izločitev sodnika - zahteva za izločitev sodnika - zavrnitev zahteve za izločitev sodnika - pravica do izjave - sklep o izločitvi sodnika - načelo kontradiktornosti - seznanitev z listinami in dokazi
Obdolžencu je zagotovljena pravica do izjave (22. člen URS), če predsednik sodišča, ki odloča o zadevi za izločitev sodnika pred svojo odločitvijo seznani obdolženca z izjavo sodnika, ki jo poda v skladu s tretjim odstavkom 42. člena ZKP.
Zavarovanec ima po 2. odst. 70. člena ZUTD pravico do uveljavitve preostalega, še neizkoriščenega dela denarnega nadomestila, če pravice ni v celoti izkoristil zaradi vključitve v delo, ki je po določbah zakona razlog za prenehanje pravice, razen če ima pogoje za priznanje nove pravice, oziroma če njegova ponovna brezposelnost ni nastala iz razloga, zaradi katerega se pravica odkloni. ZUTD v 3. odst. 70. člena daje zavarovancu katerega neizkoriščeni del denarnega nadomestila bi bil daljši od trajanja novega nadomestila, možnost izbire, da namesto nove pravice uveljavi preostali, še neizkoriščeni del denarnega nadomestila. Vendar mora biti odločitev o izbiri preostalega, neizkoriščenega dela nadomestila, pisna. Preklic je možen le do izdaje odločbe organa prve stopnje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSM00016343
OZ člen 179. ZPP člen 14.
kršitev osebnostnih pravic v tisku - javna oseba - vezanost civilnega sodišča na kazensko obsodilno sodbo
Odmera denarne odškodnine zaradi kršitve osebnostnih pravic, storjenih s tiskom, zoper javno osebo (župan).
Vezanost pravdnega sodišča se nanaša ne elemente (predpostavke) obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. Natančneje, pravdno sodišče je vezano na tista ugotovljena dejstva v kazenskem postopku, od katerih je odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost.
Za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu, poklicne bolezni, poškodbe izven dela ali bolezni, po ZPIZ-1 bi moral biti postopek za uveljavitev pravice začet najpozneje do 31. 12. 2012. V primerih, ko je bil postopek začet po 1. 1. 2013 se namreč uporabljajo določbe ZPIZ-2. Za pravilno rešitev predmetnega spora je ključno že, da je tožnik vlogo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro vložil v času veljave ZPIZ-2, da je njegova telesna okvara nastala kot posledica bolezni in ne zaradi posledic poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, zaradi česar na podlagi drugega odstavka 403. člena ZPIZ-2 nima pravice do invalidnine za telesno okvaro.
ZFPPIPP člen 400, 400/8, 400/8-1, 400/8-2. ZFPPIPP-G člen 34, 34/5.
osebni stečaj - postopek osebnega stečaja - odpust obveznosti stečajnega dolžnika - postopek odpusta obveznosti stečajnega dolžnika - začetek postopka odpusta obveznosti - sklep o začetku postopka odpusta obveznosti - preizkusno obdobje - določitev preizkusnega obdobja - mnenje upravitelja - novela ZFPPIPP-G - ugovor proti odpustu obveznosti - dolžina preizkusnega obdobja - skrajšanje preizkusnega obdobja - pogoji za skrajšanje preizkusnega obdobja - namen odpusta obveznosti - namen postopka osebnega stečaja - poplačilo upnikov
Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno upoštevalo stališče višjega sodišča (Cst 595/2016, Cst 662/2016), da osmi odstavek 400. člena ZFPPIPP (razen v izjemnih primerih) ni namenjen skrajšanju preizkusnega obdobja za čas od dveh let dalje, temveč le za čas od šestih mesecev do dveh let (če so izpolnjeni v 1. in 2. točki osmega odstavka 400. člena ZFPPIPP določeni pogoji). Glede na to, da sta do vložitve upraviteljevega ugovora že pretekli dve leti (in pol) preizkusne dobe, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da niso podani pogoji za skrajšanje preizkusnega obdobja po osmem odstavku 400. člena ZFPPIPP v zvezi s petim odstavkom 34. člena ZFPPIPP-G.
