ZPP člen 11, 109, 109/1. URS člen 15. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10, 10/2.
denarno kaznovanje stranke za žalitev v vlogi - verbalni napad - nadzorstvena pritožba - kaznovanje za žalitev sodišča - višina denarne kazni - resna kritika dela javnih oseb - kritika ad personam - kritika nosilca javnih funkcij - varovanje ugleda in avtoritete sodstva - objektivna žaljivost - žaljivo obnašanje stranke - kontradiktornost postopka - opozorilna dolžnost sodišča - dodatno zaslišanje stranke
Stranka lahko ostro, odprto in kritično ocenjuje delo sodišč in posameznega sodnika. Vendar pa je treba tudi kritiko izreči na spoštljiv način, tako da se ohranja dostojanstvo oziroma avtoriteta sodišča.
Pri kaznovanju stranke zaradi žalitve sodišča in sodnika ne gre za samostojen, kontradiktoren postopek, temveč za z zakonom predviden postopek kaznovanja stranke znotraj posameznega civilnega postopka, katerega cilj in namen ni rešitev spora ali ureditev razmerij med strankami postopka.
Glede na to, da gre za zapisane besede in ne na hitro in morda v afektu izrečene besede na naroku, ni predvidena možnost, da bi se stranko o tem, kaj je zapisala, še zasliševalo. Tudi ni treba, da bi sodišče stranko, predno jo kaznuje zaradi razžalitve, posebej opozarjalo, da bo to storilo. Sodišče prve stopnje torej s tem, ko tožnika ni zaslišalo, pač pa je le prebralo, kaj je zapisal, ni storilo nobene procesne kršitve in mu ni kršilo ustavnih in konvencijskih pravic.
Višina denarne kazni ni odvisna od materialnega položaja kaznovanega, pač pa od stopnje žaljivosti in okoliščin, v katerih so bile žalitve izražene.
ZIZ člen 17, 17/1. ZDR-1 člen 13, 13/1, 66, 66/1, 66/2, 89, 89/1 89/1-1, 118. OZ člen 5, 5/1. URS člen 14, 14/2.
reintegracijski zahtevek - vrnitev delavca na delo - zavrnitveni razlog - poslovni razlog - načelo vestnosti in poštenja - ustavno načelo enakosti pred zakonom - odlog izvršbe
V sistemu varstva delavca pred nezakonitim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi je pravilno razlikovati dve temeljni obliki sodnega varstva: reintegracijski zahtevek (vrnitev na delo), katerega cilj je nadaljevanje delovnega razmerja, kakor da nezakonitega prenehanja ne bi bilo, in sodna razveza pogodbe o zaposlitvi, ker delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati, pri čemer je delavec upravičen do denarnega povračila. Prepoved sočasnega delovnega razmerja pri dveh delodajalcih preko polnega delovnega časa učinkuje na navedeni pravni možnosti različno. Če ni možno nadaljevati delovnega razmerja, sodišče razveže pogodbo o zaposlitvi z dnem sklenitve novega delovnega razmerja pri drugem delodajalcu in prisodi denarno povračilo zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Če je delovno razmerje mogoče nadaljevati in je ugodeno reintegracijskemu zahtevku, kot v obravnavanem izvršilnem naslovu, pa je v obdobju zaposlitve pri drugem delodajalcu delovno razmerje pri prejšnjem delodajalcu, ki je povzročil nezakonito prenehanje, le prekinjeno in se lahko po prekinitvi nadaljuje.
Delavec ni dolžan pri prejšnjem delodajalcu nastopiti takoj, ko ga ta pozove na delo, če ima takrat nadomestno zaposlitev pri drugem delodajalcu. Prejšnji delodajalec mora upoštevati razumen rok, ki omogoči delavcu, da pred novim nastopom dela zaključi svoje obveznosti nadomestne zaposlitve (poda odpoved in preteče odpovedni rok). Iz tega izhaja, da druga zaposlitev ni ovira za poziv delavca na delo. Na samo obveznost reintegracije nima vpliva okoliščina, da delodajalec nima dela za delavca.
