KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00016108
KZ-1-UPB2 člen 211.
kaznivo dejanje goljufije - opisano dejanje nima znakov kaznivega dejanja - goljufiv namen
Dejanje, ki je opisano v obtožnem predlogu ni kaznivo dejanje, saj v njegovem opisu niso navedena tista dejstva in okoliščine, ki v okviru historičnega dogodka predstavljajo objektivne znake kaznivega dejanja, saj v opisu ni navedeno konkretno obdolženčevo ravnanje, ki bi kazalo na lažnivo prikazovanje oziroma prikrivanje dejanskih okoliščin in s tem obdolženčev goljufiv namen.
KOMUNALNA DEJAVNOST - LOKALNA SAMOUPRAVA - OBLIGACIJSKO PRAVO - OKOLJSKO PRAVO
VSL00019395
Uredba o odlagališčih odpadkov (2014) člen 3, 3-26, 3-27. Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih (2010) člen 7. Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih (2014) člen 7, 8, 8/3. ZFO-1 člen 7, 7/3. OZ člen 355. ZVO-1 člen 112, 112/1, 112/4.
okoljska dajatev zaradi onesnaževanja okolja - odlaganje odpadkov - odlagališče odpadkov na območju več občin - upravičenci do okoljske dajatve - kogentna narava določb - zastaranje terjatve - občasne terjatve
Ni ključno kje se odlagajo odpadki, temveč ugotovitev, da sodi čistilna naprava v telo odlagališča.
Od uveljavitve Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih (2014) dalje teh določb ni mogoče obiti s sklicevanjem na sporazum, ki je veljal do sprejema te uredbe.
odlog izvršbe na predlog dolžnika - sorazmernost - stanovanje v katerem dolžnik živi
Od uveljavitve ZIZ-L dalje mora na predlog dolžnika za odlog izvršbe na nepremičnino, ki predstavlja dom dolžnika, sodišče opraviti preizkus predloga po vseh podlagah, ki jih daje 71. člen ZIZ.
zahteva za odpravo nepravilnosti - prekinitev postopka - sklep o ugotovitvi vrednosti nepremičnine
Institut odprave nepravilnosti pri opravljanju izvršbe se nanaša na nepravilnosti, ki naj bi jih zagrešil izvršitelj ali druga oseba, ki sodeluje v postopku, ne sodišče.
Za odpravo nepravilnosti, ki naj bi jih zagrešilo sodišče, so strankam na voljo redna ali izredna pravna sredstva.
IZVRŠILNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00016033
ZIZ člen 38, 38/6, 76. ZFPPIPP člen 22, 22/1, 22/1-2, 280, 280/4, 410, 410/1. ZZK-1 člen 94, 94/3, 94/3-3, 94/3-3(1).
ločitvena pravica pridobljena v izvršilnem postopku - sklep o preizkusu terjatev - prodaja nepremičnine v stečaju - odpust obveznosti - izbris zaznambe izvršbe - stroški tretjega - izločitvena pravica v stečajnem postopku - originaren način pridobitve
Izvršilno sodišče mora za ločitvene pravice, pridobljene v postopku izvršbe ali zavarovanja, ki je bil prekinjen z začetkom stečajnega postopka, uporabiti ustrezno določbo, če je bil v stečajnem postopku opravljen preizkus terjatev. Kadar je ločitveno pravico treba vzdržati v veljavi, se prodaja premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, in plačilo zavarovane terjatve opravi v stečajnem postopku, za kar sklep o odpustu obveznosti ni ovira. Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izbris zaznambe sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, saj ZIZ tega v danem primeru ne predvideva.
