Izključno v domeni gospodarskega subjekta je odločitev, za katero pravno možnost se bo odločil, da bo dosegel poplačilo svoje terjatve zoper svojega dolžnika v primeru, ko ne razpolaga z izvršilnim naslovom, ki bi mu sicer na tej podlagi omogočal neposredno izterjavo v izvršilnem postopku (kot na primer, če bi sklenil posojilno pogodbo v obliki notarskega zapisa, ki predstavlja izvršilni naslov). V kolikor se gospodarski subjekt odloči za vložitev izvršilnega predloga na podlagi verodostojne listine, mu zgolj zato ni moč očitati zlorabe postopka.
Upnik oziroma naša tožena stranka je zadostila zakonskim določbam ZFPPIPP s predložitvijo izvršilnega naslova (kar predstavlja tudi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine), zato mu ni mogoče očitati, da je podal nepopolno prijavo in posledično povzročil tožeči stranki stroške postopka zaradi vložene tožbe in bi ga bilo na ta način potrebno sankcionirati z uporabo četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP.
Pri prekluzivnem roku nastopijo pravne posledice zamude (v konkretnem primeru domneva umika pritožbe) takoj po poteku roka, zato poznejšega plačila sodne takse ni mogoče upoštevati, četudi je bila zamuda samo en dan.
Določitev plačila sodne takse za pritožbo kot procesna predpostavka ni ustavno nedopustna. Cilj ureditve, ki stranko sili k pravočasnemu plačilu sodne takse je pospešitev in ekonomičnost postopka ter učinkovitost pravice do pravnega sredstva. Tudi po stališču Ustavnega sodišča RS je taka ureditev skladna z Ustavo RS. V odločbi U-I-77/12, Up-376/12 z dne 18. 4. 2014 je Ustavno sodišče RS pojasnilo, da je stvar zakonodajalčeve presoje, kako strogo in dosledno bo uresničevanje dolžnosti plačila sodnih taks uredil v posamezni fazi postopka. Prav tako je ustavno dopustno, da je rok za plačilo sodne takse prekluziven in da plačila, izvedenega po poteku tega roka, ni mogoče upoštevati. V nasprotnem primeru bi se namreč po naravi stvari izkrivila cilja (ekonomičnost postopka in procesna disciplina), ki jima z določitvijo roka za plačilo sodne takse sledi zakonodajalec. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na 22. člen Ustave RS, ki zagotavlja enako varstvo pravic, saj želi pritožnik zase uveljaviti drugačen (ugodnejši) položaj, čeprav je rok za plačilo sodne takse zamudil, medtem ko pravna posledica iz tretjega odstavka 105.a člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP) velja za vse enako.
Sedmi odstavek tar. št. 8 Notarske tarife, na katerega se je oprlo sodišče, izrecno določa, da če notar v skladu z devetim odstavkom 64. člena zakona upošteva vsebino listine, znaša pristojbina za overitev podpisa iz prvega in drugega odstavka te tarifne številke dodatno 16 EUR. Navedena določba torej ureja le zvišanje osnovne pristojbine, do katere je notar upravičen ob overitvi podpisa, kar pomeni, da ne gre za samostojno storitev, ki bi jo bilo mogoče obračunati in priznati samostojno, brez pripadajoče overitve podpisa.
Če je stečajni postopek pravnomočno končan in ni več razlogov za nadaljevanje stečajnega postopka, je neutemeljena tudi naložitev predujma za kritje stroškov nadaljnjega teka stečajnega postopka upniku.
Samo unovčenje je v zakonu urejeno posebej in o izpolnjevanju pogojev zanj izpodbijani sklep ne govori, saj se nanj sploh ne nanaša. Če bi bila čistilna naprava prodana v nasprotju z Zakonom o oskrbi s pitno vodo ter odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode, to ne bi bilo zato, ker bi to dovoljevala II. točka izreka izpodbijanega sklepa.
