med javnimi zavodi in koncesionarji je torej vzpostavljena v tem smislu, da koncesije ne bodo več potrebne, če bodo javni zavodi v prihodnje pri izvajanju zdravstvene dejavnosti tako uspešni, da ne bo potrebno dopolnjevanje te dejavnosti z izvajanjem javne službe v obliki koncesij.
ZBPP člen 34, 34/4. ZS člen 83, 83/3, 83/3-6. ZUS-1 člen 28, 28/1, 36, 36/1, 36/1-2.
brezplačna pravna pomoč - rok za vložitev tožbe - pravočasnost tožbe - sodne počitnice / poletno poslovanje - nujna zadeva - zavrženje tožbe
Zadeve v upravnem sporu se po ZBPP obravnavajo kot nujne, kar pomeni, da je v skladu z določbo drugega odstavka 83. člena v zvezi z 9. točko tretjega odstavka 83. člena ZS procesni rok za vložitev tožbe v tem upravnem sporu tekel tudi v času poletnega poslovanja sodišča.
Tridesetdnevni rok za vložitev tožbe se je glede na vročitev odločbe dne 30. 7. 2021 iztekel dne 30. 8. 2021. Tožnik je tožbo vložil šele dne 9. 9. 2021, zmotno misleč, da se rok zaradi poletnega poslovanja sodišča rok izteče šele 15. 9. 2021.
ZZDej-K člen 41, 41/4. ZLD-1 člen 8, 8/2, 39, 39/4.
koncesije - koncesija za opravljanje zdravstvene dejavnosti - zdravstvena dejavnost - trajanje koncesije - poseg v pridobljene pravice koncesionarja - sprememba časa trajanja koncesije - retroaktivnost - ustavna presoja
Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi U-I-193/19 z dne 6. 5. 2021 poudarilo, da je prevladujoč javni interes pri izvajanju trajne in prevladujoče negospodarske javne službe v obliki zavodov, kar je ustavno dopusten cilj. Naslednji stvaren razlog, ki opravičuje spremenjeno ureditev, je preprečitev zapiranja trga in omejevanje konkurence, kar je že samo po sebi ustavna kategorija. Glede na tako pomembne cilje izpodbijane ureditve, po presoji naslovnega sodišča, z načinom izvrševanja koncesijskega razmerja, kot je določeno v sporni določbi ZZDej-K (čas trajanja koncesijskega razmerja za obdobje 15 let) ta meja ni presežena, kar pomeni, da zakon na ustavno dopusten način ureja uživanje lastnine oziroma v tem primeru premoženjskega upravičenja.
Uredba o izvajanju podpornega programa v vinskem sektorju (2016) člen 2, 2/3, 5, 5/1. ZKme-1 člen 143, 143/1, 143/1-5, 143/3.
neposredna plačila v kmetijstvu - evidenca GERK - neskladnost dejanske rabe - rok za vložitev vloge
Pridelovalec mora pred odobritvijo podpore v dveh letih po vložitvi vloge opraviti še nadaljnje procesno dejanje pošiljanja izjave o uveljavljanju podpore. Višina podpore se določi sorazmerno glede na razpoložljiva sredstva, ne pa po vrstnem redu oddaje vlog. To pomeni, da za uspešnost vloge ni pomembno, kdaj znotraj roka, določenega v prvem odstavku 5. člena Uredbe o izvajanju podpornega programa v vinskem sektorju, pridelovalec vloži vlogo. Tožnik bi bil torej v enakem položaju ne glede na to, kdaj bi vložil vlogo znotraj roka iz prvega odstavka 5. člena Uredbe oziroma povedano drugače, lahko bi jo vložil tudi 15. 6. 2018, to je potem, ko je bilo stanje v njegovem vinogradu že urejeno. Poleg tega iz nobene izmed določb Uredbe ne izhaja, da vloge do poteka roka iz prvega odstavka 5. člena Uredbe, to je do 15. junija, ne bi bilo mogoče spreminjati ali dopolnjevati.
ZJN-3 člen 6, 7, 44, 44/2, 90. ZPVPJN člen 39, 39/2, 39/2-3.
javno naročanje - postopek s pogajanji brez predhodne objave - enakopravno obravnavanje strank v postopku - načelo transparentnosti - kršitve pravil javnega naročanja - faza kvalifikacije - ugotavljanje sposobnosti za izvedbo javnega naročila - priznanje sposobnosti za izvedbo javnega naročila
Glede na razlikovanje med pojmoma kandidat in ponudnik je treba po presoji sodišča 90. člen ZJN-3 razlagati tako, da mora naročnik o priznanju sposobnosti sprejeti samostojno odločitev, ne pa o tem odločati šele v odločitvi o oddaji javnega naročila. V nasprotju z določbami ZJN-3 je ravnanje tožnika, ki je o priznanju sposobnosti in oddaji javnega naročila odločil v Odločitvi o izidu javnega naročila.
Ker je tožeča stranka tožbo umaknila, je sodišče na podlagi drugega odstavka 34. člena ZUS-1 postopek ustavilo.
