pogodba o dosmrtnem preživljanju - preužitkarska pogodba - pogoji za veljavnost pogodbe - razveza pogodbe - neizpolnjevanje obveznosti - preprečitev
Gre za dvostransko obvezno pogodbo, iz katere izhaja na eni strani obveznost prenosa zemljišč v last prevzemnika in na drugi strani obveznost opravljanja storitev in dajatev v korist izročevalca. To pa sklenjeno pogodbo opredeljuje kot preužitkarsko pogodbo oziroma kot pogodbo o izročitvi premoženja s prevladujočimi elementi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, za katero pride v poštev uporaba določil zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in 23/78, v nadaljevanju ZD). Takšno razlago je sprejela tudi tožeča stranka sama.
Odklanjanje pomoči, čeprav je njen dajalec pripravljen obveznost izpolniti, ne more biti razlog za razvezo pogodbe.
Sodišči sta ugotovili, da je bila pogodba pri overitvi pri sodniku v skladu s 5. odstavkom 117. člena ZD prebrana, pogodbenika pa opozorjena na njene posledice. Smisel tega pravila je ravno v tem, da stranki ne bi bili v zmoti glede njene vsebine. Tožnica zato ne more zahtevati razveze pogodbe zaradi neizpolnjevanja obveznosti, ki ne izhaja iz vsebine sporne pogodbe.
revizija - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta - vsebina tožbe - spor po SZ
Tožbeni zahtevek tožeče stranke temelji na trditvah nezakonite uporabe njenega stanovanja, zato naj bi bili v skladu z 58. členom Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št. 18/91 in 21/94), podani pogoji za toženkino izselitev. Gre torej za stanovanjski spor, ki ima za podlago lastninskopravno oziroma najemno razmerje. Pri takšnih premoženjskopravnih sporih, je pravica do revizije omejena in odvisna od napovedane vrednosti spornega predmeta. Navedba vrednosti spornega predmeta je v teh sporih obvezna sestavina tožbe (2. odstavek 186. člena ZPP). Da bi bila revizija dovoljena, mora v tožbi navedena vrednost spornega predmeta presegati 80.000,00 SIT (3. odstavek 382. člena ZPP v zvezi z novelo ZPP, Uradni list RS, št. 55/92). Samo navedba vrednosti spornega predmeta v tožbi in v znesku, ki presega navedeni znesek je način, da tožeča stranka sebi (v primeru svojega uspeha v pravdi pa tudi toženi stranki) zagotovi pravico do revizije.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija iz smotrnosti - stranka je sin vpisničarke
Dejstvo, da je toženčeva mati zaposlena pri pristojnem okrajnem sodišču, pri katerem je bila vložena tožba, je tehten razlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. Zato je bilo treba predlogu ugoditi.
Ugovora neizpolnitve tožena stranka ni postavila. Ker je v našem pravu obveljal sistem ugovora, za naložitev obveznosti M. S. ni bilo zakonskih pogojev. Ni mogoče pritrditi stališču sodišča druge stopnje, da ugovor ni potreben, če izhaja obveznost tožeče stranke iz pogodbe.
Neupravičena pridobitev (210. člen ZOR) je podana, ko gre za povečanje premoženja ene stranke na račun zmanjšanja premoženja druge stranke, ob neobstoju pravne podlage, ki bi opravičevala navedeno povečanje oziroma prikrajšanje premoženja. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, ki predstavljajo tudi neizpodbojno dejansko podlago revizijski presoji (3. odstavek 385. člena ZPP) izhaja, da je tožnik vlagal v očetovo hišo zaradi izboljšanja svojih stanovanjskih pogojev in zaradi bližajoče se poroke. Njegov namen torej ni bil zadolžiti pokojnega očeta. Sam sebe je prikrajšal, ker je od vlaganja v staro hišo pričakoval koristi, ki jih je bil tudi deležen, saj je še pet let po opravi skupnih vlaganj (medtem ko je gradil svojo hišo) oziroma do preselitve v svojo hišo, živel v očetovi hiši s svojo družino.