V konkretnem primeru ni podan dejanski stan iz 183. člena ZPIZ-2, da bi bilo mogoče poseči v pravnomočno odločbo o priznani pokojnini in jo odmeriti v višjem znesku, kot dopušča odmera od najvišje pokojninske osnove. Seveda ni nobene zakonske podlage, da bi bilo mogoče tožnikovo pokojnino, priznano z dokončno odločbo, odmerjati sorazmerno po predpisih, veljavnih do uveljavitve vsakokratne pokojninske reforme. Takšna odmera praktično ne bi bila niti izvedljiva. Pravno povsem irelevantno je tudi tožnikovo sklicevanje na 177. člen ZPIZ-1, saj v konkretnem primeru ne gre za spor o izbirni pravici med starostno, invalidsko ali družinsko pokojnino, temveč izključno za spor o višini starostne pokojnine.
Varstvo pričakovanih pravic je v skladu s 391. členom ZPIZ-2 zagotovljeno osebam, ki so do uveljavitve ZPIZ-2 izpolnile pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1, vendar še niso vložile zahteve, tako da lahko uveljavijo pravico po ZPIZ-1. Kljub dejstvu, da je pritožnik skoraj celotno pokojninsko dobo dopolnil v času veljavnosti ZPIZ-92 in ZPIZ-1, mu je bilo mogoče pokojninsko dajatev odmeriti le na temelju ZPIZ-2, ker so bili šele tedaj izpolnjeni pogoji za priznanje pravice in odmero pokojninske dajatve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSM00018146
OZ-UPB1 člen 179, 182, 287, 287/1. ZOZP-UPB3 člen 20a, 20a/2.
povrnitev nepremoženjske škode višina denarne odškodnine - primerna denarna odškodnina - delno plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo - specifikacija po vrsti in višini
Toženka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da je sodišče prve stopnje v zvezi z upoštevanjem pred pravdo nesporno plačanega dela odškodnine za nepremoženjsko škodo storilo bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. O odločilnih dejstvih namreč ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki, ampak se toženka ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z višino pred pravdo plačanega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo, kar pa je drug, ločen pritožbeni razlog.
Eno od temeljnih pravil zakonske ureditve stroškov kazenskega postopka je, da jih mora ne glede na izid postopka povrniti tisti, ki jih je povzročil po svoji krivdi. Kdaj gre za stroške, ki jih je procesni udeleženec povzročil po svoji krivdi, je dejansko vprašanje. Kdaj so stroški zakrivljeni, je dejansko vprašanje, ki ga sodišče presoja od primera do primera. Na splošno pa velja, da stroški niso zakrivljeni, če je procesni udeleženec storil vse, kar je bil po zakonu dolžan storiti oziroma kadar so mu objektivne okoliščine, ki se jim ni bilo mogoče izogniti, preprečevale, da se izogne nastanku nepotrebnih stroškov.
Pritožnik utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, predvsem pa še njeno obrazložitev. Sodišče prve stopnje je v 1. točki obrazložitve zapisalo le, da je pritožniku sodno pisanje vročilo po vročevalcu, ker ga ni moglo vročiti po pošti priporočeno, v točki 2 je prepisalo določbo prvega odstavka 94. člena ZKP, v točki 3 pa, da je zahtevek sodnega vročevalca utemeljen. Prav ima zato pritožba, da sodišče ni ugotavljalo, ali je vročitev sodnega pisanja priča povzročila po svoji krivdi. Kljub temu, da je sodno pisanje sodišču bilo vrnjeno 4. 9. 2017, je že naslednji dan za vročitev angažiralo sodnega vročevalca. Izpostaviti je tudi potrebno, da je sodno pisanje sodišče oškodovancu poslalo v času sodnih počitnic in tudi sicer v času dopustov. Sodišče prve stopnje bi zato lahko glede na navedene okoliščine in glede na to, da je bilo do časa oprave glavne obravnave še več kot en mesec, sodno pisanje ponovno poslalo po pošti in ga poskušalo pritožniku vročiti. Ko se je priča udeležila glavne obravnave, pa bi sodišče od priče moralo zahtevati pojasnila, zakaj pošiljke ni dvignil, saj bi le na tak način lahko ugotovilo, ali je pritožnik res po svoji krivdi povzročil stroške vročanja. Pritožnik zatrjuje v pritožbi, da se je v času ko pošiljke ni dvignil, nahajal v D., BiH, ki je njegov rojstni kraj. Tam se nahaja vsako leto po mesec dni, kar je storil tudi v prejšnjem letu 2017. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča obisk rojstnega kraja in posledično odsotnost ter nedvig konkretne sodne pošiljke ne more pomeniti krivdnega ravnanja pritožnika pri nastanku predmetnih stroškov.
