DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00017136
ZObr člen 98c. OZ člen 165, 299, 352, 352/3.. ZDR-1 člen 156.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5.
Tožnik je pred misijskim dopustom opravil 101 zaporednih dni dela in po misijskem dopustu 86 zaporednih dni dela, zato je bil v tem času upravičen do 26 dni tedenskega počitka.
Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, izhaja, da je za višino odškodnine za premoženjsko škodo, ki izvira iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka, relevantna celotna plača (osnova in dodatki), opredeljena v odločbi o plači za čas napotitve v mirovne sile, ki je sicer določena na mesečni ravni v pavšalnem, nominalnem netu znesku.
materialno procesno vodstvo - trditveno in dokazno breme - razpravno načelo - pritožbena novota
Naloga sodišča, da v okviru materialno procesnega vodstva vzpodbudi stranke, da navedejo vsa odločilna dejstva, da ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, ne pomeni dolžnosti sodišča, da samoiniciativno pregleduje dokazne listine in ugotavlja, ali vsebujejo vse podatke, ki bi jih glede na njihovo naravo ali trditve strank morale vsebovati.
zahteva za odpravo nepravilnosti - prekinitev postopka - sklep o ugotovitvi vrednosti nepremičnine
Institut odprave nepravilnosti pri opravljanju izvršbe se nanaša na nepravilnosti, ki naj bi jih zagrešil izvršitelj ali druga oseba, ki sodeluje v postopku, ne sodišče.
Za odpravo nepravilnosti, ki naj bi jih zagrešilo sodišče, so strankam na voljo redna ali izredna pravna sredstva.
ZVEtL-1 člen 12, 12/2, 23, 23/1, 23/2, 43, 43/1, 50.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - skupno pripadajoče zemljišče - pripadajoče zemljišče k več objektom - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - pomožni objekt - načelo inkvizitornosti - dokazovanje z izvedencem
Ugotavljanje pripadajočega zemljišča pomeni odločanje, katero je tisto zemljišče, ki je v lasti lastnika stavbe. Postopek je namenjen čimbolj enostavni odpravi neskladij med dejanskim in evidentiranim stanjem, ki so posledica izvajanja predpisov o lastninjenju, ko so se vpisi opravljali v korist vpisanih imen pravice uporabe brez preverjanja dejanskega stanja ob uveljavitvi predpisa (zlasti Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini). Izhaja iz izhodišča, da so dobroverni lastniški posestniki na stavbah, zgrajenih pred 1. 1. 2003, skupaj s pridobitvijo pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice na stavbi ali njenem delu, pridobili tudi pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču. Čeprav gre za predlagalni nepravdni postopek, je zakonodajalec določil inkvizitorna pooblastila sodišča in stopnjeval preiskovalno načelo. Sodnik je v tem postopku postavljen v vlogo aktivnega subjekta, katerega končna naloga je urediti konkretno situacijo in ne le presoditi o utemeljenosti predlagateljevega zahtevka z vidika zatrjevanih in ugotovljenih dejstev ter predlaganih dokazov in materialnega prava.
IZVRŠILNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00016033
ZIZ člen 38, 38/6, 76. ZFPPIPP člen 22, 22/1, 22/1-2, 280, 280/4, 410, 410/1. ZZK-1 člen 94, 94/3, 94/3-3, 94/3-3(1).
ločitvena pravica pridobljena v izvršilnem postopku - sklep o preizkusu terjatev - prodaja nepremičnine v stečaju - odpust obveznosti - izbris zaznambe izvršbe - stroški tretjega - izločitvena pravica v stečajnem postopku - originaren način pridobitve
Izvršilno sodišče mora za ločitvene pravice, pridobljene v postopku izvršbe ali zavarovanja, ki je bil prekinjen z začetkom stečajnega postopka, uporabiti ustrezno določbo, če je bil v stečajnem postopku opravljen preizkus terjatev. Kadar je ločitveno pravico treba vzdržati v veljavi, se prodaja premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, in plačilo zavarovane terjatve opravi v stečajnem postopku, za kar sklep o odpustu obveznosti ni ovira. Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izbris zaznambe sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, saj ZIZ tega v danem primeru ne predvideva.
