Jedro

Zadržanje sredstev v višini 10% pogodbene vrednosti pri posameznih obračunskih situacijah je dogovorjeno v zavarovanje odprave napak v garancijski dobi oziroma za predložitev garancije v zavarovanje odprave napak, ki bi se lahko pojavile v garancijski dobi. Če se v garancijski dobi pojavijo napake, naročnik za njihovo odpravo lahko porabi zadržana sredstva. Če pa se napake ne pojavijo do poteka garancijske dobe, se s tem trenutkom šteje, da je izvajalec svojo obveznost na drug način izpolnil. Takrat se tudi izpolni pogoj za plačilo preostanka dogovorjenega plačila izvajalcu del.

Ker je bilo pred sodiščem kot nesporno ugotovljeno, da je bila nad tožečo stranko potrjena ponovna prisilna poravnava, pomeni, da za terjatev po tožbi in po nasprotni tožbi velja materialno pravno pravilo, da če ob začetku postopka prisilne poravnave hkrati obstajata terjatev posameznega upnika do insolventnega dolžnika in nasprotna terjatev insolventnega dolžnika do tega upnika, terjatvi z začetkom postopka prisilne poravnave veljata za pobotani.

Glede na navedeno posledico zakonskega pobota ter dejstvo, da postopek po nasprotni tožbi, ki se obravnava ločeno, še ni končan, je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o 15 dnevnem roku izpolnitve, ki začne teči od prejema sodbe, tako da je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati 424.408,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 7. 2018 do plačila, v roku 15 dni po pravnomočnosti odločbe o nasprotni tožbi, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Kranju. V kolikor bo sodišče ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke po nasprotni tožbi do tožene stranke po nasprotni tožbi, bo namreč le na tak način lahko uporabilo določbo prvega odstavka 164. člena ZFPPIPP.

V primeru, kadar gre za delen uspeh pred prvostopenjskim in drugostopenjskim sodiščem, zakon predvideva več možnih odločitev o stroških postopka. Glede na vtoževano glavnico je tožeča stranka uspela v pravdi 84,40%, tožena pa v višini 15,60%, kar bi pomenilo, da bi po pobotanju stroškov razliko morala plačati tožena stranka tožeči stranki. Vendar je tožeča tožbo vložila preuranjeno in je bil njen zahtevek za plačilo obresti neutemeljen v celoti od leta 2008 do leta 2018, to pa so okoliščine, ki bi lahko narekovale tudi odločitev, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki ustrezen del njenih stroškov, tožena stranka pa ničesar tožeči stranki. Pritožbeno sodišče je upoštevaje tak položaj odločilo, da naj vsaka pravdna stranka krije svoje stroške postopka.