začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve - odškodninska terjatev - razdrtje pogodbe - ponovni predlog za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - subjektivna nevarnost za uveljavitev terjatve - slabo finančno stanje dolžnika - kapitalska neustreznost - nelikvidnost - pogoji za začetek stečajnega postopka - nedovoljena začasna odredba
Začasna odredba, kot jo je predlagala tožeča stranka, v obravnavani situaciji presega domet in namen zavarovanja, kot ga ureja 270. člen ZIZ in nesorazmerno posega v dolžnikov pravni položaj. Pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve je že v načelu treba obravnavani restriktivno, saj gre za poseg v finančni in premoženjski položaj dolžnika, zoper katerega upnik nima izvršilnega naslova. Še toliko bolj restriktiven pristop je potreben, kadar se sredstvo zavarovanja nanaša na prepoved oz. omejitev razpolaganja z likvidnimi sredstvi, ki jih nenazadnje vsak poslovni subjekt potrebuje za poslovanje in ki bi, zlasti, če gre, kot trdi upnik, za vsa dolžnikova denarna sredstva, povzročila takojšnjo nelikvidnost dolžnika.
Začasne odredbe, z izvršitvijo katere bi nastopili pogoji za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, ni dopustno izdati, saj je v nasprotju z namenom zavarovanja, katerega cilj gotovo ni uničenje dolžnika, pri čemer pa je tudi vsakršno privilegiranje upnikov v obdobju pred začetkom stečajnega postopka nedopustno.
ZIZ člen 17, 17/1. ZDR-1 člen 13, 13/1, 66, 66/1, 66/2, 89, 89/1 89/1-1, 118. OZ člen 5, 5/1. URS člen 14, 14/2.
reintegracijski zahtevek - vrnitev delavca na delo - zavrnitveni razlog - poslovni razlog - načelo vestnosti in poštenja - ustavno načelo enakosti pred zakonom - odlog izvršbe
V sistemu varstva delavca pred nezakonitim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi je pravilno razlikovati dve temeljni obliki sodnega varstva: reintegracijski zahtevek (vrnitev na delo), katerega cilj je nadaljevanje delovnega razmerja, kakor da nezakonitega prenehanja ne bi bilo, in sodna razveza pogodbe o zaposlitvi, ker delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati, pri čemer je delavec upravičen do denarnega povračila. Prepoved sočasnega delovnega razmerja pri dveh delodajalcih preko polnega delovnega časa učinkuje na navedeni pravni možnosti različno. Če ni možno nadaljevati delovnega razmerja, sodišče razveže pogodbo o zaposlitvi z dnem sklenitve novega delovnega razmerja pri drugem delodajalcu in prisodi denarno povračilo zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Če je delovno razmerje mogoče nadaljevati in je ugodeno reintegracijskemu zahtevku, kot v obravnavanem izvršilnem naslovu, pa je v obdobju zaposlitve pri drugem delodajalcu delovno razmerje pri prejšnjem delodajalcu, ki je povzročil nezakonito prenehanje, le prekinjeno in se lahko po prekinitvi nadaljuje.
Delavec ni dolžan pri prejšnjem delodajalcu nastopiti takoj, ko ga ta pozove na delo, če ima takrat nadomestno zaposlitev pri drugem delodajalcu. Prejšnji delodajalec mora upoštevati razumen rok, ki omogoči delavcu, da pred novim nastopom dela zaključi svoje obveznosti nadomestne zaposlitve (poda odpoved in preteče odpovedni rok). Iz tega izhaja, da druga zaposlitev ni ovira za poziv delavca na delo. Na samo obveznost reintegracije nima vpliva okoliščina, da delodajalec nima dela za delavca.