Sodišče je postopek ustavilo, ker je tožnica podala umik tožbe, saj je med sodnim postopkom prejela plačilo zahtevanega zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. To dejstvo med strankama ni sporno. Sporno ni niti dejstvo, da tožena stranka med sodnim postopkom ni izdala drugega upravnega akta, s katerim bi spremenila ali odpravila izpodbijani upravni akt ali v primeru molka izdala upravni akt, kar so zahteve iz 39. člena ZUS-1 in na katere veže ZUS-1 v tretjem in četrtem odstavku 25. člena posebna pravila odmere stroškov postopka v primeru umika tožbe. Zato velja v obravnavani zadevi splošno pravilo, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče postopek ustavi.
Tudi v javnopravnih zadevah iz 4. člena ZUP, v katerih se upravni postopek smiselno uporablja, mora biti izdani akt obrazložen tako, da so iz obrazložitve razvidni vsi dejanski in pravni razlogi, ki so pomembni za odločitev. Le tako lahko namreč stranka učinkovito uveljavlja pravno varstvo. V konkretnem primeru je toženka odločitev dodatno utemeljevala z obširnim odgovorom na tožbo. V tej zvezi je treba poudariti, da iz že opisanih razlogov pomanjkljive obrazložitve izpodbijanega akta toženka ne more pomembno dopolnjevati šele z odgovorom na tožbo v upravnem sporu.
odločba informacijskega pooblaščenca - zavrnitev pritožbe - zahteva za izločitev uradne osebe - sklep o neizločitvi uradne osebe - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - zavrženje tožbe
V tem upravnem sporu tožnik izpodbija odločbo toženca, ki pa glede na vsebino sprejete odločitve ne pomeni odločitve o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, ampak se odločba nanaša na procesno odločitev. Z izpodbijano odločbo je namreč zgolj zavrnjena pritožba zoper sklep o (ne)izločitvi uradne osebe, ki pomeni le procesno odločitev, ki se nanaša na izvedbo oziroma vodenje postopka, in s tem po ustaljeni sodni praksi ne izpolnjuje opisanega materialnega pogoja za upravni akt, ki ga je mogoče izpodbijati s samostojno tožbo v upravnem sporu.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetni zgled za uspeh - očitno nerazumna zadeva - obnova postopka - obnova izvršilnega postopka
Toženka je pravilno presodila, da je zadeva, za katero tožnik uveljavlja dodelitev BPP, očitno nerazumna, ker zaradi neizpolnjenih formalnih predpostavk tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh s predlogom za obnovo postopka in zato tega izrednega pravnega sredstva ni razumno vlagati.
Postopanje pobudnikov, volivcev in župana občine v zvezi s pobudo za vložitev zahteve za razpis referenduma in dajanjem podpore zahtevi za razpis referenduma urejajo določbe 47. člena ZLS.Iz navedenega člena ne izhaja, da bi zakonodajalec predvidel kakršnokoli aktivno ravnanje župana v primeru, če je bilo zaradi določenih ovir delno omejeno zbiranje podpisov. Ob predpostavki, da so v obravnavani zadevi obstajale zatrjevane ovire, ZLS županu tožene stranke torej ni nalagal dolžnosti, da (po uradni dolžnosti ali na zahtevo) za obdobje od 1. 4. do 6. 4. 2021 prekine rok za zbiranje podpisov.
Poleg tega je iz dopisa Upravne enote z dne 31. 3. 2021 razvidno, da je evidentiranje podpore volivcev nemoteno potekalo tudi od 1. 4. 2021 do 11. 4. 2021, kar napeljuje na ugotovitev, da zatrjevanih ovir, zaradi katerih bi bilo delno omejeno zbiranje podpisov, niti ni bilo. To velja še toliko bolj, ker so lahko volivci skladno s četrtim odstavkom 47. člena ZLS dali svojo podporo zahtevi za razpis referenduma tudi preko enotnega državnega portala e-Uprava s kvalificiranim elektronskim podpisom, kar med strankama ni sporno.
ZEKom-1 člen 142, 142/8,142/11. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-3.
telekomunikacije - spor med operaterjem in končnim uporabnikom - zaračunavanje storitev - predlog za rešitev spora - prepozna vloga - zavrženje zahteve
V obravnavani zadevi je toženka ugotovila, da je bil končni odgovor s pravnim poukom, s katerim je stranka z interesom negativno odgovorila na tožničin ugovor, tožnici vročen 3. 7. 2019, tožnica pa je predlog za razrešitev spora pri agenciji vložila 7. 8. 2019. To pa pomeni, da je odločitev toženke, da tožničin predlog kot prepozen zavrže, pravilna. Tožnica je namreč glede na navedene datume predlog za razrešitev spora pri toženki vložila po preteku z zakonom predpisanega 15-dnevnega roka od prejema dokončnega odgovora stranke z interesom.
brezplačna pravna pomoč - društvo - status društva v javnem interesu
Ker so do brezplačne pravne pomoči po ZBPP lahko upravičena le društva, ki delujejo v javnem interesu in so kot take vpisana v ustrezen register, tožnik pa takšnega statusa nima, tožba ni utemeljena.
