vročanje tožencu, ki je v tujini - neuspešna vročitev - začasni zastopnik - pooblaščenec - pooblastilo - listina v tujem jeziku - prevod listine - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Sodišče prve stopnje je od leta 2010 do danes najmanj 5-krat zaprosilo za vročanje sodbe v Republiko Srbijo preko Ministrstva za pravosodje, najmanj tolikokrat pa je odgovor tudi dobilo v uradnem jeziku in pisavi, ki je v uporabi v Republiki Srbiji, a nobene od listin ni prevedlo. Zaradi navedenega ima odločitev sodišča prve stopnje takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).
Ko sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva (v obravnavanem primeru obstoja ustne prodajne pogodbe s toženo stranko), o njem sklepa na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). V tem postopku je sodišče prve stopnje izvedlo in celostno ocenilo vse predlagane dokaze, toda obstoja ustne prodajne pogodbe s toženo stranko ni moglo z gotovostjo ugotoviti, zato je glede na dokazno breme pravilno zaključilo, da obstoj ustne prodajne pogodbe s toženo stranko ni dokazan.
Molk in pasivnost stranke že po naravi stvari ne izraža volje za sklenitev pogodbe in jo lahko predstavlja le izjemoma. Ob tem, da tožena stranka ves čas zanika sklenitev prodajne pogodbe, njeno nezavračanje računov ne predstavlja konkludentnega priznavanja obstoja prodajne pogodbe.
SPZ člen 32, 33, 33/1, 35. ZPP člen 11, 260, 260/3.
spor zaradi motenja - sodno varstvo posesti - varstvo med več posestniki - motilno ravnanje - izklop elektrike - zadnja mirna posest - več tožencev - zaslišanje stranke - obisk na domu - načelo ekonomičnosti postopka
Enotno stališče sodne prakse je, da v motenjskem sporu ni pasivno legitimiran le tisti, ki motilno dejanje neposredno izvrši, pač pa tudi tisti, ki ga naroči ali odobri in tisti, v korist katerega je bilo motilno dejanje opravljeno. Toženci so hoteli oziroma sta se toženki vsaj strinjali s tem, da se tožnika ovira pri dotedanjem načinu izvrševanja posesti. Za to oviranje niso imeli pravne podlage ne v zakonu ne v pravnem poslu. Zato je presoja, da so vsi trije toženci tožnika motili v njegovi zadnji mirni posesti, utemeljena.
V primeru, ko je na eni strani udeleženih več oseb, se sodišče odloči, ali bo zaslišalo vse te osebe ali pa samo nekatere izmed njih. Glede na to, da sta dva toženca potrdila navedbe, ki so jih vsi trije toženci skupaj podali v odgovoru na tožbo, sodišče prve stopnje pa je njunima izpovedbama o dejstvih sledilo, prve toženke o istih dejstvih ni bilo treba zaslišati in bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti in pospešitve postopka.
postopek osebnega stečaja - prodaja premoženja - ocena vrednosti nepremičnine - cenitveno poročilo - javna dražba - izklicna ali izhodiščna cena - trditveno breme
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta bili cenitveni poročili, na katere se sklicuje pritožnik, izdelani v izvršilnem postopku leta 2014. Cenilec B. B. je pri ocenjevanju vrednosti nepremičnin, ki so predmet prodaje v stečajnem postopku, upošteval gibanje cen stanovanjskih hiš – vikendov v obdobju od 1. 1. 2014 do oktobra 2017 in pri izdelavi cenitvenega poročila uporabil kot podlago vrednosti tržno vrednost nepremičnin ter utemeljil način ocenjevanja, ki ga je pri tem uporabil. Pritožnik opravljene cenitve ne izpodbija konkretizirano, temveč zgolj pavšalno zatrjuje, da „vsi tržni gibalniki izkazujejo rast cen nepremičnin v zadnjih let“. S tako posplošenimi trditvami pa pravilnosti opravljene cenitve ne more izpodbiti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00016319
ZPP člen 8, 411, 411/3. ZIZ člen 45, 45/2, 239.
pravica do izjave - vročitev predloga za izdajo začasne odredbe - mnenje Centra za socialno delo (CSD)
Sodišče lahko odloči o tožnikovem predlogu za začasno odredbo in izda sklep o začasni odredbi, s katerim tožnikovemu predlogu ugodi, ne da bi pred tem tožencu vročilo tožnikov predlog v odgovor, vendar pa mora v ugovornem postopku tožencu vročiti tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe in mu s tem omogočiti, da se izjavi o tožnikovih navedbah v predlogu.