Načelo vestnosti in poštenja pri izpolnjevanju obveznosti od obeh strank zahteva, da si prizadevata tudi za interese nasprotne strani. Tako mora delavec delodajalcu pojasniti, kdaj in v kakšnem obsegu bi najhitreje lahko nastopil z delom glede na aktualno nadomestno zaposlitev, delodajalec pa si mora prizadevati, da poišče najboljšo možno rešitev za delavca glede na razpoložljivo delo in pojasni delavcu vse možnosti nadaljevanja delovnega razmerja.
spor majhne vrednosti - zavarovalna pogodba - nezgodno zavarovanje oseb - čas trajanja pogodbe - odstop od pogodbe - odpoved pogodbe
Sodišče je v zvezi z odpovedjo pogodb pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 946. člena Obligacijskega zakonika, v skladu s katero sme pri zavarovalnih pogodbah, v katerih je zavarovanje sklenjeno za več kot tri leta, vsaka stranka odstopiti od pogodbe z odpovednim rokom šestih mesecev s tem, da to pisno sporoči drugi stranki.
ZPP člen 11, 109, 109/1. URS člen 15. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10, 10/2.
denarno kaznovanje stranke za žalitev v vlogi - verbalni napad - nadzorstvena pritožba - kaznovanje za žalitev sodišča - višina denarne kazni - resna kritika dela javnih oseb - kritika ad personam - kritika nosilca javnih funkcij - varovanje ugleda in avtoritete sodstva - objektivna žaljivost - žaljivo obnašanje stranke - kontradiktornost postopka - opozorilna dolžnost sodišča - dodatno zaslišanje stranke
Stranka lahko ostro, odprto in kritično ocenjuje delo sodišč in posameznega sodnika. Vendar pa je treba tudi kritiko izreči na spoštljiv način, tako da se ohranja dostojanstvo oziroma avtoriteta sodišča.
Pri kaznovanju stranke zaradi žalitve sodišča in sodnika ne gre za samostojen, kontradiktoren postopek, temveč za z zakonom predviden postopek kaznovanja stranke znotraj posameznega civilnega postopka, katerega cilj in namen ni rešitev spora ali ureditev razmerij med strankami postopka.
Glede na to, da gre za zapisane besede in ne na hitro in morda v afektu izrečene besede na naroku, ni predvidena možnost, da bi se stranko o tem, kaj je zapisala, še zasliševalo. Tudi ni treba, da bi sodišče stranko, predno jo kaznuje zaradi razžalitve, posebej opozarjalo, da bo to storilo. Sodišče prve stopnje torej s tem, ko tožnika ni zaslišalo, pač pa je le prebralo, kaj je zapisal, ni storilo nobene procesne kršitve in mu ni kršilo ustavnih in konvencijskih pravic.
Višina denarne kazni ni odvisna od materialnega položaja kaznovanega, pač pa od stopnje žaljivosti in okoliščin, v katerih so bile žalitve izražene.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00016465
ZKP člen 371, 371/2, 402, 402/3. KZ-1 člen 86, 86/11, 92, 92-4.
pravica do poštenega postopka - izvršitev izrečene zaporne kazni - zastaranje izvršitve kazni zapora - uporaba kazenskega zakona
Sodišče prve stopnje je v zvezi z vprašanjem zastaranja izvršitve zaporne kazni najprej ugotavljalo, kateri kazenski zakon je potrebno uporabiti za štetje zastaralnih rokov.
Kot izhaja iz podatkov spisa je sodba, s katero je bila obsojencu izrečena kazen eno leto in dva meseca zapora, postala pravnomočna 17.6.2013, kar pomeni v času veljavnosti KZ-1B. Ta v 4. točki 92. člena KZ-1 določa, da se kazen zapora več ne sme izvršiti, če je poteklo deset let od obsodbe na zapor nad eno leto. Noveli KZ-1B so sicer sledile še tri novele; KZ-1C, KZ-1D in KZ-1E, vendar sprememb na področju štetja rokov za zastaranje izvršitve zaporne kazni ni bilo. Po obrazloženem je tako pritrditi sodišču prve stopnje, da izvršitev kazni zapora še ni zastarala, vendar ne iz razlogov, ki jih navaja v izpodbijanem sklepu, ampak zato, ker bo 10 let po pravnomočnosti sodbe preteklo šele 17.6.2023. Zato je trditev pritožbe, da je zastaranje izvršitve zaporne kazni nastopilo po petih letih od pravnomočnosti sodbe, neutemeljeno.
