objektivna identiteta med obtožbo in sodbo - predmet obtožbe - preslepitveni namen - kaznivo dejanje poslovne goljufije
Pritožba nima prav, ko zatrjuje, da sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe in zato tudi ni kršilo določbe 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. O predmetu obtožbe mora sodišče odločiti v izreku sodbe, sicer krši objektivno identiteto med obtožbo in sodbo. S predmetom obtožbe je mišljeno dejanje, opisano v obtožbi, vključno z morebitno spremembo ali razširitvijo obtožbe na glavni obravnavi. Pritožbeno sodišče se tudi ne more strinjati z obrazložitvijo tega pritožbenega razloga, da je ta kršitev podana, ker iz izpodbijane sodbe ne izhaja v čem je bil pri izvajanju posla z oškodovancem podan preslepitveni namen obdolženca, da obrokov leasing družbe R. ne bo plačala in s tem oškodovancu povzročila premoženjsko škodo. Preslepitveni namen je namreč opisan v izreku izpodbijane sodbe in je bil v tem, da se je obdolženec v imenu in za račun družbe R. d.o.o. zavezal pravočasno plačevati leasing obroke po priloženih razporedih anuitet, kar pa ni storil in ko tudi po tem, ko je oškodovana družba odstopila od pogodbe, ni poskrbel za vrnitev vozil. Sicer pa je potrebno poudariti, da je taka kršitev, v kolikor bi bila zares podana, vselej obdolžencu v korist in jo v pritožbenem postopku lahko uveljavlja le tožilec.
ZPP člen 4, 253, 253/1. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 51, 51/1, 51/1-1, 52.
nagrada in stroški izvedenca - pisno izvedensko mnenje - ustno mnenje izvedenca - načelo ustnosti in neposrednosti
Ker je izvedenec svoj izvid podal ustno (bil je zaslišan in je odgovarjal na vsa zastavljena vprašanja) in ker ne gre le za realizacijo dela, ki je bilo že naloženo, a ne opravljeno s sklepom s 13. 7. 2017, je upravičen do nagrade in stroškov za ustno podajanje mnenja.
Pritožnica opozarja, da tožeča stranka ni imela na zalogi niti ni kupila prenosnikov v navedeni višini zato, da bi jih nadalje prodala toženi stranki. Zaradi tega meni, da tožeča stranka ni dokazala vzročne zveze med očitanim ravnanjem in zatrjevano škodo. Navedeno za odločitev v zadevi ni pomembno. Za to, da bi bila tožeča stranka v tem primeru upravičena do izgubljenega dobička, ni potrebno, da bi karkoli kupila in potem ne tudi prodala. Škoda v obliki izgubljenega dobička je tožeči stranki nastala zato, ker je tožena stranka kršila medsebojno pogodbo s tem, ko je kupila prenosnike v znesku 20.000,00 EUR pri drugem ponudniku in ne pri tožeči stranki, to pa je povzročilo, da tožeča stranka ni zaslužila v tožbi zatrjevanega zneska.
zamakanje strehe - premoženjska škoda - dokazno breme glede škode
V postopku postavljeni izvedenec gradbene stroke izrecno navaja, da točen vzrok zamakanja v fitnes prostoru ni znan, da je sicer možen vzrok tudi zatekanje iz odvodne cevi za kondenz iz notranje klime, vendar v tem primeru vzrok zatekanja ni poškodovanje te cevi (lom, počenje ali zatajitev naprave za upravljanje in varnost), saj je bila cev zaščitena pred mehanskimi vplivi in temperaturnimi razlikami, ampak obstoji možnost snetja povezav cevi za kondenz. Glede na fotografije v spisu pa je bil obseg zatekanja dokaj velik in presega zatekanje zaradi kondenza iz klima naprave oziroma bi za takšen obseg zamakanje trajalo daljše časovno obdobje in bi glede na velikost moralo biti zato že prej opaženo.
