OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSM00016571
OZ člen 239, 311. ZIPRS1415 člen 34, 47, 47/4. Uredba Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006 o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu in Kohezijskem skladu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1260/1999 člen 1, 98, 99, 100.
finančni popravek - smernice - nepravilnosti - namenska uporaba sredstev - sofinanciranje projekta - kršitev pogodbenih obveznosti - poslovna odškodninska obveznost - premoženjska škoda - procesni pobotni ugovor
Del relevantnega pogodbenega materialnega prava bi Smernice lahko postale šele, če bi bila njihova uporaba dogovorjena v pogodbi med pravdnima strankama, kar pa nesporno ni bila. Glede na navedeno tožnica nanje ne more uspešno opirati svojega zahtevka, saj toženke ne zavezujejo. Smernice kot take tudi sicer niso predpis oz. pravni vir, ki bi neposredno zavezoval države članice, temveč zgolj pripomoček, zaradi česar jih ni mogoče preprosto kar uporabiti ob sklicevanju na argument „a simili ad simile“, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Pogoj za to, da se lahko v skladu s Smernicami uveljavi pavšalni popravek, je utemeljena ocena, da ni mogoče natančno ugotoviti finančnega vpliva nepravilnosti oz. višine neupravičenega izdatka (prim. točki 1.4.1. in 1.4.2. Smernic).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODVETNIŠTVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00016087
ZPP člen 158, 158/1, 196, 224, 224/1, 224/4, 339, 339/1. ZIL-1 člen 47, 47/1, 47/1-b, 121a, 121a/1, 121a/2. Odvetniška tarifa (2015) člen 13, 13/1.
znamka - tožba zaradi kršitve pravic - pravice iz znamke - objava sodbe - prepovedni zahtevek - licenčnina - sosporništvo - uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka - upravna odločba - javna listina - verjetnost zmede v javnosti - uporaba znaka v gospodarskem prometu - stroški postopka - vrednost točke - delni umik tožbe - zmotna uporaba materialnega prava - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih
Do drugačne presoje ne more privesti sklicevanje na angleško-slovenske slovarje ali SSKJ, saj je pri odločanju o tožbenih zahtevkih, kakršen je obravnavani, bistvena povprečna stopnja zamenljivosti z vidika potrošnika in ne leksikološke značilnosti uporabljenih besed, število uporabljenih črk, točen pomen besede v izvornem jeziku in podobno. Tudi fonetična primerjava znamke in znaka pokaže znatne podobnosti, saj se prvi del izgovori povsem enako, drugi del pa zelo podobno.
Večja kot je podobnost znamke in znaka tako z vidika storitve, za katere se uporablja, kot tudi z vidika vizualnih, pomenskih in fonetičnih značilnosti, bolj "avtomatično" je sklepanje o verjetnosti zmede v javnosti.
Več kršiteljev pravic industrijske lastnine zato nima statusa enotnih sospornikov, saj zakon ali narava pravnega razmerja ne zahteva rešitve spora na enak način za vse sospornike.
Okoliščine in interesi iz 118. člena ZDR-1 se ugotavljajo, če je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, pa nadaljevanje delovnega razmerja kljub temu ni možno. Vrhovno sodišče je v podobni zadevi že zavzelo stališče, da so to predvsem okoliščine, ki nastopijo po podani odpovedi oziroma zaradi podane odpovedi. Izjemoma se lahko presoja tudi, kako so na medsebojne odnose vplivala ravnanja, ki jih je delodajalec očital delavcu in zaradi katerih je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi. V okviru ugotavljanja vseh okoliščin in interesov, ki vplivajo na presojo, ali je nadaljevanje delovnega razmerja še možno, torej ni povsem nepomembno, kako in ali je dejansko ravnanje, ki ga delodajalec šteje za kršitev, vplivalo na medsebojne odnose. Vendar navedeno lahko velja za primere, ko obstoj dejanskega ravnanja ni sporen.
Pri odločanju o sodni razvezi se ne morejo upoštevati razlogi, zaradi katerih je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Štejejo namreč le dejstva, in ne presoja, ali je bila kršitev storjena ali ne. Pri odločitvi o sodni razvezi zato tudi ni mogoče ugotavljati, ali je tožnik storil ravnanje, ki se mu je očitalo v odpovedi in ki je med strankama sporno. V takem primeru bi se namreč kljub pravnomočno ugotovljeni nezakonitosti odpovedi znova presojala utemeljenost odpovednega razloga.