odlog izvršbe na predlog dolžnika - sorazmernost - stanovanje v katerem dolžnik živi
Od uveljavitve ZIZ-L dalje mora na predlog dolžnika za odlog izvršbe na nepremičnino, ki predstavlja dom dolžnika, sodišče opraviti preizkus predloga po vseh podlagah, ki jih daje 71. člen ZIZ.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00017637
ZOR člen 210, 214, 220, 226. SPZ člen 40, 49.
pogodba o prodaji nepremičnine - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom - lastninska pravica v pričakovanju - vlaganje v nepremičnino - verzija - neupravičena obogatitev - izpolnitev pogodbe - stanje nepremičnine - gestija
V razmerju med prenositeljem in pridobiteljem začne prenos lastninske pravice na nepremičnini učinkovati že pred zemljiškoknjižno realizacijo pogodbe.
Zaradi sklenjene kupoprodajne pogodbe je bila tožnica sporne nepremičnine dolžna izročiti toženki. Nepremičnine je bila dolžna izročiti v stanju, v kakršnem so bile na dan, ko se jih je zavezala izročiti. Nobena od strank namreč kakršnega koli dogovora o spreminjanju stanja nepremičnin po sklenitvi zavezovalnega posla ne zatrjuje.
KOMUNALNA DEJAVNOST - LOKALNA SAMOUPRAVA - OBLIGACIJSKO PRAVO - OKOLJSKO PRAVO
VSL00019395
Uredba o odlagališčih odpadkov (2014) člen 3, 3-26, 3-27. Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih (2010) člen 7. Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih (2014) člen 7, 8, 8/3. ZFO-1 člen 7, 7/3. OZ člen 355. ZVO-1 člen 112, 112/1, 112/4.
okoljska dajatev zaradi onesnaževanja okolja - odlaganje odpadkov - odlagališče odpadkov na območju več občin - upravičenci do okoljske dajatve - kogentna narava določb - zastaranje terjatve - občasne terjatve
Ni ključno kje se odlagajo odpadki, temveč ugotovitev, da sodi čistilna naprava v telo odlagališča.
Od uveljavitve Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih (2014) dalje teh določb ni mogoče obiti s sklicevanjem na sporazum, ki je veljal do sprejema te uredbe.
nadomestilo za uporabo avtorskega dela - kabelska retransmisija glasbenih del - izvajanje radijske dejavnosti - uporaba tarife iz skupnega sporazuma - minimalni honorar - pravilnik Združenja SAZAS - materialna podlaga - določitev višine nadomestila - obstoj pravne podlage - pravna praznina - odplačnost avtorskega dela - običajen avtorski honorar - primeren honorar - enotno nadomestilo - televizijski program - radijska dejavnost - izkoriščanje avtorskega dela - različna pravna podlaga - licenčna pogodba - soglasje volj - primerno nadomestilo - ločeno obravnavanje zahtevkov - zakonske zamudne obresti - neupravičena obogatitev - nedobrovernost - nepoštenost stranke - začetek teka obresti - zahtevek na plačilo civilne kazni
Vrhovno sodišče RS je v zadnjem letu večkrat zavzelo in obrazložilo stališče, da tarifa Pravilnika 1998 ne more biti podlaga za določitev višine nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del, in s tem ugotovilo obstoj pravne praznine tudi glede kabelske retransmisije.
Po sprejemu materialnopravnega stališča, da tarifa Pravilnika 1998 ni uporabna, odpade toženčev argument za uveljavljanje plačila enotnega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del v radijskih in televizijskih programih v enem postopku.
Tožnik more zahtevati nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del v radijskih in televizijskih programih ločeno v več sodnih postopkih, pri čemer mora sodišče vselej paziti na to, ali je bilo o nadomestilu za kabelsko retransmisijo glasbenih del za isto obdobje že pravnomočno odločeno. Razlog za to je, da tožnik ne more uspeti z zahtevkom (ali zahtevki) za plačilo več kot 0,198 EUR na naročnika, kolikor po oceni Vrhovnega sodišča znaša primerno nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del kot celota.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE
VSL00018382
KZ-1 člen 7, 7/2, 135, 135/1, 190, 190/1. ZPP člen 14. ZZZDR člen 106. URS člen 53, 54. OZ člen 135, 170, 171, 179.
odvzem mladoletne osebe - pravica do stikov z otrokom - kršitev pravice do stikov z otrokom - onemogočanje izvrševanja stikov z otrokom - osebnostna pravica - pravica do družinskega življenja - vezanost na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo - višina denarne odškodnine - duševne bolečine - strah - objektivna pogojenost višine odškodnine - individualizacija višine odškodnine
Civilno sodišče je vezano na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča glede kazenske odgovornosti storilca. Kazensko sodišče je ugotovilo, da je toženka zlonamerno onemogočala, da bi se uresničila izvršljiva odločba o stikih. V danem primeru se kvalifikacija naklepa po kazenskem pravu in naklepa po civilnem pravu ujemata. Slednji je bistveni kvalifikatorni del kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bila toženkina ravnanja zavestna, premišljena in ciljno usmerjena. Stikov otrok s tožnikom ni podpirala, in ni poskrbela, da bi bili izvedljivi.
