DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00017678
ZDR člen 43, 184, 184/1.. OZ člen 131, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - soprispevek oškodovanca - vzročna zveza - nepremoženjska škoda - pravična denarna odškodnina - izvedensko mnenje
Delodajalec ni zavezan k zagotovitvi zgolj tistih varnostih ukrepov, ki so izrecno predpisani. Zagotoviti mora vse potrebno, da prepreči predvidljivo škodno nevarnost, ki jo prinaša neko ravnanje ali opustitev. Delodajalec mora delavcem tudi dejansko zagotavljati varno delo. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na 43. člen ZDR, ki določa, da mora delodajalec zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu in na določbe v času škodnega dogodka veljavnega ZVZD, ki je nalagal delodajalcem, da morajo izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavca v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem in odpravljanjem nevarnosti pri delu. Ob tem, da je škoda tožniku nastala pri sestopu z okvirjev forme z višine 50 cm, pri čemer mu prvotožena stranka ni zagotovila stopnice za varen sestop, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje o opustitvi dolžnega ravnanja s strani prvotožene stranke (tožnikovega delodajalca).
ZIZ člen 30, 31, 31/1, 31/11, 31/12, 31/13, 31/13-1, 31/13-2.
predlog za predložitev seznama dolžnikovega premoženja - preuranjen predlog - informativni seznam dolžnikovega premoženja - namen instituta - izkaz verjetnosti za nezmožnost poplačila - faza izvršilnega postopka - pomanjkljiva trditvena podlaga - pavšalna navedba - višina terjatve
Načeloma lahko upnik kadarkoli med izvršilnim postopkom predlaga dolžnikovo predložitev seznama premoženja, tudi na samem začetku postopka, vendar pa mora v tej fazi postopka še posebej dobro utemeljiti, zakaj obstaja verjetnost, da s predlaganimi sredstvi izvršbe ne bo mogel biti v celoti poplačan.
ZUJF člen 169, 169/1.. ZDR-1 člen 130.. OZ člen 191.. ZJF člen 2.
prevoz na delo in z dela - neupravičena obogatitev - vračilo preveč izplačanih sredstev
Sodišče prve stopnje je sicer izhajalo iz 130. člena ZDR-1, ki nalaga delodajalcu povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, prav tako je upoštevalo ZJF in ZUJF, da je potrebno upoštevati najkrajšo in najcenejšo pot in pri tem upoštevalo pravno podlago, ki jo je navedla tožeča stranka. Pri tem pa ni upoštevalo pravne podlage, ki jo je navajala tožena stranka v odgovoru na tožbo in sicer določbe 191. člena OZ, ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj, ali če je plačal, da bi se izognil sili. Tožeča stranka ni zatrjevala, da si je pridržala pravico zahtevati nazaj ali da je toženki plačala stroške prevoza na delo in z dela, da bi se izognila sili. Odgovornosti za preplačilo tako ne more prevaliti na toženko, ki se je zanesla na pravilnost izplačila.
povrnitev pravdnih stroškov - načelo uspeha v pravdi - končni uspeh strank v postopku - delni uspeh v pravdi - potrebni stroški
Temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov je, da v končni posledici bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna, zaradi kršitve subjektivnih pravic materialnega prava nasprotne stranke pa jo je izgubil (načelo uspeha). Odločilno je načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj. Pri tem niso pomembne posamezne faze postopka in uspeh strank na posamezni pritožbeni stopnji. S stališča tožeče stranke pomeni uspeh po 154. členu ZPP ugodilna sodba, s stališča tožene stranke pa zavrnilna sodba.
Po določilu 155. člena ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Potrebni so tisti stroški, brez katerih ni mogoče opraviti smotrnih dejanj za uveljavitev zahtevka tožeče stranke ali obrambo tožene stranke.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00016708
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 8. URS člen 23, 24, 56. KZ-1 člen 53, 57, 58, 190, 190/1. ZKP člen 42, 144, 248, 288, 295, 340, 340/4, 360, 360/4, 371, 371/1, 371/1-2, 371/1-3, 371/1-7, 371/1-8, 371/1-9, 371/1-11, 371/2, 378, 378/4, 378/3, 407, 445.