Res je tožnik spreminjal tožbeni zahtevek iz denarnega z določenim zneskom v denarnega z določljivim zneskom in potem spet v prvotnega, kar zadeva glavnico. Vendar pa pri tem istovetnosti zahtevka ni spreminjal, saj je ves čas vztrajal pri svoji denarni terjatvi za vrnitev tistega, kar je v denarju dal na podlagi pogodbe, ki je bila pozneje razdrta (132. člen ZOR). Vzdrževal je torej ves čas litispendenco. V takšnem primeru namreč ni mogoče govoriti o tem, da je bila s takšno spremembo prejšnja tožba umaknjena v celoti, ko bi veljalo, da zastaranje z vložitvijo tožbe ni bilo pretrgano (prvi odstavek 389. člena ZOR). Če istovetnost zahtevka s spremembo tožbe (prvi odstavek 191. člena ZPP) ni spremenjena, ne gre za polni učinek umika prejšnje tožbe.
nastanek obveznosti - sklenitev pogodbe - soglasje volj - predpogodba
Kupoprodajna predpogodba ne daje upravičenja za vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini, ki je njen predmet, temveč da podlago za zahtevek na sklenitev glavne pogodbe.
stanovanje v zasebni lasti - pravica do uporabe stanovanja - stanovanjska pogodba - višina najemnine
Ob spremembi stanovanjskega zakona, ki je stopila v veljavo dne 7.5.1994, je bila v 2.odst. 156.čl. kategorija stanovanj, kakršno je bilo tožnikovo, precizneje določena. Hkrati je bilo določeno, da mora zagotoviti drugo primerno stanovanje občina. Za odločitev o izpraznitvenem zahtevku iz nasprotne tožbe je bistveno, da stanovanjski zakon dosledno priznava tožniku stanovanjsko zaščito, to je pravico do drugega primernega stanovanja. V zakonu ni podlage za stališče sodišča druge stopnje, da lahko lastnik stanovanja po preteku enega leta od uveljavitve stanovanjskega zakona zahteva brezpogojno izpraznitev stanovanja, ne glede na to, če je tožniku zagotovljeno drugo primerno stanovanje.
Stanovanjski zakon je v prvotnem besedilu 150.čl. določal, da se plačuje neprofitna najemnina za stanovanja, na katerih je bila stanovanjska pravica dodeljena do uveljavitve tega zakona. Omejitve pa da ne veljajo za stanovanja v zasebni lasti. Za tožnika, ki mu je bila na stanovanju v zasebni lasti dodeljena stanovanjska pravica pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona, omenjena zakonska določba najemnine ni dovolj določno opredeljevala. Iz ostalih zakonskih določb ki so nudile takemu imetniku pravice do uporabe stanovanjsko zaščito, je mogoče sklepati na voljo zakonodajalca, da mu zagotavlja za čas uporabe stanovanja (do izselitve) neprofitno najemnino. Spremenjeni 150.čl. stanovanjskega zakona, ki točno določa neprofitno najemnino za tovrstna stanovanja iz 2.odst. 156.čl., je tako pojasnilne narave.
odločba - obrazložitev - pravna podlaga - dejansko stanje - napredovanje v naziv
Če v odločbi ni navedena pravna podlaga in dejansko stanje ter razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev o tem, od kdaj gre tožnici naziv svetovalke, so s tem kršena pravila postopka, kar lahko vpliva na odločitev o stvari (209. člen).
dovolitev priglašenih del - postavitev nadstreška - pravila postopka
Kljub temu, da v prostorskih ureditvenih pogojih ni določeno, kaj spada med "oskrbne in podobne dejavnosti" in da ta pojem tudi ni skladen z enotno (sedaj standardno) klasifikacijo dejavnosti, je treba glede na klasifikacijo dejavnosti ugotoviti, ali obrtna dejavnost investitorja spada ali ne spada med "oskrbne in podobne dejavnosti" glede na potrebe ljudi in organizacij v območju, kjer objekt stoji. Ugotoviti je treba, ali so za postavitev nadstreška izpolnjeni pogoji iz 1. in 2. odstavka 62. člena ZUN, odloka o določitvi pomožnih objektov za potrebe občanov in njihovih družin in iz prostorskih ureditvenih pogojev.
