CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODVETNIŠTVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00016087
ZPP člen 158, 158/1, 196, 224, 224/1, 224/4, 339, 339/1. ZIL-1 člen 47, 47/1, 47/1-b, 121a, 121a/1, 121a/2. Odvetniška tarifa (2015) člen 13, 13/1.
znamka - tožba zaradi kršitve pravic - pravice iz znamke - objava sodbe - prepovedni zahtevek - licenčnina - sosporništvo - uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka - upravna odločba - javna listina - verjetnost zmede v javnosti - uporaba znaka v gospodarskem prometu - stroški postopka - vrednost točke - delni umik tožbe - zmotna uporaba materialnega prava - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih
Do drugačne presoje ne more privesti sklicevanje na angleško-slovenske slovarje ali SSKJ, saj je pri odločanju o tožbenih zahtevkih, kakršen je obravnavani, bistvena povprečna stopnja zamenljivosti z vidika potrošnika in ne leksikološke značilnosti uporabljenih besed, število uporabljenih črk, točen pomen besede v izvornem jeziku in podobno. Tudi fonetična primerjava znamke in znaka pokaže znatne podobnosti, saj se prvi del izgovori povsem enako, drugi del pa zelo podobno.
Večja kot je podobnost znamke in znaka tako z vidika storitve, za katere se uporablja, kot tudi z vidika vizualnih, pomenskih in fonetičnih značilnosti, bolj "avtomatično" je sklepanje o verjetnosti zmede v javnosti.
Več kršiteljev pravic industrijske lastnine zato nima statusa enotnih sospornikov, saj zakon ali narava pravnega razmerja ne zahteva rešitve spora na enak način za vse sospornike.
OZ člen 15, 20, 20/1, 20/2, 20/3, 22, 22/1, 28, 28/1, 29, 29/1, 29/2, 29/3.
ponudba - sprejem ponudbe - pogajanja - bistvene sestavine pogodbe - sprejem ponudbe s predlogom naj se spremeni - sprememba ponudbe - nova ponudba - soglasje volj o bistvenih sestavinah pogodbe - podizvajalsko razmerje
Spremembe, ki se nanašajo na čas dobave, po zakonski fikciji iz tretjega odstavka 29. člena OZ predstavljajo bistveno spremembo ponudbe, zaradi katere se šteje, da ponudba ni sprejeta in pogodba sklenjena, temveč dana nova ponudba nasprotni stranki. Ker tožena stranka predlaganih sprememb tožeče stranke ni sprejela, do sklenitve pogodbe ni prišlo (22., 28. in 29. člen OZ), saj pravdni stranki nista dosegli soglasja o bistvenih sestavinah pogodbe (15. člen OZ).
Zavzemanje tožene stranke za to, da bi ji tožnik moral povrniti stroške postopka zaradi nepravočasnega umika, ni utemeljeno. Res je sicer, da je tožena stranka delno izpolnila tožbeni zahtevek tožnice 5. 12. 2017, ta pa je tožbo umaknila 31. 5. 2018, vendar to ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo več mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje.
Ker vloga z dne 11. 4. 2018 torej ne vsebuje zakonskih znakov kateregakoli kaznivega dejanja, o katerem bi bilo mogoče odločati na sodišču, prav tako pa iz razlogov navedenih v izpodbijanem sklepu tudi nima sestavin, ki jih mora po zakonu vsebovati tako predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj kot obtožni predlog, je prvostopno sodišče ravnalo prav, ko je njuno vlogo kot nepopolno zavrglo.