pritožbena seja - nenavzočnost obdolženca - izključitev javnosti glavne obravnave - zahteva za izločitev sodnika - glavna obravnava v nenavzočnosti obdolženca - prekoračitev obtožbe - nedovoljen dokaz - popolna rešitev predmeta obtožbe - sprememba odločbe o kazenski sankciji
Branje listin iz navedenega spisa Okrožnega sodišča v Mariboru ni predstavljalo posega v varstvo osebnega ali družinskega življenja obdolženke ali njenih mladoletnih otrok in njunih koristi, ki bi narekoval izključitev javnosti in tudi ni bila potrebna zaradi varovanja tajnosti ali katerega drugega razloga iz 295. člena ZKP. Predmet obravnave je bilo zlonamerno onemogočanje uresničitve izvršljivih sodnih odločb glede stikov mladoletnih otrok s starši, kar so zakonski znaki obdolženki očitanih kaznivih dejanj. Konkretizacijo zakonskih znakov predstavljajo tudi te sodne odločbe in njihovi izreki in v tem obsegu, kot je razvidno iz podatkov kazenskega spisa, so bile sodne odločbe na glavni obravnavi prebrane in tako izvedene kot dokaz, izrek sodbe, vključno z opisom kaznivega dejanja, pa je vselej javen (četrti odstavek 360. člena ZKP).
Zaključek sodišča prve stopnje, da je bila zahteva za izločitev sodnice dne 29. 6. 2017 podana z namenom zavlačevanja kazenskega postopka in spodkopavanja avtoritete sodišča, je bil pravilen in utemeljen in sodišče bi ravnalo napačno, če zahteve ne bi zavrglo ter če z dokaznim postopkom ne bi nadaljevalo.
Sodišče ne sme vsakega opravičila obdolženca kar nekritično sprejeti in narok preložiti, temveč mora oceniti, ali mora biti obdolženec, kadar je bil na glavno obravnavo v redu povabljen in je že bil zaslišan, na glavni obravnavi prisoten, v primeru, če obdolženec predlaga preložitev glavne obravnave, pa mora presoditi še, ali je tak predlog utemeljen in ali je odsoten iz opravičljivega razloga.
Pritožbi neutemeljeno navajata, da sodišče z izpodbijano sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe. V izreku sodbe namreč ni bilo izpuščeno obdolženki očitano kaznivo dejanje, temveč je bila kriminalna količina kaznivih dejanj, ko je sodišče prve stopnje navedena očitka iz opisov izpustilo, le zmanjšana.
Ker je obdolženka v obravnavani zadevi v zagovoru poudarjala, da je s svojim ravnanjem le varovala koristi otrok, je bilo sodišče prve stopnje dolžno njeno trditev preveriti, torej ugotoviti, ali so bili v obravnavani zadevi podane takšne izjemne okoliščine, zaradi katerih bi lahko bilo spoštovanje pravnomočne sodne odločbe o določitvi stikov z največjo koristjo otrok v nasprotju.
Oškodovanec v kazenskem postopku je po 144. členu ZKP tisti, ki mu je kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena, ne glede na to, ali je v opisu kaznivega dejanja naveden kot oškodovanec ali ne.
Spis pravdnega oddelka sodišča (Okrožnega sodišča v Mariboru IV P 658/2013 oziroma IV P 1027/2015) ni nedopusten dokaz iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in listine v njem niso listine, s katerimi se sodišče, ki vodi kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena KZ-1, ne bi smelo seznaniti.
Kazenskega zakona sodišče ne more prekršiti s tem, da izvede tudi dokaze, ki za razjasnitev dejanskega stanja zadeve, ki jo obravnava, niso odločilnega pomena, dejansko stanje pa bi bilo v tem primeru zmotno (lahko pa tudi nepopolno) ugotovljeno le, če bi obrazložitev sodbe zaradi dokazov, ki jih ni bilo potrebno izvesti, pojasnjevala dejanja, ki obdolžencu niso očitana, česar pa napadeni sodbi ni mogoče očitati.
Okoliščina, da so bile sodne odločbe, ki so urejale stike otrok z očetom kasneje razveljavljene oziroma da je sodišče kasneje glede stikov drugače odločilo, ne pomeni, da sme stranka, ki jo odločbe zavezujejo, a z njimi ni zadovoljna, ravnati drugače, kot je v odločbah navedeno, v pričakovanju, da bo odločitev sodišča kasneje drugačna.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00016465
ZKP člen 371, 371/2, 402, 402/3. KZ-1 člen 86, 86/11, 92, 92-4.
pravica do poštenega postopka - izvršitev izrečene zaporne kazni - zastaranje izvršitve kazni zapora - uporaba kazenskega zakona
Sodišče prve stopnje je v zvezi z vprašanjem zastaranja izvršitve zaporne kazni najprej ugotavljalo, kateri kazenski zakon je potrebno uporabiti za štetje zastaralnih rokov.
