stvarna pristojnost - delovni spor - delovna uspešnost
Tožnik v obravnavanem sporu uveljavlja plačilo nagrade za delovno uspešnost v bruto znesku. V skladu z drugim odstavkom 17. člena ZPP se stvarna pristojnost sodišča presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana. Navedbe v odgovoru na tožbo se torej pri določitvi stvarne pristojnosti ne upoštevajo. Iz trditvene podlage tožbe izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen v spornem obdobju. Zatrjuje, da je upravičen do nagrade za delovno uspešnost, povezane s posli oziroma projekti, pridobljenimi v času trajanja delovnega razmerja pri toženi stranki. Glede na takšne navedbe tožnika v tožbi je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno stališče, da ni pristojno za odločanje. Trditve, da od spornega dne dalje tožnik sodeluje s toženo stranko na podlagi ustnega dogovora in nato preko statusa podjetnika, ne pomenijo, da delovno sodišče ni pristojno za obravnavanje tožnikovega tožbenega zahtevka, kot ga je postavil v tožbi. Sicer pa je tožnik v tožbi izrecno navedel, da za izvedbo delovnih zadolžitev za sporno obdobje ni prejel plačila, kar (zaenkrat) še ni predmet spora. Ob upoštevanju navedenega tožnik torej ne zahteva plačilo za delo, opravljeno po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, temveč za opravljanje dela v delovnem razmerju. Zato je na podlagi točke b prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 podana stvarna pristojnost delovnega sodišča za odločanje v obravnavanem sporu.
V stečaj je zašla tožeča stranka, ki je bila odstopnik terjatev v zavarovanje. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je S. d. d. prijavila pogojno terjatev in ločitveno pravico, ki ji je bila tudi v celoti priznana. Prevzemnik terjatve oziroma novi upnik ima v takšnem primeru zgolj ločitveno pravico na terjatvi. Terjatev lahko uveljavlja torej sam odstopnik.
Ker terjatve, celo če je kdaj obstajala, ni več, je odločitev prvostopenjskega sodišča o v pobot uveljavljani terjatvi v vsakem primeru pravilna.
Okoliščine in interesi iz 118. člena ZDR-1 se ugotavljajo, če je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, pa nadaljevanje delovnega razmerja kljub temu ni možno. Vrhovno sodišče je v podobni zadevi že zavzelo stališče, da so to predvsem okoliščine, ki nastopijo po podani odpovedi oziroma zaradi podane odpovedi. Izjemoma se lahko presoja tudi, kako so na medsebojne odnose vplivala ravnanja, ki jih je delodajalec očital delavcu in zaradi katerih je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi. V okviru ugotavljanja vseh okoliščin in interesov, ki vplivajo na presojo, ali je nadaljevanje delovnega razmerja še možno, torej ni povsem nepomembno, kako in ali je dejansko ravnanje, ki ga delodajalec šteje za kršitev, vplivalo na medsebojne odnose. Vendar navedeno lahko velja za primere, ko obstoj dejanskega ravnanja ni sporen.
Pri odločanju o sodni razvezi se ne morejo upoštevati razlogi, zaradi katerih je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Štejejo namreč le dejstva, in ne presoja, ali je bila kršitev storjena ali ne. Pri odločitvi o sodni razvezi zato tudi ni mogoče ugotavljati, ali je tožnik storil ravnanje, ki se mu je očitalo v odpovedi in ki je med strankama sporno. V takem primeru bi se namreč kljub pravnomočno ugotovljeni nezakonitosti odpovedi znova presojala utemeljenost odpovednega razloga.
OZ člen 15, 20, 20/1, 20/2, 20/3, 22, 22/1, 28, 28/1, 29, 29/1, 29/2, 29/3.
ponudba - sprejem ponudbe - pogajanja - bistvene sestavine pogodbe - sprejem ponudbe s predlogom naj se spremeni - sprememba ponudbe - nova ponudba - soglasje volj o bistvenih sestavinah pogodbe - podizvajalsko razmerje
Spremembe, ki se nanašajo na čas dobave, po zakonski fikciji iz tretjega odstavka 29. člena OZ predstavljajo bistveno spremembo ponudbe, zaradi katere se šteje, da ponudba ni sprejeta in pogodba sklenjena, temveč dana nova ponudba nasprotni stranki. Ker tožena stranka predlaganih sprememb tožeče stranke ni sprejela, do sklenitve pogodbe ni prišlo (22., 28. in 29. člen OZ), saj pravdni stranki nista dosegli soglasja o bistvenih sestavinah pogodbe (15. člen OZ).