postopek prisilne likvidacije - začetek stečajnega postopka - pritožba družbenika - prekinitev postopka - stranke postopka prisilne likvidacije - posebna pravila, če je pravna oseba insolventna
Ob smiselni uporabi 97. člena ZFPPIPP je upravitelj organ postopka prisilne likvidacije, tudi v postopku prisilne likvidacije pa je njegova naloga varovanje in uresničitev interesov upnikov. Je tudi zakoniti zastopnik dolžnika, ki je v prisilni likvidaciji. Ni pa pooblaščenec ali zastopnik delničarjev ali družbenikov, ki bi za svoje delo potreboval soglasje družbenikov.
Ko je postopek prisilne likvidacije pravnomočno začet, se lahko konča le s poplačilom vseh upnikov ali pa z začetkom stečajnega postopka. Prekiniti pa ga ni več mogoče.
Stranke postopka prisilne likvidacije so družbeniki pravne osebe, nad katero se vodi postopek. To pa pomeni, da se je družbenica smela pritožiti zoper izpodbijani sklep in ni pravilno stališče upravitelja, da naj pritožnica zaradi pravnomočnosti sklepa o prenehanju pravne osebe ne bi več imela položaja družbenika.
Domneva iz prve alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP je sicer izpodbojna, vendar pa ne z navajanjem, da ima dolžnik dovolj premoženja, iz katerega se bodo (nekoč) poplačale vse njegove obveznosti. Zatrjevanega dejanskega stanja pa pritožnica ne izpodbija.
ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-1, 8, 11, 14a, 34, 34/1, 34a. ZIZ člen 29b, 29b/2.
(ne)plačilo takse - taksna oprostitev
Taksne obveznosti strank so vezane na posamezni postopek in plačilo takse v enem postopku ne razbremeni taksne obveznosti stranke v drugem postopku, čeprav je predmet spora isti.
ZPP člen 205, 205/1, 205/1-4, 208, 208/1. ZFPPIPP člen 386.
prekinitev in nadaljevanje prekinjenega postopka - osebni stečaj - prevzem postopka - stečajni upravitelj kot zakoniti zastopnik
Ker je stečajni upravitelj s 4. 1. 2018 prevzel postopek, je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo, da se s tem datumom prekinjeni postopek nadaljuje in odločitev oprlo na prvi odstavek 208. člena ZPP.
zamudna sodba - nepravilna vročitev tožbe v odgovor - vročitev sodnih pisanj - osebna vročitev - fikcija vročitve - prebivališče - dejansko prebivališče - daljša odsotnost
Toženec je z dokazi, predlaganimi v pritožbi in izvedenimi pred pritožbenim sodiščem, uspel izpodbiti pravilnost fikcije vročitve tožbe v odgovor. Čim pa je tako, ni pogojev za izdajo zamudne sodbe, zato jo je višje sodišče razveljavilo.
Za opustitev stanovanja je glede na okoliščine posamičnega primera mogoče šteti tudi daljšo odsotnost iz stanovanja, čeprav se naslovnik po določenem času namerava vrniti v prvotno stanovanje.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - javna listina - prevalitev dokaznega bremena - dokazovanje neresničnih dejstev v listini - dokazno breme - uporaba materialnega prava - prometna nesreča - pravila cestnega prometa - plačilo odškodnine
S tem, da je dopuščeno izpodbijanje resničnosti vsebine policijskega zapisnika, ni prevaljeno dokazno breme protipravnosti.