Glede na to, da je obsojenec na prestajanju daljše zaporne kazni in nima sredstev, s katerimi bi lahko plačal sodno takso, ga je pritožbeno sodišče plačila sodne takse oprostilo (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP)
preslepitev - konkretizacija zakonskih znakov - poslovna goljufija - preslepitveni namen - opisano dejanje nima znakov kaznivega dejanja
Dogovor za obliko in pogoje poslovanja ter vsakokratno obljubljanje plačila ob kasnejših neizpolnitvi obveznosti, po spremenjeni sodni praksi, samo zase ne zadostuje za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE
VSL00016486
ZKP člen 538, 538/1. URS člen 30. ZPP člen 236a, 236a/1. OZ člen 179.
odškodnina zaradi neupravičene obsodbe - razžalitev dobrega imena in časti - denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi kršitve dobrega imena in časti - odškodninska odgovornost države - neupravičena obsodba - pogojna obsodba - pisna izjava priče
Pravna podlaga za prisojo odškodnine zaradi neupravičene obsodbe je v 538. členu ZKP. Po 30. členu Ustave RS ima tisti, ki je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje, pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode in druge pravice po zakonu. Gre za posebno obliko odškodninske odgovornosti države za ravnanje svojih organov. Že iz Ustave RS izhaja odgovornost za tako nastalo škodo ne glede na krivdo, ZKP pa kot nedopustno škodljivo dejstvo, za katero odgovarja država, določa neupravičeno obsodbo.
Po utrjeni sodni praksi imajo oškodovanci pravico do povrnitve premoženjske škode (npr. zaradi izgubljenega dohodka) in pravico do povrnitve nepremoženjske škode (npr. zaradi izgube ali zmanjšanja ugleda, zaradi duševnih bolečin zaradi odvzema svobode in zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti). Odgovornost države je objektivna, dokazno breme za nastalo škodo pa je na oškodovancu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00016319
ZPP člen 8, 411, 411/3. ZIZ člen 45, 45/2, 239.
pravica do izjave - vročitev predloga za izdajo začasne odredbe - mnenje Centra za socialno delo (CSD)
Sodišče lahko odloči o tožnikovem predlogu za začasno odredbo in izda sklep o začasni odredbi, s katerim tožnikovemu predlogu ugodi, ne da bi pred tem tožencu vročilo tožnikov predlog v odgovor, vendar pa mora v ugovornem postopku tožencu vročiti tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe in mu s tem omogočiti, da se izjavi o tožnikovih navedbah v predlogu.
nadomestilo za uporabo avtorskega dela - kabelska retransmisija glasbenih del - izvajanje radijske dejavnosti - uporaba tarife iz skupnega sporazuma - minimalni honorar - pravilnik Združenja SAZAS - materialna podlaga - določitev višine nadomestila - obstoj pravne podlage - pravna praznina - odplačnost avtorskega dela - običajen avtorski honorar - primeren honorar - enotno nadomestilo - televizijski program - radijska dejavnost - izkoriščanje avtorskega dela - različna pravna podlaga - licenčna pogodba - soglasje volj - primerno nadomestilo - ločeno obravnavanje zahtevkov - zakonske zamudne obresti - neupravičena obogatitev - nedobrovernost - nepoštenost stranke - začetek teka obresti - zahtevek na plačilo civilne kazni
Vrhovno sodišče RS je v zadnjem letu večkrat zavzelo in obrazložilo stališče, da tarifa Pravilnika 1998 ne more biti podlaga za določitev višine nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del, in s tem ugotovilo obstoj pravne praznine tudi glede kabelske retransmisije.
Po sprejemu materialnopravnega stališča, da tarifa Pravilnika 1998 ni uporabna, odpade toženčev argument za uveljavljanje plačila enotnega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v radijskih in televizijskih programih v enem postopku.
Tožnik more zahtevati nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del v radijskih in televizijskih programih ločeno v več sodnih postopkih, pri čemer mora sodišče vselej paziti na to, ali je bilo o nadomestilu za kabelsko retransmisijo glasbenih del za isto obdobje že pravnomočno odločeno. Razlog za to je, da tožnik ne more uspeti z zahtevkom (ali zahtevki) za plačilo več kot 0,198 EUR na naročnika, kolikor po oceni Vrhovnega sodišča znaša primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del kot celota.