ZZZDR člen 106. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 49, 49/2. ZSV člen 90, 91, 92, 93, 94, 95.ZUP člen 8, 118, 137, 143, 185, 189, 209, 209/2, 221, 242, 247.
razmerja med starši in otroci - pravica do osebnih stikov - ukinitev stikov z otrokom
Pri odločanju o stikih roditelja z otrokom gre predvsem za uresničevanje otrokove koristi, tako po ZZZDR kot tudi po konvenciji o otrokovih pravicah. Mati načeloma ne more nasprotovati osebnim stikom očeta z otrokom in njenega odklonilnega stališča ni mogoče uskladiti z njenimi dolžnostmi, ki jih ima pri izvrševanju roditeljske pravice, za svoje navedbe, da ti stiki niso v korist otroka, pa mora ponuditi dokaze (137. člen ZUP). Ker je po določbah 8. in 143. člena ZUP pred izdajo odločbe treba dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, odločbe ni možno opreti na zaupne spise, ki stranki pred odločitvijo niso bili dostopni. Pri ugotavljanju, ali obstoje osebnostni razlogi na strani roditelja za ukinitev stikov, ugotovitev takega razloga ne more temeljiti samo na okoliščini, da se ni odzval na psihiatrični pregled, kar brez njegovega soglasja tudi ne bi moglo biti izvedeno.
oblike oporoke - pismena oporoka pred pričami - podpis oporočitelja
Ob ugotovitvi, da oporoke z dne 15.8.1967 ni lastnoročno podpisal zapustnik I. R., vprašanja katere priče so, kdaj so in ali sploh so sodelovale pri zapisu oporoke, sploh niso pravno odločilna. Po 64. členu zakona o dedovanju mora namreč listino, ki naj bi predstavljala veljavno pismeno oporoko pred pričami, lastnoročno podpisati najprej oporočitelj. Ker po ugotovitvah nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, tožena stranka pa jih z revizijo ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP), oporočitelj listine z dne 15.8.1967 ni lastnoročno podpisal, je materialnopravno pravilna odločitev sodišč druge in prve stopnje, da ta listina ne more predstavljati veljavne pismene oporoke pred pričami.
pridobitev lastninske pravice - način pridobitve - vpis v javno knjigo - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona
Netočna je revizijska trditev, da je mogoče lastninsko pravico pridobiti le z vpisom v zemljiško knjigo. Po določbah zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur.l. SFRJ 6/80 - 36/90 (v nadaljevanju ZTLR), ki se uporablja na podlagi 1. odst. 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS 1/90-I, se lahko pridobi lastninska pravica po samem zakonu, na podlagi pravnega posla, z dedovanjem in odločbo državnega organa na način in pod pogoji, kot to določa zakon (20. člen ZTLR). Le v primerih pridobitve lastninske pravice na podlagi pravnega posla pa ZTLR določa, da je potreben poleg pravnega naslova tudi pridobitni način, ki je pri nepremičninah vpis v zemljiško knjigo (33. člen ZTLR).
Tožeča stranka je vložila tožbo proti toženi stranki, ki je vpisana v zemljiški knjigi, dne 7.12.1993. Pri tem pa ni upoštevala, da je dne 11.3.1993 (tedaj pred vložitvijo tožbe) začel veljati zakon o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije , Ur. l. RS, št. 10/93, ki je, kot sta pravno pravilno odločili tudi sodišči druge in prve stopnje, med ostalim tudi določil, da postane z dnem uveljavitve zakona (11.3.1993) lastnik spornih nepremičnin Republika Slovenija (14. člen citiranega zakona). Ker je postala Republika Slovenija na podlagi zakona lastnik spornih nepremičnin, na katerih tožeča stranka zatrjuje obstoj svojih stvarnopravnih upravičenj, za pridobitev njene lastninske pravice na spornih nepremičninah poseben pridobitni način (vpis v zemljiško knjigo) ni potreben.