V stečaj je zašla tožeča stranka, ki je bila odstopnik terjatev v zavarovanje. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je S. d. d. prijavila pogojno terjatev in ločitveno pravico, ki ji je bila tudi v celoti priznana. Prevzemnik terjatve oziroma novi upnik ima v takšnem primeru zgolj ločitveno pravico na terjatvi. Terjatev lahko uveljavlja torej sam odstopnik.
Ker terjatve, celo če je kdaj obstajala, ni več, je odločitev prvostopenjskega sodišča o v pobot uveljavljani terjatvi v vsakem primeru pravilna.
stvarna pristojnost - delovni spor - delovna uspešnost
Tožnik v obravnavanem sporu uveljavlja plačilo nagrade za delovno uspešnost v bruto znesku. V skladu z drugim odstavkom 17. člena ZPP se stvarna pristojnost sodišča presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana. Navedbe v odgovoru na tožbo se torej pri določitvi stvarne pristojnosti ne upoštevajo. Iz trditvene podlage tožbe izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen v spornem obdobju. Zatrjuje, da je upravičen do nagrade za delovno uspešnost, povezane s posli oziroma projekti, pridobljenimi v času trajanja delovnega razmerja pri toženi stranki. Glede na takšne navedbe tožnika v tožbi je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno stališče, da ni pristojno za odločanje. Trditve, da od spornega dne dalje tožnik sodeluje s toženo stranko na podlagi ustnega dogovora in nato preko statusa podjetnika, ne pomenijo, da delovno sodišče ni pristojno za obravnavanje tožnikovega tožbenega zahtevka, kot ga je postavil v tožbi. Sicer pa je tožnik v tožbi izrecno navedel, da za izvedbo delovnih zadolžitev za sporno obdobje ni prejel plačila, kar (zaenkrat) še ni predmet spora. Ob upoštevanju navedenega tožnik torej ne zahteva plačilo za delo, opravljeno po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, temveč za opravljanje dela v delovnem razmerju. Zato je na podlagi točke b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 podana stvarna pristojnost delovnega sodišča za odločanje v obravnavanem sporu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00017438
ZPP člen 286, 362, 362/1. OZ člen 70. SZ-1 člen 50.
ustni dogovor - ustno sklenjena pogodba - večstanovanjska stavba - zastopanje - posredno zastopanje - neposredno zastopanje - izvedensko mnenje - prekluzija - ponovno sojenje - ponovitev že izvedenih dokazov
Procesno dejanje - izvedba personalnih dokazov - ne izgubi procesnega pomena, če je odločba sodišča prve stopnje v pritožbenem postopku razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kaj takšnega namreč iz določil ZPP ne izhaja.
Čeprav se je popravilo dejansko nanašalo na večstanovanjsko stavbo, je bil dogovor sklenjen med pravdnima strankama. Tak dogovor je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno kvalificiralo kot dogovor, ki ga je tožena stranka sklenila v "svojem imenu in na tuj račun", kar se v praksi in teoriji slovenskega obligacijskega prava označuje tudi pod pojmom posredno zastopanje. V takem pravnem položaju pa sta v obligacijski zavezi neposredno zastopnik (v konkretnem primeru tožena stranka) in tretja oseba (v konkretnem primeru tožeča stranka). V tem smislu se posredno zastopanje razlikuje od neposrednega, ki je največkrat pravno okvalificiran z besedno zvezo delovanje "v tujem imenu in za tuj račun." Določbe SZ-1, na katere se sklicuje tožena stranka v pritožbi, niti SPZ ali OZ ne izključujejo posrednega zastopanja v zadevah, ko se dela opravljajo na stavbi, ki je večstanovanjska. Zato je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek proti toženi stranki kot upravniku zavrniti, neutemeljen.
Stopnišče mostu, ki je povezoval nabrežje z mestnim parkom, je sicer bilo zgrajeno v skladu z gradbenimi standardi z namenom, da bi bilo omogočeno sprehajanje večjega števila ljudi vseh starosti, vendar pa je stopnišče v času škodnega dogodka zaradi dotrajanosti ogrožalo varno hojo povprečno skrbnega pešca. Stopnišče namreč ni več ustrezalo predpisom in standardom, saj širine oziroma globine posameznih stopnic zaradi odkruškov niso bile več enake, pa tudi površina stopnic zaradi odkrušenih robov in razpok ni bila več ravna. Sprednji previsni deli nastopne ploskve so bili razpokani, na nekaterih delih pa odlomljeni od armature. Zaradi poškodovanosti zunanjega roba navedene stopnice je bila namreč pohodna površina stopnice od 3 do 5 cm ožja in sicer v dolžini približno 70 cm. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi mnenja izvedenke in izpovedi tožnice ter priče zaključilo, da varna hoja po obravnavanem stopnišču ni bila zagotovljena s primernim vzdrževanjem stopnišča na način, ki bi omogočal normalno uporabo ter uporabo tudi s strani starejših, invalidnih oseb ter otrok.