Zaradi kršitve pravice do osebnega in družinskega življenja tožniku v zvezi z določitvijo višine odškodnine ni bilo potrebe po postavitvi izvedenca. Izvedba dokaza z izvedenci je potrebna takrat, ko je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Dejstva, na podlagi katerih je sodišče odločalo o obstoju pravno priznane škode in o višini odškodnine, so del tožbene trditvene podlage, ki se je v dokaznem postopku izkazala za resnično. Tožnikovo zaslišanje je po načelu proste presoje dokazov zadostovalo za vsebinsko konkretizacijo določbe 179. člena OZ ter za uporabo vrednostnih meril, ki jih ni bilo treba opredeljevati s strokovnimi mnenji.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00016465
ZKP člen 371, 371/2, 402, 402/3. KZ-1 člen 86, 86/11, 92, 92-4.
pravica do poštenega postopka - izvršitev izrečene zaporne kazni - zastaranje izvršitve kazni zapora - uporaba kazenskega zakona
Sodišče prve stopnje je v zvezi z vprašanjem zastaranja izvršitve zaporne kazni najprej ugotavljalo, kateri kazenski zakon je potrebno uporabiti za štetje zastaralnih rokov.
Kot izhaja iz podatkov spisa je sodba, s katero je bila obsojencu izrečena kazen eno leto in dva meseca zapora, postala pravnomočna 17.6.2013, kar pomeni v času veljavnosti KZ-1B. Ta v 4. točki 92. člena KZ-1 določa, da se kazen zapora več ne sme izvršiti, če je poteklo deset let od obsodbe na zapor nad eno leto. Noveli KZ-1B so sicer sledile še tri novele; KZ-1C, KZ-1D in KZ-1E, vendar sprememb na področju štetja rokov za zastaranje izvršitve zaporne kazni ni bilo. Po obrazloženem je tako pritrditi sodišču prve stopnje, da izvršitev kazni zapora še ni zastarala, vendar ne iz razlogov, ki jih navaja v izpodbijanem sklepu, ampak zato, ker bo 10 let po pravnomočnosti sodbe preteklo šele 17.6.2023. Zato je trditev pritožbe, da je zastaranje izvršitve zaporne kazni nastopilo po petih letih od pravnomočnosti sodbe, neutemeljeno.
Glede na to, da je obsojenec na prestajanju daljše zaporne kazni in nima sredstev, s katerimi bi lahko plačal sodno takso, ga je pritožbeno sodišče plačila sodne takse oprostilo (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP)
izstop družbenika iz družbe z omejeno odgovornostjo - sodni izstop družbenika - pasivni družbenik - upravičen razlog za izstop družbenika iz družbe z omejeno odgovornostjo
Sodelovanje družbenikov v družbi z omejeno odgovornostjo je osebne narave in temelji na medsebojnem zaupanju in vzajemnih interesih. Razloge za sodni izstop družbenika iz družbe je treba obravnavati kompleksno, predvsem z vidika uresničevanja interesov družbe in omogočanja njenega nemotenega funkcioniranja in poslovanja in ne s ciljem iskanja oz. tehtanja krivde posameznega družbenika. Sodišče mora zato v vsakem konkretnem primeru poiskati ustrezno ravnovesje med pravicami in dolžnostmi družbenikov in družbe.
določitev stikov med staršem in otrokom - sprememba odločitve o stikih - stiki pod nadzorom strokovnih delavcev - otrokova korist
Materin ugovor, da je štirimesečna uvajalna doba stikov pod nadzorom CSD prekratka, ni utemeljen, saj temelji na njenih predvidevanjih, ki nimajo nikakršne dejanske podlage. Po drugi strani je sodišče prve stopnje odločitev o trajanju uvajalne dobe sprejelo na podlagi ločenih strokovnih mnenj dveh sodnih izvedencev, ki sta si bila glede te okoliščine povsem enotna.