Kot izhaja iz podatkov spisa je sodba, s katero je bila obsojencu izrečena kazen eno leto in dva meseca zapora, postala pravnomočna 17.6.2013, kar pomeni v času veljavnosti KZ-1B. Ta v 4. točki 92. člena KZ-1 določa, da se kazen zapora več ne sme izvršiti, če je poteklo deset let od obsodbe na zapor nad eno leto. Noveli KZ-1B so sicer sledile še tri novele; KZ-1C, KZ-1D in KZ-1E, vendar sprememb na področju štetja rokov za zastaranje izvršitve zaporne kazni ni bilo. Po obrazloženem je tako pritrditi sodišču prve stopnje, da izvršitev kazni zapora še ni zastarala, vendar ne iz razlogov, ki jih navaja v izpodbijanem sklepu, ampak zato, ker bo 10 let po pravnomočnosti sodbe preteklo šele 17.6.2023. Zato je trditev pritožbe, da je zastaranje izvršitve zaporne kazni nastopilo po petih letih od pravnomočnosti sodbe, neutemeljeno.
Glede na to, da je obsojenec na prestajanju daljše zaporne kazni in nima sredstev, s katerimi bi lahko plačal sodno takso, ga je pritožbeno sodišče plačila sodne takse oprostilo (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP)
izstop družbenika iz družbe z omejeno odgovornostjo - sodni izstop družbenika - pasivni družbenik - upravičen razlog za izstop družbenika iz družbe z omejeno odgovornostjo
Sodelovanje družbenikov v družbi z omejeno odgovornostjo je osebne narave in temelji na medsebojnem zaupanju in vzajemnih interesih. Razloge za sodni izstop družbenika iz družbe je treba obravnavati kompleksno, predvsem z vidika uresničevanja interesov družbe in omogočanja njenega nemotenega funkcioniranja in poslovanja in ne s ciljem iskanja oz. tehtanja krivde posameznega družbenika. Sodišče mora zato v vsakem konkretnem primeru poiskati ustrezno ravnovesje med pravicami in dolžnostmi družbenikov in družbe.
KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - NEPRAVDNO PRAVO - POPRAVA KRIVIC
VSL00016464
ZNP člen 104. ZIKS člen 145a, 145b. ZIKS-1 člen 266.
povrnitev stroškov postopka - zavezanec za vrnitev zaplenjenega premoženja - zavezanec za plačilo stroškov - kmetijska zemljišča - odškodnina v obveznicah
Pritožnica pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi ugotovilo, da je zavezanec za vračilo zaplenjenih nepremičnin SKZG RS in ne tretja nasprotna udeleženka. Tretja nasprotna udeleženka je zato predlagateljem dolžna povrniti le del stroškov, in sicer sorazmerno z deležem, ki ga odškodnina v višini 5.372,91 EUR (v obveznicah Republike Slovenije kot oblike vračila zaplenjenega premoženja) predstavlja v seštevku navedene odškodnine in vrednosti vrnjenih nepremičnin (te je sodišče ocenilo na višino 30.311,00 EUR, kar ni izpodbijano), torej deležem od skupnega zneska 35.683,91 EUR.
spor o obsegu zapuščine - pasivna legitimacija - nujni sosporniki - nujno sosporništvo - nujno sosporništvo dedičev - napotitveni sklep zapuščinskega sodišča - vezanost stranke na napotitveni sklep - pravni interes za ugotovitveno tožbo
Nedeljivost zapuščine kot skupne lastnine in nedeljivost pravice dedičev do skupnega upravljanja in razpolaganja z zapuščino hkrati narekujeta sklep, da so dediči v sporu o obsegu zapuščine nujni sosporniki.