Da vozila, ki se vključujejo iz manj pomembnih stranskih cest nimajo prednosti, je predpisano v 56. členu ZPrCP. Ker je površina, pa kateri je vozila zavarovanka tožene stranke, od parkirišč ločena z neprekinjeno črto, je ta površin ustrezno opredeljena za povezovalno cesto. Prometna površina, po kateri je vozila voznica tožnikovega avtomobila, služi za dostop do parkirnih prostorov, zato je pravilno opredeljena za prometno površino, namenjeno uvozu in izvozu s parkirnih prostorov. To so razlogi, da ni mogoče slediti pritožbi, da gre za dve enakovredni povezovalni cesti in da so za določitev prednosti nujni prometni znaki ali talne označbe z izrecnimi odredbami.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - trajne posledice poškodb - nedokazanost škode
Ker razveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje v novem postopku ne presega 2.000 EUR, je sodišče prve stopnje spor pravilno vodilo kot spor majhne vrednosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00017404
OZ člen 9, 125. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 39, 39/1, 39/1-1, 39/1-2.
postopek v sporu majhne vrednosti - spor majhne vrednosti - nedopusten pritožbeni razlog - pogodba o naročniškem razmerju - neplačilo obveznosti - odstop od pogodbe - splošni pogoji poslovanja - dolžna skrbnost - nagrada za posvet s stranko - nagrada za pregled spisa
Ko na eni strani toženka priznava veljavno sklenitev naročniškega razmerja s tožečo stranko, na drugi strani zmotno meni, da zanjo določena pogodbena določila, vsebovana v splošnih pogojih, ne veljajo, ker ne zna brati. Že prvostopenjsko sodišče je pravilno poudarilo, da je toženka prostovoljno vstopila v pogodbeno razmerje in bi se ob potrebni skrbnosti očitno morala zavedati, da zanjo pravni posel ne prinaša le ugodnosti, ampak tudi obveznosti.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - enotna odškodnina za vse oblike nepremoženjske škode - vrstni red vračunanja izpolnitve
Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da prvostopenjsko sodišče pri vračunavanju v dosojeno odškodnino za nematerialno škodo že plačanega zneska toženke 1.800,00 EUR za nepremoženjsko škodo ne bi smelo upoštevati v celoti, ker tega zneska ob izplačilu ni ustrezno konkretizirala po posamičnih postavkah glede na obliko nepremoženjske škode, na katero se plačilo nanaša, s čemer smiselno uveljavlja, da je v tem primeru potrebno uporabiti določbo 287. člena OZ o vrstnem redu vračunavanja izpolnitve istovrstnih obveznosti. Odškodnina za nepremoženjsko škodo se sicer res določa za posamezne oblike škode, vendar se končno prisodi s skupnim enotnim zneskom, kar pomeni, da gre za enotno terjatev, saj so vse možne oblike nepremoženjske škode med seboj prepletene, brez določljivih razmejitev. Uporaba 287. člena OZ zato v obravnavanem primeru, če tudi toženka ob izplačilu ni natančno precizirala, na katere oblike nepremoženjske škode se plačilo nanaša, ne pride v poštev.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - primerna višina odškodnine - odškodnina nepremoženjsko škodo za strah
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odškodnina v znesku 5.000,00 EUR iz naslova pri tožniku utrpelega strahu ustrezna.Pri tem ne gre spregledati dejstva, da je bil tožnik v času škodnega dogodka star 15 let (mladoleten) ter da je na podlagi njegove izpovedbe, ki ji je pritrdil tudi izvedenec, da je po trčenju doživel šok (ni bil v nezavesti) in je samo jokal ter ga je bilo strah poškodb, sklepati, da je bila intenziteta njegovega strahu še toliko večja, kot bi bila v enakih okoliščinah pri odraslem človeku, kar je tudi življenjsko izkustveno sprejemljivo.
sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih - obrazloženost odločbe - konkretizacija okoliščin
Sodišče mora konkretizirati okoliščine iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Pod zahtevani standard gre šteti primer, ko se neka oseba, ki ima duševno bolezen ali duševno motnjo, sploh ne zaveda dejanskih prvin svojega duševnega stanja ter zato na takšno stanje tudi ne more svobodno pristati.