Ko gre za nepremičnino, je izločitvena pravica v stečajnem postopku pravica osebe, ki je s priposestvovanjem ali na drug izviren način pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, pri kateri je kot lastnik vpisan insolventni dolžnik, od insolventnega dolžnika zahtevati, da prizna njeno lastninsko pravico na nepremičnini. Sklicevanje upnika, da bi lahko šlo tudi za pravnoposlovno pridobitev, tako ni utemeljeno. Če je odsvojitelj pridobitelju izročil zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice v korist pridobitelja, na katerem je bil odsvojiteljev podpis notarsko overjen pred začetkom stečajnega postopka, lahko pridobitelj namreč tudi po začetku stečajnega postopka z zemljiškoknjižnim predlogom uveljavlja in doseže vknjižbo lastninske pravice v svojo korist, zato pridobitelj v takem primeru v stečajnem postopku ne uveljavlja izločitvene pravice. Če naj bi tretja pridobila lastninsko pravico po trenutku, ko je upnik (z zaznambo sklepa o izvršbi in učinkovanjem od 7. 7. 2009) pridobil hipoteko, bi lahko glede na celotno situacijo šlo le za pravnoposlovni prenos, ki pa ne bi bil možna podlaga za uveljavitev izločitvenega zahtevka. Glede na navedeno bi upnik mogel in moral vedeti, da je lahko šlo le za izvirno pridobitev lastninske pravice, zato mora tretji povrniti njene stroške.
spor majhne vrednosti - zavarovalna pogodba - nezgodno zavarovanje oseb - čas trajanja pogodbe - odstop od pogodbe - odpoved pogodbe
Sodišče je v zvezi z odpovedjo pogodb pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 946. člena Obligacijskega zakonika, v skladu s katero sme pri zavarovalnih pogodbah, v katerih je zavarovanje sklenjeno za več kot tri leta, vsaka stranka odstopiti od pogodbe z odpovednim rokom šestih mesecev s tem, da to pisno sporoči drugi stranki.
povrnitev pravdnih stroškov - načelo uspeha v pravdi - končni uspeh strank v postopku - delni uspeh v pravdi - potrebni stroški
Temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov je, da v končni posledici bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna, zaradi kršitve subjektivnih pravic materialnega prava nasprotne stranke pa jo je izgubil (načelo uspeha). Odločilno je načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj. Pri tem niso pomembne posamezne faze postopka in uspeh strank na posamezni pritožbeni stopnji. S stališča tožeče stranke pomeni uspeh po 154. členu ZPP ugodilna sodba, s stališča tožene stranke pa zavrnilna sodba.
Po določilu 155. člena ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Potrebni so tisti stroški, brez katerih ni mogoče opraviti smotrnih dejanj za uveljavitev zahtevka tožeče stranke ali obrambo tožene stranke.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00016708
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 8. URS člen 23, 24, 56. KZ-1 člen 53, 57, 58, 190, 190/1. ZKP člen 42, 144, 248, 288, 295, 340, 340/4, 360, 360/4, 371, 371/1, 371/1-2, 371/1-3, 371/1-7, 371/1-8, 371/1-9, 371/1-11, 371/2, 378, 378/4, 378/3, 407, 445.
pritožbena seja - nenavzočnost obdolženca - izključitev javnosti glavne obravnave - zahteva za izločitev sodnika - glavna obravnava v nenavzočnosti obdolženca - prekoračitev obtožbe - nedovoljen dokaz - popolna rešitev predmeta obtožbe - sprememba odločbe o kazenski sankciji
Branje listin iz navedenega spisa Okrožnega sodišča v Mariboru ni predstavljalo posega v varstvo osebnega ali družinskega življenja obdolženke ali njenih mladoletnih otrok in njunih koristi, ki bi narekoval izključitev javnosti in tudi ni bila potrebna zaradi varovanja tajnosti ali katerega drugega razloga iz 295. člena ZKP. Predmet obravnave je bilo zlonamerno onemogočanje uresničitve izvršljivih sodnih odločb glede stikov mladoletnih otrok s starši, kar so zakonski znaki obdolženki očitanih kaznivih dejanj. Konkretizacijo zakonskih znakov predstavljajo tudi te sodne odločbe in njihovi izreki in v tem obsegu, kot je razvidno iz podatkov kazenskega spisa, so bile sodne odločbe na glavni obravnavi prebrane in tako izvedene kot dokaz, izrek sodbe, vključno z opisom kaznivega dejanja, pa je vselej javen (četrti odstavek 360. člena ZKP).
Zaključek sodišča prve stopnje, da je bila zahteva za izločitev sodnice dne 29. 6. 2017 podana z namenom zavlačevanja kazenskega postopka in spodkopavanja avtoritete sodišča, je bil pravilen in utemeljen in sodišče bi ravnalo napačno, če zahteve ne bi zavrglo ter če z dokaznim postopkom ne bi nadaljevalo.