ZDR člen 7, 38, 38/2, 39, 39/1, 72.. OZ člen 82, 82/2, 299, 299/1.
plačilo razlike plače - konkurenčna klavzula - denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule - variabilni del plače - direktor - individualna pogodba - poslovodna oseba - plača - zakonske zamudne obresti
Pritožbeno sodišče sicer soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da 7. člen pogodb o zaposlitvi ni neposredna podlaga za izplačilo zahtevanih prejemkov iz delovnega razmerja in da sodišče ne more samo določati meril za ugotavljanje uspešnosti, vendar pa tožnik uveljavlja tudi odškodninsko odgovornost tožene stranke zaradi opustitve sprejema meril. V zvezi s tem je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik od tožene stranke posebej zahtevati sprejem meril za ugotavljanje stopnje uspešnosti. Obveznost tožene stranke, da sprejme oziroma vnaprej opredeli merila, izhaja iz 7. člena pogodb o zaposlitvi. Poleg tega je na podlagi določb četrtega odstavka 7. člena pogodb o zaposlitvi tožnik do nagrade za uspešnost upravičen v vseh primerih, razen v primeru ocene "neuspešno".
Ker tožena stranka ni podala opcijske izjave v smislu oblikovalnega upravičenja oziroma uveljavljala konkurenčne klavzule, tožnik ne more biti upravičen do izplačila nadomestila za čas njenega uveljavljanja.Glede na navedeno je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je ob prenehanju delovnega razmerja avtomatično nastopila obveznost tožene stranke izplačevati tožniku ustrezno nadomestilo.
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime - kaznivo dejanje žaljive obdolžitve - žaljiva obdolžitev - dokaz resnice - razžalitev - izključitev protipravnosti - namen storilca - varstvo upravičenih koristi - namen zaničevanja
Upravičen interes v smislu tretjega odstavka 158. člena KZ-1 je vsak interes, ki ne nasprotuje pravu in splošno veljavnim etičnim načelom, gre torej lahko za osebni ali javni interes, ne glede na to, ali se pri tem pričakuje uspeh, sprememba pravnega položaja tistega, katerega upravičene koristi se ščitijo, pomembno je namreč le to, da je uveljavljen na primeren način, četudi ne na edino možen način.
V stečaj je zašla tožeča stranka, ki je bila odstopnik terjatev v zavarovanje. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je S. d. d. prijavila pogojno terjatev in ločitveno pravico, ki ji je bila tudi v celoti priznana. Prevzemnik terjatve oziroma novi upnik ima v takšnem primeru zgolj ločitveno pravico na terjatvi. Terjatev lahko uveljavlja torej sam odstopnik.
Ker terjatve, celo če je kdaj obstajala, ni več, je odločitev prvostopenjskega sodišča o v pobot uveljavljani terjatvi v vsakem primeru pravilna.
stvarna pristojnost - delovni spor - delovna uspešnost
Tožnik v obravnavanem sporu uveljavlja plačilo nagrade za delovno uspešnost v bruto znesku. V skladu z drugim odstavkom 17. člena ZPP se stvarna pristojnost sodišča presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana. Navedbe v odgovoru na tožbo se torej pri določitvi stvarne pristojnosti ne upoštevajo. Iz trditvene podlage tožbe izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen v spornem obdobju. Zatrjuje, da je upravičen do nagrade za delovno uspešnost, povezane s posli oziroma projekti, pridobljenimi v času trajanja delovnega razmerja pri toženi stranki. Glede na takšne navedbe tožnika v tožbi je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno stališče, da ni pristojno za odločanje. Trditve, da od spornega dne dalje tožnik sodeluje s toženo stranko na podlagi ustnega dogovora in nato preko statusa podjetnika, ne pomenijo, da delovno sodišče ni pristojno za obravnavanje tožnikovega tožbenega zahtevka, kot ga je postavil v tožbi. Sicer pa je tožnik v tožbi izrecno navedel, da za izvedbo delovnih zadolžitev za sporno obdobje ni prejel plačila, kar (zaenkrat) še ni predmet spora. Ob upoštevanju navedenega tožnik torej ne zahteva plačilo za delo, opravljeno po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, temveč za opravljanje dela v delovnem razmerju. Zato je na podlagi točke b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 podana stvarna pristojnost delovnega sodišča za odločanje v obravnavanem sporu.