ZD člen 28, 28/4, 28/5, 28/6, 32, 34, 34/1, 35, 38, 38/1. ZDKG člen 3, 3/2, 14, 14/2, 15, 15/3.
izločitveni zahtevek - izločitveni zahtevek potomca - pravica zapustnikovega potomca do izločitve dela iz zapustnikovega premoženja - pravna narava zahtevka - rok za uveljavljanje zahteve za izločitev - vezanost na pravnomočno odločitev - odločanje o predhodnem vprašanju - prikrajšanje nujnega deleža - obseg zapustnikovega premoženja - čista vrednost zapuščine - vrnitev daril v zapuščino - dedovanje na podlagi zakona po splošnih predpisih o dedovanju - dedovanje zaščitenih kmetij - sprememba statusa kmetije - zaščitena kmetija
Zapuščinsko sodišče je vezano na pravnomočno sodbo pravdnega sodišča, s katero je razsojeno, katero premoženje spada oziroma ne spada v zapuščino, katera razpolaganja zapustnika zaradi prikrajšanja nujnega deleže nimajo pravnih učinkov do nujnih dedičev in katera darila je zato treba vrniti v zapuščino. V zapuščinskem ali drugem pravdnem postopku zato ni dopustna ponovna presoja, ali darila, ki se vračajo v zapuščino, zadoščajo za dopolnitev nujnih deležev, kakor tudi ne, ali so izpolnjeni pogoji, da se iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza pritožnikovemu prispevku k povečanju zapustnikovega premoženja (32. člen ZD).
V konkretnem primeru gre za uveljavljanje upravičenja, ki ga pritožnik (lahko) ima na podlagi 32. člena ZD, s tem, da uveljavljanje te pravice bistveno posega v pravice drugih dedičev, ki so bile dedičem že priznane s pravnomočno sodbo v pravdnem postopku, zato ravnanje pritožnika predstavlja zlorabo pravice, zaradi katere ni upravičen do sodnega varstva, čeprav o (ne)obstoju njegove pravice ni bilo pravnomočno odločeno. Vsak nosilec pravice je pravno omejen pri uveljavljanju pravice, če s tem posega v zavarovane pravice drugih, nosilec pravice pa ni ravnal v okviru pravno zavarovanega upravičenja.
ZDKG je prisilne narave in ga mora zapuščinsko sodišče upoštevati. Drugi odstavek 3. člena ZDKG določa, da v zaščiteno kmetijo spadajo kmetijska zemljišča, takšna zemljišča pa tudi predmet dedovanja v tem zapuščinskem postopku. Odločilen je status nepremičnine na dan izdaje sklepa o dedovanju, saj lahko upravna enota med zapuščinskim postopkom izda odločbo, da zemljišče ali kmetija ne ustreza več pogojem za zaščiteno kmetijo ali pa odloči, da posamezno zemljišče postane del zaščitene kmetije, kar je tudi primer v tem postopku.
vročanje tožencu, ki je v tujini - neuspešna vročitev - začasni zastopnik - pooblaščenec - pooblastilo - listina v tujem jeziku - prevod listine - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Sodišče prve stopnje je od leta 2010 do danes najmanj 5-krat zaprosilo za vročanje sodbe v Republiko Srbijo preko Ministrstva za pravosodje, najmanj tolikokrat pa je odgovor tudi dobilo v uradnem jeziku in pisavi, ki je v uporabi v Republiki Srbiji, a nobene od listin ni prevedlo. Zaradi navedenega ima odločitev sodišča prve stopnje takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).
ZKP člen 18, 149, 149a, 219. KZ-1 člen 186, 186/1. ZNPPol člen 6.
neupravičen promet s prepovedanimi drogami - nedovoljeni dokazi - tajno opazovanje - naloge policije - hišna preiskava - biološke sledi
Sodišče prve stopnje je na podlagi odgovora policije utemeljeno zaključilo, da je bil bris ustne sluznice obtožencu odvzet resda na dan, ko se je pri njem opravljala hišna preiskava, vendar pa odvzem biološkega materiala ni bil nezakonit. Policija je namreč v odgovoru navedla, da je bil razlog za kriminalistično-tehnično obdelavo obtoženca zaseg prepovedane droge iz aprila 2017, kar pomeni, da se je bris ustne sluznice obtožencu odvzel zaradi tega, ker je bila C. C. tako dne 7. 4. 2017, kot tudi dne 21. 4. 2017 zasežena droga, za katero se je kasneje na podlagi ustreznih analiz izkazalo, da gre za heroin.