Dolžnik v pritožbi utemeljeno opozarja na dejstvo, da se je rok za plačilo sodne takse po plačilnem nalogu, ki je bil dolžnikom po skupnem pooblaščencu vročen 6. 1. 2026, iztekel 14. 1. 2026, še pred iztekom roka za plačilo sodne takse pa se je nad dolžnikom začel stečajni postopek, in sicer 9. 1. 2026. S tem dnem je na podlagi 4. točke prvega odstavka 205. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ v razmerju do dolžnika nastopila prekinitev izvršilnega postopka, zaradi česar so v razmerju do dolžnika prenehali teči tudi procesni roki (prvi odstavek 207. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Takšen rok je tudi rok za plačilo sodne takse za pritožbo, katere plačilo je v skladu z določbami 29.b člena ZIZ procesna predpostavka za vsebinsko obravnavo pritožbe. Ob izdaji izpodbijanega sklepa rok za plačilo sodne takse za dolžnika (kot solidarnega zavezanca za plačilo sodne takse) zato še ni potekel in tudi domneva umika v razmerju do dolžnika takrat še ni mogla nastopiti. Hkrati pa je, ker upnik do začetka stečajnega postopka še ni pridobil ločitvene pravice v okviru izvršbe s posameznimi sredstvi in predmeti izvršbe, v razmerju do dolžnika z začetkom stečajnega postopka nastopila zakonska posledica ustavitve izvršbe s posameznimi sredstvi in predmeti izvršbe. Že iz teh razlogov in ne iz razlogov, na katere se v pritožbi sklicuje dolžnik (nemožnost dolžnika, da sam upravlja s sredstvi na TRR, nemožnost stečajnega upravitelja, da preveri, ali je bilo plačilo sodne takse izvedeno), je odločitev o nastopu domneve umika pritožbe, ki jo je v izpodbijanem sklepu sprejelo sodišče prve stopnje, v razmerju do dolžnika materialnopravno zmotna. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep v razmerju do dolžnika izdalo tudi v nasprotju z določbo drugega odstavka 207. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.
Sodni tolmač se utemeljeno pritožuje, ker mu sodišče prve stopnje ni priznalo priglašene nagrade za pripravo na tolmačenje v višini 30 EUR z DDV. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih v prvem odstavku 45. člena določa, da za pripravo na tolmačenje, ki lahko vključuje tudi študij spisa, pripada sodnemu tolmaču 30 EUR. Iz navedenega določila tako izhaja, da študij spisa ni nujen za pripravo na tolmačenje in posledično tudi ni pogoj za priznanje nagrade za pripravo na tolmačenje. Tolmač se namreč lahko na tolmačenje pripravi tudi brez vpogleda v sodni spis.
Za odločitev je ključno, ali je prišlo po pravnomočnosti že izdane odločbe do spremembe dejanskega stanja, ki vpliva na odločitev o sami pravici, oziroma ali je prišlo do spremembe pravne podlage. Predhodno je bila izdana zavrnilna odločba, ki je postala pravnomočna, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se nista spremenila, kar je sodišče pojasnilo v 7. točki obrazložitve.
Nadzorovana obravnava je sistem, ki ga koordinira koordinator. Celostno podporo osebi tako nudi strokovni team, katerega delo koordinira koordinator.
Toženka je, upoštevaje 4. točko prvega odstavka 12. člena ZUPJS preživnino utemeljeno upoštevala, kot del lastnega dohodka družine. Pri tem je bistveno, da je ta preživnina omejena do višine minimalnega dohodka (4. točka prvega odstavka 12. člena ZUPJS). Prejeti zneski preživnine v tej zadevi ne presegajo delež 0,59 od minimalnega dohodka.
Skladno z 8. točko prvega odstavka 12. člena ZUPJS se med lastne dohodke upošteva tudi otroški dodatek, kot to pravilno pojasnjuje že sodišče prve stopnje. Glede na zakonsko ureditev ni nobene pravne podlage, da bi se otroški dodatek upošteval na enak način, kot velja za preživnino, torej v višini do zneska minimalnega dohodka za otroka (količnik 0,59) in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.
ZPP ne vsebuje določb, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da so dopustna zgolj določena neposredna dokazna sredstva, posredni dokazi pa nedovoljeni. Sodišče namreč lahko tudi na podlagi posrednih dokazov ugotovi odločilna dejstva, če predstavljajo celovit in zaključen krog, ki logično potrjuje zatrjevanja stranke ter ne omogoča razumnih pomislekov.
V tem primeru se mladoletni C.C. nikakor ne more šteti v družino tožnice. Kot je to določeno v 32. členu ZVrt, so starši oproščeni plačila za vrtec za tretjega otroka le v primeru, če gre za otroka iz iste družine. Ker ima C.C. stalno prebivališče na naslovu matere G.G., ki je za njega tudi že uveljavljala pravice iz javnih sredstev, v tem primeru ne gre za povezano osebo v tožničini družini, torej za otroka iz iste družine, kot to zahteva že omenjena določba ZVrt.