Načelo vestnosti in poštenja pri izpolnjevanju obveznosti od obeh strank zahteva, da si prizadevata tudi za interese nasprotne strani. Tako mora delavec delodajalcu pojasniti, kdaj in v kakšnem obsegu bi najhitreje lahko nastopil z delom glede na aktualno nadomestno zaposlitev, delodajalec pa si mora prizadevati, da poišče najboljšo možno rešitev za delavca glede na razpoložljivo delo in pojasni delavcu vse možnosti nadaljevanja delovnega razmerja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00016108
KZ-1-UPB2 člen 211.
kaznivo dejanje goljufije - opisano dejanje nima znakov kaznivega dejanja - goljufiv namen
Dejanje, ki je opisano v obtožnem predlogu ni kaznivo dejanje, saj v njegovem opisu niso navedena tista dejstva in okoliščine, ki v okviru historičnega dogodka predstavljajo objektivne znake kaznivega dejanja, saj v opisu ni navedeno konkretno obdolženčevo ravnanje, ki bi kazalo na lažnivo prikazovanje oziroma prikrivanje dejanskih okoliščin in s tem obdolženčev goljufiv namen.
Tožena stranka se v pritožbi nadalje sklicuje na dobre poslovne običaje (5. člen OZ), po katerih bi se morala tožeča stranka ravnati. Tožeča stranka naj tako pisnega predloga tožene stranke z dne 7.5.2013 ne bi zavrnila, od maja 2013 ni izstavila nobenega računa več, s čimer naj bi dajala vtis, da je dogovor sklenjen. Višje sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da mora tožeča stranka spoštovati načelo vestnosti in poštenja in v prometu ravnati v skladu z dobrimi poslovnimi običaji, vendar kot je sodišče prve stopnje pojasnilo glede na ravnanje tožeče stranke, tožena stranka ni mogla utemeljeno sklepati, da je bil sklenjen ustni dogovor. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni več izstavila naslednjih računov zaradi reklamacij, ki jih je uveljavljala tožena stranka pri tožeči stranki in zaradi pričetka sodnega spora v zadevi opr. št. XIV Pg 873/2014, na katerega zaključek je želela počakati. Glede na razlog, zakaj tožeča stranka računa ni izstavila več, ter dejstvo, da so pogovori o dokončni ureditvi razmerij med strankama po odpovedi pogodbe potekali, tožeči stranki po ugotovitvah višjega sodišča ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji.
ZPP člen 80, 205, 205/1, 205/1-3, 207, 207/2, 343, 343/4. ZFPPIPP člen 377, 378, 378/1.
končanje stečajnega postopka brez razdelitve upnikom - izbris stečajnega dolžnika iz registra - prekinitev postopka - prenehanje pravne osebe - procesne predpostavke za pritožbo - sposobnost biti stranka - nedovoljena pritožba - stroški postopka
Ker je tožena stranka z izbrisom iz sodnega registra prenehala in zaradi zaključka stečajnega postopka brez razdelitve upnikov nima pravnih naslednikov, pomanjkanja sposobnosti biti (tožena) stranka pa se v konkretnem primeru zaradi neobstoja pravnega nasledstva pri toženki ne da odpraviti, je odpadla procesna predpostavka za meritorno obravnavanje pritožbe tožene stranke. Njena pritožba je posledično nedovoljena.
ZVZD-1 člen 51.. ZDR-1 člen 33, 34, 35, 36, 37, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - prepoved dela pod vplivom alkohola, drog in drugih substanc
Dejstvo, da je bila tožeča stranka za svoje delo zmožna, pri ugotavljanju odpovednega razloga v predmetnem sporu ni bistveno. Tožeči stranki je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti, ne pa redno iz razloga invalidnosti. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka prišla na delo pod vplivom drog ali drugih prepovedanih substanc in bila na delu prisotna pod vplivom drog ali prepovedanih substanc, kar predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti po drugem odstavku 11. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi in je to storila najmanj iz hude malomarnosti, saj je bila prepričana, da se kršitev ne bo ugotovila, ker bo ob pregledu uporabila urin druge osebe. S tem je kršila tudi prvi odstavek 51. člena ZVZD-1 in 33., 34., 35., 36. in 37. člen ZDR-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00016838
ZPP člen 185, 185/1, 343, 343/3. ZTLR člen 14, 14/1, 14/2, 28, 72, 72/1, 72/3. SPZ člen 66, 66/3.