Očitana kršitev je res lahko podana tudi v primeru, ki ga navajata pritožnika in sicer tedaj, kadar je glavna obravnava opravljena brez osebe katerih navzočnost na glavni obravnavi je potrebna. Vendar pa v konkretnem primeru očitana kršitev ni bila storjena, saj je bil na glavni obravnavi v postopku v katerem je obramba sicer obvezna, navzoč obtožencu po uradni dolžnosti postavljen zagovornik. Očitana kršitev bi bila v tem primeru, ko je obramba obvezna, podana le tedaj, če bi bila glavna obravnava opravljena brez navzočnosti zagovornika. V tretjem odstavku 288. člena ZKP je res določeno, da se mora obtožencu v rednem kazenskem postopku vabilo vročiti tako, da mu ostane med vročitvijo vabila in dnevom glavne obravnave, najmanj 8 dni za pripravo. Vendar pa, kot izhaja že iz same zakonske določbe, zakon ta rok zagotavlja le obtožencu (in še to le za prvo glavno obravnavo), ne pa tudi drugim procesnim udeležencem. Ne glede na to, pa je popolnoma jasno, da zagovornik potrebuje določen čas za pripravo na glavno obravnavo, kot tudi v obravnavanem primeru, ko je po uradni dolžnosti postavljeni zagovornik, v obsežen kazenski postopek ″vstopil″ na koncu dokaznega postopka. Vendar pa nekoliko krajši rok, ki ga je imel za študij zadeve na razpolago zagovornik odvetnik A. Š., da se pripravi na zaključno besedo, ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, saj to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, česar pa konkretno ne zatrjujeta niti pritožnika. S tem zvezi pa je potrebno poudariti, da je obtoženi na glavni obravnavi 19. 3. 2018 svojemu zagovorniku celo prepovedal podati zaključno besedo, podal pa je niti sam obtoženi. Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da je zaključna beseda zgolj obtoženčeva pravica, ne pa tudi dolžnost. Če pa se je obtoženi tej pravici odpovedal in jo je prepovedal uveljavljati tudi zagovorniku, potem to že samo po sebi nasprotuje sklicevanju na kršitev postopka, kot to neuspešno poskušata zagovornika v svojih pritožbah.
ZDR-1 v 42. členu določa dva načina prenehanja konkurenčne klavzule in sicer sporazumno prenehanje ter enostranski odstop v primeru, da bi delodajalec huje kršil pogodbena določila. Toženec ni zatrjeval nobene od teh možnosti in sodišče prve stopnje je zazvelo pravilno stališče, da toženec ni mogel veljavno odstopiti od pogodbe o zaposlitvi v delu, ki se nanaša na konkurenčno klavzulo na podlagi 107. člena OZ, saj je način prenehanja veljavnosti konkurenčne klavzule jasno določen v ZDR-1, drugih načinov prenehanja pogodb po OZ pa ni mogoče uporabiti. Glede na to je pravilen zaključek, da konkurenčna klavzula med strankama ni prenehala veljati.
Delodajalec ima pravico s konkurenčno klavzulo zaščititi znanje, katerega nepooblaščeno prenašanje na drugega delodajalca bi omogočilo nelojalno konkurenco1. Tožeči stranki za veljavno sklenjeno konkurenčno klavzulo ni bilo treba dokazati, da bi z znanji, ki jih je toženec pri njej pridobil, lahko konkurenčna zavarovalnica pridobila (neupravičeno) konkurenčno prednost.
Glede na to, da je plačilo pogodbene kazni zaradi nespoštovanja konkurenčne klavzule dogovorjeno že zaradi obstoja abstraktne možnosti manjšega pridobivanja dohodka, tožeči stranki v sporu ni bilo treba dokazati obstoja škode, v okvir katere sodi tudi konkretno izboljšanje konkurenčnega položaja konkurenčne zavarovalnice. Ni pomembno, da delavec po prenehanju delovnega razmerja posebno znanje (ali poslovne zveze) dejansko uporabi in izkorišča, saj to ni v skladu s pogodbeno opredelitvijo prepovedi konkurenčnega delovanja toženca. Za utemeljitev zahtevka za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule v konkretnem primeru zadošča, da bi toženec s pridobljenimi znanji in izkušnjami v zaposlitvi pri drugem delodajalcu lahko konkuriral tožeči stranki.