Stopnišče mostu, ki je povezoval nabrežje z mestnim parkom, je sicer bilo zgrajeno v skladu z gradbenimi standardi z namenom, da bi bilo omogočeno sprehajanje večjega števila ljudi vseh starosti, vendar pa je stopnišče v času škodnega dogodka zaradi dotrajanosti ogrožalo varno hojo povprečno skrbnega pešca. Stopnišče namreč ni več ustrezalo predpisom in standardom, saj širine oziroma globine posameznih stopnic zaradi odkruškov niso bile več enake, pa tudi površina stopnic zaradi odkrušenih robov in razpok ni bila več ravna. Sprednji previsni deli nastopne ploskve so bili razpokani, na nekaterih delih pa odlomljeni od armature. Zaradi poškodovanosti zunanjega roba navedene stopnice je bila namreč pohodna površina stopnice od 3 do 5 cm ožja in sicer v dolžini približno 70 cm. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi mnenja izvedenke in izpovedi tožnice ter priče zaključilo, da varna hoja po obravnavanem stopnišču ni bila zagotovljena s primernim vzdrževanjem stopnišča na način, ki bi omogočal normalno uporabo ter uporabo tudi s strani starejših, invalidnih oseb ter otrok.
To, da je prvotožena stranka s pogodbo prenesla izvajanje obsežnega vzdrževanja cest na območju Občine ... na zavarovanca tretje tožene stranke, ne pomeni, da je s tem svojo odškodninsko odgovornost prenesla na zavarovanca tretje tožene stranke kot koncesionarja. Gre za notranje pogodbeno razmerje in to ne vpliva na njeno odgovornost nasproti tretjim. V sodni praksi je že bilo sprejeto stališče, da upravljalec ceste ne more biti s sklenitvijo pogodbe s koncesionarjem prost obveznosti nasproti oškodovancu. Gre za zakonito poroštvo koncedenta in se uporabnikov javnih cest vsebina koncesijske pogodbe ne tiče in velja ta le v notranjem razmerju med koncedentom in koncesionarjem. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka tudi ugotovilo, da je prvotožena stranka dalj časa vedela za opisano neustrezno stanje predmetnega stopnišča, vendar družbi V. d.d. kot vzdrževalcu ni naročila potrebne sanacije oziroma ni sama poskrbela za sanacijo tega stopnišča kot konstrukcijskega elementa mostu.
V. d.d. stopnišča ni primerno vzdrževal v smislu predhodno citirane določbe 15. člena in prvega odstavka 24. člena Pravilnika na način, ki bi omogočal normalno uporabo, torej uporabo tudi s strani starejših, invalidnih oseb ter otrok. Priča F. R. je izpovedal, da je bila sporna stopnica v tako slabem stanju, ″da ni bila za nikamor″. Četudi bi stanje stopnišča presegalo okvir rednega vzdrževanja, za katerega je bil pristojen vzdrževalec, pa V. d.d. nevarnega mesta, to je poškodovanega dela stopnišča, v nasprotju s svojo dolžnostjo ni ustrezno zavaroval, da do morebitnih poškodb ne bi prišlo. Tudi priča K. P. je izpovedala, da so imeli na V. d.d. v času škodnega dogodka možnost s prometno signalizacijo samoiniciativno zapreti določeno nevarno območje. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ocenilo da, ker V. d.d., kljub poškodovanosti stopnišča ni poskrbel za ustrezno opozorilo, da je stopnišče poškodovano oziroma obravnavano stopnišče ni zaprl za uporabo pešcem in je s tem opustil svojo dolžnost kontinuiranega in kvalitetnega izvajanja gospodarske javne službe in je tako ravnal v nasprotju z skrbnostjo dobrega strokovnjaka.