umik tožbe - pritožbene novote - umik tožbe zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka - povrnitev pravdnih stroškov - povrnitev pravdnih stroškov v primeru umika tožbenega zahtevka
V skladu s 158. členom ZPP je dolžan v primeru umika tožbe tožnik nasprotni stranki povrniti pravdne stroške. Vendar pa predvideva omenjena določba tudi izjemo od tega osnovnega primera, in sicer če je umik tožbe takojšnja posledica toženčeve izpolnitve zahtevka.
ESČP je v sodbi Benedik proti SLOVENIJI št. 62357/14 z dne 24. 4. 2018 izpostavilo, da ni predmet presoje ali je pritožnik upravičeno pričakoval spoštovanje zasebnosti glede podatka o dinamičnem IP, ampak ali je imel upravičeno pričakovanje zasebnosti glede razkritja svoje identitete. Zaključilo je, da pritožnikov interes do razumnega varovanja njegove identitete v času njegove internetne aktivnosti, sodi v okvir instituta zasebnosti v smislu določbe 8. člena EKČP.
Iz sodbe ESČP v povezavi s stališčem Ustavnega sodišča RS tako sledi, da sodi (dinamični) IP naslov pod varstvo 37. člena Ustave, zaradi česar je za odkritje identitete potrebno predhodno pridobiti sodni nalog, kot to zahteva drugi odstavek 37. člena Ustave.
Ker v konkretnem primeru policija pri pridobivanju podatkov o IP naslovu in njegovemu uporabniku ni imela sodne odredbe, je bila pridobitev podatkov o uporabniku IP naslova 194.249.26.117, ki je bil kasneje povezan z obdolžencem, nezakonita, saj je pridobljena s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin (kršitev pravice do zasebnosti in tajnosti komunikacije).
Uredba (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah ( vročanje pisanj ) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 člen 8, 8/1. ZPP člen 213, 287, 287/2.
vročanje pisanja stranki v tujini - prevod vloge v tuj jezik - zavrnitev dokaznih predlogov - zavrnitev nepomembnih dokazov
Toženec dejansko prebiva v Republiki Avstriji. To dejstvo samo po sebi ne pomeni, da je bilo potrebno tožbo in druga pisanja prevesti v nemščino. Toženec ne trdi, da je tuj državljan, odgovor na tožbo in pritožbo je tudi sicer vložil sam in v slovenskem jeziku. Toženec je imel pravico sprejem pisanja zavrniti, če ni sestavljeno ali prevedeno v uradni jezik zaprošene države članice, ali v jezik, ki ga naslovnik razume česar pa ni storil. Nasprotno: slovensko pisanje je toženec sprejel in nanj v slovenščini tudi odgovoril.
Na podlagi merila, da je podjemnik dolžan upoštevati naročnikov interes v obsegu, v katerem ve oziroma bi zanj lahko vedel, če bi ravnal z dolžno profesionalno skrbnostjo, ob katerem je sodišče štelo še, da bi tožeča stranka morala vedeti, da dokumenti, narejeni po gradbenem dovoljenju, zaradi sprememb niso več ustrezni, je zaključek, da tožena stranka ni bila seznanjena s posebnimi okoliščinami posla, na podlagi katerih bi sploh lahko podvomila v neustreznost datotek, pravilen.
URS člen 22, 29. ZKP člen 18, 18/1, 118, 118/1, 119, 119/2, 371, 371/2, 372, 373.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja kot pritožbeni razlog - pravica do obrambe - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - prosta presoja dokazov v kazenskem postopku - pravna jamstva v kazenskem postopku - načelo enakega varstva pravic v postopku - konkretizacija pritožbenih očitkov - opravičeni razlogi za zamudo - razlogi za vrnitev v prejšnje stanje - nadomestna vročitev odraslim članom gospodinjstva
V konkretnem primeru je bila opravljena pravilna nadomestna vročitev v skladu z določbo prvega odstavka 118. člena v zvezi z drugim odstavkom 119. člena ZKP, zaradi česar niso podani pogoji, ki bi opravičevali vrnitev v prejšnje stanje in s tem podaljšanje zakonsko določenega roka.