pravni interes za pritožbo - sprememba tožbe - smotrnost spremembe tožbe - načelo ekonomičnosti - prodajna pogodba - pogodba o prodaji nepremičnine - predmet pogodbe - solastniški delež - solastnina - priposestvovanje - razpolaganje s solastnim deležem - priposestvovanje idealnega dela nepremičnine - posest - izključna posest - soposest - zakonita posest - pravni naslov - dobra vera - domneva dobre vere - vpis v zemljiško knjigo - izvenknjižno priposestvovanje
V primeru, ko se izvršuje soposest tako, da vsak od solastnikov poseduje določen del stvari; pogodba, ki predstavlja zakonito podlago posesti, pa se nanaša na solastniški delež, priposestvovanje takšnega solastniškega deleža ni v nasprotju s konceptoma posesti in solastnine. Deljena posest v takšnem primeru utemeljuje delitev pravice, ne delitve stvari.
Posest tožnikovega pravnega prednika je temeljila na kupni pogodbi, ki je bila sklenjena s solastnikom nepremičnine, in ni bilo ugotovljeno, da bi bila pridobljena na nepristen način. Pritožbeno stališče, da bi morali takšno pogodbo skleniti vsi solastniki, je napačno. V skladu s tedaj veljavnim drugim odstavkom 14. člena ZTLR (smiselno enako določa sedaj veljavni SPZ v tretjem odstavku 66. člena) je namreč solastnik lahko razpolagal s svojim delom brez soglasja drugih solastnikov. Dopustno samostojno razpolaganje solastnika z njegovim idealnim delom pomeni prav pravno razpolaganje, saj se idealni del v pravnem prometu obnaša kot stvar.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00016319
ZPP člen 8, 411, 411/3. ZIZ člen 45, 45/2, 239.
pravica do izjave - vročitev predloga za izdajo začasne odredbe - mnenje Centra za socialno delo (CSD)
Sodišče lahko odloči o tožnikovem predlogu za začasno odredbo in izda sklep o začasni odredbi, s katerim tožnikovemu predlogu ugodi, ne da bi pred tem tožencu vročilo tožnikov predlog v odgovor, vendar pa mora v ugovornem postopku tožencu vročiti tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe in mu s tem omogočiti, da se izjavi o tožnikovih navedbah v predlogu.
spor majhne vrednosti - zavarovalna pogodba - nezgodno zavarovanje oseb - čas trajanja pogodbe - odstop od pogodbe - odpoved pogodbe
Sodišče je v zvezi z odpovedjo pogodb pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 946. člena Obligacijskega zakonika, v skladu s katero sme pri zavarovalnih pogodbah, v katerih je zavarovanje sklenjeno za več kot tri leta, vsaka stranka odstopiti od pogodbe z odpovednim rokom šestih mesecev s tem, da to pisno sporoči drugi stranki.
ZVEtL člen 26, 26/5, 27, 27/1, 28, 28/2. ZVEtL-1 člen 15, 16, 34, 57, 57/3. ZNP člen 35, 35/1, 35/5. SPZ člen 118, 118/5.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - novi in stari zakon - obnova postopka - zakoniti zastopnik etažnih lastnikov - upravnik kot zakoniti zastopnik - subjektivne meje pravnomočnosti sodne odločbe - stroški postopka - krivdno povzročeni stroški
Neustrezno ravnanje tretjih ne more predstavljati obnovitvenega razloga po 2. točki 394. člena ZPP.
Peti odstavek 26. člena ZVEtL med drugim določa, da ugotovitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču k stavbi ne vpliva na druge stvarne in obligacijske pravice oseb, ki niso sodelovale in niso bile obveščene o postopku. Določba je nejasna, saj bi se po oceni pritožbenega sodišča moralo besedilo "ki niso sodelovale in niso bile obveščene o postopku" šteti povezano, torej je določilo, "da niso bile obveščene v postopku" nepotrebno.
Tako zakon kot kolektivna pogodba določata le najnižji znesek, ki ga mora delodajalec plačati delavcu iz naslova regresa za letni dopust, nad tako določeno višino pa ni omejitve.
odpravnina - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - obvestilo
Sporni dopis, ki ga je na toženo stranko naslovila tožnica, po vsebini zadošča za sklep, da je tožnica toženo stranko pisno opomnila na izpolnitev obveznosti po drugem odstavku 111. člena ZDR-1. Tožničin dopis je obširen, v njem so navedena in opisana ravnanja, s katerimi je po tožničinem mnenju tožena stranka kršila prepoved trpinčenja na delovnem mestu, na koncu pa tožnica zahteva, da se z nedopustnim ravnanjem preneha. Tožnica se je v navedenemu dopisu res le pavšalno sklicevala na ZDR-1, vendar pa bi bila za delavca prestroga obveznost, da bi moral konkretno opozoriti, da se naj dopis upošteva kot pisni opomin na izpolnitev obveznosti v skladu z določbo drugega odstavka 111. člena ZDR-1, da ima delodajalec od prejema dopisa 3 delovne dni časa za odpravo kršitev ter da bo v nasprotnem primeru podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (teh elementov res ni najti v dopisu). Delavec je v razmerju do delodajalca namreč šibkejša in prava manj vešča stranka.
ZIZ člen 24, 53, 53/1, 53/2, 55, 55/1, 225, 226. OZ člen 135, 164, 164/1, 433, 433/1.
nedenarna terjatev - pasivna legitimacija - pristop k dolgu - prehod premoženja - prehod terjatve - škoda - odškodninski zahtevek - krivda - odgovorna oseba - adaptacija - nenadomestno dejanje - dejanje, ki ga lahko opravi le dolžnik - dejanje, ki ga lahko opravi kdo drug
Nedenarna obveznost in z njo povezana denarna terjatev izvirata iz odškodninskega zahtevka, podlaga katerega je krivdna odgovornost. Kljub temu, da je škoda, iz katere izvira izterjevana odškodninska terjatev, nastala v zvezi z opravljanjem adaptacijskih del v stanovanju, je za škodo odgovoren tisti, ki je adaptacijo opravljal, torej prvi dolžnik. Škoda je vezana neposredno na odgovorno osebo, ki jo je s posegom v stanovanje povzročila, in ne na sámo stanovanje. Posledično ni mogoče šteti, da je s prodajo stanovanja drugemu dolžniku oziroma s prenosom stanovanja kot premoženjske celote na novega imetnika prišlo tudi do pristopa k dolgu v smislu prvega odstavka 433. člena OZ, saj ta ureja le odgovornost za dolgove, ki se nanašajo na preneseno premoženjsko celoto.
Obveznosti dolžnika, da mora opraviti sanacijska dela v stanovanju upnikov, ni mogoče šteti za nenadomestno obveznost, temveč gre za obveznost, ki jo lahko opravi tudi kdo drug. Izvršba se v takem primeru opravi po določbah 225. člena ZIZ, tega pa upnika nista predlagala oziroma nista predlagala primernega izvršilnega sredstva za izterjavo svoje nedenarne terjatve.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - bodoča škoda - nova škoda - res iudicata
Bodoča škoda je tista, katere nastanek je bil ob sojenju objektivno gotov, vendar le, če je bilo to za povprečno skrbnega oškodovanca in zavezanca predvidljivo.
Nova škoda je tista škoda, ki je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in ki presega škodo, znano ob izdaji sodbe in ki jo je bilo mogoče pričakovati kot gotovo ob normalnem teku stvari. Tista torej, ki ob vedenju prve škode ni bila znana in tudi ni bilo mogoče predvideti, da bo nastala kasneje, a je vseeno nastala.
vročanje tožencu, ki je v tujini - neuspešna vročitev - začasni zastopnik - pooblaščenec - pooblastilo - listina v tujem jeziku - prevod listine - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Sodišče prve stopnje je od leta 2010 do danes najmanj 5-krat zaprosilo za vročanje sodbe v Republiko Srbijo preko Ministrstva za pravosodje, najmanj tolikokrat pa je odgovor tudi dobilo v uradnem jeziku in pisavi, ki je v uporabi v Republiki Srbiji, a nobene od listin ni prevedlo. Zaradi navedenega ima odločitev sodišča prve stopnje takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).