Ko gre za nepremičnino, je izločitvena pravica v stečajnem postopku pravica osebe, ki je s priposestvovanjem ali na drug izviren način pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, pri kateri je kot lastnik vpisan insolventni dolžnik, od insolventnega dolžnika zahtevati, da prizna njeno lastninsko pravico na nepremičnini. Sklicevanje upnika, da bi lahko šlo tudi za pravnoposlovno pridobitev, tako ni utemeljeno. Če je odsvojitelj pridobitelju izročil zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice v korist pridobitelja, na katerem je bil odsvojiteljev podpis notarsko overjen pred začetkom stečajnega postopka, lahko pridobitelj namreč tudi po začetku stečajnega postopka z zemljiškoknjižnim predlogom uveljavlja in doseže vknjižbo lastninske pravice v svojo korist, zato pridobitelj v takem primeru v stečajnem postopku ne uveljavlja izločitvene pravice. Če naj bi tretja pridobila lastninsko pravico po trenutku, ko je upnik (z zaznambo sklepa o izvršbi in učinkovanjem od 7. 7. 2009) pridobil hipoteko, bi lahko glede na celotno situacijo šlo le za pravnoposlovni prenos, ki pa ne bi bil možna podlaga za uveljavitev izločitvenega zahtevka. Glede na navedeno bi upnik mogel in moral vedeti, da je lahko šlo le za izvirno pridobitev lastninske pravice, zato mora tretji povrniti njene stroške.
ZVEtL člen 26, 26/5, 27, 27/1, 28, 28/2. ZVEtL-1 člen 15, 16, 34, 57, 57/3. ZNP člen 35, 35/1, 35/5. SPZ člen 118, 118/5.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - novi in stari zakon - obnova postopka - zakoniti zastopnik etažnih lastnikov - upravnik kot zakoniti zastopnik - subjektivne meje pravnomočnosti sodne odločbe - stroški postopka - krivdno povzročeni stroški
Neustrezno ravnanje tretjih ne more predstavljati obnovitvenega razloga po 2. točki 394. člena ZPP.
Peti odstavek 26. člena ZVEtL med drugim določa, da ugotovitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču k stavbi ne vpliva na druge stvarne in obligacijske pravice oseb, ki niso sodelovale in niso bile obveščene o postopku. Določba je nejasna, saj bi se po oceni pritožbenega sodišča moralo besedilo "ki niso sodelovale in niso bile obveščene o postopku" šteti povezano, torej je določilo, "da niso bile obveščene v postopku" nepotrebno.
ZIZ člen 17, 17/1. ZDR-1 člen 13, 13/1, 66, 66/1, 66/2, 89, 89/1 89/1-1, 118. OZ člen 5, 5/1. URS člen 14, 14/2.
reintegracijski zahtevek - vrnitev delavca na delo - zavrnitveni razlog - poslovni razlog - načelo vestnosti in poštenja - ustavno načelo enakosti pred zakonom - odlog izvršbe
V sistemu varstva delavca pred nezakonitim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi je pravilno razlikovati dve temeljni obliki sodnega varstva: reintegracijski zahtevek (vrnitev na delo), katerega cilj je nadaljevanje delovnega razmerja, kakor da nezakonitega prenehanja ne bi bilo, in sodna razveza pogodbe o zaposlitvi, ker delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati, pri čemer je delavec upravičen do denarnega povračila. Prepoved sočasnega delovnega razmerja pri dveh delodajalcih preko polnega delovnega časa učinkuje na navedeni pravni možnosti različno. Če ni možno nadaljevati delovnega razmerja, sodišče razveže pogodbo o zaposlitvi z dnem sklenitve novega delovnega razmerja pri drugem delodajalcu in prisodi denarno povračilo zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Če je delovno razmerje mogoče nadaljevati in je ugodeno reintegracijskemu zahtevku, kot v obravnavanem izvršilnem naslovu, pa je v obdobju zaposlitve pri drugem delodajalcu delovno razmerje pri prejšnjem delodajalcu, ki je povzročil nezakonito prenehanje, le prekinjeno in se lahko po prekinitvi nadaljuje.