ZD člen 28, 28/4, 28/5, 28/6, 32, 34, 34/1, 35, 38, 38/1. ZDKG člen 3, 3/2, 14, 14/2, 15, 15/3.
izločitveni zahtevek - izločitveni zahtevek potomca - pravica zapustnikovega potomca do izločitve dela iz zapustnikovega premoženja - pravna narava zahtevka - rok za uveljavljanje zahteve za izločitev - vezanost na pravnomočno odločitev - odločanje o predhodnem vprašanju - prikrajšanje nujnega deleža - obseg zapustnikovega premoženja - čista vrednost zapuščine - vrnitev daril v zapuščino - dedovanje na podlagi zakona po splošnih predpisih o dedovanju - dedovanje zaščitenih kmetij - sprememba statusa kmetije - zaščitena kmetija
Zapuščinsko sodišče je vezano na pravnomočno sodbo pravdnega sodišča, s katero je razsojeno, katero premoženje spada oziroma ne spada v zapuščino, katera razpolaganja zapustnika zaradi prikrajšanja nujnega deleže nimajo pravnih učinkov do nujnih dedičev in katera darila je zato treba vrniti v zapuščino. V zapuščinskem ali drugem pravdnem postopku zato ni dopustna ponovna presoja, ali darila, ki se vračajo v zapuščino, zadoščajo za dopolnitev nujnih deležev, kakor tudi ne, ali so izpolnjeni pogoji, da se iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza pritožnikovemu prispevku k povečanju zapustnikovega premoženja (32. člen ZD).
V konkretnem primeru gre za uveljavljanje upravičenja, ki ga pritožnik (lahko) ima na podlagi 32. člena ZD, s tem, da uveljavljanje te pravice bistveno posega v pravice drugih dedičev, ki so bile dedičem že priznane s pravnomočno sodbo v pravdnem postopku, zato ravnanje pritožnika predstavlja zlorabo pravice, zaradi katere ni upravičen do sodnega varstva, čeprav o (ne)obstoju njegove pravice ni bilo pravnomočno odločeno. Vsak nosilec pravice je pravno omejen pri uveljavljanju pravice, če s tem posega v zavarovane pravice drugih, nosilec pravice pa ni ravnal v okviru pravno zavarovanega upravičenja.
ZDKG je prisilne narave in ga mora zapuščinsko sodišče upoštevati. Drugi odstavek 3. člena ZDKG določa, da v zaščiteno kmetijo spadajo kmetijska zemljišča, takšna zemljišča pa tudi predmet dedovanja v tem zapuščinskem postopku. Odločilen je status nepremičnine na dan izdaje sklepa o dedovanju, saj lahko upravna enota med zapuščinskim postopkom izda odločbo, da zemljišče ali kmetija ne ustreza več pogojem za zaščiteno kmetijo ali pa odloči, da posamezno zemljišče postane del zaščitene kmetije, kar je tudi primer v tem postopku.
V konkretnem primeru je podlaga menične terjatve dogovor o zavarovanju oziroma menična zaveza. Temeljni posel, kateremu je sledila izdaja menic in menične izjave, je bila poroštvena zaveza v poroštveni izjavi. Tožnica je izpolnila menico v skladu s pooblastilom, bianco menica je s tem postala popolna menica, na podlagi katere je toženec dolžan plačati terjatev.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00017637
ZOR člen 210, 214, 220, 226. SPZ člen 40, 49.
pogodba o prodaji nepremičnine - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom - lastninska pravica v pričakovanju - vlaganje v nepremičnino - verzija - neupravičena obogatitev - izpolnitev pogodbe - stanje nepremičnine - gestija
V razmerju med prenositeljem in pridobiteljem začne prenos lastninske pravice na nepremičnini učinkovati že pred zemljiškoknjižno realizacijo pogodbe.
Zaradi sklenjene kupoprodajne pogodbe je bila tožnica sporne nepremičnine dolžna izročiti toženki. Nepremičnine je bila dolžna izročiti v stanju, v kakršnem so bile na dan, ko se jih je zavezala izročiti. Nobena od strank namreč kakršnega koli dogovora o spreminjanju stanja nepremičnin po sklenitvi zavezovalnega posla ne zatrjuje.
ZPP člen 86, 86/1, 87, 87/3, 89, 89/2, 365, 365/1.
pooblaščenec s pravniškim državnim izpitom - odvetnik kot pooblaščenec - kdo je lahko pooblaščenec v postopku pred višjim in vrhovnim sodiščem - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe kot nedovoljene - skladnost z ustavo
V postopku pred višjim sodiščem (kakor pred okrožnim ter vrhovnih sodiščem) je lahko pooblaščenec samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.
