stečaj - odpoved pogodbe o zaposlitvi - ugotovitveni zahtevek - poziv stečajnemu upravitelju - vstop v pravdo
V predmetni zadevi gre za situacijo, ko začeti stečajni postopek ne vpliva na tek individualnega delovnega spora, saj se ta ne nanaša na terjatev, ki se jo prijavlja v stečajno maso po ZFPPIPP in na katero se potem posledično nanaša objava sklepa o preizkusu terjatev, saj tožnica s tožbo zahteva ugotovitev, da ji je delovno razmerje prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi neveljavna. Navedeni tožbeni zahtevek ni terjatev v smislu prvega odstavka 20. člena ZFPPIPP, ki terjatev opredeljuje kot pravico upnika od dolžnika zahtevati, da opravi izpolnitveno ravnanje, katerega predmet je dajatev, storitev, opustitev ali dopustitev. Če bo tožnica v tem individualnem delovnem sporu uspela, to na obseg stečajne mase tožene stranke ne more vplivati, ker se tožbeni zahtevek ne nanaša na nobeno dajatev, storitev, dopustitev ali opustitev, saj gre za ugotovitvena zahtevka.
V motenjskih sporih sodna praksa ugotovitvene zahtevke dopušča zgolj v povezavi z restitucijskimi in predpovednimi zahtevki.
Tožnik se ni poslužil prisilne izvršbe sodne odločbe. Zato je s spornimi dejanji, ki jih je opravil brez pooblastila sodišča, samovoljno in protipravno motil toženca v zadnji posesti stvari.
ZUJF člen 169, 169/1.. ZDR-1 člen 130.. OZ člen 191.. ZJF člen 2.
prevoz na delo in z dela - neupravičena obogatitev - vračilo preveč izplačanih sredstev
Sodišče prve stopnje je sicer izhajalo iz 130. člena ZDR-1, ki nalaga delodajalcu povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, prav tako je upoštevalo ZJF in ZUJF, da je potrebno upoštevati najkrajšo in najcenejšo pot in pri tem upoštevalo pravno podlago, ki jo je navedla tožeča stranka. Pri tem pa ni upoštevalo pravne podlage, ki jo je navajala tožena stranka v odgovoru na tožbo in sicer določbe 191. člena OZ, ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj, ali če je plačal, da bi se izognil sili. Tožeča stranka ni zatrjevala, da si je pridržala pravico zahtevati nazaj ali da je toženki plačala stroške prevoza na delo in z dela, da bi se izognila sili. Odgovornosti za preplačilo tako ne more prevaliti na toženko, ki se je zanesla na pravilnost izplačila.
ZPP člen 11, 109, 109/1. URS člen 15. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10, 10/2.
denarno kaznovanje stranke za žalitev v vlogi - verbalni napad - nadzorstvena pritožba - kaznovanje za žalitev sodišča - višina denarne kazni - resna kritika dela javnih oseb - kritika ad personam - kritika nosilca javnih funkcij - varovanje ugleda in avtoritete sodstva - objektivna žaljivost - žaljivo obnašanje stranke - kontradiktornost postopka - opozorilna dolžnost sodišča - dodatno zaslišanje stranke
Stranka lahko ostro, odprto in kritično ocenjuje delo sodišč in posameznega sodnika. Vendar pa je treba tudi kritiko izreči na spoštljiv način, tako da se ohranja dostojanstvo oziroma avtoriteta sodišča.
Pri kaznovanju stranke zaradi žalitve sodišča in sodnika ne gre za samostojen, kontradiktoren postopek, temveč za z zakonom predviden postopek kaznovanja stranke znotraj posameznega civilnega postopka, katerega cilj in namen ni rešitev spora ali ureditev razmerij med strankami postopka.