Delavec ni dolžan pri prejšnjem delodajalcu nastopiti takoj, ko ga ta pozove na delo, če ima takrat nadomestno zaposlitev pri drugem delodajalcu. Prejšnji delodajalec mora upoštevati razumen rok, ki omogoči delavcu, da pred novim nastopom dela zaključi svoje obveznosti nadomestne zaposlitve (poda odpoved in preteče odpovedni rok). Iz tega izhaja, da druga zaposlitev ni ovira za poziv delavca na delo. Na samo obveznost reintegracije nima vpliva okoliščina, da delodajalec nima dela za delavca.
Načelo vestnosti in poštenja pri izpolnjevanju obveznosti od obeh strank zahteva, da si prizadevata tudi za interese nasprotne strani. Tako mora delavec delodajalcu pojasniti, kdaj in v kakšnem obsegu bi najhitreje lahko nastopil z delom glede na aktualno nadomestno zaposlitev, delodajalec pa si mora prizadevati, da poišče najboljšo možno rešitev za delavca glede na razpoložljivo delo in pojasni delavcu vse možnosti nadaljevanja delovnega razmerja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE
VSL00018382
KZ-1 člen 7, 7/2, 135, 135/1, 190, 190/1. ZPP člen 14. ZZZDR člen 106. URS člen 53, 54. OZ člen 135, 170, 171, 179.
odvzem mladoletne osebe - pravica do stikov z otrokom - kršitev pravice do stikov z otrokom - onemogočanje izvrševanja stikov z otrokom - osebnostna pravica - pravica do družinskega življenja - vezanost na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo - višina denarne odškodnine - duševne bolečine - strah - objektivna pogojenost višine odškodnine - individualizacija višine odškodnine
Civilno sodišče je vezano na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča glede kazenske odgovornosti storilca. Kazensko sodišče je ugotovilo, da je toženka zlonamerno onemogočala, da bi se uresničila izvršljiva odločba o stikih. V danem primeru se kvalifikacija naklepa po kazenskem pravu in naklepa po civilnem pravu ujemata. Slednji je bistveni kvalifikatorni del kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bila toženkina ravnanja zavestna, premišljena in ciljno usmerjena. Stikov otrok s tožnikom ni podpirala, in ni poskrbela, da bi bili izvedljivi.
Zaradi kršitve pravice do osebnega in družinskega življenja tožniku v zvezi z določitvijo višine odškodnine ni bilo potrebe po postavitvi izvedenca. Izvedba dokaza z izvedenci je potrebna takrat, ko je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Dejstva, na podlagi katerih je sodišče odločalo o obstoju pravno priznane škode in o višini odškodnine, so del tožbene trditvene podlage, ki se je v dokaznem postopku izkazala za resnično. Tožnikovo zaslišanje je po načelu proste presoje dokazov zadostovalo za vsebinsko konkretizacijo določbe 179. člena OZ ter za uporabo vrednostnih meril, ki jih ni bilo treba opredeljevati s strokovnimi mnenji.
pristojnost pravdnega sodišča - sodno varstvo pred vznemirjanjem lastninske pravice - zahteva, da se odstrani škodna nevarnost - javno dobro - javna pot - stvarnopravno varstvo uporabnika javne poti
Za sojenje o varstvu lastninske pravice pred neupravičenimi posegi je pristojno redno sodišče, ki odloča po pravilih pravdnega postopka (1. člen ZPP). Ali tožbene navedbe predstavljajo dejstveno podlago, na podlagi katere bi tožnika od tožene stranke lahko pred upravnim sodiščem uveljavlja kakšen zahtevek, ni pomembno. Prav tako v tej fazi postopka ni pomembno, ali je tožbeni zahtevek lahko utemeljen.