SPZ člen 32, 33, 33/1, 35. ZPP člen 11, 260, 260/3.
spor zaradi motenja - sodno varstvo posesti - varstvo med več posestniki - motilno ravnanje - izklop elektrike - zadnja mirna posest - več tožencev - zaslišanje stranke - obisk na domu - načelo ekonomičnosti postopka
Enotno stališče sodne prakse je, da v motenjskem sporu ni pasivno legitimiran le tisti, ki motilno dejanje neposredno izvrši, pač pa tudi tisti, ki ga naroči ali odobri in tisti, v korist katerega je bilo motilno dejanje opravljeno. Toženci so hoteli oziroma sta se toženki vsaj strinjali s tem, da se tožnika ovira pri dotedanjem načinu izvrševanja posesti. Za to oviranje niso imeli pravne podlage ne v zakonu ne v pravnem poslu. Zato je presoja, da so vsi trije toženci tožnika motili v njegovi zadnji mirni posesti, utemeljena.
V primeru, ko je na eni strani udeleženih več oseb, se sodišče odloči, ali bo zaslišalo vse te osebe ali pa samo nekatere izmed njih. Glede na to, da sta dva toženca potrdila navedbe, ki so jih vsi trije toženci skupaj podali v odgovoru na tožbo, sodišče prve stopnje pa je njunima izpovedbama o dejstvih sledilo, prve toženke o istih dejstvih ni bilo treba zaslišati in bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti in pospešitve postopka.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00017136
ZObr člen 98c. OZ člen 165, 299, 352, 352/3.. ZDR-1 člen 156.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5.
Tožnik je pred misijskim dopustom opravil 101 zaporednih dni dela in po misijskem dopustu 86 zaporednih dni dela, zato je bil v tem času upravičen do 26 dni tedenskega počitka.
Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, izhaja, da je za višino odškodnine za premoženjsko škodo, ki izvira iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka, relevantna celotna plača (osnova in dodatki), opredeljena v odločbi o plači za čas napotitve v mirovne sile, ki je sicer določena na mesečni ravni v pavšalnem, nominalnem netu znesku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00015855
ZPP člen 8, 338, 338/1, 338/1-1, 338/1-2, 338/1-3, 339, 339/1, 340, 341. OZ člen 10, 131, 131/1.
škoda zaradi odklopa elektrike - visokonapetostni udar - pravno relevantna vzročna zveza - prekinitev vzročne zveze - trditveno in dokazno breme - nejasnosti v izvedenskem mnenju - prepričljivost izvedenskega mnenja - pojem protipravnosti - načelo prepovedi povzročanja škode
Pritožba sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker se je izvedenec pri izdelavi izvedenskega mnenja oprl na listino „Analiza maksimalne in minimalne napetosti“, ki jo je pridobil od Elektra, zavarovanca tožene stranke, 4 leta po škodnem dogodku. Res je izvedenec samoiniciativno pridobil od „Analiza maksimalne in minimalne napetosti“ podatke o maksimalnih in minimalnih napetostih na dan škodnega dogodka dne 13. 11. 2013, ki so vključeni v izvedensko mnenje. Predmetne listine ni v dokaz svojih trditev predlagala nobena od pravdnih strank in se nanjo tudi ni sklicevala, zato ne predstavlja dokaza in je tudi nerelevantno, da se je pojavila v izvedenskem mnenju 4 leta po škodnem dogodku. Ker torej navedena listina ni dokaz, pač pa je del pisnega izvedenskega mnenja, tudi ni pomembno, da je v spisu do prvega naroka za glavno obravnavno ni bilo. Stranke so se o izvedenskem mnenju in vseh podatkih, ki jih ta vsebuje, tudi imele možnost izjaviti.
Navedena listina predstavlja strokovno gradivo, ki nestrokovnjaku brez ustreznega poduka ni razumljivo. Če se je želel izvedenec opreti na to listino, bi vsekakor moral določneje in natančneje predstaviti podatke, ki jih vsebuje, ter pojasniti, kateri konkretni podatek dokazuje, da do napetostnega udara ni prišlo, oz. kako bi se na tem grafu napetostni udar pri tožeči stranki sploh izkazoval.