Sama okoliščina, da je sodišče prve stopnje hišno preiskavo prepoznalo kot nezakonito (priči, ki sta bili navzoči pri izvedbi hišne preiskave, nista bili navzoči tudi v majhni vrtni uti, kjer se je hišna preiskava opravljala in v njej gibanje obeh policistov in obeh prič ni bilo mogoče), pa nima nikakršnega vpliva na zakonitost postopka odvzema biološkega primerjalnega materiala od obtoženca. Obstajali so namreč razlogi za sum, da je obtoženec storilec kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami, zaradi česar je bila dana tudi podlaga za odvzem teh vzorcev na podlagi drugega odstavka 149. člena ZKP. V posledici pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da biološki vzorec ni bil pridobljen nezakonito, tudi ni nikakršne podlage, da bi sodišče prve stopnje kot nezakonito izločilo poročilo o preiskavi z mnenjem NFL z dne 8. 11. 2017.
ZFPPIPP člen 400, 400/8, 400/8-1, 400/8-2. ZFPPIPP-G člen 34, 34/5.
osebni stečaj - postopek osebnega stečaja - odpust obveznosti stečajnega dolžnika - postopek odpusta obveznosti stečajnega dolžnika - začetek postopka odpusta obveznosti - sklep o začetku postopka odpusta obveznosti - preizkusno obdobje - določitev preizkusnega obdobja - mnenje upravitelja - novela ZFPPIPP-G - ugovor proti odpustu obveznosti - dolžina preizkusnega obdobja - skrajšanje preizkusnega obdobja - pogoji za skrajšanje preizkusnega obdobja - namen odpusta obveznosti - namen postopka osebnega stečaja - poplačilo upnikov
Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno upoštevalo stališče višjega sodišča (Cst 595/2016, Cst 662/2016), da osmi odstavek 400. člena ZFPPIPP (razen v izjemnih primerih) ni namenjen skrajšanju preizkusnega obdobja za čas od dveh let dalje, temveč le za čas od šestih mesecev do dveh let (če so izpolnjeni v 1. in 2. točki osmega odstavka 400. člena ZFPPIPP določeni pogoji). Glede na to, da sta do vložitve upraviteljevega ugovora že pretekli dve leti (in pol) preizkusne dobe, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da niso podani pogoji za skrajšanje preizkusnega obdobja po osmem odstavku 400. člena ZFPPIPP v zvezi s petim odstavkom 34. člena ZFPPIPP-G.
ustavitev izvršbe pri organizaciji za plačilni promet - zbiranje osebnih podatkov s strani sodišča - obstoj transakcijskega računa v republiki sloveniji - oprava izvršbe v republiki sloveniji
Sodišče opravi poizvedbo o podatkih - dolžnikovem računu in banki v elektronsko dosegljivih evidencah, to pa je podatek o računih dolžnika pri bankah na ozemlju RS. Slovensko sodišče sme opravljati izvršbo le na ozemlju Republike Slovenije.
ZZZDR-UPB1 člen 123, 124, 124/2.. Uredba o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (2004) člen 2.. ZSV-UPB2 člen 100, 100/3.
Polnoletni otroci so dolžni preživljati starše, če nimajo in si ne morejo pridobiti dovolj sredstev za preživljanje, razen, če sami iz neupravičenih razlogov niso izpolnjevali preživninske obveznosti do otroka, skladno z določbo 123. člena ZZZDR. Torej polnoletni otroci, do katerih starši iz neupravičenih razlogov niso izpolnjevali preživninske obveznosti, niti v primeru, da starši nimajo in si tudi ne morejo pridobiti sredstev za preživljanje, staršev niso dolžni preživljati oziroma konkretno, niso dolžni plačevati storitev institucionalnega varstva.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSM00018146
OZ-UPB1 člen 179, 182, 287, 287/1. ZOZP-UPB3 člen 20a, 20a/2.
povrnitev nepremoženjske škode višina denarne odškodnine - primerna denarna odškodnina - delno plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo - specifikacija po vrsti in višini
Toženka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da je sodišče prve stopnje v zvezi z upoštevanjem pred pravdo nesporno plačanega dela odškodnine za nepremoženjsko škodo storilo bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. O odločilnih dejstvih namreč ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki, ampak se toženka ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z višino pred pravdo plačanega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo, kar pa je drug, ločen pritožbeni razlog.