Med toženo stranko in stranskim intervenientom obstaja pravno razmerje (zavarovalna pogodba), katerega ureja tudi OZ. Ta v skupnih določbah za premoženjska in osebna zavarovanja posebej ureja primer izključitve odgovornosti zavarovalnice pri nameri in prevari. Že zgolj to določilo kaže na pravni interes stranskega intervenienta kot zavarovanca, da sodeluje v pravdi zoper toženko kot odgovornostno zavarovalnico.
URS člen 134, 134/2. ZKP člen 277, 277/2, 435, 435/1, 437, 437/1. ZSS člen 70, 70/1, 71, 71c, 71c/3. ZS člen 7.
predhodni preizkus obtožnega predloga - zavrženje obtožnega predloga - imuniteta sodnika - procesna imuniteta - postopek v zvezi z imuniteto - dovoljenje državnega zbora - sodniška služba - sodniška funkcija - opravljanje sodniške funkcije - dodelitev sodnika - položaj sodnikov - zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - nepremoženjska korist - materialna imuniteta
Ker tožilstvo ni izkazalo, da je podano dovoljenje Državnega zbora za kazenski pregon obdolženke, ki je sodnica, je sodišče zavrglo obtožni predlog.
Kadar je obtožni predlog vložen zoper obdolženca, ki uživa imuniteto, mora sodišče najprej opraviti predhodni preizkus, v katerem po prvem odstavku 435. člena ZKP najprej preizkusi, ali so dani pogoji, da se obtožni predlog zavrže. Če pogoji za zavrženje niso podani, sodišče razišče še vprašanje imunitete.
Obdolženka je še vedno sodnica, ki je zgolj dodeljena na delo na Ministrstvu za pravosodje. V času dodelitve ji skladno s tretjim odstavkom 71.c člena ZSS obveznosti iz sodniške službe mirujejo, vendar dodelitev skladno s prvim odstavkom 70. člena ZSS ne vpliva na sodničin položaj, razen če ZSS določa drugače, a drugače ne določa. Zaradi slednjega je obdolženka upravičena do procesno-pravne imunitete po drugem odstavku 134. člena URS. Tudi delo, ki se nanaša na poslovanje sodišča, je takšno delo, ki ga sodnik opravlja v okviru sodniške funkcije. Skladno s 7. členom ZS poslovanje sodišča vodi predsednik sodišča, za slednjega pa je lahko imenovan zgolj sodnik.
ZUJF člen 169, 169/1.. ZDR-1 člen 130.. OZ člen 191.. ZJF člen 2.
prevoz na delo in z dela - neupravičena obogatitev - vračilo preveč izplačanih sredstev
Sodišče prve stopnje je sicer izhajalo iz 130. člena ZDR-1, ki nalaga delodajalcu povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, prav tako je upoštevalo ZJF in ZUJF, da je potrebno upoštevati najkrajšo in najcenejšo pot in pri tem upoštevalo pravno podlago, ki jo je navedla tožeča stranka. Pri tem pa ni upoštevalo pravne podlage, ki jo je navajala tožena stranka v odgovoru na tožbo in sicer določbe 191. člena OZ, ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj, ali če je plačal, da bi se izognil sili. Tožeča stranka ni zatrjevala, da si je pridržala pravico zahtevati nazaj ali da je toženki plačala stroške prevoza na delo in z dela, da bi se izognila sili. Odgovornosti za preplačilo tako ne more prevaliti na toženko, ki se je zanesla na pravilnost izplačila.