ZDR-1 člen 6, 89, 89/1, 89/1-1, 116, 116/1.. ZPIZ-1 člen 102.. ZZRZI člen 40.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - diskriminacija - III. kategorija invalidnosti
Možnost objektivne prilagoditve delovnega procesa ne pomeni, da bi bila tožena stranka dolžna na novo ustanoviti posebno delovno mesto za tožnika, da bi delo v okviru svojih omejitev lahko opravljal, saj je bila dolžna zgolj preveriti, ali ustrezno delovno mesto obstaja, kar pa je storila. Sodišče pa sicer ni pristojno presojati ali ocenjevati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, ki je povsem samostojen pri organiziranju delovnega procesa. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga sodišče presoja le, ali je v resnici podan in ali ne gre zgolj za navidezni razlog ter ali ne gre za rešitve na strani delodajalca, ki pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije, kot to sicer določa 6. člen ZDR-1.
Sodišče prve stopnje v obrazložitvi v točkah 5 in 6 izpodbijane sodbe ni ugotovilo pravnorelevantnega dejstva ali je bil toženec dne 2. 9. 2016 (ko naj bi vročevalec poskušal opraviti vročitev po četrtem odstavku 142. člena ZPP - druga vročitev) tudi obveščen o tem, kje je pisanje, torej da je pisanje pri sodišču, to ne izhaja niti iz dopisa pošte na listni št. 71. Sicer pa morajo biti okoliščine postopanja vročevalca jasno razvidne iz obvestil o prispelem pismu, izrecno mora biti razvidno, da je vročevalec postopal po tretjem in četrtem odstavku 142. člena ZPP, v nasprotnem primeru vročitev ni pravilna (tako komentar Zakona o pravdnem postopku, 1. knjiga, stran 570).
ZPP člen 154, 162. ZDSS-1 člen 7, 7/1, 7/1-5. ZJSRS člen 1a.
insolventnost delodajalca - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - stečajni postopek - odločitev o pravdnih stroških - stvarna pristojnost - delovni spor - socialni spor
Ali bo šlo za individualni (premoženjski) delovni spor ali za socialni spor je odvisno od vsebine spora. Možnost uveljavljanja pravic pri Jamstvenem skladu ne spreminja narave terjatve. Še vedno gre za terjatev delavca proti delodajalcu oziroma stečajnemu dolžniku, ki le preide do višine pravic zagotovljenih po ZJSRS na sklad z dnem izvršitve odločbe o priznanju pravic (subrogacija). S prehodom terjatve na sklad vstopi sklad v razmerju do delodajalca oziroma do stečajnega dolžnika v položaj delavca kot upnika do višine sredstev izplačanih na podlagi odločbe o priznanju pravic.
V tem individualnem delovnem sporu zastopa toženo stranko Državno odvetništvo Republike Slovenije skladno z Zakonom o državnem odvetništvu. To je le zastopnik stranke (Republika Slovenija) v postopku, zato zanj ne velja določba 162. člena ZPP, po kateri ima organ, kadar se udeležuje postopka kot stranka, pravico do povračila stroškov po določbah tega zakona, nima pa pravice do nagrade.
stroški v nepravdnem postopku - postopek za odvzem poslovne sposobnosti - odvzem poslovne sposobnosti - udeleženci nepravdnega postopka - stroški izvedenca
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje zaključilo, da je potreben popoln odvzem poslovne sposobnosti nasprotnega udeleženca, saj ni sposoben skrbeti zase in za svoje pravice, zaradi česar obstaja možnost zlorabe oziroma oškodovanja njegovega premoženja. Nepravdni postopek je bil torej izveden v korist nasprotnega udeleženca. Sodišče je tako pravilno odločilo, da stroške postopka trpi nasprotni udeleženec.
Napačna je navedba tožene stranke, da v primeru ustavitve postopka zaradi umika tožbe sploh ne pride v poštev ugotavljanje (deleža) uspeha strank v postopku, češ da je to možno le v primeru, ko se postopek konča na podlagi meritorne odločitve, kar ne drži.