Pritožnik zahtev iz navedene določbe ni izpolnil niti z dopolnjeno vlogo, zaradi česar je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da vloga ni dopolnjena tako, da bi jo bilo mogoče obravnavati, saj še vedno ne vsebuje enovitega opisa kaznivega dejanja, o katerem bi sodišče lahko odločilo.
ustavitev izvršbe pri organizaciji za plačilni promet - zbiranje osebnih podatkov s strani sodišča - obstoj transakcijskega računa v republiki sloveniji - oprava izvršbe v republiki sloveniji
Sodišče opravi poizvedbo o podatkih - dolžnikovem računu in banki v elektronsko dosegljivih evidencah, to pa je podatek o računih dolžnika pri bankah na ozemlju RS. Slovensko sodišče sme opravljati izvršbo le na ozemlju Republike Slovenije.
ZPIZ-2 člen 41, 63, 63/2, 63/2-1, 63/3, 72, 81.. ZPP člen 8.
invalidnost - več izvedenskih mnenj - izvedensko mnenje
Če so mnenja dveh izvedencev različna, sodišče po prosti presoji dokazov (8. člen ZPP) sprejme tisto, ki ga oceni kot prepričljivejše.
Po sodni praksi izvedenec medicine dela lahko najbolj kompententno oceni vpliv zdravstvenega stanja na preostalo delovno zmožnost.
Izvedensko mnenje medicine dela predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da je tožnica zaradi posledic poškodbe izven dela zmožna opravljati drugo delo z omejitvami. Takšno stanje pa je podlaga za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti od spornega dne dalje zaradi posledic poškodbe izven dela in za priznanje pravice do premestitve na drugo delo z omejitvami.
Tar. št. 39 OT določa, kdaj in v kakšni višini lahko odvetnik obračuna med drugim storitve za nasvete, mnenja in udeležbo na konferencah. Izrecno je določeno, da se storitve po tej tarifi obračunajo, če niso zajete v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev. Pomeni, da je priglašene stroške za posvet s stranko in pregled dokumentacije mogoče priznati le, če gre za samostojno storitev, ki niso zajete v drugih tarifnih številkah.
Obravnavani kazenski postopek je bil uveden na podlagi obtožnega predloga državnega tožilca, ki ga je na naroku za glavno obravnavo umaknil, pregon pa je nadaljeval oškodovanec kot tožilec. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdolženko hkrati oprostilo obtožbe oškodovanca kot tožilca (I. točka izreka) in zavrnilo obtožbo državnega tožilca (II. točka izreka). Takšna odločitev ni pravilna, saj je po tožilčevem umiku obtožnega akta oškodovanec nadaljeval kazenski pregon, zato sodišče ne bi smelo izdati zavrnilne sodbe (prvi odstavek 61. člena ZKP), saj slednjo izda le, če oškodovanec izjavi, da ne bo nadaljeval kazenskega pregona.
Do umika obtožnega akta, ki je po 1. točki 357. člena ZKP razlog za izdajo zavrnilne sodbe, je bil upravičeni tožilec državni tožilec in ne oškodovanec. Slednji je prevzel pregon in s tem postal stranka šele po umiku, zato se ne more pritožiti zoper zavrnilno sodbo, ki je bila (nepravilno) izdana kot posledica tožilčevega umika obtožnega predloga, kar pomeni, da bi zavrnilno sodbo, ki je bila izdana na podlagi umika obtožnega akta lahko s pritožbo izpodbijal le državni tožilec, česar ni storil. Ker lahko pritožbeno sodišče pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe presoja zgolj na podlagi pritožbe, ki jo je vložila upravičena oseba, je lahko v nadaljevanju odločalo le o pritožbi zoper I. in III. točko izreka izpodbijane sodbe, zavrnilni del v II. točki izreka pa je postal pravnomočen (prvi odstavek 129. člena ZKP).