URS člen 22, 29. ZKP člen 18, 18/1, 118, 118/1, 119, 119/2, 371, 371/2, 372, 373.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja kot pritožbeni razlog - pravica do obrambe - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - prosta presoja dokazov v kazenskem postopku - pravna jamstva v kazenskem postopku - načelo enakega varstva pravic v postopku - konkretizacija pritožbenih očitkov - opravičeni razlogi za zamudo - razlogi za vrnitev v prejšnje stanje - nadomestna vročitev odraslim članom gospodinjstva
V konkretnem primeru je bila opravljena pravilna nadomestna vročitev v skladu z določbo prvega odstavka 118. člena v zvezi z drugim odstavkom 119. člena ZKP, zaradi česar niso podani pogoji, ki bi opravičevali vrnitev v prejšnje stanje in s tem podaljšanje zakonsko določenega roka.
Pritožnik zahtev iz navedene določbe ni izpolnil niti z dopolnjeno vlogo, zaradi česar je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da vloga ni dopolnjena tako, da bi jo bilo mogoče obravnavati, saj še vedno ne vsebuje enovitega opisa kaznivega dejanja, o katerem bi sodišče lahko odločilo.
Obravnavani kazenski postopek je bil uveden na podlagi obtožnega predloga državnega tožilca, ki ga je na naroku za glavno obravnavo umaknil, pregon pa je nadaljeval oškodovanec kot tožilec. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdolženko hkrati oprostilo obtožbe oškodovanca kot tožilca (I. točka izreka) in zavrnilo obtožbo državnega tožilca (II. točka izreka). Takšna odločitev ni pravilna, saj je po tožilčevem umiku obtožnega akta oškodovanec nadaljeval kazenski pregon, zato sodišče ne bi smelo izdati zavrnilne sodbe (prvi odstavek 61. člena ZKP), saj slednjo izda le, če oškodovanec izjavi, da ne bo nadaljeval kazenskega pregona.
Do umika obtožnega akta, ki je po 1. točki 357. člena ZKP razlog za izdajo zavrnilne sodbe, je bil upravičeni tožilec državni tožilec in ne oškodovanec. Slednji je prevzel pregon in s tem postal stranka šele po umiku, zato se ne more pritožiti zoper zavrnilno sodbo, ki je bila (nepravilno) izdana kot posledica tožilčevega umika obtožnega predloga, kar pomeni, da bi zavrnilno sodbo, ki je bila izdana na podlagi umika obtožnega akta lahko s pritožbo izpodbijal le državni tožilec, česar ni storil. Ker lahko pritožbeno sodišče pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe presoja zgolj na podlagi pritožbe, ki jo je vložila upravičena oseba, je lahko v nadaljevanju odločalo le o pritožbi zoper I. in III. točko izreka izpodbijane sodbe, zavrnilni del v II. točki izreka pa je postal pravnomočen (prvi odstavek 129. člena ZKP).
V sodni praksi je bilo že poudarjeno, da gre pri izredni denarni socialni pomoči za subsidiarno upravičenje, ki ga zagotavlja država iz javnih sredstev šele, ko posameznik izčrpa vse možnosti za preživljanje z lastnimi močmi, vključno z morebitnim zmanjšanjem premoženja. Izredna denarna socialna pomoč je namenjena reševanju materialne ogroženosti, ki je pravni standard in se ugotavlja glede na okoliščine vsakokratnega primera. Odločanje o pravici je diskrecijsko. Pristojni center za socialno delo v skladu s 6. členom ZUP o pravici odloča v mejah pooblastila in v skladu z namenom za katerega je pooblastilo dano.