To, da je prvotožena stranka s pogodbo prenesla izvajanje obsežnega vzdrževanja cest na območju Občine ... na zavarovanca tretje tožene stranke, ne pomeni, da je s tem svojo odškodninsko odgovornost prenesla na zavarovanca tretje tožene stranke kot koncesionarja. Gre za notranje pogodbeno razmerje in to ne vpliva na njeno odgovornost nasproti tretjim. V sodni praksi je že bilo sprejeto stališče, da upravljalec ceste ne more biti s sklenitvijo pogodbe s koncesionarjem prost obveznosti nasproti oškodovancu. Gre za zakonito poroštvo koncedenta in se uporabnikov javnih cest vsebina koncesijske pogodbe ne tiče in velja ta le v notranjem razmerju med koncedentom in koncesionarjem. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka tudi ugotovilo, da je prvotožena stranka dalj časa vedela za opisano neustrezno stanje predmetnega stopnišča, vendar družbi V. d.d. kot vzdrževalcu ni naročila potrebne sanacije oziroma ni sama poskrbela za sanacijo tega stopnišča kot konstrukcijskega elementa mostu.
V. d.d. stopnišča ni primerno vzdrževal v smislu predhodno citirane določbe 15. člena in prvega odstavka 24. člena Pravilnika na način, ki bi omogočal normalno uporabo, torej uporabo tudi s strani starejših, invalidnih oseb ter otrok. Priča F. R. je izpovedal, da je bila sporna stopnica v tako slabem stanju, ″da ni bila za nikamor″. Četudi bi stanje stopnišča presegalo okvir rednega vzdrževanja, za katerega je bil pristojen vzdrževalec, pa V. d.d. nevarnega mesta, to je poškodovanega dela stopnišča, v nasprotju s svojo dolžnostjo ni ustrezno zavaroval, da do morebitnih poškodb ne bi prišlo. Tudi priča K. P. je izpovedala, da so imeli na V. d.d. v času škodnega dogodka možnost s prometno signalizacijo samoiniciativno zapreti določeno nevarno območje. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ocenilo da, ker V. d.d., kljub poškodovanosti stopnišča ni poskrbel za ustrezno opozorilo, da je stopnišče poškodovano oziroma obravnavano stopnišče ni zaprl za uporabo pešcem in je s tem opustil svojo dolžnost kontinuiranega in kvalitetnega izvajanja gospodarske javne službe in je tako ravnal v nasprotju z skrbnostjo dobrega strokovnjaka.
Ni spregledalo, da je tožnica zatrjevala, da do vnetja sploh ne bi prišlo, če ne bi posteljica zaostala. Tožena stranka je uspela dokazati, da zaostala posteljica ni povzročila vnetja.
Sodišče prve stopnje je na podlagi strokovno izdelanega oziroma podanega izvedenskega mnenja ugotovilo, kot že rečeno, da je sepsa nastala zaradi vpliva bakterij in da je do infekta in vnetja prišlo zaradi vdora in učinka bakterij, ne pa zaradi tkiva v maternici.
Ker vloga z dne 11. 4. 2018 torej ne vsebuje zakonskih znakov kateregakoli kaznivega dejanja, o katerem bi bilo mogoče odločati na sodišču, prav tako pa iz razlogov navedenih v izpodbijanem sklepu tudi nima sestavin, ki jih mora po zakonu vsebovati tako predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj kot obtožni predlog, je prvostopno sodišče ravnalo prav, ko je njuno vlogo kot nepopolno zavrglo.
sklepčnost tožbe - načelo ekonomičnosti - poštena uporaba procesnih pravic - konkretiziranost trditev - trditveno in dokazno breme dolžnika
Ob tem, da je tožeča stranka že v tožbi navedla pravno podlago vtoževanega zahtevka (pogodbo, ki sta jo sklenili pravdni stranki) in tam navedena merilna mesta odjema električne energije (l. št. 23), predstavljajo ugovori tožene stranke v smeri, da tožeča stranka merilnih mest ni navedla konkretno, predvsem procesno sprenevedanje. Tožena stranka je natančno vedela, na kaj se vtoževana terjatev nanaša. Napačno je zato stališče tožene stranke, ki ga ponavlja tudi v pritožbi, da bi se lahko zoper vtoževano terjatev konkretizirano branila šele, če bi tožeča stranka v svoji trditveni podlagi tako podrobno opisala terjatev, kot sama pričakuje. Kaj takega 212. člen ZPP od pravdnih strank ne zahteva, saj je njegovo bistvo ravno v tem, da trditveno in dokazno breme prehaja z ene na drugo stranko v odvisnosti od konkretiziranosti trditev in uspeha dokazovanja nasprotne stranke.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00016559
KZ-1 člen 22, 22/1, 22/2, 22/3, 124, 124/1, 124/4. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11.
silobran - dokazna ocena - pomanjkljiva presoja in ocena navedb - odločilne okoliščine - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravna kvalifikacija kaznivega dejanja - razlogi sodbe v nasprotju z listinami v spisu
Pri tem pa je v razlogih izpodbijane sodbe povsem izostala ocena obdolženčevega zagovora glede odločilnih okoliščin, to je intenzivnosti napada oškodovanca, ali je ta napad trajal ves čas in kakšne posledice za obdolženega v dani situaciji bi takšen napad lahko imel, ter nato presoja, ali je bila obramba obdolženca potrebna oziroma ali bi lahko napad odvrnil na drugačen način, kot z obrambo. Gre za presojo relevantnih okoliščin ali je obdolženi ravnal v silobranu, kar posledično lahko terja uporabo določb prvega, drugega ali tretjega odstavka 22. člena KZ-1.
Sodišče prve stopnje v obrazložitvi v točkah 5 in 6 izpodbijane sodbe ni ugotovilo pravnorelevantnega dejstva ali je bil toženec dne 2. 9. 2016 (ko naj bi vročevalec poskušal opraviti vročitev po četrtem odstavku 142. člena ZPP - druga vročitev) tudi obveščen o tem, kje je pisanje, torej da je pisanje pri sodišču, to ne izhaja niti iz dopisa pošte na listni št. 71. Sicer pa morajo biti okoliščine postopanja vročevalca jasno razvidne iz obvestil o prispelem pismu, izrecno mora biti razvidno, da je vročevalec postopal po tretjem in četrtem odstavku 142. člena ZPP, v nasprotnem primeru vročitev ni pravilna (tako komentar Zakona o pravdnem postopku, 1. knjiga, stran 570).
ZDR-1 člen 6, 89, 89/1, 89/1-1, 116, 116/1.. ZPIZ-1 člen 102.. ZZRZI člen 40.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - diskriminacija - III. kategorija invalidnosti
Možnost objektivne prilagoditve delovnega procesa ne pomeni, da bi bila tožena stranka dolžna na novo ustanoviti posebno delovno mesto za tožnika, da bi delo v okviru svojih omejitev lahko opravljal, saj je bila dolžna zgolj preveriti, ali ustrezno delovno mesto obstaja, kar pa je storila. Sodišče pa sicer ni pristojno presojati ali ocenjevati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, ki je povsem samostojen pri organiziranju delovnega procesa. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga sodišče presoja le, ali je v resnici podan in ali ne gre zgolj za navidezni razlog ter ali ne gre za rešitve na strani delodajalca, ki pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije, kot to sicer določa 6. člen ZDR-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00016893
ZIZ člen 3, 20a, 20a/1, 30, 32, 32/1, 71, 71/4, 71/5, 71/6, 169, 169/7. ZPP člen 108, 108/1, 339, 339/2, 339/2-8. OZ člen 285, 285/2, 300, 300/1.
ugovor zoper sklep o izvršbi - notarski zapis kot izvršilni naslov - zapadlost terjatve - zamuda s plačilom obrokov - odstopno upravičenje - upniška zamuda - neizvedba predlaganega dokaza - trditveno in dokazno breme - obračun upnikove terjatve - tek pogodbenih obresti - pravni interes za vodenje postopka - izvršba na nepremičnino - dom dolžnika - predlog dolžnika za odlog izvršbe - predlog za omejitev izvršbe - ogroženost preživljanja - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - vsebinsko pomanjkljiv predlog - novela ZIZ-L - vrednost nepremičnine
Uveljavljanje pravice, da od dolžnice v primeru njene zamude s plačilom dveh mesečnih obrokov (takoj) zahteva plačilo vsega preostalega še neodplačanega dolga, je bilo prepuščeno upnikovi prosti odločitvi, pri čemer mu okoliščine, da je to pravico izkoristil relativno pozno, ni mogoče šteti v škodo.
Dolžnica je bila v zamudi s plačilom obrokov ne glede na odsotnost upnikovih izrecnih obvestil o tem. Upnik je le sprejemal ter kasneje terjal plačila, do katerih je bil v vsakem primeru upravičen in ki jih je bil tudi dolžan sprejeti, saj bi sicer sam prišel v t. i. upniško zamudo.