ZUP člen 260, 260/1, 260/1-9, 267. ZDavP-2 člen 11, 12.
davčni inšpekcijski nadzor - obnova postopka - predlog za obnovo postopka - sklep o predlogu za obnovo postopka - zavrženje predloga za obnovo postopka - razlog za obnovo - udeležba v postopku
Ugotovitve inšpekcijskega postopka so bile zgolj podlaga za uvedbo novega ločenega postopka, v katerem odmera obveznosti plačniku davka ne pomeni odločitve, na katero bi bil drugi davčni organ v nadaljnjem postopku zoper davčnega zavezanca vezan (enako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 298/2015 z dne 18. 10. 2018).
Dopolnilno odločbo z dne 6. 6. 2019, s katero je odločeno, da mora tožnik vrniti preveč plačana sredstva v višini 1.084,12 EUR, kakor je to ugotovljeno z odločbo, izdano v obnovljenem postopku, z dne 10. 4. 2019, tožnik v bistvenem izpodbija zaradi kršitev, ki naj bi jih organ zagrešil v zvezi z vodenjem postopka obnove: navaja, da ima na zapisnik veterinarske inšpekcije, na katerega se je organ skliceval kot razlog za obnovo po 1. točki 260. člena ZUP, postopkovne in vsebinske pripombe, ne strinja se z vsebino očitanih kršitev, navaja, da na njegovem kmetijskem gospodarstvu ni prišlo do ponavljajočih kršitev ter da zapisnik ni bil izdan pravemu nosilcu kmetijskega gospodarstva, meni pa tudi, da je bil rok za uvedbo obnove postopka iz ZKme-1 prekoračen. Vendar so vsi navedeni ugovori za predmetni upravni spor nerelevantni; tožnik bi jih mogel uveljavljati le s pravnimi sredstvi zoper odločbo z dne 10. 4. 2019, izdano v obnovljenem postopku. Zoper izpodbijano odločbo z dne 6. 6. 2019 pa bi tožnik mogel uveljavljati le ugovore, ki bi se nanašali izrecno le na to odločbo in postopek za njeno izdajo, torej na kršitve, povezane z uporabo določbe 220. člena ZUP v zvezi z odločbo z dne 10. 4. 2019.
inšpekcijski postopek - oglaševanje na območju državnih cest - objekt za obveščanje in oglaševanje - soglasje za postavitev objekta za oglaševanje - izdaja soglasja
Ob upoštevanju navedenih predpisov sodišče soglaša s stališčem upravnih organov obeh stopenj, da sporna svetlobna vitrina predstavlja objekt za oglaševanje, in se ne strinja s tožnikom, da so objekti za obveščanje in oglaševanje le taksativno našteti samostojni objekti, med katere sporna svetlobna vitrina ne spada. Po obeh predpisih (ZJC in ZCes-1) so objekti za obveščanje in oglaševanje namreč opredeljeni splošno ter našteti primeroma, kar opredeljuje besedilo "in druge objekte ali naprave za slikovno ali zvočno obveščanje in oglaševanje" oziroma "in druge nepremične in premične nosilce, namenjene za namestitev obvestilnih in oglasnih sporočil". Med njih pa po mnenju sodišča tako po ZJC kot po ZCes-1 brez dvoma spada tudi sporna svetlobna vitrina, ki predstavlja tipičen primer objekta za obveščanje in oglaševanje.
ZZDej člen 44f. ZZDej-K člen 41, 41/4. URS člen 33, 51, 74.
koncesije - poseg v pravnomočno razmerje - retroaktivnost - odločba Ustavnega sodišča
Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-193/19-14 z dne 6. 5. 2021 odločilo, da četrti odstavek 41. člena ZZDej-K ni v neskladju z Ustavo. Skladno s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o ustavnem sodišču so odločbe Ustavnega sodišča obvezne.
Z omejitvijo časa trajanja koncesije se po presoji sodišča v ničemer ne poseže v zasebno lastnino tožeče stranke. Po preteku 15 let se namreč lahko koncesija podaljša. Tudi če se po tem obdobju ne bi podaljšala, bi lahko tožeča stranka še naprej opravljala svojo dejavnost kot zasebno zdravstveno dejavnost, le brez koncesije.
Po prvem odstavku 3. člena ZGO-1 se gradnja novega objekta ali rekonstrukcija objekta lahko začne le na podlagi pravnomočnega dovoljena. Za dejanski stan iz te določbe gre tudi takrat, ko se z izgradnjo novih konstrukcijskih elementov enostavni objekt spreminja v nezahteven objekt ali drug objekt, ki nima narave enostavnega objekta. V obravnavani zadevi je tako pravno odločilno, ali je tožnik z izvedbo konzolne AB plošče na nivoju terena izvedel klet in s tem prej enoetažni objekt spremenil v dvoetažnega, zaradi česar bi moral za tak poseg prej pridobiti gradbeno dovoljenje.