energetika - energetski spori - posredovanje merilnih podatkov - upravna zadeva - za odločanje relevantni predpis - načelo zakonitosti
Glede zakonitosti odločanja upravnih organov v posameznih upravnih zadevah (6. člen ZUP) velja splošno pravilo, da se ob odločanju na prvi stopnji uporabljajo zakoni, predpisi oziroma splošni akti, ki veljajo na dan izdaje odločbe, kolikor posamezni zakoni ne določajo drugače (primerjaj 155. člen URS). To velja tudi za obravnavano upravno zadevo, ki po vsebini predstavlja upravno reševanje spora med tožnico in SODO na podlagi 88. člena EZ.
Pri obveznostih javnopravne narave vsakokratni znesek obveznosti obračuna običajno tisti organ ali subjekt, ki je za to pooblaščen po predpisu ali javnopravnem splošnem aktu. Možnost, da bi znesek vsakokratnih obveznosti določal tisti, ki je dolžan te obveznosti izpolnjevati, predpisi določajo izjemoma (npr. institut samoobdavčitve po davčni zakonodaji), ne pa kot pravilo. Niti EZ niti na njegovi podlagi izdani podzakonski predpisi oziroma splošna akta, veljavni v času odločanja o tožničini zahtevi, niso določali, da omrežnino obračunava uporabnik elektroenergetskega sistema sam.
ZUreP-1 člen 104, 105, 110/2, 110/7. EZ člen 20, 22. ZUP člen 9, 114, 114/1, 238, 238/3.
omejitev lastninske pravice - služnost v javno korist - izgradnja kablovoda - nujni postopek - načelo zaslišanja strank - pritožbena novota - prevzem preostalih nepremičnin - stroški postopka
Tudi če bi pritožbeni organ odgovor predlagatelja tožnici vročil, bi slednja novih dejstev in dokazov, ki bi jih bilo mogoče upoštevati pri odločitvi, ne mogla več navesti, saj sme pritožnik nova dejstva in dokaze v postopku navajati najpozneje v pritožbi, in še to le v primeru, če izkaže, da jih ni mogla navesti že v postopku na prvi stopnji.
Ker ustanovitev služnosti v javno korist lastninsko upravičenje služnostnega zavezanca omejuje v najmanjši možni meri, odločitev o prevzemu v last tudi preostalih nepremičnin v postopkih ustanovitve služnosti (razen izjemoma v primeru posebej utemeljenih okoliščin) že po naravi stvari ni mogoča.
Upravni organ je odločitev o stroških oprl na določbo četrtega odstavka 105. člena ZUreP-1, ki pa v obravnavani zadevi ne predstavlja podlage za odločitev o stroških. V navedeni določbi so namreč kot stroški v zvezi z razlastitvijo mišljeni stroški iz drugega odstavka 105. člena ZUreP-1 (npr. selitveni stroški, izgubljeni dobiček za čas selitve in morebitna zmanjšana vrednost preostale nepremičnine) in ne stroški, ki nastanejo stranki med samim postopkom ali zaradi postopka, katere primeroma našteva prvi odstavek 113. člen ZUP (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnina za škodo, ki nastane pri ogledu ipd.). Za slednje se uporabljajo splošna pravila upravnega postopka, kar pomeni, da je povrnitev teh stroškov odvisna od uspeha stranke v postopku.
SPZ člen 226, 227, 227/2. ZZK člen 14, 14/2. EZ člen 59. ZUreP-1 člen 92, 92/2, 93, 110, 110/1, 110/2, 110/6, 110/7.
služnost v javno korist - ustanovitev služnosti v javno korist - neprava stvarna služnost - prenosljivost služnosti v javno korist - trajanje služnosti v javno korist
Služnost v javno korist po ZUreP-1 se najbolj približuje nepravi stvarni služnosti iz 226. člena SPZ, po katerem se lahko služnost, ki je po svoji vsebini stvarna služnost, ustanovi tudi v korist določene osebe in se v teh primerih glede nastanka in prenehanja uporabljajo določbe SPZ, ki urejajo osebne služnosti. Tovrstna služnost se personificira v osebi, ki opravlja dejavnost, katere sestavni del je javna korist. Zato se ustanovi v korist nosilca infrastrukturne dejavnosti, in to kot subjekta z določeno lastnostjo (upravljalca infrastrukture) in ne kot določene osebe. Ker se po 2. odstavku 14. člena ZZK pri vpisu pridobitve pravice navede imetnik te pravice, če zakon ne določa drugače, takšne drugačne določbe pa ZUreP-1 niti EZ nimata, se služnost glasi na točno določeno osebo.
učinkovito pravno sredstvo - razpis sui generis - pravni interes udeležencev postopka - pravica dostopa do omrežja za prenos električne energije
Z razpisom so bile določene omejene količine za uvoz električne energije in to za vsak koledarski mesec posebej. Interesenti, ki so se prijavili na razpis, so torej kandidirali za iste količine. V obravnavanem primeru je torej šlo za en postopek, v katerem se je odločalo o vlogah vseh vlagateljev. Odločitev, da se posameznemu (najugodnejšemu) upravičenemu odjemalcu omogoči dostop do prenosnega omrežja, je za druge vlagatelje pomenila negativno odločitev o njegovi vlogi. Šlo je torej za postopek, v katerem je učinek pozitivne odločitve v korist posameznega vlagatelja sočasno predstavljal negativne učinke za vse ostale vlagatelje. Iz navedenega razloga je zato podan pravni interes vsakega vlagatelja, da lahko ugovarja zoper odločitev o izbiri najugodnejšega upravičenega odjemalca. Le na ta način je namreč zagotovljeno učinkovito pravno varstvo vsakega vlagatelja, saj zgolj odprava negativne odločbe sama po sebi ne omogoča tudi izdaje pozitivne odločbe v ponovljenem postopku. Iz navedenega razloga zato tudi odločba, s katero je bil tožeči stranki dovoljen dostop do prenosnega omrežja, ni postala dokončna, čeprav tožnica zoper njo ni vložila pritožbe.