KZ-1 člen 186, 186/1. ZKP člen 83, 83/2, 148, 148/2, 148/4, 164, 220.
kazniva dejanja zoper človekovo zdravje - kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - neupravičen promet s prepovedanimi drogami - nedovoljeni dokazi - izločitev dokazov - procesna jamstva - predkazenski postopek - osumljenec - pouk o pravicah - razlogi za sum - zaseg predmeta - pravica do zasebnosti
Policistov poziv v okviru opravljanja uradnega dejanja, naj oseba odpre zaprt predal torbe, še ne predstavlja nedovoljenega vpliva na voljo drugega oziroma neprimerne oblastvene prisile, s čimer bi bilo nedopustno poseženo v posameznikovo pravico do zasebnosti ali voljo, da prostovoljno sodeluje s policijo. To še toliko bolj velja v konkretnem primeru, ko obdolženec ni bil niti k čemur koli pozvan, pač pa le vprašan, kaj je v nahrbtniku, ki ga je prej potisnil pod vozilo.
Točka osredotočenosti suma na obdolženega je nastopila šele po tistem, ko je policistoma sam izročil nahrbtnik s tolikšno količino (prepoznavne) prepovedane droge, ki bistveno presega morebitne potrebe posameznika. Pred tem pa policista nista razpolagala s konkretnimi, preverljivimi informacijami, da naj bi obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Ker sum torej še ni bil osredotočen nanj, ko je na vprašanje segel po nahrbtniku in ga odprl, ni obstajala dolžnost policistov, da ga poučita po četrtem odstavku 148. člena ZKP, kar posledično pomeni, da zaseg kritičnih predmetov ni bil izveden nezakonito.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00016319
ZPP člen 8, 411, 411/3. ZIZ člen 45, 45/2, 239.
pravica do izjave - vročitev predloga za izdajo začasne odredbe - mnenje Centra za socialno delo (CSD)
Sodišče lahko odloči o tožnikovem predlogu za začasno odredbo in izda sklep o začasni odredbi, s katerim tožnikovemu predlogu ugodi, ne da bi pred tem tožencu vročilo tožnikov predlog v odgovor, vendar pa mora v ugovornem postopku tožencu vročiti tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe in mu s tem omogočiti, da se izjavi o tožnikovih navedbah v predlogu.
postopek osebnega stečaja - prodaja premoženja stečajnega dolžnika - posebna pravila o prodaji določenega premoženja - prodaja stanovanja ali družinske stanovanjske hiše - sklep o prodaji premoženja stečajnega dolžnika - izpraznitev in izročitev nepremičnine, v kateri dolžnik živi - rok za izpraznitev in izročitev stanovanja - rok za izročitev nepremičnine - začetek teka roka
Sodišče mora izdati sklep o izpraznitvi stanovanja oziroma stanovanjske hiše, in sicer že ob izdaji sklepa o prodaji. Sodišče prve stopnje tega hkrati s sklepom o prodaji z dne 8. 3. 2018 ni storilo, pač pa je to storilo šele z izpodbijanim sklepom na predlog upravitelja. To pomeni, da je bil rok za izpraznitev dejansko že podaljšan. Za to, da bi rok za izročitev nepremičnine tekel šele od pravnomočnosti sklepa o izpraznitvi, kot to predlaga dolžnik, ni nobene zakonske podlage.
Pritožnik zahtev iz navedene določbe ni izpolnil niti z dopolnjeno vlogo, zaradi česar je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da vloga ni dopolnjena tako, da bi jo bilo mogoče obravnavati, saj še vedno ne vsebuje enovitega opisa kaznivega dejanja, o katerem bi sodišče lahko odločilo.
Eno od temeljnih pravil zakonske ureditve stroškov kazenskega postopka je, da jih mora ne glede na izid postopka povrniti tisti, ki jih je povzročil po svoji krivdi. Kdaj gre za stroške, ki jih je procesni udeleženec povzročil po svoji krivdi, je dejansko vprašanje. Kdaj so stroški zakrivljeni, je dejansko vprašanje, ki ga sodišče presoja od primera do primera. Na splošno pa velja, da stroški niso zakrivljeni, če je procesni udeleženec storil vse, kar je bil po zakonu dolžan storiti oziroma kadar so mu objektivne okoliščine, ki se jim ni bilo mogoče izogniti, preprečevale, da se izogne nastanku nepotrebnih stroškov.
