Ali je obdolženka storila kaznivo dejanje z goljufivim namenom ali ne, ni pravno ampak dejansko vprašanje. Zato je sodišče prve stopnje, ko goljufivega namena pri obdolženki ni ugotovilo ravnalo prav, ko jo je oprostilo po 3. točki prvega odstavka 358. člena ZKP, ker ji ni dokazano, da je storila kaznivo dejanje, ki ga je bila obtožena. Tako tudi ni nasprotja med izrekom in obrazložitvijo in uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ni podana.
ZIZ člen 62, 62/2, 62, 62/2. ZPP člen 452, 452/2, 452/3, 452, 452/2, 452/3.
spor majhne vrednosti
Pravilno in v skladu z ZPP je takšno ravnanje, pri katerem sodišče prve stopnje v vabilu na narok za glavno obravnavo, tožečo stranko opozori na možnost, da lahko v 8 dneh od prejema vabila vloži pripravljalno vlogo, v kateri lahko odgovori na navedbe iz ugovora, toženo stranko pa da lahko v 8 dneh od prejema pripravljalne vloge tožeče stranke, vloži pripravljalno vlogo, v kateri odgovori na navedbe tožeče stranke.
Sodišče se mora opredeliti do kršitev, ki so delavcu v postopku očitane. Ni dovolj ugotovitev, kaj je delavec storil, potrebno je ugotoviti, ali je s tem ravnanjem izpolnjen dejanski stan očitanih kršitev. Če sodišče potrdi sklep disciplinskega organa, pa se hkrati ne opredeli do očitanih kršitev (ne ugotovi, ali je tožnik za vse očitane kršitve odgovoren), pomeni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.
Ker delavec z zamujanjem in neprihajanjem na delo ni pokazal zanesljivosti in odgovornosti pri opravljanju delovnih nalog, kar spada v okvir strokovnosti vodstvenega delovnega mesta, je komisija za oceno poskusnega dela delavca upravičeno ocenila z negativno oceno. Zaradi negativne ocene poskusnega dela je delavcu delovno razmerje prenehalo v skladu z zakonom.
Neizbrani kandidat nima sodnega varstva za primer, ko izbrani kandidat ni izpolnjeval pogojev za zasedbo prostega delovnega mesta. V tem primeru ne gre za spor o kršitvi zakonske prepovedi diskriminacije, za katerega daje ZDR neizbranemu kandidatu pravico do sodnega varstva.
pogodba o delu - delovno razmerje - dodatek na delovno dobo
Tožnik ni upravičen do dodatka na delovno dobo, ker le-ta pripada le delavcu, ki ima sklenjeno delovno razmerje, ne pa tistemu, ki opravlja delo po pogodbi o delu.
Diskriminacije ne predstavlja ravnanje delodajalca, ki za prosto delovno mesto izbere kandidata, ki ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela. Tudi sicer v primeru uveljavljanja kršitve prepovedi diskriminacije delodajalec odgovarja le odškodninsko po splošnih pravilih civilnega prava, kar pomeni, da neizbrani kandidat v sodnem sporu lahko uveljavlja le odškodninski zahtevek.
V izreku je sodišče prve stopnje tam navedeni znesek stroškov naložilo v plačilo tožeči stranki, čeprav je iz obrazložitve razvidno, da je situacija obratna in da je tožena stranka tista, ki mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške. Pravnomočna pa postane zgolj tista odločitev (tako v sodbi kot tudi v sklepu), ki je vsebovana v izreku, ne pa tudi v njegovi obrazložitvi.
ZPP člen 277, 277/1, 428, 428/2. ZVO člen 16, 16/5. ZTLR člen 70, 80. ZV (1981) člen 2, 2/1, 54, 54/3.
motenje posesti - rok za vložitev odgovora na tožbo - javno dobro pribrežno zemljišče - soposest - motenje soposesti
Stranka, ki je bila z napačnim pozivom zavedena v zmoto glede dolžine roka za odgovor na tožbo v sporu zaradi motenja posesti, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic.
Na javnem dobru nihče ne more pridobiti posesti in torej tudi nihče na njem ne more uživati posestnega varstva. Posest stvari ima, kdor ima neposredno dejansko oblast nad stvarjo, to tisti, ki stvar uporablja, uživa in z njo razpolaga. Javno dobro je namenjeno splošni rabi, torej rabi vsakogar pod enakimi pogoji. Zato na njem ni mogoče pridobiti nikakršnih individualnih pravic, tudi ne pravice posesti. Seveda pa posestnega varstva ni mogoče odreči, če javna površina dejansko izgubi lastnost, značaj in namen javnega dobra.
Soposestnik v medsebojnih razmerjih z drugimi posestniki uživa posestno varstvo, če eden od njih onemogoča (oziroma znatno otežkoča) drugega v dotedanjem načinu izvrševanja dejanske oblasti na stvari, ki je v soposesti.
pravni pouk - določitev meje - dokončnost odločitve
Pravni pouk, da imajo udeleženci postopka pravico v roku treh mesecev po pravnomočnosti tega sklepa oz. od vročitve sklepa sodišča druge stopnje, uveljavljati močnejšo pravico v posebni pravdi, je nepravilen. Sodišče prve stopnje je namreč v bagatelnem mejnem sporu (in ob soglasju strank) urejalo mejo v skladu s 136. členom ZNP, predvsem pa poskusilo urediti mejo na podlagi močnejše pravice, zato je odločitev nepravdnega sodišča dokončna.
sklep o izvršbi - novo izvršilno sredstvo - ugovor
Zoper sklep o dovolitvi novega izvršilnega sredstva (in predmeta) izvršbe ima dolžnik sicer pravico ugovora, vendar lahko sklep izpodbija samo iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo na novem sredstvu (in predmetu) izvršbe.
uveljavitev nedenarne terjatve - obveznost kaj storiti, dopustiti ali opustiti - nadomestno dejanje - založitev zneska - ugovor - opozorilo na posledice
Upnik lahko skupaj s predlogom za izvršbo zaradi uveljavitve nedenarne terjatve vloži tudi predlog, naj sodišče naloži dolžniku, da vnaprej založi določen znesek, iz katerega se bodo pokrili stroški oprave nadomestnega dejanja. Založeni znesek se položi pri sodišču kot sodni depozit, nato pa sodišče iz pologa v breme dolžnika izplačuje upniku določene zneske na podlagi dokumentacije, ki izkazuje dejanske izdatke oprave nadomestnega dejanja.
Če dolžnik v sklepu o izvršbi ni opozorjen, kam naj položi založeni znesek za stroške, je treba kot pravilno izpolnitev njegove obveznosti šteti tudi prostovoljni polog zneska neposredno na upnikov račun.
Kršitev določbe prvega ali drugega odstavka 57. člena ZIZ lahko vpliva na zakonitost in pravilnost sklepa sodišča prve stopnje o dolžnikovem ugovoru.
Po določbi 3. odst. 46. čl. takrat veljavnega Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN), funkcionalno zemljišče za obstoječe objekte določi za urejanje prostora pristojen občinski upravni organ. Odločba območne geodetske uprave pa ni odločba za urejanje prostora pristojnega občinskega upravnega organa, zato ni mogoče reči, da je bilo z navedeno odločbo določeno funkcionalno zemljišče. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi zato lahko upoštevalo le podatke navedene v javnih evidencah, kjer se vodi vrsta in raba parcel, to je podatke, ki so vpisani v zemljiškem katastru in se povzamejo tudi v zemljiški knjigi.