Ko sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva (v obravnavanem primeru obstoja ustne prodajne pogodbe s toženo stranko), o njem sklepa na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). V tem postopku je sodišče prve stopnje izvedlo in celostno ocenilo vse predlagane dokaze, toda obstoja ustne prodajne pogodbe s toženo stranko ni moglo z gotovostjo ugotoviti, zato je glede na dokazno breme pravilno zaključilo, da obstoj ustne prodajne pogodbe s toženo stranko ni dokazan.
Molk in pasivnost stranke že po naravi stvari ne izraža volje za sklenitev pogodbe in jo lahko predstavlja le izjemoma. Ob tem, da tožena stranka ves čas zanika sklenitev prodajne pogodbe, njeno nezavračanje računov ne predstavlja konkludentnega priznavanja obstoja prodajne pogodbe.
nadomestilo za uporabo avtorskega dela - kabelska retransmisija glasbenih del - izvajanje radijske dejavnosti - uporaba tarife iz skupnega sporazuma - minimalni honorar - pravilnik Združenja SAZAS - materialna podlaga - določitev višine nadomestila - obstoj pravne podlage - pravna praznina - odplačnost avtorskega dela - običajen avtorski honorar - primeren honorar - enotno nadomestilo - televizijski program - radijska dejavnost - izkoriščanje avtorskega dela - različna pravna podlaga - licenčna pogodba - soglasje volj - primerno nadomestilo - ločeno obravnavanje zahtevkov - zakonske zamudne obresti - neupravičena obogatitev - nedobrovernost - nepoštenost stranke - začetek teka obresti - zahtevek na plačilo civilne kazni
Vrhovno sodišče RS je v zadnjem letu večkrat zavzelo in obrazložilo stališče, da tarifa Pravilnika 1998 ne more biti podlaga za določitev višine nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del, in s tem ugotovilo obstoj pravne praznine tudi glede kabelske retransmisije.
Po sprejemu materialnopravnega stališča, da tarifa Pravilnika 1998 ni uporabna, odpade toženčev argument za uveljavljanje plačila enotnega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v radijskih in televizijskih programih v enem postopku.
Tožnik more zahtevati nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del v radijskih in televizijskih programih ločeno v več sodnih postopkih, pri čemer mora sodišče vselej paziti na to, ali je bilo o nadomestilu za kabelsko retransmisijo glasbenih del za isto obdobje že pravnomočno odločeno. Razlog za to je, da tožnik ne more uspeti z zahtevkom (ali zahtevki) za plačilo več kot 0,198 EUR na naročnika, kolikor po oceni Vrhovnega sodišča znaša primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del kot celota.
sosedsko pravo - prepoved medsebojnega vznemirjanja - prepovedane imisije - čebelnjak - zaščita pred vznemirjanjem - tožbeni zahtevek - pasivna legitimacija - lastnik - neposredni uporabnik
Načeloma mora biti samemu motilcu prepuščeno, kako bo nedopustne vplive saniral oziroma odpravil. Izbira potrebnih zaščitnih ukrepov mu je prepuščena, hkrati je to tudi njegova obveznost. Povsem določen zahtevek je mogoč, če je prekomerne imisije mogoče preprečiti le na en način.
Negatorna tožba glede na določila 74. člena SPZ pride analogno v poštev tudi za neposredne posestnike, torej tiste, ki izvršujejo le neposredno dejansko oblast nad nepremičnino na podlagi omejene stvarne pravice (npr. užitkar, imetnik pravice stanovanja ipd.) ali obligacijske pravice (najemnik, zakupnik).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00016708
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 8. URS člen 23, 24, 56. KZ-1 člen 53, 57, 58, 190, 190/1. ZKP člen 42, 144, 248, 288, 295, 340, 340/4, 360, 360/4, 371, 371/1, 371/1-2, 371/1-3, 371/1-7, 371/1-8, 371/1-9, 371/1-11, 371/2, 378, 378/4, 378/3, 407, 445.