Pritožnik utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, predvsem pa še njeno obrazložitev. Sodišče prve stopnje je v 1. točki obrazložitve zapisalo le, da je pritožniku sodno pisanje vročilo po vročevalcu, ker ga ni moglo vročiti po pošti priporočeno, v točki 2 je prepisalo določbo prvega odstavka 94. člena ZKP, v točki 3 pa, da je zahtevek sodnega vročevalca utemeljen. Prav ima zato pritožba, da sodišče ni ugotavljalo, ali je vročitev sodnega pisanja priča povzročila po svoji krivdi. Kljub temu, da je sodno pisanje sodišču bilo vrnjeno 4. 9. 2017, je že naslednji dan za vročitev angažiralo sodnega vročevalca. Izpostaviti je tudi potrebno, da je sodno pisanje sodišče oškodovancu poslalo v času sodnih počitnic in tudi sicer v času dopustov. Sodišče prve stopnje bi zato lahko glede na navedene okoliščine in glede na to, da je bilo do časa oprave glavne obravnave še več kot en mesec, sodno pisanje ponovno poslalo po pošti in ga poskušalo pritožniku vročiti. Ko se je priča udeležila glavne obravnave, pa bi sodišče od priče moralo zahtevati pojasnila, zakaj pošiljke ni dvignil, saj bi le na tak način lahko ugotovilo, ali je pritožnik res po svoji krivdi povzročil stroške vročanja. Pritožnik zatrjuje v pritožbi, da se je v času ko pošiljke ni dvignil, nahajal v D., BiH, ki je njegov rojstni kraj. Tam se nahaja vsako leto po mesec dni, kar je storil tudi v prejšnjem letu 2017. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča obisk rojstnega kraja in posledično odsotnost ter nedvig konkretne sodne pošiljke ne more pomeniti krivdnega ravnanja pritožnika pri nastanku predmetnih stroškov.
Obravnavani kazenski postopek je bil uveden na podlagi obtožnega predloga državnega tožilca, ki ga je na naroku za glavno obravnavo umaknil, pregon pa je nadaljeval oškodovanec kot tožilec. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdolženko hkrati oprostilo obtožbe oškodovanca kot tožilca (I. točka izreka) in zavrnilo obtožbo državnega tožilca (II. točka izreka). Takšna odločitev ni pravilna, saj je po tožilčevem umiku obtožnega akta oškodovanec nadaljeval kazenski pregon, zato sodišče ne bi smelo izdati zavrnilne sodbe (prvi odstavek 61. člena ZKP), saj slednjo izda le, če oškodovanec izjavi, da ne bo nadaljeval kazenskega pregona.
Do umika obtožnega akta, ki je po 1. točki 357. člena ZKP razlog za izdajo zavrnilne sodbe, je bil upravičeni tožilec državni tožilec in ne oškodovanec. Slednji je prevzel pregon in s tem postal stranka šele po umiku, zato se ne more pritožiti zoper zavrnilno sodbo, ki je bila (nepravilno) izdana kot posledica tožilčevega umika obtožnega predloga, kar pomeni, da bi zavrnilno sodbo, ki je bila izdana na podlagi umika obtožnega akta lahko s pritožbo izpodbijal le državni tožilec, česar ni storil. Ker lahko pritožbeno sodišče pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe presoja zgolj na podlagi pritožbe, ki jo je vložila upravičena oseba, je lahko v nadaljevanju odločalo le o pritožbi zoper I. in III. točko izreka izpodbijane sodbe, zavrnilni del v II. točki izreka pa je postal pravnomočen (prvi odstavek 129. člena ZKP).
V konkretnem primeru ni podan dejanski stan iz 183. člena ZPIZ-2, da bi bilo mogoče poseči v pravnomočno odločbo o priznani pokojnini in jo odmeriti v višjem znesku, kot dopušča odmera od najvišje pokojninske osnove. Seveda ni nobene zakonske podlage, da bi bilo mogoče tožnikovo pokojnino, priznano z dokončno odločbo, odmerjati sorazmerno po predpisih, veljavnih do uveljavitve vsakokratne pokojninske reforme. Takšna odmera praktično ne bi bila niti izvedljiva. Pravno povsem irelevantno je tudi tožnikovo sklicevanje na 177. člen ZPIZ-1, saj v konkretnem primeru ne gre za spor o izbirni pravici med starostno, invalidsko ali družinsko pokojnino, temveč izključno za spor o višini starostne pokojnine.