Glede na to, da gre za zapisane besede in ne na hitro in morda v afektu izrečene besede na naroku, ni predvidena možnost, da bi se stranko o tem, kaj je zapisala, še zasliševalo. Tudi ni treba, da bi sodišče stranko, predno jo kaznuje zaradi razžalitve, posebej opozarjalo, da bo to storilo. Sodišče prve stopnje torej s tem, ko tožnika ni zaslišalo, pač pa je le prebralo, kaj je zapisal, ni storilo nobene procesne kršitve in mu ni kršilo ustavnih in konvencijskih pravic.
Višina denarne kazni ni odvisna od materialnega položaja kaznovanega, pač pa od stopnje žaljivosti in okoliščin, v katerih so bile žalitve izražene.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO
VSL00019401
Uredba Sveta (ES) št. 4/2009 z dne 18. decembra 2008 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb ter sodelovanju v preživninskih zadevah člen 15. ZZZDR člen 81a, 129, 129a, 129a/1, 129a/2, 132. ZPP člen 102, 103, 339, 339/2, 339/2-9.
spori iz razmerja med starši in otroki - spor o preživljanju - razmerja med razvezanima zakoncema - spor z mednarodnim elementom - uporaba prava - običajno bivališče - preživninska dolžnost - preživljanje nepreskrbljenega zakonca po razvezi zakonske zveze - ogroženo lastno preživljanje - krivdni razlog - sprememba preživnine - spremenjene potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca - preživninske potrebe otroka - pridobitne sposobnosti zavezanca - višina preživnine za otroka - pravica uporabe svojega jezika v postopku - prevajanje listin - vročanje vabil v jeziku, ki je v uradni rabi - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Pri določitvi preživnine se je treba opreti na okviren obseg potreb, katerih nujnost zadovoljitve pada na lestvici potreb od primarnih življenjskih do prostočasnih. Katere od teh potreb se lahko zadovoljijo oziroma njihov obseg, je odvisno od (materialne in pridobitne) zmožnosti otrokovih staršev. Preživnina, ki jo določi sodišče, mora biti zato v ravnovesju z otrokovimi potrebami in zmožnostjo njegovih staršev. Da bi bile zmožnosti staršev tako šibke, da življenjskega standarda A., kakršnega je imel pred letom 2016, ne bi zmogla, sodišče prve stopnje ni ugotovilo, pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da mu je treba za obiskovanje dveh inštrumentov zagotoviti toliko kot prej.
ZIZ člen 17, 17/1, 24, 24/1, 24/2. ZPP člen 319, 426. SPZ člen 33, 33/1.
prepoved ponovnega odločanja o isti stvari - načelo formalne legalitete - vezanost na pravnomočno in izvršljivo sodno odločbo - motenje posesti - pravno nasledstvo stranke
Prepoved ponovnega odločanja o isti stvari se kot negativna procesna predpostavka upošteva tudi v izvršilnem postopku, in sicer se nanaša na vsebinsko odločitev o zahtevku za izvršbo, ki ga postavi upnik v predlogu. Tako iz različnih nevsebinskih razlogov neuspešno zaključen izvršilni postopek ni ovira za ponovno vodenje izvršilnega postopka zoper dolžnika z novim ali istim izvršilnim sredstvom. Drugače pa je v primeru, ko je prejšnji izvršilni postopek s sklepom pravnomočno ustavljen zaradi popolnega poplačila upnikove terjatve ali v primeru, ko je izvršilni postopek ustavljen, ker je bilo ugotovljeno, da je odločba, ki predstavlja izvršilni naslov neizvršljiva, in to ne glede na to, ali je pravnomočna odločitev pravilna ali ne. Pravnomočna odločitev tako preprečuje ponovno vsebinsko odločanje o istem zahtevku, ki temelji na istih dejstvih, med istima strankama oziroma med njunimi pravnimi nasledniki, pri čemer je treba pri singularnem pravnem nasledstvu pravilno razumeti, kaj je pravno nasledstvo pravnomočno odločene obveznosti.