KZ-1 člen 186, 186/1. ZKP člen 83, 83/2, 148, 148/2, 148/4, 164, 220.
kazniva dejanja zoper človekovo zdravje - kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - neupravičen promet s prepovedanimi drogami - nedovoljeni dokazi - izločitev dokazov - procesna jamstva - predkazenski postopek - osumljenec - pouk o pravicah - razlogi za sum - zaseg predmeta - pravica do zasebnosti
Policistov poziv v okviru opravljanja uradnega dejanja, naj oseba odpre zaprt predal torbe, še ne predstavlja nedovoljenega vpliva na voljo drugega oziroma neprimerne oblastvene prisile, s čimer bi bilo nedopustno poseženo v posameznikovo pravico do zasebnosti ali voljo, da prostovoljno sodeluje s policijo. To še toliko bolj velja v konkretnem primeru, ko obdolženec ni bil niti k čemur koli pozvan, pač pa le vprašan, kaj je v nahrbtniku, ki ga je prej potisnil pod vozilo.
Točka osredotočenosti suma na obdolženega je nastopila šele po tistem, ko je policistoma sam izročil nahrbtnik s tolikšno količino (prepoznavne) prepovedane droge, ki bistveno presega morebitne potrebe posameznika. Pred tem pa policista nista razpolagala s konkretnimi, preverljivimi informacijami, da naj bi obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Ker sum torej še ni bil osredotočen nanj, ko je na vprašanje segel po nahrbtniku in ga odprl, ni obstajala dolžnost policistov, da ga poučita po četrtem odstavku 148. člena ZKP, kar posledično pomeni, da zaseg kritičnih predmetov ni bil izveden nezakonito.
preslepitev - konkretizacija zakonskih znakov - poslovna goljufija - preslepitveni namen - opisano dejanje nima znakov kaznivega dejanja
Dogovor za obliko in pogoje poslovanja ter vsakokratno obljubljanje plačila ob kasnejših neizpolnitvi obveznosti, po spremenjeni sodni praksi, samo zase ne zadostuje za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve.
ZVEtL člen 26, 26/5, 27, 27/1, 28, 28/2. ZVEtL-1 člen 15, 16, 34, 57, 57/3. ZNP člen 35, 35/1, 35/5. SPZ člen 118, 118/5.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - novi in stari zakon - obnova postopka - zakoniti zastopnik etažnih lastnikov - upravnik kot zakoniti zastopnik - subjektivne meje pravnomočnosti sodne odločbe - stroški postopka - krivdno povzročeni stroški
Neustrezno ravnanje tretjih ne more predstavljati obnovitvenega razloga po 2. točki 394. člena ZPP.
Peti odstavek 26. člena ZVEtL med drugim določa, da ugotovitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču k stavbi ne vpliva na druge stvarne in obligacijske pravice oseb, ki niso sodelovale in niso bile obveščene o postopku. Določba je nejasna, saj bi se po oceni pritožbenega sodišča moralo besedilo "ki niso sodelovale in niso bile obveščene o postopku" šteti povezano, torej je določilo, "da niso bile obveščene v postopku" nepotrebno.
IZVRŠILNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00016033
ZIZ člen 38, 38/6, 76. ZFPPIPP člen 22, 22/1, 22/1-2, 280, 280/4, 410, 410/1. ZZK-1 člen 94, 94/3, 94/3-3, 94/3-3(1).
ločitvena pravica pridobljena v izvršilnem postopku - sklep o preizkusu terjatev - prodaja nepremičnine v stečaju - odpust obveznosti - izbris zaznambe izvršbe - stroški tretjega - izločitvena pravica v stečajnem postopku - originaren način pridobitve
Izvršilno sodišče mora za ločitvene pravice, pridobljene v postopku izvršbe ali zavarovanja, ki je bil prekinjen z začetkom stečajnega postopka, uporabiti ustrezno določbo, če je bil v stečajnem postopku opravljen preizkus terjatev. Kadar je ločitveno pravico treba vzdržati v veljavi, se prodaja premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, in plačilo zavarovane terjatve opravi v stečajnem postopku, za kar sklep o odpustu obveznosti ni ovira. Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izbris zaznambe sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, saj ZIZ tega v danem primeru ne predvideva.