Nihče, niti tožena stranka, niti v postopku postavljeni izvedenec, ni trdil, da navedena dogodka nista v nikakršni medsebojni povezavi in da je morebiten oziroma možen vzrok za okvaro električnih aparatov neodvisen od ugotovljenih manipulacij zavarovanca tožene stranke (da bi se vse električne naprave pri tožeči stranki zaradi nekega vzroka lahko pokvarile istega dne tudi, če ne bi prišlo do prekinitve elektrike). Tožena stranka se je branila, da je škoda, ki jo je utrpela tožeča stranka, kvečjemu posledica posameznega šibkega elektronskega elementa oziroma nizkega imunskega nivoja omenjenih naprav in aparatov, ker da morajo biti električne naprave in aparati v skladu s standardom odporni na večino primerov delovanja avtomatskih sistemov ter s tem povezanimi stikalnimi preklopi. Tudi po mnenju izvedenca naj bi bil vzrok okvare posledica napake pri inštalacijah tožeče stranke, ker da ob ustrezni kvaliteti električnih aparatov do poškodb na njih ne pride. Tovrstni ugovori v resnici priznavajo vzročno zvezo med zatrjevanim nenapovedanim odklopom električne energije, nihanjem napetosti ob ponovnem vklopu in okvaro na aparatih tožeče stranke. Zaključka prvostopnega sodišča, da med ravnanjem zavarovanca tožene stranke in škodo, nastalo tožeči stranki, ni relevantne vzročne zveze in da ni pomembno, kaj je povzročilo okvaro naprav tožeče stranke, sta zato napačna.
Protipravnost v odškodninskem pravu je treba razumeti širše, ne zgolj kot dejanje, ki je protizakonito, pač pa kot vsako ravnanje, ki povzroči komu škodo, saj je že z izvršitvijo škodnega ravnanja prekršeno načelo prepovedi povzročanja škode. Nenapovedan izklop elektrike je morda v določenih situacijah nujen in se mu ni mogoče vedno izogniti, vendar pa to ne spremeni dejstva, da se uporabniki na takšen izklop ne morejo vnaprej pripraviti in izvesti vse tiste potrebne samozaščitne ukrepe, ki jih zavarovanec tožene stranke nalaga uporabnikom v primeru napovedanega odklopa.
prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - manj verjetna pravica dediča - veljavnost oporoke - oporoka pred pričama - lastnoročna oporoka
Tista stranka, ki trdi, da so v listini, ki izpolnjuje vse pogoje za veljavnost oporoke v eni izmed zakonskih oblik, obličnostne ali druge napake, mora to trditi in dokazati. Ker se na oporoki nahaja podpis zapustnika, mora pritožnica pristnost tega podpisa izpodbiti v pravdi.
ZVZD-1 člen 51.. ZDR-1 člen 33, 34, 35, 36, 37, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - prepoved dela pod vplivom alkohola, drog in drugih substanc
Dejstvo, da je bila tožeča stranka za svoje delo zmožna, pri ugotavljanju odpovednega razloga v predmetnem sporu ni bistveno. Tožeči stranki je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti, ne pa redno iz razloga invalidnosti. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka prišla na delo pod vplivom drog ali drugih prepovedanih substanc in bila na delu prisotna pod vplivom drog ali prepovedanih substanc, kar predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti po drugem odstavku 11. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi in je to storila najmanj iz hude malomarnosti, saj je bila prepričana, da se kršitev ne bo ugotovila, ker bo ob pregledu uporabila urin druge osebe. S tem je kršila tudi prvi odstavek 51. člena ZVZD-1 in 33., 34., 35., 36. in 37. člen ZDR-1.
Tožena stranka se v pritožbi nadalje sklicuje na dobre poslovne običaje (5. člen OZ), po katerih bi se morala tožeča stranka ravnati. Tožeča stranka naj tako pisnega predloga tožene stranke z dne 7.5.2013 ne bi zavrnila, od maja 2013 ni izstavila nobenega računa več, s čimer naj bi dajala vtis, da je dogovor sklenjen. Višje sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da mora tožeča stranka spoštovati načelo vestnosti in poštenja in v prometu ravnati v skladu z dobrimi poslovnimi običaji, vendar kot je sodišče prve stopnje pojasnilo glede na ravnanje tožeče stranke, tožena stranka ni mogla utemeljeno sklepati, da je bil sklenjen ustni dogovor. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni več izstavila naslednjih računov zaradi reklamacij, ki jih je uveljavljala tožena stranka pri tožeči stranki in zaradi pričetka sodnega spora v zadevi opr. št. XIV Pg 873/2014, na katerega zaključek je želela počakati. Glede na razlog, zakaj tožeča stranka računa ni izstavila več, ter dejstvo, da so pogovori o dokončni ureditvi razmerij med strankama po odpovedi pogodbe potekali, tožeči stranki po ugotovitvah višjega sodišča ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji.