Dokazno breme glede obstoja ustrezne razselitvene alternative v okviru prosilčeve izvorne države je na toženi stranki, saj z njo odkloni zaščito v Republiki Sloveniji.
Ukrajina je sicer res sprejela določene predpise, katerih namen je zagotavljanje pomoči notranje razseljenim osebam, vendar tožena stranka pri tem ni preverjala, kako se navedeni predpisi in ukrepi dejansko izvajajo. To bi tožena stranka morala storiti v skladu z deveto alinejo 23. člena ZMZ, ki določa, da pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito uradna oseba upošteva predvsem, med drugim, specifične informacije o izvorni državi, ki so podrobne, poglobljene in povezane izključno s konkretnim primerom, lahko pa vključujejo tudi način izvajanja zakonov in drugih predpisov izvorne države.