Če je lokacijsko dovoljenje izdano v skladu s predpisanimi pogoji v prostorsko ureditvenem aktu, sosedovi ugovori proti lokacijski odločbi niso utemeljeni.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - obojestranska krivda
Revizijsko sodišče se strinja s stališči sodišč prve in druge stopnje, da je nevarno situacijo na cestišču s svojim ravnanjem povzročil voznik tožnikovega vozila. To pa ne more biti ovira, da je ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera delež odgovornosti tožene stranke 50%, kot ga je ugotovilo sodišče druge stopnje. Prezreti ni mogoče, da je zavarovanec tožene stranke vozil s hitrostjo, ki ni ustrezala pogojem na cestišču, in še v alkoholiziranem stanju, zaradi katerega v kritični situaciji ni ustrezno reagiral. Ugotovljeno je bilo, da bi s pravočasnim zaviranjem ali z zavijanjem v desno lahko trčenje preprečil.
revizija - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta
Navedba vrednosti spornega predmeta mora biti v tožbi jasno in nedvoumno izražena. Le tako je namreč mogoče pravilno razlagati določbe 40., 186. in 382. člena ZPP. Zakonsko besedilo "vrednost spornega predmeta" terja namreč razlago, da je vrednost spornega predmeta mogoče izraziti le v denarni enoti, saj kakršnokoli nedenarno vrednostno primerjanje in analogno vrednotenje spornega predmeta ne more pripeljati do rezultata, ki bi omogočil zanesljivo ugotovitev vrednosti, ki je za ugotovitev pravice do izrednega pravnega sredstva odločilna. Navedba vrednosti spornega predmeta v točkah (verjetno po analogiji taksne ali odvetniške tarife) v določbah ZPP ni predvidena, zaradi različnih vrednostnih kriterijev (npr. različna vrednost točke v taksni in odvetniški tarifi) pa tudi ni zanesljiva. Tožeča stranka si zato s tem, ko je v tožbi navedla vrednost spornega predmeta v točkah, pravice do revizije kot izrednega pravnega sredstva proti sodbi, ki je postala pravnomočna, ni zagotovila.
povrnitev negmotne škode - denarna odškodnina - telesne bolečine - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti
Sodišči nižje stopnje sta sicer dovolj pozorno obravnavali splošna tožnikova prikrajšanja v vsakdanjem življenju, povezana z zadebelitvijo poškodovane noge, pri čemer je bilo zavzeto kritično stališče tudi do odstotka invalidnosti, ki ga je izračunal izvedenec kirurg. Vendar pa ni bilo v pravem obsegu upoštevano (kar je sicer v razlogih izpodbijane sodbe posebej ugotovljeno), da je tožnik nezmožen za delo in povečane fizične napore. Nezmožnost za delo se namreč ne glede na nakazane odstotke invalidnosti manifestira tudi kot popolna nezmožnost opravljanja tistega dela, ki je tožniku predstavljalo poklic. Pri tem je treba upoštevati, da je do škodnega dogodka prišlo v času vrhunca njegovih delovnih zmožnosti.
Z elaboratom, iz katerega izhaja, da bo vlagatelj denacionalizacijskega zahtevka s krediti zgradil nov stanovanjsko poslovni objekt, ki ga bo deloma uporabljal za potrebe svoje družine, deloma pa oddal v najem, ni izkazano, da bo zagotovljena racionalnejša in ekonomsko uspešnejša uporaba nepremičnine, kot jo zagotavlja zavezanec. Če v obstoječih objektih opravlja registrirano dejavnost, zato ni izpolnjen pogoj za vrnitev nepremičnine po določbi 23. člena ZDen.