Tožnica, ki nastopa kot dolžnica in sopogodbenica, zahteva ugotovitev, da sporna pisna izjava ni obstoječa oz. je nična. Gre za negativno ugotovitveno tožbo, na katero ne vpliva, če je že zapadel zahtevek iz pravnega razmerja in je s tem postala možna dajatvena tožba.
ZIZ člen 67. ZPP člen 157. ZOdvT tarifna številka 3464, 3468.
nasprotna izvršba - stroški za sestavo vloge - odgovor na predlog - obrazložena vloga v izvršilnem postopku
Nasprotna izvršba ni pravno sredstvo, zato upniku za sestavo odgovora na predlog za nasprotno izvršbo ni mogoče priznati nagrade po tar. št. 3468 ZOdvT, ki določa nagrado za pravno sredstvo in odgovor nanj, ampak nagrado za druge obrazložene vloge.
V primeru, ko iz pritožbe ne izhaja, v katerem delu se sodba izpodbija, se šteje, da se izpodbija v delu, v katerem stranka, ki vloži pritožbo, ni uspela v postopku. Prav tako ni potrebno, da pritožnik v pritožbi izrecno navede pritožbeni razlog, temveč zadošča, da le-ta izhaja iz pritožbenih navedb, kot je to v konkretnem primeru.
Tožena stranka zgolj s ponavljanem že podanih navedb ne more biti uspešna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00028368
ZPP člen 274, 274/1, 339, 339/2, 339/2-14, 343. OZ člen 119. ZPotK člen 7, 7/1, 7/1-9. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/2, 6. ZVPot člen 22, 22/1, 23, 24. URS člen 22.
kredit - kreditna pogodba - potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kreditna pogodba v CHF - kredit v CHF - dolgoročni kredit v CHF - posojilo v tuji valuti - prosto urejanje pogodbenih razmerij - valutna klavzula - valutno tveganje - ničnost pogodbe - predmet pogodbe - pogodbeni pogoj - nepošteni pogodbeni pogoji - pojasnilna dolžnost - pojasnilna dolžnost banke - informacijska dolžnost banke - profesionalna skrbnost - nejasna pogodbena določila - jezikovna nejasnost določil - transparentnost pogodbenih pogojev - causa credendi - oderuštvo - aleatorna pogodba - tvegana pogodba - sprememba vrednosti tečaja tuje valute - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dobra vera - slaba vera banke - načelo vestnosti in poštenja - dokaz z zaslišanjem prič - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič - pravica do izjave - enako varstvo pravic - oderuška pogodba - dokazno breme - pravni interes - pomanjkanje pravnega interesa - delno zavrženje tožbe - zavrženje pritožbe
Pojasnilna dolžnost banke glede valutnega tveganja ni izčrpana že z vključitvijo izjave o prevzemu valutnega tveganja v samo pogodbo in tudi ne s presojo, ali so bili tožniki v vlogi posojilojemalcev s strani zaposlenih v banki opozorjeni na valutno tveganje.
Ali je bil posojilojemalec pravilno poučen o vseh elementih, ki bi lahko vplivali na obseg njegove obveznosti, se presoja ob upoštevanju vseh okoliščin v posamičnem primeru. Pri tem so pomembne vse informacije in dodatna pojasnila, ki so bila posojilojemalcu posredovana med pogajanji, vključno z oglasi, ipd. Pomanjkljive ugotovitve izpodbijane sodbe ne omogočajo zaključka, da je bil način izračuna anuitete bodisi v pogodbi bodisi v ustnih dogovorih ob sklepanju pogodbe tožnikom predstavljen na način, da so bili sposobni oceniti razsežnosti spremembe tečaja CHF v razmerju do EUR, v katerih so prejemali dohodke, in vpliv teh sprememb na njihovo pogodbeno obveznost v obdobju vračanja kredita.