Varstvo pričakovanih pravic je v skladu s 391. členom ZPIZ-2 zagotovljeno osebam, ki so do uveljavitve ZPIZ-2 izpolnile pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1, vendar še niso vložile zahteve, tako da lahko uveljavijo pravico po ZPIZ-1. Kljub dejstvu, da je pritožnik skoraj celotno pokojninsko dobo dopolnil v času veljavnosti ZPIZ-92 in ZPIZ-1, mu je bilo mogoče pokojninsko dajatev odmeriti le na temelju ZPIZ-2, ker so bili šele tedaj izpolnjeni pogoji za priznanje pravice in odmero pokojninske dajatve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00020031
OZ člen 168. SZ-1 člen 68, 68/1, 68/2, 71, 71/2. ZPP člen 212.
pogodba o dobavi toplote - delitev stroškov etažnih lastnikov - upravnik večstanovanjske stavbe - upravnik kot zakoniti zastopnik - odgovornost upravnika za plačilo dobaviteljem - odškodninska odgovornost upravnika večstanovanjske stavbe - pasivna legitimacija upravnika - ključ delitve stroškov dobave toplote - višina tožbenega zahtevka - nesklepčnost
Pritožba ima sicer prav, da med dobaviteljem in etažnimi lastniki sklenjena pogodba zavezuje dobavitelja in etažne lastnike tudi še potem, ko se spremeni upravitelj. Pogodbeni stranki sta v tem primeru na eni strani dobavitelj in na drugi strani etažni lastniki. Upravnik je le zastopnik etažnih lastnikov (prvi odstavek 68. člena SZ-1), ki pa ima na temelju takšne pogodbe vendarle dolžnost do samega dobavitelja. Slednjemu je namreč dolžan na njegovo zahtevo dati podatke o etažnem lastniku, ki ni plačal svojega dela obveznosti (drugi odstavek 71. člena SZ-1). Kvečjemu, če bi toženke kršile to svojo obveznost, bi tožeča stranka od toženk lahko zahtevala odškodnino. Odškodnino bi lahko praviloma zahtevala v višini svojega izpada dohodkov (168. člen OZ). Vendar pa lahko tožeča stranka zahteva od vsake toženke le toliko, kolikor ji je prizadejala škode prav ona. Ker tožeča stranka na ta način ni opredelila zahtevka, je tožba po višini ostala nesklepčna ne glede na pravni temelj, ki bi prišel v poštev. Tožbeni zahtevek iz nesklepčne tožbe pa je neutemeljen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSM00016343
OZ člen 179. ZPP člen 14.
kršitev osebnostnih pravic v tisku - javna oseba - vezanost civilnega sodišča na kazensko obsodilno sodbo
Odmera denarne odškodnine zaradi kršitve osebnostnih pravic, storjenih s tiskom, zoper javno osebo (župan).
Vezanost pravdnega sodišča se nanaša ne elemente (predpostavke) obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. Natančneje, pravdno sodišče je vezano na tista ugotovljena dejstva v kazenskem postopku, od katerih je odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 45, 45/3, 47, 47/2, 48, 48/2, 49, 49/1.
nagrada izvedenca - plačilo prispevkov - davek na dodano vrednost (DDV) - akontacija dohodnine - nagrada za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije - povečanje nagrade - materialni stroški izvedenca
Izvedenka je delo opravila kot samostojna podjetnica. V takem primeru pa ji sodišče ne sme obračunati prispevkov, saj si jih izvedenka plačuje sama v okviru svoje dejavnosti. Prav tako je po prepričanju višjega sodišča materialnopravno zmotna odločitev sodišča prve stopnje o akontaciji dohodnine. Tudi akontacijo dohodnine si namreč samostojni podjetniki plačujejo sami na podlagi davčnega obračuna, ki je odvisen od davčne osnove tekočega leta, ki jo ugotovi sam zavezanec.