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime - kaznivo dejanje žaljive obdolžitve - žaljiva obdolžitev - dokaz resnice - razžalitev - izključitev protipravnosti - namen storilca - varstvo upravičenih koristi - namen zaničevanja
Upravičen interes v smislu tretjega odstavka 158. člena KZ-1 je vsak interes, ki ne nasprotuje pravu in splošno veljavnim etičnim načelom, gre torej lahko za osebni ali javni interes, ne glede na to, ali se pri tem pričakuje uspeh, sprememba pravnega položaja tistega, katerega upravičene koristi se ščitijo, pomembno je namreč le to, da je uveljavljen na primeren način, četudi ne na edino možen način.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - IZVRŠILNO PRAVO - SODNE TAKSE
VSL00015977
ZST-1 člen 12, 12/2, 12/3, 12a, 12a/1, 12a/2, 12a/3, 12a/4, 12a/5, 12b, 12b/1. ZPP člen 108, 108/1, 108/5. ZDavP-2 člen 15, 15/1, 15/2. ZFU člen 46, 46/2, 49, 60, 60/2. ZUPJS člen 48.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - popolnost predloga za oprostitev plačila sodne takse - dopolnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - davčna tajnost - soglasje stranke za pridobitev podatkov, ki so davčna tajnost
Dolžnica ni podala soglasja o tem, da sodišče z namenom ugotavljanja materialnega položaja stranke po uradni dolžnosti pridobi tiste podatke, ki so davčna tajnost, zato je njen predlog za oprostitev plačila sodne takse nepopoln.
Kateri podatki so davčna tajnost, je definirano v 15. členu Zakona o davčnem postopku.
ZDR-1 člen 130, 130/1, 130/2.. Kolektivna pogodba za zavarovalstvo Slovenije (2011) člen 48.
stroški prevoza na delo in z dela
Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da tožnica ni izpostavila, zaradi katere osebne okoliščine naj bi bila pri toženi stranki pri povračilu stroškov prevoza na delo diskriminirana in da tudi zaradi morebitne diskriminacije pri povračilu teh stroškov tožnica z zahtevkom ne bi uspela. Zaradi tega sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati kakršnihkoli dokazov s tem v zvezi. Prav tako pa je bilo tožnici v isti točki obrazložitve že pojasnjeno, da se pot na delo ne šteje v delovni čas.
V drugem odstavku 364. člena OZ niso taksativno, temveč le primeroma naštete okoliščine, ki kažejo na dolžnikovo pripoznavo dolga. V konkretnih zadevah imajo lahko tudi druga dejanja značilnosti konkludentne pripoznave dolga, pri čemer je treba ravnanja strank ocenjevati v kontekstu okoliščin posamezne zadeve.
Sodišče se ni opredelilo do ugovornih navedb dolžnika, da ima dejansko na razpolago le 420,00 EUR bruto na mesec (dolžnik ne prereka ugotovitve, da prejema druge dohodke v višini 920,00 EUR) in je dolžnikov premoženjski položaj, glede na določbo tretjega odstavka 12.a člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), ki določa, da se premoženje, s katerim stranka in njeni družinski člani dejansko ne morejo razpolagati, ne upošteva, zato presojalo premalo celovito.
Ni spregledalo, da je tožnica zatrjevala, da do vnetja sploh ne bi prišlo, če ne bi posteljica zaostala. Tožena stranka je uspela dokazati, da zaostala posteljica ni povzročila vnetja.
Sodišče prve stopnje je na podlagi strokovno izdelanega oziroma podanega izvedenskega mnenja ugotovilo, kot že rečeno, da je sepsa nastala zaradi vpliva bakterij in da je do infekta in vnetja prišlo zaradi vdora in učinka bakterij, ne pa zaradi tkiva v maternici.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00016559
KZ-1 člen 22, 22/1, 22/2, 22/3, 124, 124/1, 124/4. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11.
silobran - dokazna ocena - pomanjkljiva presoja in ocena navedb - odločilne okoliščine - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravna kvalifikacija kaznivega dejanja - razlogi sodbe v nasprotju z listinami v spisu
Pri tem pa je v razlogih izpodbijane sodbe povsem izostala ocena obdolženčevega zagovora glede odločilnih okoliščin, to je intenzivnosti napada oškodovanca, ali je ta napad trajal ves čas in kakšne posledice za obdolženega v dani situaciji bi takšen napad lahko imel, ter nato presoja, ali je bila obramba obdolženca potrebna oziroma ali bi lahko napad odvrnil na drugačen način, kot z obrambo. Gre za presojo relevantnih okoliščin ali je obdolženi ravnal v silobranu, kar posledično lahko terja uporabo določb prvega, drugega ali tretjega odstavka 22. člena KZ-1.
sklepčnost tožbe - načelo ekonomičnosti - poštena uporaba procesnih pravic - konkretiziranost trditev - trditveno in dokazno breme dolžnika
Ob tem, da je tožeča stranka že v tožbi navedla pravno podlago vtoževanega zahtevka (pogodbo, ki sta jo sklenili pravdni stranki) in tam navedena merilna mesta odjema električne energije (l. št. 23), predstavljajo ugovori tožene stranke v smeri, da tožeča stranka merilnih mest ni navedla konkretno, predvsem procesno sprenevedanje. Tožena stranka je natančno vedela, na kaj se vtoževana terjatev nanaša. Napačno je zato stališče tožene stranke, ki ga ponavlja tudi v pritožbi, da bi se lahko zoper vtoževano terjatev konkretizirano branila šele, če bi tožeča stranka v svoji trditveni podlagi tako podrobno opisala terjatev, kot sama pričakuje. Kaj takega 212. člen ZPP od pravdnih strank ne zahteva, saj je njegovo bistvo ravno v tem, da trditveno in dokazno breme prehaja z ene na drugo stranko v odvisnosti od konkretiziranosti trditev in uspeha dokazovanja nasprotne stranke.
obstoj delovnega razmerja - študentsko delo - elementi delovnega razmerja - volja
Dejstvo, da je tožnica delo pri toženi stranki opravljala na podlagi napotnice študentskega servisa, ni ovira za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za to obdobje, če so obstajali vsi elementi delovnega razmerja po 4. členu ZDR-1.
V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da volja pogodbenih strank, da se sklepa pogodba o zaposlitvi oziroma delovno razmerje pri ugotavljanju obstoja elementov delovnega razmerja ni bistvena.
Iz zakonske ureditve izhaja, da je treba prekinjeni postopek nadaljevati, če je bilo o predhodnem vprašanju na matičnem področju odločeno z učinkom pravnomočnosti. Posledično tudi ni mogoče zahtevati (ponovne) prekinitve postopka, če je bilo proti pravnomočni odločbi, ki je rešila predhodno vprašanje, vloženo izredno pravno sredstvo (to je revizija). Takšno stališče je v sodni praksi enotno sprejeto. Pritožnica zato ne more uspeti z navedbami, da je zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1807/2017 z dne 10. 1. 2018 vložila revizijo, niti z navedbami, da bi bila prekinitev postopka pravilna in smotrna. Ne prvo ne drugo namreč ni zakonska podlaga za prekinitev postopka.
obvezno zavarovanje v prometu - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - sopotnik v vozilu - alkoholiziranost voznika - stopnja alkoholiziranosti - znaki alkoholiziranosti - psihofizično stanje udeležencev cestnega prometa - vzročna zveza med alkoholiziranostjo in nastankom škode - izguba zavarovalnih pravic zaradi akoholiziranosti voznika - soprispevek zavarovanca - vožnja z vinjenim voznikom - pravica do odškodnine - povrnitev nepremoženjske škode
V primerih, kjer je zavarovanec tudi lastnik vozila, je šla večinska sodna praksa v smer soprispevka in ne v smer popolne izgube pravic. Razlog za to je treba iskati v namenu ZOZP, saj je zaradi velikih rizikov ob uporabi motornega vozila prevladalo stališče, da je treba varovati oškodovanca, pa čeprav je to zavarovalec ali lastnik vozila, ki pa ni krivi voznik. Smisel teh določb je v tem, da škode ni dolžan nositi tisti, ki jo pretrpi, to je sam oškodovanec, pač pa, da je potrebno oškodovancem v čim večji meri ublažiti, če že ne odpraviti škodo, ki so jo utrpeli. V ospredju citiranih določb je torej oškodovančev položaj, ne pa pravni položaj povzročitelja škode. Subjekti, ki nimajo pravice do odškodnine iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti, so v ZOZP izrecno navedeni, s tem pa je tudi varstvo oškodovanca dvignjeno na višji nivo.
postopek za vzpostavitev etažne lastnine - neurejeno zemljiškoknjižno stanje - spor o lastništvu nepremičnine - dokazna pravila - domneve v postopku za vzpostavitev etažne lastnine - uveljavljanje pravic v pravdi - odločanje o pravici
Namen postopka za vzpostavitev etažne lastnine je ureditev zemljiškoknjižno neurejenega stanja v večstanovanjskih stavbah, skladno s konceptom etažne lastnine. O morebitnih spornih lastninskih položajih sodišče odloči na podlagi dokaznih pravil in domnev, ki jih določa ZVEtL-1, medtem ko lahko udeleženci in druge osebe svoje pravice uveljavljajo v pravdi oziroma v drugih postopkih, pri čemer odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ni ovira za morebitno ponovno odločanje o spornem vprašanju.