Ker od stranke izvršilnega postopka ni nerazumno zahtevati, da pravno sredstvo vloži v 8 dnevnem roku, saj je v izvršilnem postopku poudarjeno načelo hitrosti, takojšnje zavrženje prepoznega pravnega sredstva ni nerazumno, zlasti ob dejstvu, da mora biti stranka na prekluzivnost roka oziroma na takojšnje zavrženje v primeru zamude roka za pravno sredstvo, opozorjena v pravnem pouku.
Zaradi zamude ugovornega roka se ugovor vsebinsko ne bo obravnaval, zavrženje pa ne pomeni posega v ustavne pravice dolžnika.
Po četrtem odstavku 163. člena ZPP lahko sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, o stroških postopka odloči le po temelju - katera stranka in v kakšnem deležu jih krije. V tem primeru izda sklep o višini stroškov po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Tak sklep ni samostojen izvršilni naslov, saj je vezan na odločitev o podlagi stroškovne obveznosti v odločbi o glavni stvari. To pomeni, da mora sodišče izrek posebnega sklepa o višini stroškov oblikovati tako, da ne predstavlja samostojnega izvršilnega naslova.
Ker je osnovni znesek minimalnega dohodka v pravno relevantnem obdobju znašal pri tožniku 484,88 EUR, njegov mesečni dohodek pa ta znesek presega, ni mogoče šteti, da se je tožnik znašel v položaju materialne ogroženosti, ob čemer je bila tožniku že večkrat predhodno priznana tudi izredna denarna socialna pomoč. Tožnik izredne denarne socialne pomoči ne uveljavlja iz naslova izrednih stroškov, vezanih na preživljanje, ki jih ne bi mogel pokriti z lastnim dohodkom.
Navedene dejanske ugotovitve po oceni sodišča druge stopnje dajejo podlago za zaključek, da so kumulativno izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Nasprotna udeleženka ima duševno motnjo, zaradi česar ima hudo moteno presojo realnosti ter vzrokov ogrožanja (ogrožanja sebe in drugih) zaenkrat ni mogoče odvrniti z drugimi, milejšimi oblikami pomoči. Trenutno se pri njej izvaja nadzor z modifikacijo ter optimizacijo medikamentozne psihiatrične terapije, pri čemer je za stabilizacijo njenega zdravstvenega stanja potreben čas treh mesecev.
Sodišče prve stopnje tožnici neutemeljeno ni priznalo stroškov poziva za plačilo akontacije odškodnine, naslovljenega na prvo toženko, in odškodninskega zahtevka, naslovljenega na drugo toženko. Navedeni stroški so bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP), saj je tožnica na tej podlagi prejela izplačan nesporni del odškodnine, poleg tega je tek zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisen od poziva upnika (drugi odstavek 299. člena OZ).
Sodišče prve stopnje je pri odmeri stroškov utemeljeno upoštevalo odločbo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči in določbe ZBPP. Tožnici je bila brezplačna pravna pomoč priznana od 19. 10. 2019, zato je sodišče prve stopnje pravilno toženki naložilo, da stroške, ki so tožnici priznani od tega datuma dalje, plača na račun sodišča prve stopnje.
Pritožbeni postopek je namenjen presoji pravilnosti in zakonitosti odločb sodišča prve stopnje. Od pritožnikov se zato pričakuje, da v pritožbi vzpostavijo vsebinski dialog z ugotovitvami in razlogi sodišča prve stopnje. Pritožba tožnice temu standardu ne zadosti. V večjem delu namreč predstavlja skoraj dobesedni prepis tožbenih navedb, vključno z nedoslednostmi in nejasnostmi, na katere je opozorilo že sodišče prve stopnje.
Zgolj nepravilna presoja normodajalca glede (ne)ustavnosti sprejetega predpisa in njegova razveljavitev še ne predstavljata tiste protipravnosti, ki jo za odškodninsko odgovornost države predpisuje 26. člen Ustave. Odškodninsko odgovornost države zaradi normativne protipravnosti lahko utemeljijo le najhujše kršitve ustavnih določb ali kršitve temeljnih civilizacijskih standardov.
Ravnanje tožnika izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Tožnik je v več primerih podpisoval dokumentacijo v imenu komitentov, čeprav ti ob podpisu niso bili prisotni, oziroma je omogočil, da je ena oseba podpisovala dokumentacijo za več različnih komitentov, ki jih ni bilo v poslovalnici.