Tožnik je kljub zgolj delni izpolnitvi zahtevka, tožbo umaknil v celoti. Zato je sodišče prve stopnje poleg prvega odstavka 158. člena ZPP utemeljeno uporabilo tudi drugi odstavek 154. člena ZPP ter stroške postopka po temelju pravilno odmerilo glede na delež uspeha strank v postopku.
odškodnina za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - predhodno zdravstveno stanje - začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti - žrtev kaznivega dejanja - nasilništvo - psihiatrično zdravljenje - odškodnina za premoženjsko škodo - nastanek premoženjske škode - višina premoženjske škode - zanikanje dejstev - priznana dejstva
Odškodnina za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti se v sodni praksi odmerja le v izjemnih primerih. Kljub temu, da za tak primer pri tožnici ne gre in bi bilo njeno psihično stanje v okviru akutne stresne reakcije mogoče obravnavati v okviru telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, ji je sodišče dosodilo odškodnino tudi po tej postavki.
Po drugem odstavku 214. člena ZPP ne zadošča, da stranka zgolj zanika dejstva brez navajanja razlogov, temveč se mora do trditev nasprotne stranke konkretizirano opredeliti. Tudi če se sklicuje, da ji določena dejstva niso poznana, mora navesti, na katera dejstva se njeno (ne)vedenje nanaša. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec telefon tožnice vrgel skozi okno, kar izhaja tudi iz izreka obsodilne sodbe, višini zahtevka v zvezi s premoženjsko škodo pa toženec ni nasprotoval, je imelo dovolj podlage za prisojo denarne odškodnine tudi za to postavko. Pri tem se sodišču ni bilo treba posebej ukvarjati z višino materialne škode, saj se dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, to pa velja lahko tudi za višino nastale škode.
Tako zakon kot kolektivna pogodba določata le najnižji znesek, ki ga mora delodajalec plačati delavcu iz naslova regresa za letni dopust, nad tako določeno višino pa ni omejitve.
KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - NEPRAVDNO PRAVO - POPRAVA KRIVIC
VSL00016464
ZNP člen 104. ZIKS člen 145a, 145b. ZIKS-1 člen 266.
povrnitev stroškov postopka - zavezanec za vrnitev zaplenjenega premoženja - zavezanec za plačilo stroškov - kmetijska zemljišča - odškodnina v obveznicah
Pritožnica pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi ugotovilo, da je zavezanec za vračilo zaplenjenih nepremičnin SKZG RS in ne tretja nasprotna udeleženka. Tretja nasprotna udeleženka je zato predlagateljem dolžna povrniti le del stroškov, in sicer sorazmerno z deležem, ki ga odškodnina v višini 5.372,91 EUR (v obveznicah Republike Slovenije kot oblike vračila zaplenjenega premoženja) predstavlja v seštevku navedene odškodnine in vrednosti vrnjenih nepremičnin (te je sodišče ocenilo na višino 30.311,00 EUR, kar ni izpodbijano), torej deležem od skupnega zneska 35.683,91 EUR.
spor o obsegu zapuščine - pasivna legitimacija - nujni sosporniki - nujno sosporništvo - nujno sosporništvo dedičev - napotitveni sklep zapuščinskega sodišča - vezanost stranke na napotitveni sklep - pravni interes za ugotovitveno tožbo
Nedeljivost zapuščine kot skupne lastnine in nedeljivost pravice dedičev do skupnega upravljanja in razpolaganja z zapuščino hkrati narekujeta sklep, da so dediči v sporu o obsegu zapuščine nujni sosporniki.
ZVEtL člen 7, 7/4, 30, 30/5, 30/6. ZVEtL-1 člen 43, 43/1, 43/2, 43/3, 57, 57/3.
pripadajoče zemljišče - določitev pripadajočega zemljišča - skupno pripadajoče zemljišče - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi, zgrajeni pred januarjem 2003 - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - splošni skupni del - etažni lastniki večstanovanjske stavbe - zaznamba postopka za določitev pripadajočega zemljišča
Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru pripadajoče zemljišče pravilno določilo na podlagi primarnega kriterija, to je obstoja prostorskega akta, na podlagi katerega je bila izvedena zunanja ureditev (skladno z določbami ZVEtL, kot tudi skladno z veljavnim ZVEtL-1, po katerem to merilo še vedno predstavlja poglavitni vir za ugotavljanje obsega pripadajočega zemljišča), kot tudi na podlagi drugih kriterijev, ki jih kot prirejene sedaj določa ZVEtL-1, in ki jih je po načelu izključevanja pred njim določal že ZVEtL.