Ker dolžnica sploh ni zatrjevala, da naj bi mnenje CSD potrdilo ogroženost njenega preživljanja oziroma preživljanja njenih družinskih članov v primeru takojšnje izvršbe, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno pridobiti navedenega mnenja. Zaradi nepredložitve mnenja CSD dolžničin predlog za odlog izvršbe ni bil formalno nepopoln, temveč je bil trditveno in dokazno vsebinsko pomanjkljiv.
Odlog izvršbe po določbi četrtega odstavka 71. člena ZIZ je namenjen dejansko socialno in bivanjsko ogroženim dolžnikom, v konkretnem primeru pa več okoliščin kaže na to, da ne gre za takšno situacijo.
Tožnica, ki nastopa kot dolžnica in sopogodbenica, zahteva ugotovitev, da sporna pisna izjava ni obstoječa oz. je nična. Gre za negativno ugotovitveno tožbo, na katero ne vpliva, če je že zapadel zahtevek iz pravnega razmerja in je s tem postala možna dajatvena tožba.
Tožena stranka je predlagala prekinitev postopka do pravnomočne odločitve o predlogu za obnovo postopka v zadevi VI Pg 530/2009, s katero naj bi bilo odločeno o predhodnem vprašanju v tem postopku. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni mogoče zahtevati prekinitve postopka, če je bilo zoper takšno pravnomočno sodbo vloženo izredno pravno sredstvo.
Tožena stranka s pritožbo vsebinsko ne izpodbija odločitve o prekinitvi postopka, zahteva le, da bi sodišče moralo odločiti o njenem ugovoru res iudicata. Sodišče odloči o takšnem ugovoru, če šteje, da je utemeljen. Če pa šteje, da ugovor, da je bilo o stvari že pravnomočno razsojeno, ni utemeljen, svojega stališča ne izrazi v obliki sklepa, ampak nadaljuje z razpravljanjem v zadevi, odločitev o obstoju te negativne procesne predpostavke za vodenje pravde pa sprejme skupaj z odločitvijo o glavni stvari.
Za presojo pomena dikcije ''takoj'' iz prvega odstavka 158. člena ZPP ni relevantno sklicevanje pritožbe na paricijski rok 8 dni iz 29. člena ZDSS-1 ter na rok 15 dni za soglasje k umiku tožbe iz drugega odstavka 188. člena ZPP.
razmerja med starši in otroki - preživnina - spremenjene okoliščine - zvišanje preživnine - potrebe preživninskega upravičenca - zmožnosti preživninskega zavezanca - potrebe otroka - porazdelitev preživninskega bremena - dokazna ocena
Ukvarjanje otroka s športnimi aktivnostmi je za njegov razvoj koristno, športna oprema, ki je s tem v zvezi navedena v obrazložitvi sodbe, pa ne spada v nadstandardne športne aktivnosti, kot je npr. golf ali jahanje.
Ker ZPP ne pozna formalnih dokaznih pravil, je zmotno toženčevo stališče v pritožbi, da bi moral tožnik dokazovati posamezne stroške s predložitvijo računov. Da je potrebno športno opremo, kot so rolarji in ščitniki za roke ter noge, čelada, kolo in smučarska oprema, menjavati vsake dve ali tri leta, pa je tudi splošno znano, saj otrok takšno opremo preraste.
menica v zavarovanje izpolnitve obveznosti - ugovori avalista - bianco menica - izpolnitev menice v nasprotju z meničnim pooblastilom
Z navedenimi odločbami II Ips 144/2011, II Ips 228/2016 in II Ips 104/2015 Vrhovnega sodišča se je v situacijah, ko je bila menica izdana kot sredstvo zavarovanja in je ves čas ostala v rokah strank meničnega dogovora, prej v sodni praksi sporno vprašanje, kakšne ugovore lahko avalist uveljavlja zoper imetnika menice, enotno razrešilo: avalistu ne gredo honoratovi ugovori, čeprav je menica ostala v rokah prvotnega imetnika, razen, če je imetnik ob njeni pridobitvi ravnal v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (16. člen ZM), avalist pa ima v primeru bianco menice (tudi) ugovor, da je upnik bianco menico izpolnil v nasprotju z meničnim pooblastilom (drugi odstavek 16. člena ZM). Dejstvo, da je toženec kot avalist podpisal menični blanket, na obseg in vrsto njegovih ugovorov ne vpliva, vplivalo bi lahko le na nastanek njegove meničnopravne obveznosti.