pritožbena seja - nenavzočnost obdolženca - izključitev javnosti glavne obravnave - zahteva za izločitev sodnika - glavna obravnava v nenavzočnosti obdolženca - prekoračitev obtožbe - nedovoljen dokaz - popolna rešitev predmeta obtožbe - sprememba odločbe o kazenski sankciji
Branje listin iz navedenega spisa Okrožnega sodišča v Mariboru ni predstavljalo posega v varstvo osebnega ali družinskega življenja obdolženke ali njenih mladoletnih otrok in njunih koristi, ki bi narekoval izključitev javnosti in tudi ni bila potrebna zaradi varovanja tajnosti ali katerega drugega razloga iz 295. člena ZKP. Predmet obravnave je bilo zlonamerno onemogočanje uresničitve izvršljivih sodnih odločb glede stikov mladoletnih otrok s starši, kar so zakonski znaki obdolženki očitanih kaznivih dejanj. Konkretizacijo zakonskih znakov predstavljajo tudi te sodne odločbe in njihovi izreki in v tem obsegu, kot je razvidno iz podatkov kazenskega spisa, so bile sodne odločbe na glavni obravnavi prebrane in tako izvedene kot dokaz, izrek sodbe, vključno z opisom kaznivega dejanja, pa je vselej javen (četrti odstavek 360. člena ZKP).
Zaključek sodišča prve stopnje, da je bila zahteva za izločitev sodnice dne 29. 6. 2017 podana z namenom zavlačevanja kazenskega postopka in spodkopavanja avtoritete sodišča, je bil pravilen in utemeljen in sodišče bi ravnalo napačno, če zahteve ne bi zavrglo ter če z dokaznim postopkom ne bi nadaljevalo.
Sodišče ne sme vsakega opravičila obdolženca kar nekritično sprejeti in narok preložiti, temveč mora oceniti, ali mora biti obdolženec, kadar je bil na glavno obravnavo v redu povabljen in je že bil zaslišan, na glavni obravnavi prisoten, v primeru, če obdolženec predlaga preložitev glavne obravnave, pa mora presoditi še, ali je tak predlog utemeljen in ali je odsoten iz opravičljivega razloga.
Pritožbi neutemeljeno navajata, da sodišče z izpodbijano sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe. V izreku sodbe namreč ni bilo izpuščeno obdolženki očitano kaznivo dejanje, temveč je bila kriminalna količina kaznivih dejanj, ko je sodišče prve stopnje navedena očitka iz opisov izpustilo, le zmanjšana.
Ker je obdolženka v obravnavani zadevi v zagovoru poudarjala, da je s svojim ravnanjem le varovala koristi otrok, je bilo sodišče prve stopnje dolžno njeno trditev preveriti, torej ugotoviti, ali so bili v obravnavani zadevi podane takšne izjemne okoliščine, zaradi katerih bi lahko bilo spoštovanje pravnomočne sodne odločbe o določitvi stikov z največjo koristjo otrok v nasprotju.
Oškodovanec v kazenskem postopku je po 144. členu ZKP tisti, ki mu je kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena, ne glede na to, ali je v opisu kaznivega dejanja naveden kot oškodovanec ali ne.
Spis pravdnega oddelka sodišča (Okrožnega sodišča v Mariboru IV P 658/2013 oziroma IV P 1027/2015) ni nedopusten dokaz iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in listine v njem niso listine, s katerimi se sodišče, ki vodi kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena KZ-1, ne bi smelo seznaniti.
Kazenskega zakona sodišče ne more prekršiti s tem, da izvede tudi dokaze, ki za razjasnitev dejanskega stanja zadeve, ki jo obravnava, niso odločilnega pomena, dejansko stanje pa bi bilo v tem primeru zmotno (lahko pa tudi nepopolno) ugotovljeno le, če bi obrazložitev sodbe zaradi dokazov, ki jih ni bilo potrebno izvesti, pojasnjevala dejanja, ki obdolžencu niso očitana, česar pa napadeni sodbi ni mogoče očitati.
Okoliščina, da so bile sodne odločbe, ki so urejale stike otrok z očetom kasneje razveljavljene oziroma da je sodišče kasneje glede stikov drugače odločilo, ne pomeni, da sme stranka, ki jo odločbe zavezujejo, a z njimi ni zadovoljna, ravnati drugače, kot je v odločbah navedeno, v pričakovanju, da bo odločitev sodišča kasneje drugačna.