Ne glede na to, da stavbe udeležencev in stavba predlagateljev tvorijo enotno grajeno sosesko, pritožniki s pritožbenimi navedbami, da bi bilo treba parcelo št. 1632/11, k. o. X, določiti kot skupno pripadajoče zemljišče k več stavbam, ne uspejo izpodbiti v postopku ugotovljenih okoliščin, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje utemeljilo odločitev, da parcele št. 1632/11, 1630/20, 1630/18 in 1630/19, k. o. X, predstavljajo individualno pripadajoče zemljišče k stavbi predlagateljev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO
VSL00017040
ZZZDR člen 178, 178/2, 179, 180, 212. ZPP člen 81, 81/2.
skrbnik za poseben primer - postavitev skrbnika za poseben primer
Po drugem odstavku 178. člena ZZZDR je namen skrbništva nad drugimi osebami varstvo njihove osebnosti, ki se uresničuje predvsem z oskrbo, zdravljenjem in usposabljanjem za samostojno življenje. Po določbi 179. člena ZZZDR osebi pod skrbništvom postavi Center za socialno delo skrbnika, katerega dolžnost je prostovoljna in častna, po določbi 180. člena ZZZDR pa se za skrbnika postavi osebo, ki v to privoli in ima osebne lastnosti in sposobnosti, potrebne za opravljanje dolžnosti skrbnika. Privolitev osebe, ki bo postavljena za skrbnika za poseben primer, je tako potrebna le v primeru, ko skrbnika za poseben primer postavi Center za socialno delo po določbi 179. člena ZZZDR. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da bi sodišče prve stopnje lahko za skrbnika za poseben primer postavilo CSD X. le z njegovo privolitvijo.
ZPP člen 80, 205, 205/1, 205/1-3, 207, 207/2, 343, 343/4. ZFPPIPP člen 377, 378, 378/1.
končanje stečajnega postopka brez razdelitve upnikom - izbris stečajnega dolžnika iz registra - prekinitev postopka - prenehanje pravne osebe - procesne predpostavke za pritožbo - sposobnost biti stranka - nedovoljena pritožba - stroški postopka
Ker je tožena stranka z izbrisom iz sodnega registra prenehala in zaradi zaključka stečajnega postopka brez razdelitve upnikov nima pravnih naslednikov, pomanjkanja sposobnosti biti (tožena) stranka pa se v konkretnem primeru zaradi neobstoja pravnega nasledstva pri toženki ne da odpraviti, je odpadla procesna predpostavka za meritorno obravnavanje pritožbe tožene stranke. Njena pritožba je posledično nedovoljena.
Tožena stranka se v pritožbi nadalje sklicuje na dobre poslovne običaje (5. člen OZ), po katerih bi se morala tožeča stranka ravnati. Tožeča stranka naj tako pisnega predloga tožene stranke z dne 7.5.2013 ne bi zavrnila, od maja 2013 ni izstavila nobenega računa več, s čimer naj bi dajala vtis, da je dogovor sklenjen. Višje sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da mora tožeča stranka spoštovati načelo vestnosti in poštenja in v prometu ravnati v skladu z dobrimi poslovnimi običaji, vendar kot je sodišče prve stopnje pojasnilo glede na ravnanje tožeče stranke, tožena stranka ni mogla utemeljeno sklepati, da je bil sklenjen ustni dogovor. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni več izstavila naslednjih računov zaradi reklamacij, ki jih je uveljavljala tožena stranka pri tožeči stranki in zaradi pričetka sodnega spora v zadevi opr. št. XIV Pg 873/2014, na katerega zaključek je želela počakati. Glede na razlog, zakaj tožeča stranka računa ni izstavila več, ter dejstvo, da so pogovori o dokončni ureditvi razmerij med strankama po odpovedi pogodbe potekali, tožeči stranki po ugotovitvah višjega sodišča ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji.
spor majhne vrednosti - zavarovalna pogodba - nezgodno zavarovanje oseb - čas trajanja pogodbe - odstop od pogodbe - odpoved pogodbe
Sodišče je v zvezi z odpovedjo pogodb pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 946. člena Obligacijskega zakonika, v skladu s katero sme pri zavarovalnih pogodbah, v katerih je zavarovanje sklenjeno za več kot tri leta, vsaka stranka odstopiti od pogodbe z odpovednim rokom šestih mesecev s tem, da to pisno sporoči drugi stranki.
ZIZ člen 17, 17/1. ZDR-1 člen 13, 13/1, 66, 66/1, 66/2, 89, 89/1 89/1-1, 118. OZ člen 5, 5/1. URS člen 14, 14/2.
reintegracijski zahtevek - vrnitev delavca na delo - zavrnitveni razlog - poslovni razlog - načelo vestnosti in poštenja - ustavno načelo enakosti pred zakonom - odlog izvršbe
V sistemu varstva delavca pred nezakonitim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi je pravilno razlikovati dve temeljni obliki sodnega varstva: reintegracijski zahtevek (vrnitev na delo), katerega cilj je nadaljevanje delovnega razmerja, kakor da nezakonitega prenehanja ne bi bilo, in sodna razveza pogodbe o zaposlitvi, ker delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati, pri čemer je delavec upravičen do denarnega povračila. Prepoved sočasnega delovnega razmerja pri dveh delodajalcih preko polnega delovnega časa učinkuje na navedeni pravni možnosti različno. Če ni možno nadaljevati delovnega razmerja, sodišče razveže pogodbo o zaposlitvi z dnem sklenitve novega delovnega razmerja pri drugem delodajalcu in prisodi denarno povračilo zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Če je delovno razmerje mogoče nadaljevati in je ugodeno reintegracijskemu zahtevku, kot v obravnavanem izvršilnem naslovu, pa je v obdobju zaposlitve pri drugem delodajalcu delovno razmerje pri prejšnjem delodajalcu, ki je povzročil nezakonito prenehanje, le prekinjeno in se lahko po prekinitvi nadaljuje.
Delavec ni dolžan pri prejšnjem delodajalcu nastopiti takoj, ko ga ta pozove na delo, če ima takrat nadomestno zaposlitev pri drugem delodajalcu. Prejšnji delodajalec mora upoštevati razumen rok, ki omogoči delavcu, da pred novim nastopom dela zaključi svoje obveznosti nadomestne zaposlitve (poda odpoved in preteče odpovedni rok). Iz tega izhaja, da druga zaposlitev ni ovira za poziv delavca na delo. Na samo obveznost reintegracije nima vpliva okoliščina, da delodajalec nima dela za delavca.
Načelo vestnosti in poštenja pri izpolnjevanju obveznosti od obeh strank zahteva, da si prizadevata tudi za interese nasprotne strani. Tako mora delavec delodajalcu pojasniti, kdaj in v kakšnem obsegu bi najhitreje lahko nastopil z delom glede na aktualno nadomestno zaposlitev, delodajalec pa si mora prizadevati, da poišče najboljšo možno rešitev za delavca glede na razpoložljivo delo in pojasni delavcu vse možnosti nadaljevanja delovnega razmerja.
preslepitev - konkretizacija zakonskih znakov - poslovna goljufija - preslepitveni namen - opisano dejanje nima znakov kaznivega dejanja
Dogovor za obliko in pogoje poslovanja ter vsakokratno obljubljanje plačila ob kasnejših neizpolnitvi obveznosti, po spremenjeni sodni praksi, samo zase ne zadostuje za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve.