CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00016785
URS člen 26. OZ člen 131. ZPP člen 8, 247, 247/2, 254. Pravilnik o policijskih pooblastilih (2006) člen 71, 71/1, 76. ZPol člen 50, 51, 51/1. ZOdvT tarifna številka 6007.
odškodnina - nepremoženjska škoda - ravnanje policista - protipravnost ravnanja policistov - upiranje tožnika - identifikacijski postopek - varnostni pregled - osebni pregled - prisilna sredstva - sorazmernost prisilnih ukrepov - uporaba sile - telesna poškodba - zavrnitev dokaznega predloga - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca - obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga - predlog za izločitev izvedenca - pravočasnost predloga za izločitev izvedenca - stroški postopka - vrednost spornega predmeta - sprememba vrednosti spornega predmeta - znižanje tožbenega zahtevka
Ni dvoma, da se je v konkretnem primeru tožnik upiral identifikacijskemu postopku, ki je bil glede na njegovo ravnanje tekom celotnega postopka nujen. Njegovo postopanje je sodišče upravičeno ocenilo kot pasivno, pa tudi aktivno upiranje v smislu določbe 76. člena Pravilnika o policijskih pooblastilih. Utemeljeno je tako zaključilo, da so policisti upravičeno uporabili prisilne ukrepe. Policista sta uporabila prisilna ukrepa vklepanja in vezanja ter fizično silo zato, da sta preprečila nadaljnje upiranje tožnika in lahko izvedla njegovo identifikacijo, kot vse pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Poteg tožnika iz vozila na tla in uporaba strokovnih prijemov, so bili namenjeni prav temu, da so policisti tožnika lahko vklenili (za namene identifikacije in varnostnega pregleda), pri čemer so imeli za to zakonito podlago. Kot rečeno so situacijo utemeljeno obravnavali kot nevarno, zato so tudi po mnenju pritožbenega sodišča upravičeno uporabili obravnavana prisilna sredstva.
Znižanje zahtevka ni bilo posledica morebitnega delnega plačila, zato je tožnikov neuspeh v pravdi treba ocenjevati glede na prvotni znesek, saj znižanje tožbenega zahtevka pomeni, da tožnik za znižani del zahtevka ni uspel.
NEPRAVDNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00016993
ZVEtL-1 člen 21, 21/4, 28. SZ-1 člen 4.
vzpostavitev etažne lastnine - prodajna pogodba - predmet prodajne pogodbe za nepremičnine - pogodbeni prenos lastninske pravice - razpolagalni pravni posel - čas sklenitve prodajne pogodbe - nebistvena sestavina pogodbe - zemljiškoknjižno dovolilo - drvarnica - individualni del - posamezni del - sestavni del stanovanja - spremembe vpisov v katastru stavb - elaborat za evidentiranje sprememb - strokovno vprašanje
V primerih, ko je pravni naslov pridobitelja posameznega dela stavbe pravni posel, nastal pred 1. januarjem 2003, za izkazovanje pravnega temelja pridobitve ali prenosa lastninske pravice na posameznem delu stavbe pridobitelju ni treba predložiti zemljiškoknjižnega dovolila odsvojitelja.
Individualni prostori, ki pripadajo določenim posameznim delom, so lahko atriji, kleti, drvarnice, garaže, balkoni, terase, lože, če niso sestavni del posameznega dela.
Upoštevanje drvarnice kot sestavnega dela posameznega dela stavbe terja spremembo vpisov v kataster stavb in vpliva na celotno odločitev (deleži).
ZVZD-1 člen 51.. ZDR-1 člen 33, 34, 35, 36, 37, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - prepoved dela pod vplivom alkohola, drog in drugih substanc
Dejstvo, da je bila tožeča stranka za svoje delo zmožna, pri ugotavljanju odpovednega razloga v predmetnem sporu ni bistveno. Tožeči stranki je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti, ne pa redno iz razloga invalidnosti. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka prišla na delo pod vplivom drog ali drugih prepovedanih substanc in bila na delu prisotna pod vplivom drog ali prepovedanih substanc, kar predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti po drugem odstavku 11. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi in je to storila najmanj iz hude malomarnosti, saj je bila prepričana, da se kršitev ne bo ugotovila, ker bo ob pregledu uporabila urin druge osebe. S tem je kršila tudi prvi odstavek 51. člena ZVZD-1 in 33., 34., 35., 36. in 37. člen ZDR-1.
dediščinska tožba - izgubljena ali založena oporoka po smrti oporočitelja - dobroverni lastniški posestnik - priposestvovanje - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem - kolizija pravic - močnejša pravica
V konkretnem primeru je poseg utemeljen ravno zaradi toženčeve pristne dobre vere v razmeroma dolgi priposestvovalni dobi. V primeru kolizije med oporočnim dedičem in priposestvovalcem, ki je dobronamerno izvrševal posest na temelju zakonitega dedovanja, je tako potrebno dati prednost priposestvovalcu.
povrnitev pravdnih stroškov - načelo uspeha v pravdi - končni uspeh strank v postopku - delni uspeh v pravdi - potrebni stroški
Temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov je, da v končni posledici bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna, zaradi kršitve subjektivnih pravic materialnega prava nasprotne stranke pa jo je izgubil (načelo uspeha). Odločilno je načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj. Pri tem niso pomembne posamezne faze postopka in uspeh strank na posamezni pritožbeni stopnji. S stališča tožeče stranke pomeni uspeh po 154. členu ZPP ugodilna sodba, s stališča tožene stranke pa zavrnilna sodba.
Po določilu 155. člena ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Potrebni so tisti stroški, brez katerih ni mogoče opraviti smotrnih dejanj za uveljavitev zahtevka tožeče stranke ali obrambo tožene stranke.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00016708
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 8. URS člen 23, 24, 56. KZ-1 člen 53, 57, 58, 190, 190/1. ZKP člen 42, 144, 248, 288, 295, 340, 340/4, 360, 360/4, 371, 371/1, 371/1-2, 371/1-3, 371/1-7, 371/1-8, 371/1-9, 371/1-11, 371/2, 378, 378/4, 378/3, 407, 445.
pritožbena seja - nenavzočnost obdolženca - izključitev javnosti glavne obravnave - zahteva za izločitev sodnika - glavna obravnava v nenavzočnosti obdolženca - prekoračitev obtožbe - nedovoljen dokaz - popolna rešitev predmeta obtožbe - sprememba odločbe o kazenski sankciji
Branje listin iz navedenega spisa Okrožnega sodišča v Mariboru ni predstavljalo posega v varstvo osebnega ali družinskega življenja obdolženke ali njenih mladoletnih otrok in njunih koristi, ki bi narekoval izključitev javnosti in tudi ni bila potrebna zaradi varovanja tajnosti ali katerega drugega razloga iz 295. člena ZKP. Predmet obravnave je bilo zlonamerno onemogočanje uresničitve izvršljivih sodnih odločb glede stikov mladoletnih otrok s starši, kar so zakonski znaki obdolženki očitanih kaznivih dejanj. Konkretizacijo zakonskih znakov predstavljajo tudi te sodne odločbe in njihovi izreki in v tem obsegu, kot je razvidno iz podatkov kazenskega spisa, so bile sodne odločbe na glavni obravnavi prebrane in tako izvedene kot dokaz, izrek sodbe, vključno z opisom kaznivega dejanja, pa je vselej javen (četrti odstavek 360. člena ZKP).
Zaključek sodišča prve stopnje, da je bila zahteva za izločitev sodnice dne 29. 6. 2017 podana z namenom zavlačevanja kazenskega postopka in spodkopavanja avtoritete sodišča, je bil pravilen in utemeljen in sodišče bi ravnalo napačno, če zahteve ne bi zavrglo ter če z dokaznim postopkom ne bi nadaljevalo.
Sodišče ne sme vsakega opravičila obdolženca kar nekritično sprejeti in narok preložiti, temveč mora oceniti, ali mora biti obdolženec, kadar je bil na glavno obravnavo v redu povabljen in je že bil zaslišan, na glavni obravnavi prisoten, v primeru, če obdolženec predlaga preložitev glavne obravnave, pa mora presoditi še, ali je tak predlog utemeljen in ali je odsoten iz opravičljivega razloga.
Pritožbi neutemeljeno navajata, da sodišče z izpodbijano sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe. V izreku sodbe namreč ni bilo izpuščeno obdolženki očitano kaznivo dejanje, temveč je bila kriminalna količina kaznivih dejanj, ko je sodišče prve stopnje navedena očitka iz opisov izpustilo, le zmanjšana.
Ker je obdolženka v obravnavani zadevi v zagovoru poudarjala, da je s svojim ravnanjem le varovala koristi otrok, je bilo sodišče prve stopnje dolžno njeno trditev preveriti, torej ugotoviti, ali so bili v obravnavani zadevi podane takšne izjemne okoliščine, zaradi katerih bi lahko bilo spoštovanje pravnomočne sodne odločbe o določitvi stikov z največjo koristjo otrok v nasprotju.
Oškodovanec v kazenskem postopku je po 144. členu ZKP tisti, ki mu je kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena, ne glede na to, ali je v opisu kaznivega dejanja naveden kot oškodovanec ali ne.
Spis pravdnega oddelka sodišča (Okrožnega sodišča v Mariboru IV P 658/2013 oziroma IV P 1027/2015) ni nedopusten dokaz iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in listine v njem niso listine, s katerimi se sodišče, ki vodi kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena KZ-1, ne bi smelo seznaniti.
Kazenskega zakona sodišče ne more prekršiti s tem, da izvede tudi dokaze, ki za razjasnitev dejanskega stanja zadeve, ki jo obravnava, niso odločilnega pomena, dejansko stanje pa bi bilo v tem primeru zmotno (lahko pa tudi nepopolno) ugotovljeno le, če bi obrazložitev sodbe zaradi dokazov, ki jih ni bilo potrebno izvesti, pojasnjevala dejanja, ki obdolžencu niso očitana, česar pa napadeni sodbi ni mogoče očitati.
Okoliščina, da so bile sodne odločbe, ki so urejale stike otrok z očetom kasneje razveljavljene oziroma da je sodišče kasneje glede stikov drugače odločilo, ne pomeni, da sme stranka, ki jo odločbe zavezujejo, a z njimi ni zadovoljna, ravnati drugače, kot je v odločbah navedeno, v pričakovanju, da bo odločitev sodišča kasneje drugačna.
Upnik ni predlagal izvršbe na običajne vrednostne papirje kot so delnice ipd, ampak na investicijske kupone, ki jih ureja Zakon o investicijskih skladih in družbah za upravljanje.
Sodišče prve stopnje je zmotno preverjalo lastništvo vrednostnih papirjev pri KDD, ne pri družbi za upravljanje BB d.o.o..
ZVEtL člen 7, 7/4, 30, 30/5, 30/6. ZVEtL-1 člen 43, 43/1, 43/2, 43/3, 57, 57/3.
pripadajoče zemljišče - določitev pripadajočega zemljišča - skupno pripadajoče zemljišče - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi, zgrajeni pred januarjem 2003 - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - splošni skupni del - etažni lastniki večstanovanjske stavbe - zaznamba postopka za določitev pripadajočega zemljišča
Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru pripadajoče zemljišče pravilno določilo na podlagi primarnega kriterija, to je obstoja prostorskega akta, na podlagi katerega je bila izvedena zunanja ureditev (skladno z določbami ZVEtL, kot tudi skladno z veljavnim ZVEtL-1, po katerem to merilo še vedno predstavlja poglavitni vir za ugotavljanje obsega pripadajočega zemljišča), kot tudi na podlagi drugih kriterijev, ki jih kot prirejene sedaj določa ZVEtL-1, in ki jih je po načelu izključevanja pred njim določal že ZVEtL.
Ne glede na to, da stavbe udeležencev in stavba predlagateljev tvorijo enotno grajeno sosesko, pritožniki s pritožbenimi navedbami, da bi bilo treba parcelo št. 1632/11, k. o. X, določiti kot skupno pripadajoče zemljišče k več stavbam, ne uspejo izpodbiti v postopku ugotovljenih okoliščin, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje utemeljilo odločitev, da parcele št. 1632/11, 1630/20, 1630/18 in 1630/19, k. o. X, predstavljajo individualno pripadajoče zemljišče k stavbi predlagateljev.
Tožena stranka se v pritožbi nadalje sklicuje na dobre poslovne običaje (5. člen OZ), po katerih bi se morala tožeča stranka ravnati. Tožeča stranka naj tako pisnega predloga tožene stranke z dne 7.5.2013 ne bi zavrnila, od maja 2013 ni izstavila nobenega računa več, s čimer naj bi dajala vtis, da je dogovor sklenjen. Višje sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da mora tožeča stranka spoštovati načelo vestnosti in poštenja in v prometu ravnati v skladu z dobrimi poslovnimi običaji, vendar kot je sodišče prve stopnje pojasnilo glede na ravnanje tožeče stranke, tožena stranka ni mogla utemeljeno sklepati, da je bil sklenjen ustni dogovor. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni več izstavila naslednjih računov zaradi reklamacij, ki jih je uveljavljala tožena stranka pri tožeči stranki in zaradi pričetka sodnega spora v zadevi opr. št. XIV Pg 873/2014, na katerega zaključek je želela počakati. Glede na razlog, zakaj tožeča stranka računa ni izstavila več, ter dejstvo, da so pogovori o dokončni ureditvi razmerij med strankama po odpovedi pogodbe potekali, tožeči stranki po ugotovitvah višjega sodišča ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji.
sosedsko pravo - prepoved medsebojnega vznemirjanja - prepovedane imisije - čebelnjak - zaščita pred vznemirjanjem - tožbeni zahtevek - pasivna legitimacija - lastnik - neposredni uporabnik
Načeloma mora biti samemu motilcu prepuščeno, kako bo nedopustne vplive saniral oziroma odpravil. Izbira potrebnih zaščitnih ukrepov mu je prepuščena, hkrati je to tudi njegova obveznost. Povsem določen zahtevek je mogoč, če je prekomerne imisije mogoče preprečiti le na en način.
Negatorna tožba glede na določila 74. člena SPZ pride analogno v poštev tudi za neposredne posestnike, torej tiste, ki izvršujejo le neposredno dejansko oblast nad nepremičnino na podlagi omejene stvarne pravice (npr. užitkar, imetnik pravice stanovanja ipd.) ali obligacijske pravice (najemnik, zakupnik).
ZPP člen 86, 86/1, 87, 87/3, 89, 89/2, 365, 365/1.
pooblaščenec s pravniškim državnim izpitom - odvetnik kot pooblaščenec - kdo je lahko pooblaščenec v postopku pred višjim in vrhovnim sodiščem - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe kot nedovoljene - skladnost z ustavo
V postopku pred višjim sodiščem (kakor pred okrožnim ter vrhovnih sodiščem) je lahko pooblaščenec samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSK00018416
ZPP člen 325, 326, 327, 352.. ZGJS člen 5, 5/2.. ZVO-1 člen 149, 149/1, 149/1-1.. Uredba o oskrbi s pitno vodo (2012) člen 5, 5/1.. ZGJS člen 5, 5/2.
plačilo stroškov dobavljene vode - zavezanec za plačilo porabljene vode - oskrba s pitno vodo - obvezna gospodarska občinska javna služba - uporabnik storitve javne službe - dopolnilna sodba - izostanek odločitve o delu tožbenega zahtevka
Uredba o oskrbi s pitno vodo v prvem odstavku 5. člena določa, da so uporabniki javne službe oskrbe s pitno vodo lastniki stavbe, dela stavbe ali gradbenega inženirskega objekta, ki je priključen na javni vodovod in se zanj zagotavlja javna služba. Za odločitev o tem, ali je toženka dolžna plačati izstavljene račune iz naslova oskrbe s pitno vodo, je torej bistveno vprašanje, ali tožnica v konkretnem primeru zagotavlja storitve javne službe oskrbe s pitno vodo in ali je toženko mogoče šteti za uporabnico javne službe. Samo vprašanje lastništva vodovoda pa na upravičenost zahtevati plačilo za opravljene storitve javne službe oskrbe s pitno vodo ne vpliva.
V primerih, ko sodišče v izreku ne odloči o delu zahtevka (ampak slednje izhaja le iz obrazložitve), ne gre za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, ampak za specifično napako, za odpravo katere je predviden institut izdaje dopolnilne sodbe (325. do 327. člen ZPP).
Na podlagi merila, da je podjemnik dolžan upoštevati naročnikov interes v obsegu, v katerem ve oziroma bi zanj lahko vedel, če bi ravnal z dolžno profesionalno skrbnostjo, ob katerem je sodišče štelo še, da bi tožeča stranka morala vedeti, da dokumenti, narejeni po gradbenem dovoljenju, zaradi sprememb niso več ustrezni, je zaključek, da tožena stranka ni bila seznanjena s posebnimi okoliščinami posla, na podlagi katerih bi sploh lahko podvomila v neustreznost datotek, pravilen.
Uredba (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah ( vročanje pisanj ) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 člen 8, 8/1. ZPP člen 213, 287, 287/2.
vročanje pisanja stranki v tujini - prevod vloge v tuj jezik - zavrnitev dokaznih predlogov - zavrnitev nepomembnih dokazov
Toženec dejansko prebiva v Republiki Avstriji. To dejstvo samo po sebi ne pomeni, da je bilo potrebno tožbo in druga pisanja prevesti v nemščino. Toženec ne trdi, da je tuj državljan, odgovor na tožbo in pritožbo je tudi sicer vložil sam in v slovenskem jeziku. Toženec je imel pravico sprejem pisanja zavrniti, če ni sestavljeno ali prevedeno v uradni jezik zaprošene države članice, ali v jezik, ki ga naslovnik razume česar pa ni storil. Nasprotno: slovensko pisanje je toženec sprejel in nanj v slovenščini tudi odgovoril.
pogodbena cena - trditveno breme - pomanjkljiva trditvena podlaga
Potreba po konkretizaciji tožbenih trditev glede dejstev, katerih trditveno in dokazno breme je na tožeči stranki, je odvisna od nasprotovanja tožene stranke.
predlog upnika - aktivna legitmacija - navodila sodišča upravitelju - odredba sodišča - pritožba proti sklepu - sklenitev prodajne pogodbe - sklep o soglasju upravitelju za sklenitev pogodbe
Kar želi pritožnik, ki v postopku zavezujočega zbiranja ponudb ni dal najvišje ponudbe, izposlovati je, da naj sodišče prve stopnje da upravitelju obvezna navodila v postopku unovčenja stečajne mase tako, da je upravitelj ne samo dolžan pritožnika obvestiti o izidu postopka zavezujočega zbiranja ponudb, temveč (kar je bistvo pritožnikovega zavzemanja) da bi sodišče upravitelju naložilo, da mora z njim skleniti prodajno pogodbo.
Stališče sodišča prve stopnje, da upnik nima aktivne legitimacije za predlog, je pravilno in že to je zadoščalo za zavrnitev upnikovega predloga za dajanje obveznih navodil. Kot stranki postopka (upniku) mu je gotovo treba priznati možnost vplivati na sodišče, vendar le v smislu pobude, ne pa predloga kot oblike pravovarstvenega zahtevka.
ZPIZ-2 člen 41, 63, 63/2, 63/2-1, 63/3, 72, 81.. ZPP člen 8.
invalidnost - več izvedenskih mnenj - izvedensko mnenje
Če so mnenja dveh izvedencev različna, sodišče po prosti presoji dokazov (8. člen ZPP) sprejme tisto, ki ga oceni kot prepričljivejše.
Po sodni praksi izvedenec medicine dela lahko najbolj kompententno oceni vpliv zdravstvenega stanja na preostalo delovno zmožnost.
Izvedensko mnenje medicine dela predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da je tožnica zaradi posledic poškodbe izven dela zmožna opravljati drugo delo z omejitvami. Takšno stanje pa je podlaga za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti od spornega dne dalje zaradi posledic poškodbe izven dela in za priznanje pravice do premestitve na drugo delo z omejitvami.
ESČP je v sodbi Benedik proti SLOVENIJI št. 62357/14 z dne 24. 4. 2018 izpostavilo, da ni predmet presoje ali je pritožnik upravičeno pričakoval spoštovanje zasebnosti glede podatka o dinamičnem IP, ampak ali je imel upravičeno pričakovanje zasebnosti glede razkritja svoje identitete. Zaključilo je, da pritožnikov interes do razumnega varovanja njegove identitete v času njegove internetne aktivnosti, sodi v okvir instituta zasebnosti v smislu določbe 8. člena EKČP.
Iz sodbe ESČP v povezavi s stališčem Ustavnega sodišča RS tako sledi, da sodi (dinamični) IP naslov pod varstvo 37. člena Ustave, zaradi česar je za odkritje identitete potrebno predhodno pridobiti sodni nalog, kot to zahteva drugi odstavek 37. člena Ustave.
Ker v konkretnem primeru policija pri pridobivanju podatkov o IP naslovu in njegovemu uporabniku ni imela sodne odredbe, je bila pridobitev podatkov o uporabniku IP naslova 194.249.26.117, ki je bil kasneje povezan z obdolžencem, nezakonita, saj je pridobljena s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin (kršitev pravice do zasebnosti in tajnosti komunikacije).
ZKP člen 18, 149, 149a, 219. KZ-1 člen 186, 186/1. ZNPPol člen 6.
neupravičen promet s prepovedanimi drogami - nedovoljeni dokazi - tajno opazovanje - naloge policije - hišna preiskava - biološke sledi
Sodišče prve stopnje je na podlagi odgovora policije utemeljeno zaključilo, da je bil bris ustne sluznice obtožencu odvzet resda na dan, ko se je pri njem opravljala hišna preiskava, vendar pa odvzem biološkega materiala ni bil nezakonit. Policija je namreč v odgovoru navedla, da je bil razlog za kriminalistično-tehnično obdelavo obtoženca zaseg prepovedane droge iz aprila 2017, kar pomeni, da se je bris ustne sluznice obtožencu odvzel zaradi tega, ker je bila C. C. tako dne 7. 4. 2017, kot tudi dne 21. 4. 2017 zasežena droga, za katero se je kasneje na podlagi ustreznih analiz izkazalo, da gre za heroin.
Sama okoliščina, da je sodišče prve stopnje hišno preiskavo prepoznalo kot nezakonito (priči, ki sta bili navzoči pri izvedbi hišne preiskave, nista bili navzoči tudi v majhni vrtni uti, kjer se je hišna preiskava opravljala in v njej gibanje obeh policistov in obeh prič ni bilo mogoče), pa nima nikakršnega vpliva na zakonitost postopka odvzema biološkega primerjalnega materiala od obtoženca. Obstajali so namreč razlogi za sum, da je obtoženec storilec kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami, zaradi česar je bila dana tudi podlaga za odvzem teh vzorcev na podlagi drugega odstavka 149. člena ZKP. V posledici pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da biološki vzorec ni bil pridobljen nezakonito, tudi ni nikakršne podlage, da bi sodišče prve stopnje kot nezakonito izločilo poročilo o preiskavi z mnenjem NFL z dne 8. 11. 2017.
Eno od temeljnih pravil zakonske ureditve stroškov kazenskega postopka je, da jih mora ne glede na izid postopka povrniti tisti, ki jih je povzročil po svoji krivdi. Kdaj gre za stroške, ki jih je procesni udeleženec povzročil po svoji krivdi, je dejansko vprašanje. Kdaj so stroški zakrivljeni, je dejansko vprašanje, ki ga sodišče presoja od primera do primera. Na splošno pa velja, da stroški niso zakrivljeni, če je procesni udeleženec storil vse, kar je bil po zakonu dolžan storiti oziroma kadar so mu objektivne okoliščine, ki se jim ni bilo mogoče izogniti, preprečevale, da se izogne nastanku nepotrebnih stroškov.
Pritožnik utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, predvsem pa še njeno obrazložitev. Sodišče prve stopnje je v 1. točki obrazložitve zapisalo le, da je pritožniku sodno pisanje vročilo po vročevalcu, ker ga ni moglo vročiti po pošti priporočeno, v točki 2 je prepisalo določbo prvega odstavka 94. člena ZKP, v točki 3 pa, da je zahtevek sodnega vročevalca utemeljen. Prav ima zato pritožba, da sodišče ni ugotavljalo, ali je vročitev sodnega pisanja priča povzročila po svoji krivdi. Kljub temu, da je sodno pisanje sodišču bilo vrnjeno 4. 9. 2017, je že naslednji dan za vročitev angažiralo sodnega vročevalca. Izpostaviti je tudi potrebno, da je sodno pisanje sodišče oškodovancu poslalo v času sodnih počitnic in tudi sicer v času dopustov. Sodišče prve stopnje bi zato lahko glede na navedene okoliščine in glede na to, da je bilo do časa oprave glavne obravnave še več kot en mesec, sodno pisanje ponovno poslalo po pošti in ga poskušalo pritožniku vročiti. Ko se je priča udeležila glavne obravnave, pa bi sodišče od priče moralo zahtevati pojasnila, zakaj pošiljke ni dvignil, saj bi le na tak način lahko ugotovilo, ali je pritožnik res po svoji krivdi povzročil stroške vročanja. Pritožnik zatrjuje v pritožbi, da se je v času ko pošiljke ni dvignil, nahajal v D., BiH, ki je njegov rojstni kraj. Tam se nahaja vsako leto po mesec dni, kar je storil tudi v prejšnjem letu 2017. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča obisk rojstnega kraja in posledično odsotnost ter nedvig konkretne sodne pošiljke ne more pomeniti krivdnega ravnanja pritožnika pri nastanku predmetnih stroškov.