Sodišče ne sme vsakega opravičila obdolženca kar nekritično sprejeti in narok preložiti, temveč mora oceniti, ali mora biti obdolženec, kadar je bil na glavno obravnavo v redu povabljen in je že bil zaslišan, na glavni obravnavi prisoten, v primeru, če obdolženec predlaga preložitev glavne obravnave, pa mora presoditi še, ali je tak predlog utemeljen in ali je odsoten iz opravičljivega razloga.
Pritožbi neutemeljeno navajata, da sodišče z izpodbijano sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe. V izreku sodbe namreč ni bilo izpuščeno obdolženki očitano kaznivo dejanje, temveč je bila kriminalna količina kaznivih dejanj, ko je sodišče prve stopnje navedena očitka iz opisov izpustilo, le zmanjšana.
Ker je obdolženka v obravnavani zadevi v zagovoru poudarjala, da je s svojim ravnanjem le varovala koristi otrok, je bilo sodišče prve stopnje dolžno njeno trditev preveriti, torej ugotoviti, ali so bili v obravnavani zadevi podane takšne izjemne okoliščine, zaradi katerih bi lahko bilo spoštovanje pravnomočne sodne odločbe o določitvi stikov z največjo koristjo otrok v nasprotju.
Oškodovanec v kazenskem postopku je po 144. členu ZKP tisti, ki mu je kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena, ne glede na to, ali je v opisu kaznivega dejanja naveden kot oškodovanec ali ne.
Spis pravdnega oddelka sodišča (Okrožnega sodišča v Mariboru IV P 658/2013 oziroma IV P 1027/2015) ni nedopusten dokaz iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in listine v njem niso listine, s katerimi se sodišče, ki vodi kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena KZ-1, ne bi smelo seznaniti.
Kazenskega zakona sodišče ne more prekršiti s tem, da izvede tudi dokaze, ki za razjasnitev dejanskega stanja zadeve, ki jo obravnava, niso odločilnega pomena, dejansko stanje pa bi bilo v tem primeru zmotno (lahko pa tudi nepopolno) ugotovljeno le, če bi obrazložitev sodbe zaradi dokazov, ki jih ni bilo potrebno izvesti, pojasnjevala dejanja, ki obdolžencu niso očitana, česar pa napadeni sodbi ni mogoče očitati.
Okoliščina, da so bile sodne odločbe, ki so urejale stike otrok z očetom kasneje razveljavljene oziroma da je sodišče kasneje glede stikov drugače odločilo, ne pomeni, da sme stranka, ki jo odločbe zavezujejo, a z njimi ni zadovoljna, ravnati drugače, kot je v odločbah navedeno, v pričakovanju, da bo odločitev sodišča kasneje drugačna.
Tožena stranka se v pritožbi nadalje sklicuje na dobre poslovne običaje (5. člen OZ), po katerih bi se morala tožeča stranka ravnati. Tožeča stranka naj tako pisnega predloga tožene stranke z dne 7.5.2013 ne bi zavrnila, od maja 2013 ni izstavila nobenega računa več, s čimer naj bi dajala vtis, da je dogovor sklenjen. Višje sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da mora tožeča stranka spoštovati načelo vestnosti in poštenja in v prometu ravnati v skladu z dobrimi poslovnimi običaji, vendar kot je sodišče prve stopnje pojasnilo glede na ravnanje tožeče stranke, tožena stranka ni mogla utemeljeno sklepati, da je bil sklenjen ustni dogovor. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni več izstavila naslednjih računov zaradi reklamacij, ki jih je uveljavljala tožena stranka pri tožeči stranki in zaradi pričetka sodnega spora v zadevi opr. št. XIV Pg 873/2014, na katerega zaključek je želela počakati. Glede na razlog, zakaj tožeča stranka računa ni izstavila več, ter dejstvo, da so pogovori o dokončni ureditvi razmerij med strankama po odpovedi pogodbe potekali, tožeči stranki po ugotovitvah višjega sodišča ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji.