ZEMLJIŠKA KNJIGA - CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VS02514
ZZK (1930) paragraf 87, 133. ZPP (1977) člen 348, 348/1, 206.ZNP člen 30, 30/1.ZZK člen 65, 90.
revizija - dovoljenost revizije - kdo lahko vloži revizijo - postopek za vpis v zemljiško knjigo - udeleženec v postopku - pravna sredstva - pritožba
Pravna pravila zakona o zemljiških knjigah iz leta 1930, ki so se v zemljiškoknjižnih postopkih uporabljala do uveljavitve zakona o zemljiški knjigi, Ur. l. RS 33/95 - ZZK (tedaj tudi še v času odločanja na drugi stopnji), niso izrecno določala, kdo ima pravico do vložitve pritožbe kot rednega pravnega sredstva. Kot pravilno ugotavlja drugostopno sodišče, pa so pravna pravila zakona o zemljiških knjigah v paragrafu 87 in nasl. določala, kdo je v zemljiškoknjižnih zadevah upravičen vlagati prošnje (vsakdo, ki z zemljiškoknjižno listino izkaže svojo pravico, ki more biti predmet vpisa, če pa kdo predlaga vpis v zemljiško knjigo v imenu drugega, pa se mora izkazati s pooblastilom, da je to upravičen), v paragrafu 133 pa, komu mora sodišče vročiti zemljiškoknjižni sklep. Poleg predlagatelja je to vedno še tisti, na čigar lastnini se pridobi zemljiškoknjižna pravica ali čigar zemljiškoknjižna pravica se prenese, obremenjuje, utesnjuje ali razveljavlja in tudi tisti, zoper katerega je bila opravljena zemljiškoknjižna zaznamba, tisti, za katere je na vpisani pravici kaj nadaljnjih vknjižb ali predznamb, če se dovoli popoln ali delni izbris, lastnik nepremičnine o sklepih o vknjižbi in predznambi, s katerimi se zastavljajo ali odstopajo že vpisane pravice tretjih oseb, pooblastitelju, če je izposlovan vpis zoper njega na predlog pooblaščenca, pristojnemu geodetskemu organu, zastavnemu upniku, drugim osebam pa, če tako določa poseben predpis. Ob pravilnem pravnem zaključku drugostopnega sodišča, da revidenta ni mogoče uvrstiti niti med osebe, ki jim je bilo potrebno vročiti zemljiškoknjižni sklep, niti med osebe, ki bi bila upravičena v konkretni zemljiškoknjižni zadevi vlagati prošnje, je pravilen tudi nadaljnji pravni zaključek drugostopnega sodišča, da navedena pravna pravila B. Š. ne zagotavljajo pravice do pritožbe v obravnavani zemljiškoknjižni zadevi.
Revident je v reviziji mnenja, da drugostopno sodišče pri presoji njegove legitimacije za vložitev pravnega sredstva ne bi smelo upoštevati le pravil zemljiškoknjižnega prava, ampak tudi pravila pravdnega postopka, ki omogočajo vložitev pritožbe vsakomur, ki ima za izpodbijanje sodne odločbe pravni interes. To sklicevanje revidenta na določbe pravdnega postopka pa ni utemeljeno. V pravdnem postopku je namreč uveljavljen čisti (procesni) pojem stranke. Stranka je tisti, ki zahteva pravno varstvo (tožnik) in tisti, proti kateremu tožnik zahteva pravno varstvo (toženec). Po določbah ZPP, lahko pritožbo proti odločbi sodišča prve stopnje vložijo le stranke (1. odstavek 348. člena ZPP). Kdor ima pravni interes do tega, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, pa le v primeru, če stopi v pravdo in se pridruži tej stranki (206. člen in nasl. ZPP). Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Zato ni utemeljeno revidentovo zatrjevanje, da mu v zemljiškoknjižnem postopku zagotavljajo legitimacijo za vložitev pravnega sredstva določbe ZPP.