V postopku vzpostavitve etažne lastnine se ne odloča o lastninski pravici imetnika na že vpisanem posameznem delu stavbe, če se ugotovi, da posamezni del dejansko obstaja.
Tožnica, ki nastopa kot dolžnica in sopogodbenica, zahteva ugotovitev, da sporna pisna izjava ni obstoječa oz. je nična. Gre za negativno ugotovitveno tožbo, na katero ne vpliva, če je že zapadel zahtevek iz pravnega razmerja in je s tem postala možna dajatvena tožba.
ZPP člen 137, 137/1, 261, 261/1. ZIZ člen 31, 31/6, 31/7, 33, 33/4, 33/5.
osebno vročanje - vročanje pisanj pooblaščencu - seznam dolžnikovega premoženja - narok - sankcije zaradi izostanka z naroka - denarna kazen - izterjava izrečene denarne kazni po uradni dolžnosti - pooblastilo
Stranki, ki ima pooblaščenca, se vsa pisanja vročajo preko pooblaščenca in ne neposredno. Vročitev stranki neposredno v takem primeru sploh ne šteje za veljavno opravljeno in predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Ker je bil pooblaščenec dolžnice seznanjen in je prejel vabilo na narok, je bila dolžnica pravilno vabljena na narok, na katerega ni pristopila, zato mora nositi posledice, ki so ji bile izrečene s sklepom o denarni kazni.
Upnik lahko predlaga razpis naroka v primeru, ko mu je vročen seznam dolžnikovega premoženja. V primeru, ko dolžnik seznama ne predloži (kot je tudi konkretni primer), pa sodišče razpiše narok po uradni dolžnosti in predlog upnika za razpis naroka niti ni potreben.
V primeru neplačila izrečene denarne kazni se le-ta izterja po uradni dolžnosti, kar pomeni, da je sklep izvršilni naslov za izterjavo neplačane in izrečene denarne kazni.
mokra in spolzka tla - padec na mokrih tleh - načelo prepovedi povzročanja škode - neskrbno ravnanje - soprispevek oškodovanca - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo
Glede na dejstvo, da je tuš uporabljalo veliko število ljudi ter s tem povezano veliko možnost prisotnosti mokrote na kopalniških tleh, je bilo ravnanje zavarovanca tožene stranke neskrbno, saj bi bilo drsnost mokrih tal mogoče preprečiti že z enostavnim ukrepom, to je namestitvijo nedrseče talne podlage (tekstilne ali gumijaste). Direktno o namestitvi takšne podlage ne govori noben predpis. Takšna dolžnost zavarovanca tožene stranke pa izhaja iz splošnega načela prepovedi povzročanja škode oziroma načela neminem laedere, po katerem se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Takšna dolžnost zavarovanca tožene stranke je obstajala ne glede na to, ali je kateri od obsojencev namestitev talne podlage zahteval in ne glede na to, ali se je že zgodil kakšen podoben škodni dogodek, saj bi se zavarovanec tožene stranke glede na poznavanje razmer moral zavedati nevarnosti padca katerega od obsojencev.
Ker je bilo prisotno tako vedenje tožnika o mokroti tal in njegova dolžnost prispevati k čiščenju tal v kopalnici (pred in po tuširanju), je tožnikov soprispevek k nastali škodi oceniti na 50%.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS00017698
OZ člen 287, 288, 318.
plača - pobot - tročlenski izrek
Sodišče prve stopnje ni izpeljalo pobota in ni odločilo o dajatveni obveznosti toženke. Formulacija izreka izpodbijanega dela sodbe je pomanjkljiva in neustrezna, ker ni oblikovan jasen tričlenski izrek. Sodišče prve stopnje je tako kar sredi dajatvenega izreka pobotavalo medsebojne terjatve strank. Poleg tega je materialnopravno zmotno oziroma v nasprotju z določili OZ upoštevalo pravilo o vračunavanju obresti in glavnice, posledično pa tudi ni razvidno, koliko toženka tožniku še dolguje iz naslova regresa za letni dopust za sporno leto.