Pri presoji o poštenem ravnanju banke in obstoju znatnega neravnotežja je treba upoštevati naravo storitve, ki je predmet pogodbe in vse okoliščine sklepanja pogodbe, predvsem pa, ali je banka glede na svoje strokovno zanje in izkušnje potrošnika seznanila s tveganji, ki jih je sprejel s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti in ki so posledica možnih sprememb menjalnega tečaja, in če ga ni, ali bi v primeru poštenega in pravičnega poslovanja lahko razumno pričakovala, da potrošnik take pogodbe ne bi sklenil, če bi ga z navedenimi tveganji seznanila. Upoštevati je torej treba, da je banka oziroma toženka pri sklepanju obravnavanih pravnih poslov nastopala kot strokovnjak na bančnem področju, tožniki pa kot laiki brez posebnega predznanja in izkušenj s kreditnimi posli. V obravnavanem okviru je pomembno, ali je banka v svojih predstavitvah dajala prednost ugodnostim za tožnike, ali je enakovredno predstavila tudi možne slabe strani. Dolžnost banke, da kot finančni strokovnjak ravna vestno in pošteno in tako zagotovi potrošniku informacije, pa se seveda lahko nanaša le na informacije, ki so ji bile poznane ali bi ji morale biti poznane, ne pa tudi na tiste, za katere kot strokovnjak ni mogla in ji ni bilo treba vedeti. Pri presoji, ali je v sklenitveni fazi pogodbe obstajalo znatno neravnotežje med položajema pogodbenih strank, je potrebno oceniti, ali bi se posledice spremembe menjalnega tečaja v izrazito večji meri odrazile v sferi tožnikov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00016002
ZPP člen 2, 12, 184, 185, 285. ZZK-1 člen 243. ODZ paragraf 364c.
izbrisna tožba - materialno procesno vodstvo - razjasnjevalna dolžnost sodišča v zvezi z oblikovanjem zahtevka - načelo dispozitivnosti postopka - vezanost sodišča na tožbeni zahtevek - oblikovanje tožbenega zahtevka - pravilen tožbeni zahtevek - odpravljiva nesklepčnost tožbe - namen pravdnega postopka - sprememba tožbe brez soglasja toženca - načelo smotrnosti - smotrnost za dokončno ureditev razmerja med strankama - pomoč prava neuki stranki - dedni dogovor, sklenjen v zapuščinskem postopku - materialnopravno neveljavna vknjižba - vknjižba prepovedi odtujitve in obremenitve
Pravilno oblikovanje tožbenega predloga, ob nespremenjenem cilju pravde, ne pomeni spremembe tožbe.
Tožba, ki jo je treba popraviti tako, da se tožbeni predlog pravilno formulira z namenom, da stranka doseže pravno varstvo, ki ga zahteva, ni neodpravljivo nesklepčna. Zato je sodišče po pravilu o materialnem procesnem vodstvu dolžno tožečo stranko vzpodbuditi tudi k pravilnemu oblikovanju zahtevka. Namen razjasnjevalne dolžnosti v tem pogledu je preprečiti, da bi stranka izgubila pravdo in prišla ob pravno varstvo samo zaradi nepravilnega predloga, pa čeprav je po uspehu obravnave jasno, da ima prav, le da je njen predlog napačno formuliran.
Pri presoji, kdaj je treba opraviti materialno procesno vodstvo, je treba odgovoriti na vprašanje, ali se bo zaradi pobude sodišča spremenil cilj pravde, gledano z očmi nepravnika. V tej zadevi je bilo vsem udeležencem postopka (sodišču, tožnici in tudi tožencu) ves čas jasno, kakšno pravno varstvo tožnica zahteva oziroma kakšen je konkretni cilj pravde, ta pa se zaradi opravljenega materialno procesnega vodstva in pravilnega oblikovanja zahtevka ni v ničemer spremenil.
Tudi v primeru vknjižbe prepovedi odsvojitve, ki ni v skladu z materialnim pravom, gre za materialnopravno neveljavno vknjižbo.