Tožba je sklepčna, če iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Ključna tožbena navedba, ki zadostuje za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi po 1. in 2. alineji 110. člena ZDR-1 (vsebina katere so očitki v zvezi s tožnikovo agresijo, nesramnostjo, konfliktnostjo, žalitvami in krivimi obtožbami), je v tem, da tožnik očitano zanika. Napačna je pritožbena trditev, da tožnik tega ni dokazal. Poleg tega, da gre za zatrjevanje negativnega dejstva, dokazovanje katerega je samo po sebi oteženo, tudi sicer za izdajo zamudne sodbe ni potrebno predložiti nobenega dokaza (saj izdaja zamudne sodbe ne temelji na izvedenem dokaznem postopku). Če tožnik ob vložitvi tožbe vseeno predloži kakšen dokaz, ta po 4. točki prvega odstavka 318. člena ZPP ne sme nasprotovati njegovim tožbenim navedbam. Vendar pa to ne pomeni, kot zmotno meni tožena stranka, da je tožnik s tem, ko je tožbi priložil izpodbijano odpoved, predložil dokaz, ki nasprotuje njegovim navedbam o nezakonitosti te odpovedi. Kot že rečeno, je bistvo njegovih tožbenih trditev v tem, da očitki iz odpovedi ne držijo.
SPZ člen 32, 33, 33/1, 35. ZPP člen 11, 260, 260/3.
spor zaradi motenja - sodno varstvo posesti - varstvo med več posestniki - motilno ravnanje - izklop elektrike - zadnja mirna posest - več tožencev - zaslišanje stranke - obisk na domu - načelo ekonomičnosti postopka
Enotno stališče sodne prakse je, da v motenjskem sporu ni pasivno legitimiran le tisti, ki motilno dejanje neposredno izvrši, pač pa tudi tisti, ki ga naroči ali odobri in tisti, v korist katerega je bilo motilno dejanje opravljeno. Toženci so hoteli oziroma sta se toženki vsaj strinjali s tem, da se tožnika ovira pri dotedanjem načinu izvrševanja posesti. Za to oviranje niso imeli pravne podlage ne v zakonu ne v pravnem poslu. Zato je presoja, da so vsi trije toženci tožnika motili v njegovi zadnji mirni posesti, utemeljena.
V primeru, ko je na eni strani udeleženih več oseb, se sodišče odloči, ali bo zaslišalo vse te osebe ali pa samo nekatere izmed njih. Glede na to, da sta dva toženca potrdila navedbe, ki so jih vsi trije toženci skupaj podali v odgovoru na tožbo, sodišče prve stopnje pa je njunima izpovedbama o dejstvih sledilo, prve toženke o istih dejstvih ni bilo treba zaslišati in bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti in pospešitve postopka.
prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - napotitveni sklep - vsebina napotitvenega sklepa - vezanost stranke na napotitveni sklep - vezanost na vsebino napotitvenega sklepa
V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da stranke na vsebino napotitvenega sklepa niso vezane. Tožbo zato lahko vložijo ne zgolj zaradi drugih spornih dejstev poleg tistih, zaradi katerih je do napotitve na pravdo prišlo, ampak tudi zoper druge osebe in z drugačnim zahtevkom (kot je navedeno v napotitvenem sklepu). Hkrati pa je stranka tista, ki je dolžna (ne glede na vsebino napotitvenega sklepa) poskrbeti za pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka; v tem okviru pa tudi, da bo tožena „prava“ stranka.
ZPP člen 86, 86/1, 87, 87/3, 89, 89/2, 365, 365/1.
pooblaščenec s pravniškim državnim izpitom - odvetnik kot pooblaščenec - kdo je lahko pooblaščenec v postopku pred višjim in vrhovnim sodiščem - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe kot nedovoljene - skladnost z ustavo
V postopku pred višjim sodiščem (kakor pred okrožnim ter vrhovnih sodiščem) je lahko pooblaščenec samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.
URS člen 35, 39. ZVOP-1 člen 6, 6-1. ZIRD člen 68.
kršitev osebnostnih pravic - objava na svetovnem spletu - pravica do zasebnosti - svoboda govora - objava osebnih podatkov - javni interes - pasivna legitimacija
Svoboda govora predpostavlja tudi svobodno izražanje o konkretni osebi na način, da jo je mogoče identificirati, vendar ima v konkretnem primeru ob tehtanju pravice do zasebnosti in pravice do svobode govora večjo težo pravica do zasebnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00016785
URS člen 26. OZ člen 131. ZPP člen 8, 247, 247/2, 254. Pravilnik o policijskih pooblastilih (2006) člen 71, 71/1, 76. ZPol člen 50, 51, 51/1. ZOdvT tarifna številka 6007.
odškodnina - nepremoženjska škoda - ravnanje policista - protipravnost ravnanja policistov - upiranje tožnika - identifikacijski postopek - varnostni pregled - osebni pregled - prisilna sredstva - sorazmernost prisilnih ukrepov - uporaba sile - telesna poškodba - zavrnitev dokaznega predloga - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca - obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga - predlog za izločitev izvedenca - pravočasnost predloga za izločitev izvedenca - stroški postopka - vrednost spornega predmeta - sprememba vrednosti spornega predmeta - znižanje tožbenega zahtevka
Ni dvoma, da se je v konkretnem primeru tožnik upiral identifikacijskemu postopku, ki je bil glede na njegovo ravnanje tekom celotnega postopka nujen. Njegovo postopanje je sodišče upravičeno ocenilo kot pasivno, pa tudi aktivno upiranje v smislu določbe 76. člena Pravilnika o policijskih pooblastilih. Utemeljeno je tako zaključilo, da so policisti upravičeno uporabili prisilne ukrepe. Policista sta uporabila prisilna ukrepa vklepanja in vezanja ter fizično silo zato, da sta preprečila nadaljnje upiranje tožnika in lahko izvedla njegovo identifikacijo, kot vse pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Poteg tožnika iz vozila na tla in uporaba strokovnih prijemov, so bili namenjeni prav temu, da so policisti tožnika lahko vklenili (za namene identifikacije in varnostnega pregleda), pri čemer so imeli za to zakonito podlago. Kot rečeno so situacijo utemeljeno obravnavali kot nevarno, zato so tudi po mnenju pritožbenega sodišča upravičeno uporabili obravnavana prisilna sredstva.
Znižanje zahtevka ni bilo posledica morebitnega delnega plačila, zato je tožnikov neuspeh v pravdi treba ocenjevati glede na prvotni znesek, saj znižanje tožbenega zahtevka pomeni, da tožnik za znižani del zahtevka ni uspel.
KZ-1 člen 186, 186/1. ZKP člen 83, 83/2, 148, 148/2, 148/4, 164, 220.
kazniva dejanja zoper človekovo zdravje - kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - neupravičen promet s prepovedanimi drogami - nedovoljeni dokazi - izločitev dokazov - procesna jamstva - predkazenski postopek - osumljenec - pouk o pravicah - razlogi za sum - zaseg predmeta - pravica do zasebnosti
Policistov poziv v okviru opravljanja uradnega dejanja, naj oseba odpre zaprt predal torbe, še ne predstavlja nedovoljenega vpliva na voljo drugega oziroma neprimerne oblastvene prisile, s čimer bi bilo nedopustno poseženo v posameznikovo pravico do zasebnosti ali voljo, da prostovoljno sodeluje s policijo. To še toliko bolj velja v konkretnem primeru, ko obdolženec ni bil niti k čemur koli pozvan, pač pa le vprašan, kaj je v nahrbtniku, ki ga je prej potisnil pod vozilo.
Točka osredotočenosti suma na obdolženega je nastopila šele po tistem, ko je policistoma sam izročil nahrbtnik s tolikšno količino (prepoznavne) prepovedane droge, ki bistveno presega morebitne potrebe posameznika. Pred tem pa policista nista razpolagala s konkretnimi, preverljivimi informacijami, da naj bi obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Ker sum torej še ni bil osredotočen nanj, ko je na vprašanje segel po nahrbtniku in ga odprl, ni obstajala dolžnost policistov, da ga poučita po četrtem odstavku 148. člena ZKP, kar posledično pomeni, da zaseg kritičnih predmetov ni bil izveden nezakonito.
začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve - odškodninska terjatev - razdrtje pogodbe - ponovni predlog za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - subjektivna nevarnost za uveljavitev terjatve - slabo finančno stanje dolžnika - kapitalska neustreznost - nelikvidnost - pogoji za začetek stečajnega postopka - nedovoljena začasna odredba
Začasna odredba, kot jo je predlagala tožeča stranka, v obravnavani situaciji presega domet in namen zavarovanja, kot ga ureja 270. člen ZIZ in nesorazmerno posega v dolžnikov pravni položaj. Pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve je že v načelu treba obravnavani restriktivno, saj gre za poseg v finančni in premoženjski položaj dolžnika, zoper katerega upnik nima izvršilnega naslova. Še toliko bolj restriktiven pristop je potreben, kadar se sredstvo zavarovanja nanaša na prepoved oz. omejitev razpolaganja z likvidnimi sredstvi, ki jih nenazadnje vsak poslovni subjekt potrebuje za poslovanje in ki bi, zlasti, če gre, kot trdi upnik, za vsa dolžnikova denarna sredstva, povzročila takojšnjo nelikvidnost dolžnika.
Začasne odredbe, z izvršitvijo katere bi nastopili pogoji za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, ni dopustno izdati, saj je v nasprotju z namenom zavarovanja, katerega cilj gotovo ni uničenje dolžnika, pri čemer pa je tudi vsakršno privilegiranje upnikov v obdobju pred začetkom stečajnega postopka nedopustno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00016838
ZPP člen 185, 185/1, 343, 343/3. ZTLR člen 14, 14/1, 14/2, 28, 72, 72/1, 72/3. SPZ člen 66, 66/3.
pravni interes za pritožbo - sprememba tožbe - smotrnost spremembe tožbe - načelo ekonomičnosti - prodajna pogodba - pogodba o prodaji nepremičnine - predmet pogodbe - solastniški delež - solastnina - priposestvovanje - razpolaganje s solastnim deležem - priposestvovanje idealnega dela nepremičnine - posest - izključna posest - soposest - zakonita posest - pravni naslov - dobra vera - domneva dobre vere - vpis v zemljiško knjigo - izvenknjižno priposestvovanje
V primeru, ko se izvršuje soposest tako, da vsak od solastnikov poseduje določen del stvari; pogodba, ki predstavlja zakonito podlago posesti, pa se nanaša na solastniški delež, priposestvovanje takšnega solastniškega deleža ni v nasprotju s konceptoma posesti in solastnine. Deljena posest v takšnem primeru utemeljuje delitev pravice, ne delitve stvari.
Posest tožnikovega pravnega prednika je temeljila na kupni pogodbi, ki je bila sklenjena s solastnikom nepremičnine, in ni bilo ugotovljeno, da bi bila pridobljena na nepristen način. Pritožbeno stališče, da bi morali takšno pogodbo skleniti vsi solastniki, je napačno. V skladu s tedaj veljavnim drugim odstavkom 14. člena ZTLR (smiselno enako določa sedaj veljavni SPZ v tretjem odstavku 66. člena) je namreč solastnik lahko razpolagal s svojim delom brez soglasja drugih solastnikov. Dopustno samostojno razpolaganje solastnika z njegovim idealnim delom pomeni prav pravno razpolaganje, saj se idealni del v pravnem prometu obnaša kot stvar.
odpravnina - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - obvestilo
Sporni dopis, ki ga je na toženo stranko naslovila tožnica, po vsebini zadošča za sklep, da je tožnica toženo stranko pisno opomnila na izpolnitev obveznosti po drugem odstavku 111. člena ZDR-1. Tožničin dopis je obširen, v njem so navedena in opisana ravnanja, s katerimi je po tožničinem mnenju tožena stranka kršila prepoved trpinčenja na delovnem mestu, na koncu pa tožnica zahteva, da se z nedopustnim ravnanjem preneha. Tožnica se je v navedenemu dopisu res le pavšalno sklicevala na ZDR-1, vendar pa bi bila za delavca prestroga obveznost, da bi moral konkretno opozoriti, da se naj dopis upošteva kot pisni opomin na izpolnitev obveznosti v skladu z določbo drugega odstavka 111. člena ZDR-1, da ima delodajalec od prejema dopisa 3 delovne dni časa za odpravo kršitev ter da bo v nasprotnem primeru podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (teh elementov res ni najti v dopisu). Delavec je v razmerju do delodajalca namreč šibkejša in prava manj vešča stranka.