Ko gre za nepremičnino, je izločitvena pravica v stečajnem postopku pravica osebe, ki je s priposestvovanjem ali na drug izviren način pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, pri kateri je kot lastnik vpisan insolventni dolžnik, od insolventnega dolžnika zahtevati, da prizna njeno lastninsko pravico na nepremičnini. Sklicevanje upnika, da bi lahko šlo tudi za pravnoposlovno pridobitev, tako ni utemeljeno. Če je odsvojitelj pridobitelju izročil zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice v korist pridobitelja, na katerem je bil odsvojiteljev podpis notarsko overjen pred začetkom stečajnega postopka, lahko pridobitelj namreč tudi po začetku stečajnega postopka z zemljiškoknjižnim predlogom uveljavlja in doseže vknjižbo lastninske pravice v svojo korist, zato pridobitelj v takem primeru v stečajnem postopku ne uveljavlja izločitvene pravice. Če naj bi tretja pridobila lastninsko pravico po trenutku, ko je upnik (z zaznambo sklepa o izvršbi in učinkovanjem od 7. 7. 2009) pridobil hipoteko, bi lahko glede na celotno situacijo šlo le za pravnoposlovni prenos, ki pa ne bi bil možna podlaga za uveljavitev izločitvenega zahtevka. Glede na navedeno bi upnik mogel in moral vedeti, da je lahko šlo le za izvirno pridobitev lastninske pravice, zato mora tretji povrniti njene stroške.
zahteva za odpravo nepravilnosti - prekinitev postopka - sklep o ugotovitvi vrednosti nepremičnine
Institut odprave nepravilnosti pri opravljanju izvršbe se nanaša na nepravilnosti, ki naj bi jih zagrešil izvršitelj ali druga oseba, ki sodeluje v postopku, ne sodišče.
Za odpravo nepravilnosti, ki naj bi jih zagrešilo sodišče, so strankam na voljo redna ali izredna pravna sredstva.
ZD člen 28, 28/4, 28/5, 28/6, 32, 34, 34/1, 35, 38, 38/1. ZDKG člen 3, 3/2, 14, 14/2, 15, 15/3.
izločitveni zahtevek - izločitveni zahtevek potomca - pravica zapustnikovega potomca do izločitve dela iz zapustnikovega premoženja - pravna narava zahtevka - rok za uveljavljanje zahteve za izločitev - vezanost na pravnomočno odločitev - odločanje o predhodnem vprašanju - prikrajšanje nujnega deleža - obseg zapustnikovega premoženja - čista vrednost zapuščine - vrnitev daril v zapuščino - dedovanje na podlagi zakona po splošnih predpisih o dedovanju - dedovanje zaščitenih kmetij - sprememba statusa kmetije - zaščitena kmetija
Zapuščinsko sodišče je vezano na pravnomočno sodbo pravdnega sodišča, s katero je razsojeno, katero premoženje spada oziroma ne spada v zapuščino, katera razpolaganja zapustnika zaradi prikrajšanja nujnega deleže nimajo pravnih učinkov do nujnih dedičev in katera darila je zato treba vrniti v zapuščino. V zapuščinskem ali drugem pravdnem postopku zato ni dopustna ponovna presoja, ali darila, ki se vračajo v zapuščino, zadoščajo za dopolnitev nujnih deležev, kakor tudi ne, ali so izpolnjeni pogoji, da se iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza pritožnikovemu prispevku k povečanju zapustnikovega premoženja (32. člen ZD).
V konkretnem primeru gre za uveljavljanje upravičenja, ki ga pritožnik (lahko) ima na podlagi 32. člena ZD, s tem, da uveljavljanje te pravice bistveno posega v pravice drugih dedičev, ki so bile dedičem že priznane s pravnomočno sodbo v pravdnem postopku, zato ravnanje pritožnika predstavlja zlorabo pravice, zaradi katere ni upravičen do sodnega varstva, čeprav o (ne)obstoju njegove pravice ni bilo pravnomočno odločeno. Vsak nosilec pravice je pravno omejen pri uveljavljanju pravice, če s tem posega v zavarovane pravice drugih, nosilec pravice pa ni ravnal v okviru pravno zavarovanega upravičenja.
ZDKG je prisilne narave in ga mora zapuščinsko sodišče upoštevati. Drugi odstavek 3. člena ZDKG določa, da v zaščiteno kmetijo spadajo kmetijska zemljišča, takšna zemljišča pa tudi predmet dedovanja v tem zapuščinskem postopku. Odločilen je status nepremičnine na dan izdaje sklepa o dedovanju, saj lahko upravna enota med zapuščinskim postopkom izda odločbo, da zemljišče ali kmetija ne ustreza več pogojem za zaščiteno kmetijo ali pa odloči, da posamezno zemljišče postane del zaščitene kmetije, kar je tudi primer v tem postopku.
Tako zakon kot kolektivna pogodba določata le najnižji znesek, ki ga mora delodajalec plačati delavcu iz naslova regresa za letni dopust, nad tako določeno višino pa ni omejitve.